Jedro

"Izjava o kompenzaciji" podpisana od obeh strank dolžniško upniškega razmerja, opremljena z žigi obeh strank, v kateri stranki izjavljata, da medsebojne terjatve kompenzirata, je pravilna in verodostojna listina po zakonu o računovodstvu za knjiženje poslovnega dogodka.

Izrek

1./ Tožbi se delno ugodi in se odločba tožene stranke z dne 20. 5. 1992 v delu, s katerim je zavrnila pritožbo tožeče stranke - zoper odločitev pod točko I/1 izreka prvostopne odločbe glede zneska 1.015.139,00 SIT in - zoper odločitev pod točko I/4 izreka prvostopne odločbe glede zneska 1.015.139,00 SIT o d p r a v i. 2./ V ostalem se tožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva prve stopnje je pri tožeči stranki opravila kontrolo zaključnega računa za leto 1990. Pri tem je ugotovila, da tožeča stranka ni s popravkom vrednosti odpisala terjatev in finančnih naložb iz poslovnih razmerij, ki niso bile realizirane v 60 dneh od dospelosti, niti ni izkazala, s kakšno izgubo je zaključila poslovno leto 1990. Zato ji je med drugim naložila tudi, da mora: - izkazati izgubo tekočega leta za 26.899.330,00 SIT (točka I/1 izreka prvostopne odločbe), - povečati popravek vrednosti terjatev do kupcev za 27.412.151,70 SIT (točka I/4 izreka prvostopne odločbe) Pritožbo tožeče stranke je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno. Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. V njej navaja, da je v pritožbi proti prvostopni odločbi dokazovala obstoj kompenzacijskih poslov s firmami v drugih republikah bivše Jugoslavije, zaradi česar nima in tudi ne more izkazovati izgube v višini, kot to zahteva služba družbenega knjigovodstva. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v obsegu, ki se nanaša na točki I/1 in I/4 izreka prvostopne odločbe razveljavi (prav: odpravi).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je delno utemeljena v obsegu, kot bo to razvidno iz nadaljnje obrazložitve, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Zakon o računovodstvu (Ur. list SFRJ štev. 12/89...61/90; v nadaljevanju: ZR) določa, da morajo vse pravne osebe voditi poslovne knjige (1. člen ZR), v katere knjižijo po načelih skrbnosti in ažurnosti (tudi) poslovne spremembe (1. in 2. odst. 12. člena ZR), pri čemer pa lahko knjižijo poslovne spremembe samo na podlagi pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listin, katerih vsebina mora biti takšna, da kaže poslovno spremembo in vsebuje ustrezne podatke za knjiženje (1. in 3. odst. 14. člena ZR).

Pri kontroli zaključnega računa, ki mora biti v skladu s knjiženji v poslovnih knjigah,je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje upoštevala vse tiste postavke, katerih resničnost je bila izkazana s pravilnimi in verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Postavk, katerih točnost ni bila izkazana na takšen način pa ni upoštevala kot pravilnih. Ker knjigovodske listine, ki jih je imela služba družbenega knjigovodstva prve stopnje glede točk I/1 in I/4 izreka prvostopne odločbe na razpolago, niso izkazovale drugačnega stanja od tistega, ki izhaja iz omenjenih dveh točk, je služba odločila tako, kot je.

V pritožbenem postopku je tožeča stranka predložila v dokaz svojih trditev, da odločitev službe družbenega knjigovodstva prve stopnje ni pravilna, še nekaj listin. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da te listine ne izkazujejo poslovnih sprememb, katere hoče tožeča stranka z njimi dokazati, razen v primeru "izjave o kompenzaciji", sestavljene dne 28. 8. 1990 med tožečo stranko in POZD "M." iz Skopja. Omenjena listina je pravilna in verodostojna listina po določbah ZR. Iz nje izhaja, da sta jo podpisali obe stranki. Na njej sta tudi žiga obeh strank. Iz njune izjave izhaja, da kompenzirata medsebojne terjatve do višine 1.015.139,00 din (sedaj SIT). Ta izjava pa zadostuje za nastanek kompenzacije, to je za prenehanje nasprotnih terjatev, in sicer z dnem, ko so se stekli pogoji zanjo (373. člen ZOR).

Pri obravnavanju zgoraj omenjene izjave tožena stranka te ni obravnavala (tudi) z vidika 373. člena ZOR. Ni torej pri odločanju upoštevala zakonskega predpisa, ki bi ga morala. Zato je sodišče izpodbijano odločbo v obsegu iz prve točke izreka te sodbe odpravilo. Glede ostalega dela izpodbijane odločbe pa je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno glede na to, da je tožena stranka v neodpravljenem delu odločbe, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, odločila v skladu z zakonskimi predpisi.

V zvezi z dokazi, ki jih je tožeča stranka predlagala v sodnem postopku, sodišče še pojasnjuje, da odloča v računskih upravnih sporih praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku (68. člen zakona o službi družbenega knjigovodstva - Uradni list SFRJ štev. 70/83...79/90, v zvezi s 1. odst. 39. člena zakona o upravnem sporu - Uradni list SFRJ štev. 4/77). Pri tem lahko upošteva samo dejstva in dokaze, zatrjevane oziroma predlagane že v upravnem postopku. Morebitnih novih dejstev in dokazov, ki jih stranka predlaga v računskem upravnem sporu, ne more upoštevati. Stranka jih lahko uveljavlja samo s predlogom za obnovo upravnega postopka, če so seveda za to izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon.