Jedro

Vloge, ki prispejo na javni razpis se ocenjujejo na podlagi pogojev iz javnega razpisa, upoštevajoč razpisano dokumentacijo in vsebino vloge, ki jo predloži prijavitelj. Bistvo sodelovanja na javnih razpisih je, da vsi prijavitelji sodelujejo pod enakimi, v naprej znanimi pogoji. V tem primeru gre za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka, na strani tožene stranke pa je, da oceni prejete vloge ter svojo odločitev obrazloži tako, da jo je mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom tožena stranka ni odobrila vloge tožeče stranke za odobritev sofinanciranja (subvencije) zagona podjetij v subjektih inovativnega okolja v letu 2011 (Javni razpis P2, objavljen v Uradnem listu RS, št. 11/2011 – v nadaljevanju Javni razpis). Na Javni razpis je prispelo 232 popolnih vlog, prag števila točk, ki so bila izračunana na podlagi meril za izbor upravičencev, med katerim je bilo odobreno sofinanciranje je 75 ali več točk. Projekt tožeče stranke je po kvalitativnih merilih pridobil 50 od 100 možnih točk. Vsaka vloga je bila ocenjena na podlagi 5 kvantitativnih meril, ki so skladna z razpisno dokumentacijo. Vsako merilo ima ustrezno število podrazredov. Vloga tožeče stranke je pri merilu 1 – Inovativnost, prejela 10 točk od možnih 10, pri merilu 2 - Sodelovanje vsaj z eno institucijo znanja pri razvoju inovativnih izdelkov/storitev, je tožeča stranka prejela 0 točk od 10 možnih, pri merilu št. 3 – Faza oziroma stopnja izdelkov/storitev v podjetju, je tožeča stranka prejela 0 točk od 30 možnih, pri merilu št. 4 – Tržna naravnanost, je tožeča stranka prejela 25 točk od 25 možnih in pri merilu št. 5 – Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju, je tožeča stranka prejela 15 točk od 15 možnih. Tožena stranka je glede merila 2 – Sodelovanje vsaj z eno institucijo znanja pri razvoju inovativnih izdelkov/storitev pojasnila, da je tožeča stranka vlogi priložila pogodbo s Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Iz pogodbe je razvidno, da je sodelovanje na razvoju projekta pogojeno s sklenitvijo aneksa k pogodbi. Sodelovanje namreč še ne poteka, saj se bo le-to, skladno s 4. členom pogodbe, pričelo s sklenitvijo aneksa, ki pa ga tožeča stranka ni priložila vlogi. Zato je komisija vlogi pri tem merilu dodelila 0 točk. Pri merilu št. 3 – Faza oziroma stopnja izdelkov/storitev v podjetju, pa je tožena stranka pojasnila, da v podjetju ni novih inovativnih storitev in gre le za posnemanje storitev, ki so na trgu že prisotne in je trg nasičen. Na trgu obstaja veliko ponudnikov personificiranih promocijskih izdelkov ter ponudnikov izvedbe promocijskih kampanj z vključitvijo socialnih omrežij. Trendi ponudbe se večajo. Komisija je zato vlogi stranke pri tem merilu dodelila 0 točk. Za vsa ostala merila je tožeča stranka prejela najvišje število točk. Ker je projekt tožeče stranke prejel manj kot 60 točk po kvantitativnih merilih, je pridobil negativno mnenje in ni šel v nadaljnje ocenjevanje po kvalitativnih merilih. Projekt, ki je prejel manj kot 60 točk ne more pridobiti sofinanciranje sklada.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Meni, da ocena projekta tožeče stranke v sklepu ni ustrezna in izpodbija točkovanje v točki 2 – Sodelovanje vsaj z eno institucijo znanja pri razvoju inovativnih izdelkov/storitev in točki 3 – Faza oziroma stopnja izdelkov/storitev v podjetju. Opozarja tudi na procesne kršitve, saj je bil sklep poslan na prvoten naslov podjetja iz leta 2010, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa se navajajo kvalitativna merila, čeprav se projekti, kot je navedeno v besedilu razpisne dokumentacije točkujejo v procesu kvantitativne analize in nekvalitativne.

3. Glede točke 2 – Sodelovanje vsaj z eno institucijo znanja pri razvoju inovativnih izdelkov storitev, tožeča stranka pojasnjuje, da se je tudi v letu 2010 prijavila na razpis „P2A“ - sofinanciranje zagona podjetij v subjektih inovativnega okolja vendar z drugim projektom. Takrat je bila prvič predložena pogodba s Fakulteto za elektroniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, ki je bila podpisana z veljavnostjo treh let (od 23. 3. 2010 – 23. 3. 2013). Leta 2010 je po tej točki tožeča stranka prejela vse točke, to je 20, saj je bila pogodba ocenjena kot ustrezna. Isto pogodbo je predložila tudi prijavi na razpis „P2A“ leta 2011, ki pa jo je komisija ob istih razpisnih pogojih ocenila kot neustrezno in ji dodelila 0 točk. Gre za nepravilno in nezakonito odločitev, saj tožena stranka ne bi smela dopuščati dvojnih meril in diametralno nasprotnih ocen ob istih razpisnih pogojih, ko gre za povsem isto pogodbo. Sklenitev aneksov k pogodbi, ki so omenjeni v 4. členu pogodbe, na katero se sklicuje tožena stranka v svoji obrazložitvi, se nanaša le na dodatne storitve, ki jih tožeča stranka namerava razviti v okviru nadaljnjega razvoja storitve „PromoKick“, nikakor pa ne osnovo storitve „PromoKick“. Pri načrtovanju razvoja namreč že dlje časa sodeluje z A.A. iz Fakultete za elektroniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, kar torej pomeni, da sodelovanje že poteka. Ker v razpisnih pogojih obeh razpisov P2 (za leto 2010 in 2011), ni bistvene razlike v pogojih za sklenitev sodelovanja, je tožeča stranka sklepala, da njena pogodba ustreza tudi razpisu pri oddaji letošnje vloge. Ker je pogodba še veljavna in ker se je z lanskim sklepom potrdila tudi pravilnost le-te, je tožeča stranka sklepala, da pogojem vsekakor zadošča, saj sodelovanje v nobenem členu pogodbe ni pogojeno z uspehom na razpisu.

4. Glede točke 3 – Faza oziroma stopnja izdelkov/storitev v podjetju, pa tožeča stranka oceno tožene stranke zavrača kot neargumentirano, v določenih delih celo kot napačno in pavšalno. V vlogi je podrobno pojasnila ključne prednosti njihove storitve pred drugimi, ki pričajo o visoki stopnji inovativnosti storitve. Prav tako je v poslovnem načrtu prišla do ugotovitve o stanju in kazalnikih trga, ki so v nasprotju z oceno tožene stranke, ter kažejo da trg prodaje promocijskih daril skozi kampanje s poslovnim modelom kot ga predstavlja ni nasičen, temveč izkazuje potencialne rasti. Tožeča stranka ni zasledila niti enega samega podjetja na svetovnem trgu, ki bi ponujalo enako storitev z enakim poslovnim modelom kot ga načrtuje tožeča stranka s storitvijo „PromoKick“. Na trgu obstajajo ponudniki promocijskih daril, ki uporabljajo klasične prodaje preko spleta, vendar brez ponujanja predpripravljenih promocijskih kampanj, naprednega orodja za oblikovanje preko spleta, ponujenih dodatnih storitev distribucije in drugih naprednih možnosti. Storitev tožeče stranke je tako v tehnološkem, kot tudi storitvenem modelu precej drugačna in kot taka izkazuje veliko mero inovativnosti. Našteva tehnološke inovacije, ki jih druga podjetja v tej branži ne nudijo ali le v omejenem obsegu. Vse te inovacije omogočajo bistveno nižje stroške ustvarjanja promocijskih kampanj, bistveno nižje stroške logistike za podjetja z več poslovalnicami, zmanjšanje vpliva emisije plinov v okolje (logistika), prihranek časa, krajše roke dobave, standardizacijo kvalitete izdelkov na različnih področjih, zmanjševanje administracije stranke pri naročanju, dobavi in izvedbi, poenostavitev procesov za stranko, saj za uporabo teh storitev ne potrebujejo nobenih posebnih znanj s področja programiranja, grafičnega oblikovanja, marketinga in hitro implementacijo in uporabo promocijskih orodij. Zelo redki ponudniki promocijskih daril imajo enak ali podoben poslovni model. Uporabljajo predvsem prodajo z lastnimi zalogami iz skladišč in lastnim prodajnim osebjem, ki skrbi za prodajo in izdobavo na licu mesta. Poslovni model prijavljenega projekta v nasprotju z njimi predvideva testna partnerstva z dobavitelji po celem svetu. To pomeni za tožečo stranko prodajo brez zalog in brez prodajnega osebja, ta poslovni proces je namreč prepuščen partnerjem tožeče stranke. S tem inovativnim poslovnim modelom bo tožeča stranka v primerjavi z obstoječimi prodajalci promocijskih artiklov, dosegala večjo fleksibilnost in lokalno odzivnost ter nižanje stroškov poslovanja ter dobavnih rokov strankam tožeče stranke. Načrtovan poslovni model tožeči stranki omogoča hitro globalno rešitev brez investicij v infrastrukturo ali zaloge izdelkov. Tožeča stranka je opravila tudi analize trga in ugotovila, da trg ne samo da ni zasičen s tovrstnimi ponudniki, ampak so ti zelo redki in ponujajo storitve v popolnoma drugem obsegu z različno tehnologijo, rešitvami in poslovnim modelom. Pri analizi trga je tožeča stranka upoštevala podatke pridobljene iz raziskav mednarodne organizacije za promocijske izdelke. Tožena stranka v sklepu ni navedla nobenega primera podjetja, katerega primarna dejavnost je prodaja promocijskih artiklov s takšnim naborom storitev in z vsemi naprednimi možnostmi, kot jih bo nudil projekt tožeče stranke in katere storitve ali tehnologije naj bi posnemala, zato je takšna ocena povsem pavšalna, neutemeljena in nepravilna, kar je lahko le rezultat slabega poznavanja tega področja ali nepoglobljene preučitve primera.

5. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in vlogi tožeče stranke za sofinanciranje ugodi, oziroma da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in naloži tožeči stranki plačilo stroškov tega upravnega spora. Glede točke 2 – Sodelovanje vsaj z eno institucijo znanja pri razvoju inovativnih izdelkov/storitev, morajo biti predložena dokazila o sodelovanju, kjer je nedvoumno opredeljeno, da poteka sodelovanje na projektu in kaj to sodelovanje obsega. Pogodba mora biti sklenjena neposredno med podjetjem in institucijo znanja v primeru, da v pogodbi nastopa še tretji partner kot posrednik, se taka pogodba ne upošteva. V pogodbi ne sme iti za pogojeno sodelovanje. Tožeča stranka je vlogi predložila pogodbo s Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Iz pogodbe je razvidno, da je sodelovanje na razvoju projekta pogojeno s sklenitvijo aneksa k pogodbi. Ni res, kar trdi tožeča stranka, da v razpisnih pogojih razpisov P2 za leto 2010 in za leto 2011 ni bistvene razlike v pogojih. V letu 2011 je dodan poudarek na pogojenosti pogodb, ki ga je tožeča stranka očitno spregledala. Dokazil, da sodelovanje po podpisani pogodbi iz leta 2010 dejansko poteka, tožeča stranka ni priložila. Tožeča stranka v prijavnem listu na strani 3 pod točko III.2. - sodelovanje z institucijami znanja sama priznava, da do dejanskega sodelovanja še ni prišlo, saj kot navaja „imamo podpisano pogodbo, vendar smo šele v fazi pogovorov glede obsega poslovanja in potrebnih sredstev“.

7. Glede točke 3 – Faza oziroma stopnja izdelkov/storitev v podjetju, pa tožena stranka ugotavlja, da je iz vloge tožeče stranke razvidno (stran 12 poslovnega načrta), da je na trgu veliko konkurence, tako na področju ponudbe promocijskih daril, kot na trgu on-line oblikovanja in povezljivosti s socialnimi omrežji. Slednje je razvidno tudi iz priloge št. 3 poslovnega načrta - Primeri organizacije kampanje preko spleta in priloge št. 5. - Analiza konkurence v Sloveniji. Tožena stranka na podlagi predstavitve tožeče stranke ugotavlja, da je na izpostavljenem trgu veliko ponudnikov, trendi ponudbe pa se povečujejo. Gre torej za storitve, ki na trgu že obstajajo v takšni ali drugačni obliki. S tem tožena stranka v celoti zavrača navajanja tožeče stranke, da je njena vloga prenizko ocenjena, ker naj bi bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. Priznava, da je pri pripravi izpodbijanega sklepa prišlo do administrativne napake pri poimenovanju skupine meril, kar pa ne vpliva na vsebino in na zakonitost izdanega sklepa. Hkrati pa tožena stranka zavrača navajanja tožeče stranke, da je prišlo do napačnega navajanja starega naslova. Iz oddanega prijavnega lista tožeče stranke je namreč jasno razvidno, da je le-ta podala stari naslov iz leta 2010. 8. Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo navaja, da tekst dodan v razpisu P2 2011 (glede na razpis P2 2010) izrecno zahteva neposredno sodelovanje, nepogojeno sodelovanje ter podpis pogodbe s strani dekana ali rektorja. Tožeča stranka je zadostila vsem pogojem, saj je sodelovanje med tožečo stranko in institucijo znanja potekalo brez posrednikov, pogodba pa je bila že v letu 2010 podpisana s strani dekana univerze. Prav tako sodelovanje na projektu nikakor ni bilo pogojeno s sklenitvijo aneksa kot to trdi tožena stranka. Pogodba v 4. členu res določa, da bodo zgolj posamezne storitve v 2. členu dorečene z aneksom, vendar to nikakor ne pomeni, da gre za pogojeno sodelovanje. Vse obveznosti pogodbenih strank (tudi glavne), so v pogodbi jasno in določno navedene in v pogodbi ni nobenega pogoja, na kar bi bila le-ta vezana. Sodelovanje je v času prijave potekalo na področju znanstvenega sodelovanja ter ugotavljanja ustreznosti znanj ter resursov, potrebnih za izvedbeni oziroma ekonomski del sodelovanja. Glede merila inovativnosti tožeča stranka navaja, da pri analizi svetovnega trga ni srečala podjetja, ki bi ponujalo takšna ali podobna orodja na spletu podprta s storitvijo oziroma poslovnim modelom kot ga ima podjem „PromoKick“. Zato storitev lahko brez dvoma označimo kot inovacijo v smislu celovite storitve, kombinacija spletne storitve, načina omogočanja promoviranja, trženje strategije ter poslovnega modela. V poslovnem načrtu so jasno opisane in argumentirane prednosti ter inovativnosti podjema na straneh 5, 6, 7, 13, 17, 25, 28, 31, 32, 33 ter 34 in 35. V poslovnem načrtu je večkrat poudarjeno, da podobne storitve niso zasledili nikjer. Zaradi tega je bila narejena, kot je tudi zapisano v poslovnem načrtu, primerjava potencialne konkurence. To so podjetja, ki prodajajo svoje izdelke isti ciljni skupini kupcev. Na strani 12 so navedli, da neposrednega konkurenta trenutno na slovenskem območju ni. V prilogi tožbe so dodatno pripravili tabelo, kjer primerjajo načrtovano ponudbo podjema „PromoKick“ s ponudbo storitev 11 vodilnih svetovnih podjetij na področju prodaje daril iz številnih držav. Primerjava je pokazala, da podjem „PromoKick“ izkazuje različnost ter inovativnost v 18 – 20 analiziranih kategorij. Tožeča stranka vztraja pri svojem tožbenem zahtevku.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz izpodbijanega sklepa (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V primeru javnih razpisov, kot je obravnavani, gre za javno upravno zadevo v smislu 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v kateri se določbe ZUP smiselno uporabljajo, kolikor področje ni urejeno s posebnim zakonom. Smiselna uporaba ZUP pa pomeni uporabo tistih institutov ZUP, ki so po naravi stvari smiselni in mogoči. V obravnavanem primeru se je tožeča stranka prijavila na razpis za sofinanciranje zagona podjetij v subjektih inovativnega okolja v letu 2011. Sporno je točkovanje po dveh merilih in sicer sodelovanje z institucijami znanja in faza oziroma stopnja izdelkov. Pri navedenih merilih je tožeča stranka prejela 0 točk. Po presoji sodišča je tožena stranka ustrezno obrazložila zakaj tožeča stranka pri navedenih dveh merilih ni prejela nobene točke.

11. Vloge, ki prispejo na javni razpis se ocenjujejo na podlagi pogojev iz javnega razpisa, upoštevajoč razpisano dokumentacijo in vsebino vloge, ki jo predloži prijavitelj. Bistvo sodelovanja na javnih razpisih je, da vsi prijavitelji sodelujejo pod enakimi, v naprej znanimi pogoji. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da gre v primeru javnih razpisov za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka, na strani tožene stranke pa je, da oceni prejete vloge ter svojo odločitev obrazloži tako, da jo je mogoče preizkusiti. Tožeča stranka v obravnavanem primeru ugovarja točkovanju po dveh merilih, po katerih ji tožena stranka ni podelila točk. 12. V zvezi z merilom - sodelovanje z institucijami znanja, je bilo tožeči stranki pojasnjeno, da pogodba o poslovnem projektnem sodelovanju s Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko ni ustrezala razpisnim pogojem, saj je sodelovanje pogojeno z aneksom. V zvezi s tem je tožena stranka tudi pojasnila, da so se razpisni pogoji za leto 2011 glede na leto 2010 v tej točki razlikovali v tem, da je v javnem razpisu za leto 2011 bilo zapisano, da mora biti sodelovanje z institucijami znanja brezpogojno, kar je razlika od zahtevanih pogojev za leto 2010. Tožeča strank ne more uspeti s tožbenimi ugovori, da se aneksi nanašajo le na en del prijavljenega projekta in da sodelovanje že poteka. Iz pogodbe je razvidno (kot je navedla tudi tožena stranka), da je za sodelovanje predviden aneks, da pa sodelovanje že poteka, pa tožeča stranka niti ni dokazala. Ker torej tožeča stranka po tem merilu ni izpolnjevala razpisnih pogojev, je tudi po presoji sodišča za to merilo pravilno ni prejela nobene točke.

13. Glede merila - faza oziroma stopnja, je tožena stranka pojasnila, da je iz vloge stranke razvidno, da v podjetju ni novih inovativnih storitev in gre le za posnemanje storitev, ki so na trgu že prisotne in je trg prodaje promocijskih daril preko spleta in izvajanje promocijskih kampanj nasičen, da na trgu obstaja veliko ponudnikov personificiranih promocijskih izdelkov ter ponudnikov izvedbe promocijskih kampanj z vključitvijo socialnih omrežij. V tožbi in v pripravljalnih vlogah je sicer tožeča stranka poskušala dokazovati nasprotno v smislu, da je projekt, ki ga je prijavila na razpis inovativen in toliko poseben, da takšna storitev na trgu ne obstaja. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, na kar opozarja tudi tožena stranka (poslovni načrt in analiza konkurence v Sloveniji), da je na trgu veliko konkurence, tako na področju ponudbe promocijskih daril, kot na trgu on-line oblikovanja in povezljivosti s socialnimi omrežji. Iz tega je razvidno, da je tožena stranka pri točkovanju izhajala iz podatkov, ki jih je v vlogi navedla tožeča stranka, jih ocenila in je posledično ugotovila, da tožeči stranki v zvezi s tem merilom ne more priznati točk. Po mnenju sodišča je tožena stranka argumentirano utemeljila svojo odločitev, na katero tudi tožbeni ugovori ne morejo vplivati.

14. Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.