Jedro

Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, imajo pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno.

Dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije, imajo pravno veljavo glede denacionaliziranega premoženja, pri čemer je potrebno navedeno besedilo razlagati v časovnem in ne procesnem smislu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da spadajo v zapuščino po pokojnem J. M. Nepremičnine, vpisane v vl. št. 664 k.o. ... do 6367/10201, nepremičnine, vpisane v vl. št. 663 k.o. ... do celote, nepremičnine, vpisane v vl. št. 1981 k.o. ... do 66/100, nepremičnine, vpisane v vl. št. 2062 k.o. ... do 2035/2544, nepremičnine, vpisane v vl. št. 2013 k.o. ... do 57/100, nepremičnine, vpisane v vl. št. 2014 k.o. ... do 2768/4780, nepremičnine, vpisane v vl. št. 1998 k.o. ... do 388/700, nepremičnine, vpisane v vl. št. 1997 k.o. ... do 17212/21616 in nepremičnine, vpisane v vl. št. 2015 k.o. ... do celote. Za zakonite dediče je razglasilo zapustnikove otroke, in sicer J. M., Ju. G., C. M., Jo. G., St. M., M. Z., Sl. M. in A. N., vsakemu od njih pa gre do 1/8 zapuščine. Odredilo je, da se v zemljiški knjigi pri zgoraj navedenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na zakonite dediče, zapuščinsko takso pa je odmerilo na 200,00 EUR.

Pritožbo zoper sklep vlaga dedič C. M., smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je oče z oporoko vse nepremičnine, razen izrecno navedenih, ki jih je sam razdelil, naklonil njemu. Sprašuje se, ali je nepomembno, da je za oba starša lepo skrbel in da je večkrat renoviral tla v njihovem domu. Izpodbija tudi izrek o stroških postopka, saj je sodišče naložilo plačilo zapuščinske takse, pri čemer svojega dela ni opravilo.

Pritožba je bila vročena ostalim dedičem, ki nanjo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbene navedbe, da prihaja v poštev dedovanje na podlagi oporoke, niso utemeljene. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo o dedovanju denacionaliziranega premoženja, ki predstavlja samostojno zapuščinsko maso, za katero veljajo specialne dednopravne določbe Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Po določbi 81. člena ZDen imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno, v nasprotnem primeru pa zgolj pod pogojem, da s tem soglašajo zakoniti dediči. Pritožnik nima prav, da je zapustnik izrecno razpolagal s spornim premoženjem z oporoko. Res je sicer, da se ta deloma nanaša tudi na denacionalizirano premoženje, saj iz nje izhaja, da v kolikor pride do denacionalizacije, postane pritožnik lastnik vse obdelovalne površine, ki spada pod vložno številko 22 ter vseh gozdnih parcel, ki so označene vzhodno od vasi do železniške proge. Zapustnik nepremičnin ni označil z relevantnimi zemljiškoknjižnimi identifikacijskimi znaki (po 5. točki prvega odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi sta to parcelna številka in katastrska občina), vendar pa je bilo v prvotnem zapuščinskem postopku ugotovljeno, da gre za nepremičnine, glede katerih je bil denacionalizacijski postopek do tedaj že pravnomočno končan in so tako zajete v sklepu o dedovanju D 243/93 z dne 28.3.1994. Ker zapustnik z oporoko s premoženjem, ki je predmet izpodbijanega sklepa, ni razpolagal, ostali dediči pa soglasja za veljavnostjo oporočnih razpolaganj niso podali, je odločitev sodišča, da pride v poštev dedovanje na podlagi zakona (7. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju: ZD), pravilna.

Sodišče prve stopnje pa je napačno zaključilo, da so se zapustnikovi potomci v prvotnem zapuščinskem postopku odpovedali dedovanju glede premoženja, za katerega so bili denacionalizacijski postopki še v teku. Tak zaključek je v nasprotju z zapisnikom zapuščinske obravnave z dne 28.3.1994, s čimer je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 163. členom ZD, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ne drži namreč, da so izjavo o odpovedi dedovanju podali vsi zakoniti dediči, saj dve od njih na zapuščinski obravnavi niti nista bili prisotni (in takšne izjave nista podali niti v pisni obliki). Pa tudi sicer ni šlo za izjave o odpovedi dedovanju. Na obravnavi navzoči dediči so se dedovanju odpovedali v korist C. M., kar ima skladno z drugim odstavkom 136. člena ZD učinek odstopa svojega dednega deleža, s tem pa tudi povsem drugačne pravne posledice. V zvezi z vprašanjem pravnega učinka dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, pa je sodišče zmotno uporabilo tudi materialno pravo (4. točka 358. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Tako je ugotovilo, da so dediči v prvotnem zapuščinskem postopku podali ustrezne dedne izjave, vendar ob tem zaključilo, da te nimajo pravne veljave, ker so bile dane še pred pravnomočnostjo odločb o denacionalizaciji. Zaključek je v nasprotju z drugim odstavkom 80. člena ZDen, po katerem je dedne izjave, ki so bile dane v postopku denacionalizacije, potrebno upoštevati. Določbo velja razumeti v časovnem in ne v strogo procesnem (torej pristojnostnem) smislu. Ni je torej mogoče šteti kot lex specialis, ki spreminja ali razširja pristojnost sprejemanja pravno veljavnih izjav o odpovedi dedovanju tudi na denacionalizacijske, torej praviloma upravne organe, temveč je njen smisel v varstvu dedičev, ki pred pričetkom teka denacionalizacijskega postopka še ne vedo, kolikšen (če sploh) bo obseg pričakovane zapuščine. Ta skrb odpade, ko so dediči z denacionalizacijskim postopkom in obsegom premoženja, ki se vrača, seznanjeni (glej tudi odločbo US RS U-I-16/94 z dne 11.5.1995). Iz zapisnika zapuščinske obravnave z dne 28.3.1994 izhaja, da so bili vsi dediči, ki so tedaj podali dedne izjave glede denacionaliziranega premoženja, seznanjeni s samim postopkom, kot tudi z obsegom premoženja, ki bo morebiti vrnjeno, zato je treba njihovim dednim izjavam dati pravno veljavo.

V zvezi s plačilom zapuščinske takse pa pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da se te po določbi 1. člena in 3. točke 2. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST) plačujejo tudi za zapuščinske postopke, taksna obveznost za sodno odločbo nastane z zaključkom obravnave, v kolikor stranka na njej ni navzoča, pa z vročitvijo prepisa odločbe stranki oziroma njenemu pooblaščencu (2. točka drugega odstavka 4. člena ZST). Sodne takse so prihodek Republike Slovenije (10. člen ZST) in ne sodnika, ki v zadevi sodi.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku odpravi obravnavano procesno kršitev in glede na zgoraj navedeno materialnopravno izhodišče, upoštevajoč tudi obravnavane dedne izjave, ponovno razglasi dediče po pokojnem J. M. ter določi velikost njihovih dednih deležev.