Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati učinkov poenostavljene prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom, saj le ti v ugovoru niso bili zatrjevani, so pritožbeni očitki, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, neutemeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor (I. točka izreka), dolžniku naložilo, da v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrne upniku nadaljnje izvršilne stroške v znesku 746,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka) ter sklenilo, da dolžnik sam trpi stroške ugovornega in pritožbenega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se dolžnik pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta v Pogodbi o potrditvi prenosa terjatev z dne 30. 4. 2018, ki je bila sklenjena med družbama D. d.d., pomotoma navedeni tudi terjatvi po pogodbah št. 1445960 in št. 1460773, ki ju v tem izvršilnem postopku izterjuje upnik D. d.o.o. Sodišču očita, da ne pojasni, kako je ugotovilo dejstvo, da je prišlo pri vključitvi teh dveh terjatev v pogodbo z dne 30. 4. 2018 do napake, ter ne navede niti enega dokaza, ki bi to dejstvo oziroma napako dokazoval. Poudarja, da sta bili terjatvi po navedenih pogodbah predmet pogodbe z dne 30. 4. 2018 ter zato nista mogli biti vključeni kot del premoženja kakršnihkoli kasnejših statusnih sprememb A. d.d. Vsled navedenemu nasprotuje aktivni legitimaciji upnika D. d.o.o. Sodišču očita, da v kolikor je štelo, da lahko isti upnik večkrat prenese isto terjatev različnim prevzemnikom, je s tem oprlo svojo odločitev na nedovoljena razpolaganje strank. Opozarja, da se izpodbijani sklep nanaša na osebo D., ki v času ugovornega postopka ni več obstajala, ter očita, da je zato izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo pravil postopka. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnik ne nasprotuje samemu prenosu terjatve ter v zvezi s tem izpostavlja svoje trditve v vlogi z dne 4. 2. 2021. Ker se do teh njegovih trditev sploh ni opredelilo ter navedene vloge ni upoštevalo, sodišču prve stopnje očita, da je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj mu je kršilo pravico do poštenega sojenja. Ob tem pa očita sklepu tudi neobrazloženost, ker iz razlogov ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da dopolnitev ugovora z navedbami, na katere sta odgovorila tudi upnika, ni več mogoča. Ponavlja svoje trditve iz vloge z dne 4. 2. 2021 v zvezi z neprenosljivostjo poroštvenih izjav. V zvezi z ugovorom izpolnitve terjatve poudarja, da je prvotni upnik A. d.d. soglašal s postopkom prisilne poravnave podjetja G. d.o.o., pri čemer je soglašal, da se vse nezavarovane terjatve poplačajo zgolj v višini 25 % njihove vrednosti. Glede na navedeno zatrjuje, da je nerazumljivo, zakaj se te terjatve sedaj terja od poroka v celotnem znesku, saj je ob dejstvu, da je bila sodba na podlagi pripoznave izdana pred sklepom o potrditvi prisilne poravnave, skladno z določbo 215. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), s potrditvijo prisilne poravnave izgubila lastnost izvršilnega naslova v obsegu, v katerem presega pogoje prisilne poravnave. Sodišču očita, da je, s tem ko pri svoji presoji sploh ni upoštevalo pravnih učinkov poenostavljene prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom G. d.o.o., zaradi napačne uporabe materialnega prava zmotno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, oziroma podredno razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo upnika nasprotujeta pritožbenim trditvam in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep je obrazložen, ima vse potrebne razloge, ki so jasni, si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku. Tako iz 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje dolžnikove vloge z dne 4. 2. 20121 ni upoštevalo glede na dejstvo, da dopolnitev ugovora ni več mogoča. Manjko navedbe materialnopravne določbe drugega odstavka 53. člena ZIZ, iz katere izhaja zahteva po obrazloženosti ugovora ter prekluzivnost ugovornega roka in posledično potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da ugovora ni več mogoče dopolnjevati, pa ne utemeljuje očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je glede na zgoraj povzete razloge izpodbijano odločitev mogoče tudi materialnopravno preizkusiti.

6. Ker zaradi prekluzivnosti ugovornega roka ter zahteve po obrazloženosti ugovora po 53. členu ZIZ sodišče prve stopnje ni bilo dolžno oziroma ni smelo upoštevati dolžnikove vloge z dne 4. 2. 2021 in se do nje opredeljevati, so nadaljnji pritožbeni očitki o kršitvi načela kontradiktornosti neutemeljni, zato pritožbeno očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

7. Sklep o izvršbi je bil v konkretni zadevi izdan na podlagi izvršilnega naslova. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Pri tem navedena določba ZIZ še določa, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova so pravno pomembna dejstva tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma navedena v prvem odstavku 55. člena ZIZ.

8. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnik D. svojo aktivno legitimacijo izkazal s Pogodbo o potrditvi prenosa terjatve z dne 30. 4. 2018, upnik D. pa s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 38703/2018 z dne 22. 10. 2018 in delitvenim načrtom z dne 28. 5. 2018 ter da upnika izterjujeta terjatve po treh kreditnih pogodbah, in sicer upnik D. po pogodbi št. 1020337, upnik D. pa po pogodbi št. 1445960 in 1460773. Ob tem, da je glede na razloge izpodbijanega sklepa dolžnik v ugovoru v zvezi z aktivno legitimacijo drugega upnika zatrjeval le neveljavnost prenosa premoženja zaradi že zajetih terjatev po kreditnih pogodbah št. 1445960 in 1460773 v Pogodbi o prenosu terjatve z dne 30. 4. 2018, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je ob tem, ko upnik D.1 v tem postopku izterjuje le terjatev po kreditni pogodbi št. 1020337, kljub temu, da sta terjatvi po kreditnih pogodbah št. 1445960 in 1460773 navedeni tudi v Pogodbi z dne 30. 4. 2018, aktivna legitimacija upnikov izkazana, saj je upnik D. svojo aktivno legitimacijo skladno z določbo prvega odstavka 24. člena ZIZ izkazal z javno listino.

9. Pritrditi je sicer pritožbi, da upnik D. ne obstaja več ter da se sklep nanaša tudi nanj. Ker pa je iz uvoda izpodbijanega sklepa razvidno, da se glasi tudi na novega upnika D., omenjena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj niti za sodišče niti za stranke, glede na sklep o vstopu novega upnika z dne 4. 11. 2021 ni sporno, kdo je poleg upnika D., upravljanje s terjatvami, d.o.o., še upnik v predmetnem izvršilnem postopku.

10. Trditve v zvezi s prisilno poravnavo glavnega dolžnika G., d.o.o., so nedovoljene (pritožbene novote). Pritožba ne pojasni, zakaj jih dolžnik brez svoje krivde ni mogel navesti že v ugovoru, zatrjevanja v zvezi s tem, podana v vlogi z dne 4. 2. 2021, pa so glede na zgoraj obrazloženo bila prepozna. Vsled temu jih sodišče druge stopnje ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati učinkov poenostavljene prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom, saj le ti v ugovoru niso bili zatrjevani, so pritožbeni očitki, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, neutemeljeni.

11. Ob navedenem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ) ni zasledilo nikakršnih nepravilnosti in nezakonitosti.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, zaključek, da sta mu upnika te stroške povzročila neutemeljeno, ni mogoč. Zato sam krije svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Po vložitvi ugovora in odgovora na ugovor, vendar še pred izdajo sklepa o ugovoru, je upnik D. prenehal obstajati, zato je namesto navedenega upnika v izvršbo vstopil upnik D., in sicer s sklepom I 186/2019 z dne 4. 11. 2020.