Jedro

Iz izreka izpodbijane sodbe skupaj s sklepom ni razvidno, kakšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj je le navedlo, da se v presežku tožbeni zahtevek zavrača. Navedeno pomeni, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj postane pravnomočen le izrek, ne pa tudi obrazložitev, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem (zavrnilnem delu) razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači v višini 1.272,84 EUR bruto in po obračunu in plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost plačati tožniku pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 973,37 EUR od 1. 5. 2011 dalje, do plačila, v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pod izvršbo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče izdalo sklep, da se zaradi umika tožbe se postopek v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto J035089 vzdrževalec – tehnik V (I) ter obračun razlike v plači nad zneskom 4.881,76 EUR bruto, obračunom davkov in prispevkov ter izplačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2011 dalje (pravilno: postopek ustavi; gre za pisno pomoto) (II. točka izreka). Odločilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači od junija 2010 dalje zavrže (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 94,51 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo kot navaja zoper zavrnilni del izreka I. točke izpodbijane sodbe zaradi napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče pravilno in nesporno ugotovilo, da tožnik dejansko dela na istem delovnem mestu vse od leta 1993. Opravlja enaka dela in naloge, pri tem pa ni imel sklenjene ustrezne delovne pogodbe o zaposlitvi. Imel je sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto IV in je glede na takšno pogodbo o zaposlitvi v tudi prejemal plačo, dejansko pa je delal na delovnem mestu V. Edini razlog za nesklenitev ustrezne pogodbe je bila pomanjkljiva izobrazba. Tožnik je v tožbi zahteval plačilo za dejansko opravljeno delo v višini, kot je določena za 22. plačni razred, vendar sporni višini kot je to izračunala nasprotna stranka v odgovoru na tožbo. Sodišče je ugodilo zahtevku do višine plače za 19. plačni razred. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila za delo, ki ga dejansko opravlja na delovnem mestu V, ne glede na to, da je sklenjena pogodba za delovno mesto IV. Pritožnik to razume tako, da njegovo pomanjkanje ustrezne izobrazbe za delovno mesto V za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Glede napačne uporabe materialnega prava tožnik navaja, da je bila dolžnost tožene stranke ves čas, da sklene s tožnikom ustrezno pogodbo za delovno mesto št. V ali pa da ga prerazporedi na kakšno drugo delovno mesto in z njim sklene ustrezno pogodbo za takšno delovno mesto. Če bi tožena stranka s tožnikom že leta 1993 sklenila ustrezno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto V bi tožnik brez dvoma skupaj s štirimi napredovanji prejemal plačo za 22. plačni razred (18 + 4) in ta pravda ne bi bila potrebna. To smiselno priznava tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, ko je sama izračunala pravilno višino plače za 22. plačni razred. Tožnik zatrjuje, da zgolj dejstvo, da ni bila sklenjena ustrezna pogodba za delo, ki ga tožnik opravlja vse od leta 1993 ne more vplivati na njegovo pravico do prejemanja plače v višini, kot je priznana za to delovno mesto. S takšno trditvijo se v principu strinja tudi prvostopno sodišče, vendar pa je napačno uporabilo določbo 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in s tem je podan pritožbeni razlog iz 341. člena ZPP. Tako je tožnik upravičen do plače za 22. plačni razred in zgolj zaradi določbe 19. člena ZSPJS je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku le do višine 19. plačnega razreda. Če bi se tožnik na novo zaposlil na delovnem mestu št. V oziroma če bi bil na takšno delovno mesto premeščen bi prejemal višjo plačo. V smislu določb ZSPJS tožnik ni niti na novo zaposlen niti premeščen, temveč je šlo zgolj za prevedbo. Gramatikalna razlaga 19. člena ZSPJS kaže na napačno uporabo materialnega prava. Do enakega zaključka tožnik pride tudi, če uporabi razlago po namenu zakonodajalca. V smislu 19. člena ZSPJS je bil tožnik zaposlen oziroma premeščen v letu 1993, ko ZSPJS sploh še ni veljal, kar je dodaten razlog, ki kaže na nepravilno uporabo materialnega prava. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbujanem delu zavrnilnem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo zatrjevano bistveno kršitev pravil postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in sicer je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi delno ugodilo tožbenemu zahtevku, pri tem je zaradi umika tožbe postopek v delu verjetno ustavilo (sodišče ni navedlo, da je ustavilo postopek), pri čemer je v delu tudi tožbo zavrglo. Pritožba sicer ni podana glede sklepa (umik in zavrženje tožbe), vendar gre za medsebojno prepletene zadeve, tako, da iz izreka sodbe niti ni mogoče ugotoviti, v čem je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik je v tožbi postavil tožbeni zahtevek za plačilo plače v višini 5.811,16 EUR z obračunom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti ustrezno pogodbo o zaposlitvi v skladu s sklepom o razporeditvi na novo delovno mesto vzdrževalec – tehnik V (I) J035089. Med postopkom je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2013 navedel, da delno umika tožbeni zahtevek in podal nov tožbeni zahtevek, v katerem je zahteval obračun razlike v plači v višini 4.881,76 EUR bruto z obračunom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneska v višini 3.194,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 5. 2011 do plačila.

Tožnik kot navaja vlaga pritožbo v zavrnilnem delu I. točke izreka, pri čemer pa kot navedeno iz izreka sodbe skupaj s sklepom ni razvidno, kakšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj je le navedlo, da v presežku tožbeni zahtevek zavrača. Navedeno pomeni, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj postane pravnomočen le izrek, ne pa tudi obrazložitev. Pritožbeno sodišče sme namreč presojati le odločitev sodišča prve stopnje, ki pa je v zavrnilnem delu nejasna.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče jasno navesti, v katerem delu je tožbeni zahtevek tožnika (na primer) zavrnilo in ustrezno obrazložiti svojo odločitev.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.