Jedro

Priča je sporočila, da se vabilu iz zdravstvenih razlogov ne more odzvati. V vlogi, ki jo je poslala sodišču in na kateri je overjen njen podpis pri notarki, je pojasnila, kako je bila nepremičnina razdeljena v naravi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo vsebino te zasebne listine. Nikjer ni zapisalo, da gre za izpoved priče. To zasebno listino je ocenilo kot listinski dokaz in ga korektno povzelo v obrazložitvi sodbe. Tako postopanje sodišča ni nezakonito. Zaradi takšnega postopanja tudi ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do izjave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, odločba o stroških se s p r e m e n i tako, da je tožnik dolžan plačati toženima strankama 160,65 EUR manj stroškov postopka, kot mu je naloženo z izrekom sodbe z dne 07.12.2004 tako, da je po spremembi stroškovne odločbe tožnik dolžan plačati toženima strankama pravdne stroške v znesku 1.787,55 EUR z zamudnimi obrestmi od 07.01.2005 do plačila, vse v 15-ih dneh.

V ostalem delu se pritožba zavrne in potrdi t a sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo s sodbo z dne 07.12.2004, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni vrniti tožniku v izključno posest in uporabo kletni boks v pritličju v približni velikosti 4 m? ter uporabo polovico terase pred hišo, vse v večstanovanjski hiši P. in opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Tožniku je naložilo, da je dolžan nerazdelno plačati toženima strankama pravdne stroške v znesku 466.866,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.01.2005 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. 25.01.2007 pa je sodišče prve stopnje izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku vrniti v soposest kletni boks in teraso v večstanovanjski hiši ter mu dopustiti souporabo le-teh. Z dopolnilno sodbo je tožniku naložilo, da je dolžan toženima strankama plačati 247,48 EUR pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.01.2007 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh in višji stroškovni zahtevek toženih strank je zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je pravna prednica formalno prodala tožniku solastninski delež stanovanjske hiše do ?, ker je v zemljiški knjigi večstanovanjska hiša vpisana še kot solastnina lastnikov, da pa je dejansko hiša bila že pred tem na podlagi ustnega dogovora razdeljena in je pravna prednica tožnika, ki je bila solastnica te nepremičnine do ?, v naravi na podlagi ustnega dogovora sklenjenega še z A.G., uporabljala stanovanje v drugem nadstropju in celotno podstrešje. A.G., ki je svojo polovico prodala pravnemu predniku toženk pa je na podlagi tega dogovora uporabljala prvo nadstropje in celotno klet. Zato je zaključilo, da je tudi tožniku bil prodan fizično razdeljen del hiše in sicer stanovanje v drugem nadstropju, nista pa mu bili prodani terasa in klet, ki sta na podlagi dogovora pripadali po delitvi v celoti toženi stranki. Zato je zahtevek tako primarni kot podrejeni zavrnilo.

Zoper sodbo in dopolnilno sodbo se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi zoper sodbo je najprej opozoril, da sodišče o podrejenem zahtevku ni odločilo, zato je bila zadeva, ko je bila prvič predložena v pritožbeni postopek, vrnjena prvostopenjskemu sodišču, da je izdalo še dopolnilno sodbo. Sicer pa v prvi pritožbi tožnik očita nezakonito postopanje sodišču prve stopnje, ker je odločitev oprlo zlasti na pismeno izjavo A.G. z dne 05.12.2004, iz katere izhaja, da naj bi bil z I.M. sklenjen ustni dogovor o razdelitvi hiše, tako da je A.G. postala lastnica kleti. Te pisne izjave sodišče zaradi določila 4.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne bi smelo upoštevati, ampak bi moralo to osebo neposredno zaslišati, tako kot določa 229. do 241.čl. ZPP. Ker tako ni postopalo, je s tem kršilo pravico tožnika do izjave, saj priči ni mogel postavljati vprašanj. Izjava te osebe je v direktnem nasprotju z izpovedjo priče I.M. Tožnik ne sprejema odločitve glede terase, saj meni, da predstavlja sporna terasa funkcionalno zemljišče in je zato v solastnini pravdnih strank. V zvezi s tem je predlagal izvedenca gradbene stroke, pa sodišče tega dokaznega predloga ni izvedlo, ampak je samovoljno zaključilo, da je sporna površina balkon stanovanja tožene stranke. Ker glede tega spornega dejstva ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, vidi v tem relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V zvezi s tem je tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno. Tudi dokazna ocena izpovedi prič K.S., I.M. in S.O. ni pravilna. Priča S.O. je namreč izpovedoval o tem, da v času od leta 1979 do 1987 v stanovanju M. niso kurili na drva. Ostali dve priči pa sta govorili o kurjenju drv in shranjevanju drv v sporni kleti za obdobje pred letom 1978. Zato je tudi v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker je tožnik solastnik do ? nepremičnine, mu vsekakor pripada solastninski delež na sporni kleti in funkcionalnem zemljišču, to je terasi do te višine. Zato je tudi upravičen do souporabe in soposesti tako kleti kot terase. Tožnik je te prostore kupil in si jih ogledal pred nakupom. Prostor na terasi je bil ves čas odklenjen, do tja mu je bil omogočen dostop in šele nekaj let po nakupu se je ta prostor zaklenil. Nepravilno je sodišče odmerilo toženi stranki tudi stroške zastopanja. Vrednost spora je bila v tej zadevi 200.000,00 SIT, zato tožena stranka ni upravičena za pripravljalno vlogo do nagrade 200 točk in za naslednjo pripravljalno vlogo 225 točk, ampak samo 75% tega zneska, to je 200 točk oziroma 150 točk. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo z dne 05.06.2003, pa ji sodišče tudi stroškov za to pritožbo ne bi smelo priznati. Za pristop odvetnika na obravnavo razen na prvo pa tudi odvetniku ne pripada 200 točk, ampak samo 100 točk. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo z dne 25.01.2007 pa tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, ker naj bi ta sodba imela takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba se sklicuje samo na razloge v drugi sodbi, kar pa ni dopustno. Predlaga razveljavitev obeh sodb in novo odločanje o zadevi.

Pritožba v pretežnem delu ni utemeljena, delno je utemeljena samo zoper odmero stroškov v prvi sodbi.

Sodišče prve stopnje je A.G. povabilo na obravnavo, da bi jo zaslišalo kot pričo, kot je predlagala tožena stranka. A.G. pa je sporočila, da se vabilu iz zdravstvenih razlogov ne more odzvati. V vlogi, ki jo je poslala sodišču in na kateri je overjen njen podpis pri notarki (gre torej za pristno listino), je pojasnila, kako je bila nepremičnina razdeljena v naravi, ko sta kot solastnici te nepremičnine bili v zemljiški knjigi vpisani še ona in M. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo vsebino te zasebne listine. Nikjer ni zapisalo, da gre za izpoved priče. To zasebno listino je ocenilo kot listinski dokaz in ga korektno povzelo v obrazložitvi sodbe. Tako postopanje sodišča ni nezakonito. Zaradi takšnega postopanja tudi ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do izjave, kot trdi v pritožbenih navedbah in pri tem izpostavlja, da priči ni mogel postavljati vprašanj. Vendar iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožnik predlagal zaslišanje te priče glede kakšnega od spornih vprašanj. Potem, ko je bil seznanjen z vsebino zasebne listine in okoliščino, da priča zaradi zdravstvenih razlogov ne more pristopiti na obravnavo, tožnik ni predlagal njenega zaslišanja. Tudi v pritožbi ne pove kakšna vprašanja bi tej osebi, če bi bila zaslišana kot priča, postavil. Tudi s pritožbenimi navedbami, da je vsebina zapisane izjave A.G. v direktnem nasprotju z izpovedjo priče I.M., se ni mogoče strinjati. Izpoved I.M. ni bila konsistentna in skladna z drugimi dokazi. Res je v prvem delu svoje izpovedi ta priča povedala, da je bila izključna lastnica stanovanja v drugem nadstropju in da sta klet in podstrešje v tej hiši predstavljala skupna prostora, ki so ju skupno uporabljali. V drugem delu izpovedi pa je povedala tudi to, da sta bili v hiši dve stanovanji, da je gospa A.G. imela stanovanje v prvem nadstropju te hiše, ona pa v drugem nadstropju in da sta se z gospo A.G. zmenili, da je ona lastnica kleti v tej hiši, sama pa lastnica podstrešja (izpoved priče na listovni št. 83 spisa). Ta del izpovedi se nasprotno v celoti ujema s tem, kar je v pisni izjavi zapisala A.G. Tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo predvsem na pisno izjavo A.G., ni točna. Sodišče prve stopnje je v sodbi analiziralo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Tudi pismo, ki ga je sodišču poslala A.G., je sodišče upoštevalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi.

Pritožbene navedbe, da terasa predstavlja funkcionalno zemljišče in je zato v solastnini strank, nimajo opore v izvedenih dokazih. Funkcionalno zemljišče je bilo pravno definirano v Stanovanjskem zakonu (SZ) iz leta 1991. Po tem zakonu je to bilo tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno redni uporabi stavbe in brez katerega stavba ni mogla funkcionirati (9.čl. SZ, Ur.l. RS, št. 18/91). V konkretni zadevi tudi če bi se uporabljale še te določbe ne gre za takšno zemljišče, ki bi bilo neposredno namenjeno redni uporabi stavbe oziroma brez katerega stavba ne bi mogla funkcionirati, saj je sodišče prve stopnje na ogledu ugotovilo, da sporna terasa glede na lego ne predstavlja funkcionalnega zemljišča, ker je terasa na drugi strani od vhoda in tudi ne služi stavbi kot celoti, ne predstavlja niti dostopa do posameznih stanovanj. Za ugotovitev tega dejstva je zadoščal ogled. Kakšno posebno strokovno znanje, s katerim ne bi razpolagal sodnik za ugotovitev tega, ali je terasa nujno potrebna za redno rabo vseh stanovanj v tej hiši res ni potrebno. Zato tudi s tem, ko ni bilo ugodeno dokaznemu predlogu in v postopek vključen izvedenec gradbene stroke, ki naj bi pojasnil, ali predstavlja terasa funkcionalno zemljišče ali ne, sodišče ni kršilo postopka. Zaključek izpodbijane sodbe, da predstavlja sporna terasa v naravi del stanovanja tožene stranke tako ni samovoljen, kot trdi pritožba, ampak je posledica ugotovitev ob neposredni zaznavi sodnice na ogledu, ki se je prepričala, da je izhod na teraso iz stanovanja v pritličju in da je terasa dejansko balkon tega stanovanja.

V izpodbijani ugotovljeno dejansko stanje ima vso podlago v izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje se je prepričljivo opredelilo tudi do izpovedi prič S.O., K.S. in I.M. v zvezi z drvmi, ki naj bi se skladiščila v sporni kleti. Pritožbena navedba, da sta priči K.S. in I.M. izpovedovali o kurjenju in shranjevanju drv pred letom 1978, priča S.O. pa naj bi izpovedal samo o tem, da niso kurili na drva med letom 1979 in 1987 je v pritožbi nova. Vsekakor iz izpovedi teh prič ne izhaja, da bi govorile vsaka o drugem časovnem obdobju. Zato s temi pritožbenimi navedbami, ko se očitno neskladje med izpovedbami skuša zabrisati z navedbami o različnih časovnih obdobjih, pritožba ne more omajati v izpodbijani sodbi obrazložene dokazne ocene.

Ker med strankami ni bilo sporno to, da je solastnina samo še v zemljiški knjigi, da pa se je v naravi nepremičnina na podlagi ustnega dogovora predlastnikov razdelila in da se že več desetletij stanovanjska hiša uporablja v skladu z dogovorom po etažah, se pritožba brez podlage sklicuje pri zahtevku na izročitev ustreznega solastninskega deleža spornih površin na zemljiškoknjižne podatke.

Tudi pritožbenim navedbam zoper dopolnilno sodbo, v katerih se očita, da dopolnilne sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima o odločilnih dejstvih razlogov, ni mogoče pritrditi. V obrazložitvi dopolnilne sodbe je pojasnjeno, da je glede vseh bistvenih okoliščin sodišče že v sodbi zavzelo stališče, zato se sodišče utemeljeno glede tega sklicuje ta to obrazložitev. Dopolnilna sodba je samo del prvotne sodbe. Z njo je odločeno le o podrejenem zahtevku, ki je po vsebini samo delno zmanjšan primarni zahtevek. V dopolnilni sodbi zato res ni bilo potrebno še enkrat pojasniti vseh razlogov glede spornih okoliščin iz prve sodbe in s tem, ko se je sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju v obrazložitvi dopolnilne sodbe oprlo na sodbo, v kateri je samo pozabilo v izreku odločiti še o podrejenem zahtevku, dopolnilna sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, ki jo očita pritožba.

Pač pa je delno utemeljena pritožba zoper stroškovno odločbo, saj je sodišče prve stopnje toženi stranki res priznalo 25 točk preveč za pripravljalno vlogo z dne 21.10.2004, za katero gre toženi stranki le 200 točk, neutemeljeno je priznana nagrada za sestavo pritožbe z dne 05.06.2003 v višini 225 točk, ker tožena stranka s to pritožbo ni uspela in torej ne gre za potrebne stroške tega postopka. Za zastopanje na obravnavi 07.12.2004 pa bi sodišče prve stopnje v skladu z Odvetniško tarifo moralo priznati toženi stranki samo 100 točk in ne 200 točk. Skupno je torej priznanih 350 odvetniških točk več, kot je tožena stranka upravičena v skladu z Odvetniško tarifo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in za 350 odvetniških točk znižalo stroške, ki so naloženi tožniku v plačilo s sodbo z dne 07.12.2004. Ker je v Sloveniji od 01.01.2007 v veljavi nova valuta EUR-o, je 350 odvetniških točk pritožbeno sodišče preračunalo v to valuto. Ena točka, ki je bila vredna do 31.12.2006 110,00 SIT, znaša po tečaju 239,640 sedaj 0,4590 EUR, tako da je tožnik dolžan toženi stranki plačati 160,65 EUR manj kot mu je naloženo s sodbo z dne 07.12.2004. Če se preračuna znesek iz izreka te sodbe v EUR , to je znesek 466.866,00 SIT, predstavlja to sedaj vrednost 1.948,20 EUR in če ta znesek znižamo za 160,65 EUR, je zaradi spremembe odločbe o stroških dolžan tožnik plačati toženi stranki 1.787,55 EUR.

Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je odločitev o pritožbenih stroških odpadla.