Up-140/03 - 10

11. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 22. februarja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 284/2001 z dne 10. 12. 2002 v zvezi s sodbo in s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 306/2000 z dne 22. 6. 2001 ter s sodbo in s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1782/99 z dne 31. 5. 2000 in z odločbo Komisije za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji št. 191/06/97-5,4/5 z dne 19. 6. 1997 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek pritožnice za razveljavitev odločbe Komisije za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji št. 191/06/97-5,4/5 z dne 19. 6. 1997 (v nadaljevanju Komisija), s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po določbah Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 56/96 in nasl. – v nadaljevanju ZPPPAI). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je pritožnica uveljavljala zahtevek za izdajo nove odločbe in pravico do dokupa pokojninske dobe, ker za odločanje v tem delu tožbe niso bile izpolnjene procesne predpostavke. Višje delovno in socialno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep delovnega sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je njeno revizijo zavrnilo.

2.Zoper odločitev Vrhovnega sodišča, po vsebini pa tudi zoper odločbe nižjih sodišč in Komisije, vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14., 22., 50. in 72. člena Ustave. Meni, da je odločitev, po kateri ni upravičena do uveljavljene pravice, ker ji je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZPPPAI, materialnopravno napačna. Zato naj bi bila v neenakopravnem položaju z drugimi delavci, ki so se po uveljavitvi ZPPPAI upokojili po določbah tega zakona. Ob tem navaja, da je tekom sodnega postopka izpolnila še zahtevano starost. Zato je tožbo dopolnila, česar sodišče ni upoštevalo. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS št. 35/98 – v nadaljevanju ZPPPAI-A) pa je bil odpravljen pogoj opravljanje dela pri azbestu v času prekinitve proizvodnje. Zato naj bi odpadel tudi ta razlog za zavrnitev njenega zahtevka. To naj bi izhajalo tudi iz stališča Vrhovnega sodišča v odločbi št. VIII Ips 35/2002 z dne 10. 12. 2002. Pritožnica se z navedenim stališčem delno strinja. V delu, s katerim se ne strinja, predlaga Ustavnemu sodišču, naj a spremeni. Vrhovnemu sodišču očita, da ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka. Meni namreč, da odločba Komisije ni bila dokončna.

B.

3.Predmet pritožničine ustavne pritožbe so odločitve sodišč in Komisije o zavrnitvi zahtevka za priznanje pravice do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji. Zato lahko Ustavno sodišče pri obravnavanju zatrjevanih kršitev človekovih pravic presoja le navedbe pritožnice v zvezi s temi odločitvami. Zato ni mogoče upoštevati njenih navedb, ki se nanašajo na nove postopke za priznanje pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ki jih je pritožnica sprožila med trajanjem tega sodnega spora. Te so predmet drugih postopkov, v katerih bo lahko pritožnica ob izpolnjenih pogojih iz Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) vložila samostojne ustavne pritožbe.

4.Pritožnica oporeka stališču sodišč in Komisije, da ni upravičena do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji, ker ji je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZPPPAI. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V zvezi z uporabo prava Ustavno sodišče presoja le, ali temeljijo izpodbijane odločitve na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali gre za primer očitno napačne odločitve sodišča brez razumne obrazložitve, zaradi česar bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Takšnih kršitev izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati.

5.Sodišča so pritožnici pojasnila, da je z ZPPPAI bila zagotovljena delavcem iz 7. in 8. člena pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, če izpolnjujejo predpisane pogoje (opravljanje dela pri azbestu v času prekinitve proizvodnje, starost, pokojninska doba, gostota dela pri azbestni proizvodnji in način prenehanja delovnega razmerja). Ti zakonski pogoji so torej pravna dejstva, ki omogočajo uveljavljanje te pravice. Kot izhaja iz izpodbijanih odločb, sodišča pritožničinega zahtevka niso zavrnila samo zato, ker ji je prenehalo delovno razmerje pred uveljavitvijo ZPPPAI, temveč ker pritožnica v času odločanja Komisije ni izpolnjevala tudi drugih pogojev za uveljavitev pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Zmotno je zato njeno mnenje, da je izpolnjevala vse zakonske pogoje po ZPPPAI, četudi jih je izpolnila šele med trajanjem sodnega postopka. Sodišča so v zvezi s tem pritožnici pojasnila, da so vezana na dejansko stanje ob dokončnosti odločbe v postopku pred Komisijo in da za njihovo odločitev praviloma ne morejo biti pomembna dejstva in dokazi, ki so pridobljeni po dokončnosti izpodbijane odločbe, če ta dejstva in ti dokazi ne predstavljajo dela, v predhodnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišča so zadostno in izčrpno utemeljila, zakaj niso sledila pritožničini spremembi tožbe, s katero je uveljavljala pravico do upokojitve z dnem 6. 5. 1999.

6.Pritožnica zatrjuje, da je v neenakopravnem položaju z delavci, katerih zahtevkom je bilo ugodeno, kljub temu, da niso izpolnjevali pogojev za upokojitev. Očitek je neutemeljen. Tudi primeri, ki jih pritožnica navaja, zatrjevanega ne potrjujejo. Kot je že poudarilo Višje delovno in socialno sodišče, je mogoče pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznati le, če so izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji. V upravnem in sodnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da pritožnica do izdaje izpodbijanega posamičnega upravnega akta ni izpolnjevala niti enega pogoja iz ZPPPAI. Vrhovno sodišče je v reviziji dodatno poudarilo, da pritožnica tudi pogojev iz 8. člena ZPPPAI ni izpolnjevala, ker je bila v času odločanja Komisije v delovnem razmerju. Primeri, na katere se pritožnica sklicuje in v katerih je Komisija ugotovila, da upravičenci izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice pod ugodnejšimi pogoji, zato niso primerljivi z njenim pravnim položajem. Očitek kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) je zato očitno neutemeljena.

7.Nerazumljiv je predlog pritožnice, naj Ustavno sodišče spremeni stališče izpodbijane odločbe Vrhovnega sodišča glede na stališče iz odločbe št. VIII Ips 35/2002, ker naj bi ji bila z njim kršena pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Vrhovno sodišče je v obeh odločbah sprejelo stališče, da je ZPPPAI-A odpravil nejasnosti v zvezi s 1. členom ZPPPAI in da torej zagotavlja socialno varnost vsem delavcem, ki so bili izpostavljeni škodljivimi vplivom azbestnega prahu. Gre torej za stališče, ki je pritožnici v prid. Kolikor pa pritožnica meni, da bi moralo Ustavno sodišče razlago Vrhovnega sodišča spremeniti tako, da bi takšno razumevanje zakonske določbe veljalo že od uveljavitve ZPPPAI dalje, pa Ustavno sodišče zgolj v pojasnilo dodaja: tudi morebitna ugotovitev o neustavnosti 1. člena ZPPPAI oziroma 1. člena ZPPPAI-A, ker ni izenačil pritožnice, kateri je delovno razmerje prenehalo zaradi ekonomskih razlogov pred uveljavitvijo zakona, z delavci, katerim je delovno razmerje prenehalo na podlagi ZPPPAI, na pravni položaj pritožnice ne bi imelo vpliva. Pritožnica namreč ob vložitvi zahteve za upokojitev po določbah ZPPPAI ni izpolnjevala drugih zahtevanih pogojev iz 7. in 8. člena ZPPPAI.

8.Pritožnica sicer zatrjuje, da je sodišče odločalo o odločbi, ki ni postala dokončna v upravnem postopku. Pri tem ne navaja, katera pravica naj bi ji bila kršena. Ustavno sodišče zato zgolj v pojasnilo dodaja, da odločba v upravnem postopku ni dokončna samo v primerih, ko je izčrpana pritožba, ampak tudi v primerih, kadar pritožbe ni oziroma ta ni dovoljena. Za tak primer gre tudi pri odločbi Komisije.

9.Kršitve 72. člena Ustave (zdravo življenjsko okolje) pritožnica ni z ničimer utemeljila, zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

10.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan