Jedro

Po razlagi določbe 7. točke Splošnih pogojev predmetnega javnega razpisa, skladni z ZD, mora vlagatelj v primeru dokazovanja lastniškega prevzema kmetije z darilno pogodbo predložiti sporazum darovalca s potomcem (oziroma sporazume darovalca s potomci) o njegovi (oziroma njihovi) odpovedi dednemu deležu. To pomeni, da ta določba ne zahteva predložitve sporazuma o odpovedi dedovanju glede posameznih stvari, ki so predmet darilne pogodbe; tak sporazum bi bil (ker bi šlo za delno odpoved) tudi nedopusten. Določba zahteva predložitev sporazuma o odpovedi dednemu deležu potomcev darovalcev. Odpoved dednemu deležu po drugem odstavku 137. člena ZD, da ni nedopustna, pa se nanaša na alikvotni del zapuščine ob smrti prednika. Glede na vse povedano pogoj iz 7. točke Splošnih pogojev javnega razpisa, določen zaradi učinka preprečitve restitucije daril v zapuščinskem postopku (po darovalcih), ker sporazum v skladu z zakonom ne more biti omejen na nepremičnine, ki so predmet darilne pogodbe, nesorazmerno posega v pravico do dedovanja (33. člen Ustave RS) in s tem v lastninsko pravico tretjih (potomcev darovalcev); določitev takega pogoja ne pomeni uravnoteženja uresničevanja premoženjske svobode posameznika in javnega interesa. To pa pomeni, da tak pogoj, ker nasprotuje Ustavi RS, v javnem razpisu ne bi mogel biti določen.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33114-571/2009 z dne 30. 7. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrgla tožnikovo vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep 112: Pomoč mladim prevzemnikom kmetij. Vlogo je organ zavrgel na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker tudi po dopolnitvi na poziv organa, v katerem je bil tožnik opozorjen na posledice nepravočasne dopolnitve oziroma neodprave pomanjkljivosti, ni vsebovala izjave dedičev prenosnikov v obliki notarskega zapisa, da se odpovedujejo zakonitemu dednemu deležu, kot to zahteva pogoj Javnega razpisa za ukrep 112 (v nadaljevanju JR) v poglavju IV., A, točka 7. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 6. 1. 2010 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je v skladu z načelom zakonitosti iz 6. člena ZUP prvostopenjski organ pogoje veljavnega JR, določene na podlagi pooblastila v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 (v nadaljevanju Uredba), moral uporabiti. Skupaj z vlogo na JR pa je tožnik poslal tudi podpisano izjavo, iz katere je razvidno, da je seznanjen z vsebino JR in razpisne dokumentacije ter da z njima brez kakršnihkoli zadržkov v celoti soglaša. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve pravil postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila njegova vloga na JR že ob vložitvi popolna. Kot dokaz za lastniški prevzem kmetije je predložil tri sklepe o dedovanju in dve darilni pogodbi. S pogodbo z dne 17. 2. 2010 sta mu teta A.A. in sestrična B.B. podarili nepremičnine s parc. št. 1009/2, 1032/1 in 1035, vse k.o. ..., vsaka do 1/6. S pogodbo z dne 14. 4. 2010 pa mu je sestrična C.C. podarila delež do 1/6 pri že navedenih nepremičninah. V zvezi z darilnima pogodbama je namesto zahtevane izjave dedičev prenosnikov, da se odpovedujejo zakonitemu dednemu deležu, predložil pojasnilo notarke D.D. z dne 21. 6. 2010, da delna odpoved neuvedenemu dedovanju dedičev prenosnikov po darilnih pogodbah, s katero bi se dediči prenosnikov odpovedali uveljavljanju dednega deleža le na premoženju, ki je predmet darilnih pogodb, ni mogoča, saj je v skladu z Zakonom o dedovanju (v nadaljevanju ZD) nična. V pojasnilu je bilo navedeno tudi, da dediči prenosnikov v razmerju do tožnika kot obdarjenca iz darilnih pogodb ne morejo uspešno zahtevati vštetja tega darila v zapuščino po prenosnikih, kar je sicer razlog za zahtevo prvostopenjskega organa po predložitvi sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju v primeru, ko gre za darilo staršev enemu otroku. Poleg tega je bilo predmet darila le 3/6 nepremičnin s parc. št. 1009/2, 1032/1 in 1035, vse k.o. ..., in ne celotna kmetija. Tožnik je pogodbi sklenil zaradi ureditve lastništva, in iz darilnih pogodb tudi izhaja, da je kot obdarjenec prevzel predmetne nepremičnine v posest ob prevzemu celotne kmetije, že pred letom 1990. Po vsebini je tako šlo za pogodbi o priznanju lastninske pravice oziroma priznanja lastništva tožniku na deležu parcel, ki spadajo v sklop kmetije. Pri navedenih darilnih pogodbah ni nobene pravne podlage, da bi se dediči, katerih prednik je formalno uredil lastništvo le dela svojega premoženja, četudi z darilno pogodbo, odpovedali zakonitemu dednemu deležu na tem premoženju. Zakoniti dediči bi v primeru navedenih darilnih pogodb, glede na to, da so darovalke razpolagale le z delom svojega premoženja, ne pa s celotnim premoženjem, lahko podali izjavo, da se odpovedujejo dedovanju dela parcel, v konkretnem primeru 1/6 prej navedenih nepremičnin. To pa bi bila delna odpoved dediščini, ki pa po določbi 136. člena ZD ni dopustna. Takšna odpoved zakonitemu dednemu deležu bi bila nična. Tožnik dalje navaja, da dediči prenosnikov v razmerju do tožnika kot obdarjenca iz darilnih pogodb ne morejo uspešno zahtevati vštetja darila po navedenih darilnih pogodbah, kar je razlog za zahtevo prvostopenjskega organa po predložitvi sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju v primeru, ko gre za darilo staršev enemu otroku. Po ZD se namreč le v primeru, da je prikrajšan nujni delež, oporočna razpolaganja zmanjšajo, darila pa vrnejo, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež. Po izrecni določbi 40. člena ZD lahko zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež, zahtevajo samo nujni dediči. Pri ugotovitvi vrednosti zapuščine se upošteva vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik na kakršenkoli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič (četrti odstavek 28. člena ZD). Darila, ki so jih po darilnih pogodbah z dne 17. 2. 2010 in 14. 4. 2010 tožniku kot nečaku oziroma bratrancu podarile teta in sestrični, se v nobenem primeru ne bi vračala in štela v vrednost zapuščine, saj tožnik po zakonitem dedovanju ne bi prišel v poštev kot dedič. Tožnik meni, da je sporni pogoj v JR, katerega ni mogel izpolniti, nedopusten in nemogoč pogoj. Pogoj, ki ga ni mogoče izpolniti, je ničen, torej neobstoječ. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep prvostopenjskega organa odpravi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali bi tožnik, ki je (prvi) lastniški prevzem kmetije v vlogi na JR dokazoval med drugim z darilnima pogodbama, moral, da bi bila njegova vloga popolna, predložiti tudi izjavo dedičev prenosnikov v obliki notarskega zapisa, da se odpovedujejo zakonitemu dednemu deležu, kot je med pogoji za dodelitev sredstev bilo določeno (poglavje IV, A) Splošni pogoji, točka 7).

Sodišče ugotavlja, da zahtevana (in v JR določena kot pogoj za dodelitev sredstev) izjava dedičev prenosnikov v obliki notarskega zapisa, da se odpovedujejo zakonitemu dednemu deležu, nobeni od v ZD urejenih oblik odpovedi dedovanju ne ustreza. Ne more šteti za odpoved dediščini, kajti izjava o odpovedi dediščini je izjava, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti sodišču v zapuščinskem postopku (prvi odstavek 133. člena ZD). Zahtevana izjava pa tudi ne more šteti za izjavo o odpovedi neuvedenemu dedovanju, kajti ZD take izjave ne predvideva: izrecno določa, da odpoved neuvedenemu dedovanju nima pravnega učinka (prvi odstavek 137. člena ZD). Izjemoma se lahko potomec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, v sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti (drugi odstavek 137. člena ZD). Za odpoved dediščini pa velja, da ne more biti delna (prvi odstavek 136. člena ZD). Tako vsebino za odpoved dediščini zakon sicer določa v zvezi z izjavo dediča, vendar tudi glede potomca, ki se odpoveduje dedni pravici (pred prednikovo smrtjo), lahko velja le enako, da se namreč sporazum med njim in prednikom lahko nanaša le na pripadajoči dedni delež, ne pa na posamezno stvar, kajti pri dedovanju gre za primer univerzalnega nasledstva, pri katerem preide na posameznega dediča alikvotni del zapuščine, ne pa posamezna stvar. To pa pomeni, da se odpoved dednemu deležu, da ni nedopustna, nanaša na alikvotni del zapuščine ob smrti prednika.

Po razlagi določbe 7. točke Splošnih pogojev JR, skladni z ZD, mora tako vlagatelj v primeru dokazovanja lastniškega prevzema kmetije z darilno pogodbo predložiti sporazum darovalca s potomcem (oziroma sporazume darovalca s potomci) o njegovi (oziroma njihovi) odpovedi dednemu deležu. To pomeni, da ta določba ne zahteva predložitve sporazuma o odpovedi dedovanju glede posameznih stvari, ki so predmet darilne pogodbe; tak sporazum bi bil glede na povedano, ker bi šlo za delno odpoved, tudi nedopusten. Določba zahteva predložitev sporazuma o odpovedi dednemu deležu potomcev darovalcev. Odpoved dednemu deležu po drugem odstavku 137. člena ZD, da ni nedopustna, pa se nanaša na alikvotni del zapuščine ob smrti prednika (ne nanaša se na premoženja, ki ga je imel prednik v času odpovedi, pač pa na stanje v prihodnosti, ko je to tudi lahko večje). Glede na vse povedano pogoj iz 7. točke Splošnih pogojev JR, določen zaradi učinka preprečitve restitucije daril v zapuščinskem postopku (po darovalcih), ker sporazum v skladu z zakonom ne more biti omejen na nepremičnine, ki so predmet darilne pogodbe, nesorazmerno posega v pravico do dedovanja (33. člen Ustave RS) in s tem v lastninsko pravico tretjih (potomcev darovalcev); določitev takega pogoja ne pomeni uravnoteženja uresničevanja premoženjske svobode posameznika in javnega interesa. To pa pomeni, da tak pogoj, ker nasprotuje Ustavi, v JR ne bi mogel biti določen.

Poleg tega določitev pogoja v 7. točki Splošnih pogojev JR zaradi dosega namena, da se sredstva pomoči dodeli vlagateljem, ki izpolnjujejo pogoje iz 13. člena Uredbe (med drugim da je z njihove strani ob predložitvi vloge prevzeta celotna kmetija - 3. točka prvega odstavka), ni potrebna. V Uredbi za določitev pogoja v JR, katerega učinek je v varovanju ohranitve celovitosti prevzete kmetije, tudi ni podlage. To pa pomeni, da gre za dodatni stvarno nasprotujoč pogoj, in ne za podrobnejšo opredelitev pogoja, določenega v Uredbi, kar bi JR mogel urediti (drugi odstavek 105. člena Uredbe).

Glede na povedano je prvostopenjski organ določbe Uredbe nepravilno uporabil. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V tem postopku organ v skladu s pravnim mnenjem te sodbe ne bo mogel uporabiti pogoja iz poglavja IV, A) Splošni pogoji, točka 7 JR.

Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu odmerilo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter uveljavljeni 20 % DDV.