Jedro

Ker se po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ v zvezi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen nelojalnost domneva, v postopku ni potrebno ugotavljati nelojalnega ravnanja, temveč breme izpodbijanja nelojalnosti nosi stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 26.8.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 9.9.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A., roj. 14.1.1883 v M. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije za A.A. Podlaga za odločanje v tej zadevi je Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 54/46) ter Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48). Po presoji sodišča je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila A.A. članica Kulturbunda. Podlaga za to ugotovitev so podatki iz arhiva Muzeja narodne osvoboditve v M., iz katerih izhaja, da je bila imenovana vpisana v seznam Kulturbunda. Na tej podlagi je pravilen sklep tožene stranke o nemški narodnosti imenovane. Nadalje je bilo v postopku ugotovljeno, da se je imenovana na dan 4.12.1948, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDrž, nahajala v tujini, kar izhaja iz potrdila Občine G. V postopku tudi ni bila izpodbita zakonska domneva nelojalnosti. Navedbe, da se A.A. politično ni udejstvovala in da je govorila slovensko, niso zadosten dokaz o njeni lojalnosti. Za navedbe o pomoči OF in partizanom pa tožeči stranki nista ponudili nobenih dokazov. Glede na navedeno so izpolnjeni vsi pogoji iz določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž, zaradi katerih A.A. ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko.

Tožnika v pritožbi navajata, da je bil uporabljen napačen materialno pravni predpis. Zakon o dopolnitvah in spremembah ZDrž je namreč začel veljati šele 4.12.1948, torej tri leta potem, ko je A.A. na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDrž pridobila državljanstvo Demokratične federativne Jugoslavije. Retroaktivna uporaba Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDrž je v nasprotju s samim zakonom, kot tudi s takrat veljavno ustavo. Tožnika opozarjata na stališča akademika dr. I.K. in dr. S.J., da je določba 2. odstavka 35. člena ZDrž pomenila odvzem državljanstva brez posebnega upravnega akta. Gre za generalno določbo o odvzemu državljanstva nelojalnim osebam nemške narodnosti. To pomeni, da so tudi te osebe v obdobju od 28.8.1945 do 4.12.1948 imele jugoslovansko državljanstvo, saj jim v nasprotnem primeru ne bi moglo biti odvzeto. Tožnika menita, da je z uporabo novele ZDrž iz leta 1948 kršeno določilo 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki je na podlagi 8. člena Ustave RS postala del pravnega reda Republike Slovenije. Retroaktivna uporaba novele ZDrž iz leta 1948 je tudi v nasprotju s stališčem, ki ga je zavzelo Mednarodno sodišče za človekove pravice v Strassburgu v zadevi Krisper zoper Republiko Slovenijo z dne 23.3.2006. V tej odločbi je zavzeto stališče, da pogoji za vračanje premoženja ne morejo biti drugačni kot pri razlastitvi, kar pomeni, da tudi vprašanje narodnosti in državljanstva ne more biti drugačno. Tožnika uveljavljata tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Menita, da je bilo dejansko stanje glede članstva v Kulturbundu zmotno ugotovljeno ter da je A.A. podpirala OF in partizane. Stališče, da je breme dokazovanja lojalnosti na strani stranke, pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s pritožbo tožnikov, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila pritožba vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS pritožbo obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

Revidenta izpodbijata dejansko ugotovitev, da je bila A.A. oseba nemške narodnosti in da je bila članica Kulturbunda, in s tem uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To pa ni dovoljen revizijski razlog (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije, je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno izpolnjeni trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva, kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/97 z dne 20. 3. 1997, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Ni pa je dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Toženi stranki torej ni bilo treba ugotavljati nelojalnega ravnanja A.A., temveč breme izpodbijanja nelojalnosti nosita tožnika. Tožnika sicer menita drugače, vendar je njuno mnenje nepravilno.

Ker je novela ZDrž veljala od 4.12.1948, so torej brez državljanstva FLRJ ostale osebe nemške narodnosti, ki so se 4.12.1948 nahajale v tujini. Učinek takšne ureditve je bil retroaktiven, saj je veljalo, kot da državljanstva niso imeli od 28.8.1945 naprej. Ustavno sodišče RS kljub temu ni odločilo, da bi bila ta ureditev neskladna z Ustavo RS. Revidenta sicer tej odločitvi Ustavnega sodišča RS nasprotujeta in se sklicujeta na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice. Ker pa je bila s to odločbo ugotovljena kršitev pravice iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, to je pravice do sojenja v razumnem roku, je sklicevanje tožnikov na to odločbo v obravnavani zadevi, v kateri je predmet upravnega spora ugotovitev državljanstva kot predhodnega vprašanja po ZDen, neutemeljeno.

Za ugotavljanje državljanstva v denacionalizacijskih postopkih se uporablja 3. odstavek 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS. Navedena določba ZDen je torej poseben predpis, ki se uporablja le v denacionalizacijskih postopkih. Ustavno sodišče ni presodilo, da uporaba 3. odstavka 63. člena ZDen vodi do diskriminacije.

Neutemeljeno je tudi mnenje revidentov, da so bile z uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž za nazaj kršene temeljne človekove pravice, ki izhajajo iz določbe 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ta določba namreč prepoveduje le samovoljni odvzem državljanstva, ne pa vsakršen odvzem.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je A.A. dne 4.12.1948 živela v tujini, da je bila po nacionalni pripadnosti Nemka, in ker domneva nelojalnosti s pavšalnimi navedbami o pomoči OF in partizanom tudi po presoji revizijskega sodišča ni bila izpodbita, je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.