Jedro

Že res, kar navaja obtoženčev zagovornik, da gre v tem primeru za ožje družinske člane oškodovanca in jim je kot takim potrebno tankočutneje prisluhniti in njihove izpovedbe v tej luči tudi ocenjevati, prav tako pa je tudi res, da imajo vsi navedeni isti status, kakor vse ostale priče v smislu njihove dolžnosti izpovedovati resnico.

Sicer pa pritožnik povsem pravno pomotno meni, da udarca v glavo obtožencu ni mogoče očitati v obravnavanem kontekstu, ker ta udarec sam po sebi ne more predstavljati hude telesne poškodbe, saj da ni pustil nikakršnih posledic. Glede udarca samega je to sicer res, vendar pa je na končno posledico, to je hudo telesno poškodbo potrebno gledati v luči celotnega dogajanja oziroma obtoženčevega ravnanja, ne pa selektivno, po posameznih izsekih obtoženčevega početja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega B.K. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po določbi prvega odstavka 98. člena Zakona o kazenskem postopku je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obtoženega B.K. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Sodišče je obtožencu na podlagi določb 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu na podlagi prvega odstavka 123. člena KZ-1 določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca F.B. je sodišče po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 364,62 EUR, prav tako pa tudi plačilo sodne takse, ki jo je odmerilo v višini 160,00 EUR.

2. Zoper to sodbo se, kakor navaja uvodoma iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje obtoženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti. Vsa odločilna dejstva obravnavane kazenske zadeve je sodišče prve stopnje pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Zagovornik najprej meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo tisti del izvršitve ravnanja, ki se nanaša na očitek obtožencu, da je s pestjo udaril oškodovanca F.B. v levo stran glave. Da je bilo temu tako so izpovedali oškodovanec sam, pa tudi njegov sin M.B. in oškodovančeva žena M.B. Že res, kar navaja obtoženčev zagovornik, da gre v tem primeru za ožje družinske člane oškodovanca in jim je kot takim potrebno tankočutneje prisluhniti in njihove izpovedbe v tej luči tudi ocenjevati, prav tako pa je tudi res, da imajo vsi navedeni isti status, kakor vse ostale priče v smislu njihove dolžnosti izpovedovati resnico. Vsi trije govore o udarcu obtoženca v glavo oškodovanca, ne pa morebiti zgolj o frcanju kape z oškodovančeve glave. Sicer pa je med enim in drugim početjem taka pojmovna razlika, da je observacijska pomota o tem praktično izključena. Sicer pa izpovedbam oškodovanca in njegovih družinskih članov v svojem izvedenskem mnenju pritrjuje tudi izvedenec dr. B.K., ki udarcu v levo stran oškodovančeve glave pripisuje tudi rano na levem uhlju, ki je bila zaznavna že ob prvem obisku oškodovanca v zdravstvenem domu kritičnega dne, tako, kakor je to razvidno iz obvestila o telesni poškodbi na listovni št. 8 spisa. Kolikor pa pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju z izpovedbami zgoraj navedenih prič naredilo zaključek, da prvotni kontakt med obtožencem in oškodovancem ni predstavljal udarca z roko v obraz, pač pa naj bi dejansko šlo le za frcanje kape, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvi kontakt med obema akterjema res predstavljalo frcanje kape, to pa še ne pomeni, da sodišče frcanje kape in udarec v glavo enači, saj je do udarca prišlo šele potem, ko je obtoženec oškodovancu kapo z glave že zbil. Sicer pa pritožnik povsem pravno pomotno meni, da udarca v glavo obtožencu ni mogoče očitati v obravnavanem kontekstu, ker ta udarec sam po sebi ne more predstavljati hude telesne poškodbe, saj da ni pustil nikakršnih posledic. Glede udarca samega je to sicer res, vendar pa je na končno posledico, to je hudo telesno poškodbo potrebno gledati v luči celotnega dogajanja oziroma obtoženčevega ravnanja, ne pa selektivno, po posameznih izsekih obtoženčevega početja, tako, kakor to stori pritožnik. Zagovornikova pritožba se tako izkaže v tem delu kot neutemeljena, tako glede pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kakor tudi glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Zagovorniku tudi ne gre pritrditi, ko ocenjuje sklepe prvostopenjskega sodišča o tem, kdo in na kakšen način je spravil oškodovanca na tla, pri čemer je slednji utrpel prelom glavice leve koželjnice, kot zmotne. O tem, da se je oškodovanec v določenem trenutku znašel na tleh ni nikakršnega dvoma in tega tudi pritožnik ne zanika. V zvezi s tem pa navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo temu tako zaradi ravnanja njegovega varovanca. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v tej smeri pravilno in celovito raziskalo in v zvezi s tem sprejelo pravilne, tako dejstvene, kakor tudi pravne zaključke in jih pritožbena izvajanja omajati ne morejo. Pa tudi sicer je neživljenjsko pričakovati, da bi oškodovanca na tla spravil kdo drug kot obtoženec, ali pa celo, da bi padel sam, brez obtoženčeve aktivnosti. Pritožnik sam pove, da sta se v času padca oškodovanca ob njem nahajala le obtoženec in oškodovančeva žena M.B., kar že samo po sebi govori v prid zaključku prvostopenjskega sodišča, da je lahko bil le obtoženec tisti, ki je oškodovanca spravil na tla, pri čemer pa je samo dejstvo, da je iz posnetka varnostne kamere razviden tudi prepir med obtožencem in oškodovančevo ženo, za dejstveni zaključek o tem, da je obtoženec bil tisti, ki je povzročil padec oškodovanca na tla, irelevantno. Prav padcu oškodovanca na iztegnjeno okončino gre pripisati navedeno poškodbo glavice leve koželjnice, tako, kakor to v svojem mnenju navaja izvedenec. Nikakršnega dvoma tedaj ni o tem, da gre nastalo hudo telesno poškodbo pri oškodovancu pripisati obtoženčevemu aktivnemu ravnanju in se tako pritožbene navedbe v nasprotni smeri izkažejo kot neutemeljene.

6. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Preizkus, ki je ga je opravilo drugostopenjsko sodišče na podlagi določbe 386. člena ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno ocenilo in ovrednotilo, tako, da pritožbeno sodišče v zvezi s tem nikakršnih pomislekov nima.

7. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je prizivno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, je bilo na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

8. Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.