Jedro

Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Navedenega pravnega interesa pritožnica nima že zato, ker iz sodbe sodišča prve stopnje nesporno izhaja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice prenehal veljati zaradi poteka časa njegove veljave. Tudi nobena nadaljnja odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne more povzročiti, da bo ta upravni akt začel ponovno veljati. Zato tožnica tudi ob uspehu s pritožbo v tem upravnem sporu ne bo mogla več izvrševati svoje pristojnosti na podlagi navedenega sklepa in si torej ne more izboljšati svojega pravnega položaja Ob tem iz nespornega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil tudi azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo sklep toženke, št. 2142-3726/2021/6 (1222-12) z dne 6. 12. 2021 (I. točka izreka sodbe), ter odločilo, da mora toženka nemudoma po prejemu te sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna (II. točka izreka sodbe). S citiranim sklepom je toženka odločila, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), in sicer na prostore Centra za tujce od 4. 12. 2021 od 13.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdalj za šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni prenehal izvajati (pri čemer v pritožbenem postopku ni bilo podatkov o tem, ali se tožnik še nahaja v Republiki Sloveniji). Poleg tega je iz procesnega dejanskega stanja razvidno, da je sklep o pridržanju tožnika s potekom šestih tednov od odobritve pritožničine zahteve za ponovni sprejem tožnika v Romunijo2, to je 26. 1. 2022, prenehal veljati. Zato je Vrhovno sodišče pritožnico pozvalo, da izkaže pravni interes za vloženo pritožbo.

5. Pritožnica je na poziv Vrhovnega sodišča odgovorila 7. 3. 2022, in sicer je navedla, da je tožnik 23. 12. 2021 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, kjer je bil nastanjen, in da ji njegovo sedanje prebivališče ni poznano. Poudarila je, da izkazuje pravni interes za odločanje o pritožbi, saj je sodna praksa Upravnega sodišča Republike Slovenije glede odločanja o tožbah, povezanih s presojo upravičenosti in pravilnosti omejitev gibanja po določbah Zakona o mednarodni zaščiti, neenotna, zaradi česar je težko izdajati pravilne in zakonite odločitve.

6. Pritožba ni dovoljena.

7. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na navedeno mora paziti tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

8. Pravni interes za pritožbo pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da si s tem izboljša pravni položaj. Ta se presoja v vsakem upravnem sporu posebej glede na konkretne okoliščine posamezne zadeve.

9. Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju),3 kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano.

10. Navedenega pravnega interesa pritožnica nima že zato, ker iz sodbe sodišča prve stopnje nesporno izhaja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice prenehal veljati zaradi poteka časa njegove veljave. Tudi nobena nadaljnja odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne more povzročiti, da bo ta upravni akt začel ponovno veljati. Zato tožnica tudi ob uspehu s pritožbo v tem upravnem sporu ne bo mogla več izvrševati svoje pristojnosti na podlagi navedenega sklepa in si torej ne more izboljšati svojega pravnega položaja.4

11. Ob tem iz nespornega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil tudi azilni dom in njegovo prebivališče več ni znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. V primeru, če kasneje ugotovi, kje se tožnik nahaja, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo. Tudi iz navedenega izhaja, da pritožnica nima več pravnega interesa za pritožbo.

12. Pritožnica tudi ne more utemeljiti pravnega interesa s splošnimi in nekonkretiziranimi navedbami, da je odločitev v tej zadevi pomembna zaradi neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje. Pritožba je redno pravno sredstvo, ki je namenjeno presoji pravilnosti in zakonitosti posamezne odločbe sodišča prve stopnje in zato pravni interes za odločanje v njej ni odvisen od vprašanja morebitne neenotnosti sodne prakse v zadevah, kot je obravnavana.

13. Ker pritožbe ni zavrglo že sodišče prve stopnje, jo je zavrgel sodnik poročevalec na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 12. 2021 in iz prilog upravnega spisa je razvidno, da je pritožnica prejela odobritev zahteve za ponovni sprejem tožnika v Romunijo 15. 12. 2021. 3 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 72/2018 z dne 9. 5. 2018. 4 V tem smislu glej tudi J. Zobec v: L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem (3. knjiga), Ljubljana: Uradni list RS, GV Založba 2009, str. 361.