Jedro

Čeprav je itison samo položen na (ravno) podlago in ni pritrjen, hoja po njem ne pomeni nevarne dejavnosti, itison pa tudi ne nevarne stvari.

V določenih okoliščinah lahko sicer stvar postane nevarna (v konkretnem primeru tožnica zatrjuje, da je na robu zavihan itison postal nevarna stvar), vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja. Treba pa je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 900.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 8.10.2003 do plačila in odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 711,69 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se je tožnica pravočasno pritožila, hkrati s pritožbo pa je vložila tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno višje sodišče, ker je o zadevi odločil kot prvostopenjski sodnik, sodnik Višjega sodišča v Ljubljani, kar vzbuja dvom v nepristranskost tega sodišča (67. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 19.3.2009 predlog tožnice zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi tožnice. Ta se pritožuje zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj sodba ne bi imela razlogov oziroma so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Tožnica je ves čas kot trditveno podlago objektivne odgovornosti navajala odgovornost za škodo od nevarne stvari, glede na to, da je šlo za nepritrjen itison, ki se je v posledici zvil oziroma sfrknil. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da hoja po itisonu ni nevarna dejavnost. Tega tožnica ni nikoli trdila. Nepritrjena talna podloga, katere robovi so se vihali, je predstavljala veliko nevarnost, da se bo ob preprogi kdo spotaknil in padel. Da itison ni bil pritrjen, sta izpovedali tako tožnica kot priči E. H. in D. B., kakor tudi tožnici nadrejeni B. V.. V tem delu je sodišče prve stopnje tudi kršilo določbe ZPP, saj pooblaščenki tožnice ni dovolilo predočiti priči izjav tožnice, kršeno je bilo načelo kontradiktornosti. Sodišče tudi napačno povzema izpovedbo priče B. V., saj ta ni nikoli izpovedal, da naj bi bil sporni itison raven in dobro sprijet s podlago. D. B. je tudi povedala, da je bil itison sfrknjen, pa tudi da je sama in tudi drugi zaposleni, B. V. omenjala, da tepih ni v redu. Kasneje so sporni itison prenesli v pisano D. B. in ga tudi ustrezno pritrdili. O teh dogodkih sodba nima razlogov. Sodišče se ni opredelilo do navedb priče B. V. o nekem odru v tožničini pisarni. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni zaslišalo predlagane priče M.O.. Če bi sodišče ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, bi nedvomno zaključilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke (delodajalca tožnice). Smešna je trditev tožene stranke, da bi morala tožnica sama urediti, če je videla, da se preproga viha. To ni v njenih delovnih nalogah. Če je tožnica hotela opravljati svoje delo, je morala hoditi po sporni preprogi, ki je vsekakor predstavljala nevarno stvar in tako predvidljivo možnost poškodbe delavcev tožene stranke. Podana pa je tudi krivdna odgovornost tožene stranke. Za škodo, ki jo delavec utrpi na delovnem mestu, odgovarja delodajalec tudi po krivdnem načelu z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožnica je izkazala, da je poškodbo utrpela na delovnem mestu pri opravljanju svojega dela, tožena stranka pa izključitve svoje protipravnosti ni izkazala.

Pritožba ni utemeljena.

Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih- ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Zato med nevarne stvari ali dejavnosti ne sodijo običajne nevarnosti ali tveganja, ki so jim ljudje vsakodnevno izpostavljeni. Čeprav je itison samo položen na (ravno) podlago in ni pritrjen, hoja po njem ne pomeni nevarne dejavnosti, itison pa tudi ne nevarne stvari. V določenih okoliščinah lahko sicer stvar postane nevarna (v konkretnem primeru tožnica zatrjuje, da je na robu zavihan itison postal nevarna stvar), vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja. Treba pa je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost sicer nenevarne stvari, posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna. Zato je tudi v obravnavanem primeru tožena stranka lahko odgovorna za tožnici nastalo škodo le, če je ta posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke (primerjaj sodbo VS RS II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007). Glede na povedano dejstvo, da je bil itison na robovih zavihan, ker ni bil pritrjen na podlago (tudi če se vse trditve tožnice torej vzamejo za resnične), ne pomeni objektivne odgovornosti tožene stranke. Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka ni objektivno odgovorna, je torej pravilen in zakonit, kljub temu, da se je sodišče prve stopnje opredelilo le do hoje po itisonu kot (ne)varne dejavnosti. Že iz samih trditev tožnice objektivna odgovornost tožene stranke namreč ne izhaja.

Treba je presoditi še krivdno odgovornost tožene stranke na podlagi 1. odstavka 154. člena ZOR. Tudi tu ni pravno odločilno, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu res delno pomanjkljiva. Tudi če se upošteva vsa trditvena podlaga tožnice kot resnična, iz teh trditev krivdna odgovornost tožene stranke ne izhaja. Tožnica toženi stranki očita opustitev - nepritrjenost itisona, v posledici česar je prišlo do vihanja robov. V primeru opustitvenega ravnanja je potrebno najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je nato tudi konkretno pripetil. Tožnica takšnega pravnega pravila ne navaja, pa tudi pritožbenemu sodišču ni znano pravilo, ki bi (komurkoli) nalagalo pritrjevanje itisona na podlago. Po mnenju pritožbenega sodišča je položitev itisona na (ravna) tla, ne da se ga pritrdi, povsem običajno postopanje in v tem ni ničesar protipravnega, niti ni pravnega pravila, ki bi pritrjevanje itisona nalagalo toženi stranki. Tožnica ni zatrjevala, da je do zavihanega robu itisona prišlo "čez noč", nenadoma, temveč je iz trditvene podlage razumeti, da je bil itison ves čas njenega delovnega razmerja pri toženi stranki do škodnega dogodka (tri mesece) na robu zavihan. Da bi o tem obvestila toženo stranko (kot svojega delodajalca) ali da je bila o tem tožena stranka kako drugače obveščena (kar bi nedvomno toženi stranki nalagalo ustrezno ukrepanje - primerjaj 2. odstavek 37. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/99 - ZVZD), pa ni ukrepala, tožnica ni niti zatrdila. Izpovedba (ne tožničina in ne pričina) pa trditvene podlage ne more nadomestiti. Tožena stranka ima prav, ko trdi, da je določeno ravnanje pričakovati tudi od tožnice kot delavke, saj je celo njena zakonska obveznost, da delodajalca takoj obvesti o vsaki pomanjkljivosti, škodljivosti, okvari ali o drugem pojavu, ki bi lahko pri delu ogrozil njeno zdravje in varnost ali zdravje in varnost drugih delavcev (1. in 3. odstavek 37. člena ZVZD). Že iz trditvene podlage tožnice torej ne izhaja nobeno protipravno ali nedopustno ravnanje tožene stranke in zato tudi ne njena krivdna odgovornost (1. odstavek 154. člena ZOR). Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato pravilna in zakonita.

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).