Jedro

Sodišče druge stopnje krši določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če utemeljitev sodne odločbe: - opre na dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo, in če - samo ugotovi sporno dejstvo v nasprotju z listinami, ki jih je prebralo sodišče prve stopnje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožeče stranke pod 1. zahtevale ugotovitev, da jih je tožena stranka dne 17.11.2000 in ponovno dne 8.12.2000 motila v njihovi zadnji in mirni posesti izvajanja voženj po cesti, ki poteka preko parcele št. 368/2 k.o..., na ta način, da je 17.11.2000 postavila na zahodnem delu ceste na parc. št. 368/2 k.o..., ki je zarisana v mapnih zapisih GURS OGU ..., tik ob meji s parcelo št. 372 k.o..., ograjo široko najmanj 8 metrov in dva železna opornika v višini 2,5 m na vsaki strani ograje, med njima postavila armaturno mrežo visoko 2,5 metra in reklamne table z napisom V. v isti višini; po odstranitvi te ograje pa jo je dne 8.12.2000 ponovno postavila na istem mestu v enakih dimenzijah ter odstranila z dela ceste na parc. št. 368/2 k.o... asfalt v širini približno 4 metrov in dolžini približno 20 metrov, gledano od zahodnega dela ceste do postavljene ograje v smeri proti vzhodu, odstranila je nasipno podlago in navozila zemljo zaradi ureditve zelenice, s čimer je tožnikom v celoti preprečila izvajanje voženj po opisani cesti. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek, naveden pod 2., da bi toženi stranki naložilo naj v 8 dneh vzpostavi prejšnje stanje na ta način, da vzpostavi nazaj cesto na parceli št. 368/2 k.o... širine 3,5 metrov, tako da zemljišče, na katerem je potekala v točki 1. opisana dovozna cesta, utrdi z nasipnim materialom in v širini 2,8 metra prevleče z asfaltno podlago, da bo cesta potekala po vsej širini parc. št. 368/2 k.o... od parcele št. 272 k.o... do parcele št. 372 k.o..., sicer sodišče pooblašča tožnike, da na stroške tožene stranke vzpostavijo prejšnje stanje, toženi stranki pa se v bodoče prepoveduje vsako tako ali drugo motitveno posestno dejanje, pod pretnjo plačila 50.000.000 tolarjev kazni. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku sicer verjelo tožnikom, da so sporno pot uporabljali za vožnje in za hojo, in je ugotovilo protipravno motilno dejanje, saj gradbeno dovoljenje ni dovoljevalo spornega posega na opisanem delu zemljišča in so bili ukrepi tožene stranke izvedeni brez ustreznega dovoljenja upravnega organa. Toda zaradi ugovora tožene stranke, češ da predmetnih nepremičnin nima več v lasti, niti v posesti, je zavrnilo ves tožbeni zahtevek, ker odločba ne bi bila izvršljiva. Poleg tega je dodalo, da je vprašljiva upravičenost tožnikov do sodnega varstva posesti, kolikor je sporni del parcele št. 368/2 k.o... šteti kot javno pot, kar bi bilo moč sklepati iz predloženega dopisa Občine Š. z dne 16.1.2001 s prilogo ter odločbe Občine Š. z dne 27.11.2001, saj z običajno uporabo javne poti tožniki niso mogli pridobiti posestnih pravic.

Proti tej odločitvi so se pritožile tožeče stranke, toda sodišče druge stopnje je njihovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 190. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo), a je pojasnilo, da to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa. Zapisalo je, da je za pravilno rešitev zadeve pomembna pravna narava parcele št. 368/2 k.o..., na kateri se zatrjuje motenje. Ker je štelo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da gre pri sporni parceli za javno pot, in ker tega tožeče stranke niso izpodbijale, saj je v pritožbi zapisano, da gre za kategorizirano javno pot, ter so se sklicevale na odlok Občine Š., je sodišče po 2. in 3. členu Zakona o javnih cestah ugotovilo, da gre za javno dobro, s katerim lahko vsakdo prosto razpolaga. Iz tega je izvajalo, da fizične in pravne osebe, ki niso lastniki javnega dobra, v primeru posegov nimajo posestnega varstva.

Proti sklepu Višjega sodišča v Celju je v zvezi s sklepom prvostopenjskega sodišča Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Oba sklepa izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Povzema razloge sodišča prve stopnje in odločitev sodišča druge stopnje, ki je potrdilo izpodbijani sklep zaradi drugačnih razlogov in sicer zato, ker gre po ugotovitvah sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu za javno pot, česar tožeče stranke niso izpodbijale. Toda po oceni vrhovne državne tožilke sklep pritožbenega sodišča nima jasnih razlogov glede odločilnega dejstva, to je glede statusa parc. št. 368/2 k.o...; poleg tega pa so ti razlogi tudi v nasprotju z listinami v spisu. Pojasnjuje, da sodišče prve stopnje statusa spornega zemljišča ni raziskovalo, ker je na 8. strani zapisalo, da je morda treba še pridati, da v kolikor je sporni del parcele št. 368/2 k.o... šteti kot javno pot.... Poleg tega dopis Občine Š. z dne 16.1.2001 (listina A 13) navaja, da ima zemljišče parc. št. 368/2 status zazidanega stavbnega zemljišča po 2. členu Zakona o stavbnih zemljiščih, kar ne pomeni, da je nepremičnina objekt javne infrastrukture, ki je po 4. in 5. členu Zakona o stavbnih zemljiščih pridobil status javnega dobra. Odločba Občine Š. z dne 27.11.2001 (listina A 14) pa je upravni akt o zavrniti soglasja toženi stranki za postavitev ograje, ki samo v obrazložitvi navaja, da je zemljišče po 6. členu odloka o kategorizaciji občinskih cest še vedno vodeno kot javna pot št. JP 910950 (M. - G.). Pogodba, s katero je tožena stranka med pravdo prodala zemljišče (listina B 4), pa izkazuje, da je kupec samostojni podjetnik, kar govori v prid stališču, da sporno zemljišče ni javno dobro, ker sicer ne bi bilo v pravnem prometu. V listinah v spisu torej ni akta o ustanovitvi javnega dobra ali o njegovi ukinitvi konstitutivne narave, niti druge listine o opredelitvi spornega zemljišča za javno pot. Zato Državno tožilstvo Republike Slovenije meni, da zaradi navedenih pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti zakonitosti sklepov sodišč prve in druge stopnje, ter predlaga njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zapis sodišča druge stopnje, češ da je tožeča stranka "v pritožbi zapisala, da gre za kategorizirano javno pot in se je sklicevala na odlok Občine Š...." je resničen, vendar ne v tolikšni meri, da bi ga bilo mogoče šteti za priznanje dejstev, ki jih po prvem odstavku 214. člena ZPP sodišču ni treba dokazovati. Tožeča stranka se je na zadnji strani pritožbe res sklicevala na odlok Občine Š., ki je sporni del zemljišča kategoriziral kot javno pot, toda v predzadnjem odstavku je izrecno navedla, da tak status javne poti ne more vplivati na postopek, ker ne gre za pojem lastnine (javnega dobra oziroma javne lastnine), saj je iz podatkov v spisu razvidno, da je zemljišče parc. št. 368/2 k.o... nesporno last tožene stranke, kar pomeni znanega lastnika in gre za lastnino, na kateri je mogoče zahtevati posestno varstvo, in da ne gre za javno lastnino, na kateri posestnega varstva ni. Ker torej izvajanj tožeče stranke ni mogoče šteti za priznanje dejstev, bi moralo sodišče po prvem odstavku 213. člena ZPP dokazovati dejstva, ki so pomembna za odločitev, in se do njih opredeliti.

O pravni naravi parc. št. 368/2 k.o... je sodišče prve stopnje izvedlo več dokazov in ker je ugotovilo, da je bila sporna parcela prodana, o njeni pravni naravi ni zavzelo stališča in zlasti ni razložilo svoje dokazne ocene. Državno tožilstvo Republike Slovenije pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje samo navrglo možnost, da je sporni del parcele šteti za javno pot. Zato ni prav, da je sodišče druge stopnje v utemeljitvi svoje odločbe zapisalo trditev, da je prvo sodišče ugotovilo, da gre pri sporni parceli za javno pot. Ker je pravna narava te parcele odločilna za odločitev o tožbenem zahtevku, je očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje utemeljen. S tem je utemeljen tudi očitek, da sodišče prve stopnje nima razlogov o dejstvih, ki so se izkazala za odločilna.

Poleg tega Državno tožilstvo Republike Slovenije tudi utemeljeno opozarja na neskladje med ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da je sporna pot javno dobro, in listinami v spisu, med katerimi so: dopis Občine Š. z dne 16.1.2001, odločba Občine Š. z dne 27.11.2001 in kupoprodajna pogodbo št. P - 15/00 z dne 11.12.2002. Ker ima torej odločba sodišča druge stopnje očitane pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, in ker odločba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o pravni naravi sporne parcele in poti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščema prve in druge stopnje. Zaradi tega je vrhovno sodišče po prvem odstavku 379. člena v zvezi s 391. členom ZPP razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje.