Jedro

Res je bil v pogodbi določen rok plačila prekoračen, vendar pa je T., d.d. s tem, ko je po izteku fiksno določenega roka za plačilo obveznosti, za neplačan del kupnine vložila izvršbo, jasno izrazila voljo, da pogodba ostane v veljavi. Izjava volje je namreč lahko podana tudi s konkludentnimi dejanji. Prodajalec je bil torej pripravljen sprejeti izpolnitev tožeče stranke tudi po poteku dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, in se torej vložitev predloga za izvršbo šteje za obvestilo, da se pogodba ohrani v veljavi in zahteva njeno izpolnitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožeči stranki plačati znesek 254.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2011 do plačila, zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 69.792,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2007 do plačila (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 4.101,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka meni, da je drugi toženec pasivno legitimiran iz razloga, ker je direktor prve tožene stranke in ker je v pravnem prometu dolžan ravnati vestno in skrbno. Še posebej gre skrbnost in vestnost poudariti ob dejstvu, da je drugi toženec diplomirani pravnik in kot tak dober poznavalec pogodbenega prava, zaradi česar zanj veljajo standardi skrbnosti dobrega strokovnjaka. Drugemu tožencu je bila kot pravnemu strokovnjaku dobro poznana situacija in pravno relevantno dejstvo, da je pogodba z dne 15. 6. 1998 veljavna, kar sta potrdili stečajna upraviteljica M. P. in priča M. K. Z. Trditve tožeče stranke glede veljavnosti pogodbe z dne 15. 6. 1998 dokazujejo tudi: - notarski zapis SV 874/98; - izvršilni postopek, ki ga je družba T., d.d. sprožila proti družbi M., d.o.o. zaradi plačila zamudnih obresti zaradi zamude pri plačilu kupnine; - predlog za nadaljevanje izvršilnega postopka z novim izvršilnim sredstvom v okviru istega izvršilnega postopka; - pogodba o prodaji družbe T., d.d. kot pravne osebe v stečaju, ki jo je podpisal ravno drugi toženec; - sporna pogodba o prodaji nepremičnine parc. št. 126/25 k.o. X družbi I., d.o.o; - in tudi stečajni spis. Prvo sodišče se ni ukvarjalo s pravno relevantnim dejstvom, da je bila kupnina plačana v celoti v dveh delih in sicer je bilo dne 16. 10. 1998 plačanih 5.083,350,00 SIT, znesek 1,000.000,00 SIT pa je bil plačan dne 19. 7. 1998. Zaključek sodišča, da je pogodba z dne 15. 6. 1998 razveljavljena po samem zakonu, ni pravilen. Tožeča stranka poudarja, da je bila pogodba veljavna, ker sta pogodbeni stranki želeli, da je pogodba veljavna. Družba T., d.d. je želela, da pogodba ostane v veljavi, zato je tudi direktor družbe T., d.d. po prejemu celotne kupnine (16. 10. 1998) notarsko overil pogodbo, po plačilu kupnine pa je pri banki X naročil izbrisno pobotnico, ki je bila izdana dne 28. 10. 1998 in jo izročil pravnemu predniku tožeče stranke. Sporno nepremičnino je izročil v posest družbi M., d.o.o. Vse naštete aktivnosti družbe T., d.d. so bile namenjene ohranitvi pogodbe v smislu drugega odstavka 125. člena ZOR. Če je T., d.d. menila, da je pogodba neveljavna, se postavljajo vprašanja: - zakaj bi sploh šla v izvršbo za terjatve po neveljavni pogodbi; - zakaj bi overila pogodbo; - in zakaj je kupcu izdala izbrisno pobotnico, kajti osnovno pravilo je, da če pogodba ni veljavna, morata pogodbeni stranki vrniti tisto, kar sta na podlagi pogodbe prejeli. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da se je o veljavnosti pogodbe začelo razpravljati šele v letu 2004. Leta 2004 je družba T., d.d. v stečaju, to se pravi pod vodstvom stečajne upraviteljice, poslala pismo družbi M., d.o.o., da zaradi neplačila odstopa od pogodbe. Po razgovoru, ki se je vršil v družbi T., d.d. in na katerem so sodelovali D. Č., A. C., M. P. in M. K. Z., je stečajna upraviteljica na družbo M., d.o.o. naslovila dopis, da naj se dopis z dne 1. 3. 2004 smatra za brezpredmeten. Tako je tudi iz listin stečajnega spisa in predloga za začetek stečajnega postopka zoper družbo T., d.d. opr. št. St 169/2000 z dne 11. 7. 2000 razvidno, katere premoženje sestavlja stečajno maso. Med premoženjem so tudi nepremičnine in iz seznama teh nepremičnin je izvzeta nepremičnina parc. št. 136/25 k.o. X pri čemer je več kot očitno, da je prva tožena stranka računala oziroma upoštevala, da sporna nepremičnina ne predstavlja premoženja stečajne mase. Stečajna upraviteljica je tudi tekom stečajnega postopka točno vedela, da je predmetna nepremičnina že prodana in jo je kot tako tudi obravnavala, zaradi česar posledično ni bila predmet nobene transakcije. Priča M. P. (stečajna upraviteljica) je jasno izpovedala, da cenitev ni bila opravljena izključno zato, ker je štela, da je pogodba, sklenjena med družbo M., d.o.o. in družbo T., d.d., veljavna.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta družba T., d.d. in družba M., d.o.o. dne 15. 6. 1998 sklenili prodajno pogodbo, katere predmet je bila parc. št. 116/14, ki v naravi predstavlja pot v izmeri 198 m2, parc. št. 136/13, ki v naravi predstavlja zelenico v izmeri 740 m2, parc. št. 136/24, ki v naravi predstavlja zelenico v izmeri 634 m2 in parc. št. 136/25, ki v naravi predstavlja zelenico v izmeri 227 m2. Nadalje med pravdnima strankama ni sporno, da je bil nad družbo T. d.d. s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 169/2000 z dne 25. 7. 2000 začet stečajni postopek ter da je bila T., d.d. v stečaju v stečajnem postopku prodana kot pravna oseba in je družba T., d.d. pravna prednica prve tožene stranke, drugi toženec pa je njen direktor. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je družba T. d.o.o. (prva tožena stranka) dne 31. 5. 2007 prodala parc. št. 136/25, v nadaljevanju sporna nepremičnina, družbi I., d.o.o., da je bila družba M., d.o.o. 31. 3. 2006 izbrisana iz sodnega registra in da je tožnica družbenica izbrisane družbe.

6. Kot bistveno se je v postopku izpostavilo vprašanje, ali je bila dne 15. 6. 1998 med T., d.d. in M., d.o.o. sklenjena prodajna pogodba za sporno nepremičnino razdrta po samem zakonu.

7. Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodba, dolžnik pa jo v tem roku ne izpolni, je pogodba razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 125. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se glede na čas sklenitve pogodbe uporablja na podlagi 1060. člena OZ), vendar lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev (drugi odstavek 125. člena ZOR). Posledica razveljavitve pogodbe je vrnitev že izpolnjenega (prvi odstavek 113. člena ZOR).

8. Po mnenju pritožbenega sodišča je zmotno stališče prvega sodišča, da je bila kupoprodajna pogodba razveljavljena po samem zakonu, ker kupnina ni bila plačana v pogodbeno dogovorjenem roku. Res je bil v pogodbi določen rok plačila prekoračen, vendar pa je T., d.d. s tem, ko je po izteku fiksno določenega roka za plačilo obveznosti, za neplačan del kupnine vložila izvršbo, jasno izrazila voljo, da pogodba ostane v veljavi. Izjava volje je namreč lahko podana tudi s konkludentnimi dejanji. Prodajalec je bil torej pripravljen sprejeti izpolnitev tožeče stranke tudi po poteku dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, in se torej vložitev predloga za izvršbo šteje za obvestilo, da se pogodba ohrani v veljavi in zahteva njeno izpolnitev.

9. Iz pogodbe o prodaji stečajnega dolžnika kot pravne osebe z dne 20. 7. 2006 (priloga B5) izhaja, da sta pogodbeni stranki sicer ugotovili, da je tudi sporna nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi na ime prodajalca, vendar pa sta ob tem tudi ugotovili: - da je bila za sporno nepremičnino dne 15. 6. 1998 s kupcem M., d.o.o. sklenjena kupoprodajna pogodba; - da predlog za vpis lastninske pravice na ime kupca v zemljiško knjigo še ni bil predlagan; - da kupnina za nepremičnino v celoti ni plačana ter – da je preostanek dolga predmet izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. Ig 1999/09504. Nadalje sta se pogodbeni stranki dogovorili, da prodaja dolžnika kot pravne osebe ne vpliva na izločitvene pravice in na prej sklenjene pogodbe, ter da z izročitvijo pravne osebe ostanejo v veljavi vsa določila, ki se nanašajo na premoženje družbe, ki je predmet te pogodbe, v razmerju do tretjih oseb z vsemi pravicami in obveznostmi, s tem, da obveznosti, ki so predmet poplačila v stečajnem postopku bremenijo stečajno maso. Iz navedenih pogodbenih določil torej jasno izhaja, da je T., d.d. vstopila v prodajno pogodbo, ki je bila sklenjena dne 16. 5, 1998 med T., d.d. in M., d.o.o. in je zato nanjo prešla zgolj pravica do izterjave neplačane kupnine oziroma preostanka dolga, ki je bil predmet izvršilnega postopka pred okrajnim sodiščem v višini 469.226,00 SIT. Da je bil predmet prodaje stečajnega dolžnika le terjatev v znesku 469.226,00 SIT in ne tudi sporno zemljišče, pa izhaja tudi iz dejstva, da vrednost sporne nepremičnine ni bila ocenjena s strani cenilcev oziroma da sporna nepremičnina ni predstavljala podlage za določitev vrednosti pravne osebe oziroma družbe T., d.d. v stečaju.

10. Ne glede na dejstvo, da je drugi toženec sklenil prodajno pogodbo v imenu in na račun prve tožene stranke, je njegova odgovornost lahko podana na podlagi drugega odstavka 147. člena OZ, ki določa, da lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode neposredno od delavca, pod pogojem, da je ta škodo povzročil namenoma.

11. Zaradi zmotnega zaključka sodišča prve stopnje, da je pogodba razveljavljena po samem zakonu, sodišče ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotavljati, ali je podana odškodninska odgovornost toženih strank.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.