Jedro

Sodna praksa je v času veljavnosti ZSR dosledno zavračala možnost, da bi podstanovalec v pravdi na podlagi podstanovalske pogodbe odrekal imetniku stanovanjske pravice aktivno legitimacijo za izpraznitveno tožbo s sklicevanjem na določbo 1. odst. 58. člena ZSR - ker se je nanjo nasproti imetniku stanovanjske pravice lahko skliceval le stanodajalec.

Določba 149. člena Stanovanjskega zakona, da ima podstanovalec vse pravice po SZ, ki bi jih sicer imel imetnik stanovanjske pravice, če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in če ta stalno prebiva v stanovanju več kot dve leti - je posledica upoštevanja prejšnjega posebnega načina legalizacije brezpravne uporabe stanovanja po 3. odst. 50. člena ZSR v razmerju stanodajalec - podstanovalec (in ne v razmerju imetnik stanovanjske pravice - podstanovalecĐ). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo v svoji obrazložitvi, da 149. člen SZ ureja razmerje podstanovalec - lastnik v situaciji, ko je imetnik stanovanjske pravice prenehal uporabljati stanovanje ter da v razmerju pravdnih strank pač ne gre za tako razmerje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo obema tožencema, da se morata izseliti iz enosobnega stanovanja v Ljubljani in ga praznega izročiti tožnici.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Odločitev je utemeljilo predvsem s tem, da se tožena stranka ne more sklicevati na določbo 1. odst. 58. člena ZSR, ki glede na podstanovalsko pogodbo med tožnico in toženko ni odločilna za njuno razmerje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja poleg dovoljenega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tudi nedovoljeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati 1. odst. 58. člena ZSR, češ da zaradi prenehanja stanovanjske pravice imetnika nastane direktno razmerje med stanodajalcem in podnajemnikom in bi zato edino stanodajalec lahko zahteval izpraznitev stanovanja. Toženca sta več kot dve leti uporabljala sporno stanovanje in sta tako pridobila stanovanjsko pravico. Predlagata spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka ali pa razveljavitev sodb obeh stopenj in novo sojenje na prvi stopnji.

Tožena stranka je poleg ene pravočasne dopolnitve revizije (s prijavo revizijskih stroškov) poslala še dve dopolnitvi revizije, ki pa sta bili vloženi po izteku revizijskega roka in se zato z njima ni mogoče ukvarjati. Tožena stranka je po vložitvi revizije tudi predlagala obnovo postopka. O tem njenem predlogu je sodišče prve stopnje že odločilo in sicer ga je pravnomočno zavrnilo.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je glede na vsebino spora (zaradi stališča tožene stranke, da je pridobila stanovanjsko pravico) dovoljena, ni pa utemeljena. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve. Pri povzetku revizije je bilo že omenjeno, da z revizijo ni dovoljeno uveljavljati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odst. 385. člena ZPP).

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in toženka sklenili podnajemniško (podstanovalsko) pogodbo za določen čas, najprej od 10.3.1989 do 10.3.1990 in nato od 11.3.1990 do 11.3.1991. V času trajanja tega pogodbenega razmerja je veljal Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. l. SRS 35/82 in 14/84). Sodišča druge stopnje je pri sprejeti dejanski podlagi sodbe prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je za razmerje med tožnico - imetnico stanovanjske pravice in toženko - podstanovalko uporabilo določbe njune podstanovalske pogodbe ter obenem zavrnilo zahtevo tožene stranke, naj se tožničin položaj obravnava po določbi 1. odst. 58. člena ZSR. Sodna praksa je v času veljavnosti ZSR dosledno zavračala možnost, da bi podstanovalec v pravdi na podlagi podstanovalske pogodbe odrekal imetniku stanovanjske pravice aktivno legitimacijo za izpraznitveno tožbo s sklicevanjem na določbo 1. odst. 58. člena ZSR - ker se je nanjo nasproti imetniku stanovanjske pravice lahko skliceval le stanodajalec. Takšno stališče sodišča druge stopnje je torej utemeljeno v pravilni razlagi citirane zakonske določbe. Drugačno revizijsko stališče tožene stranke ni utemeljeno.

Neutemeljeno se je tožena stranka med pravdo sklicevala tudi na 149. člen Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS 18/91-I). Določba, da ima podstanovalec vse pravice po SZ, ki bi jih sicer imel imetnik stanovanjske pravice, če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in če ta stalno prebiva v stanovanju več kot dve leti - je namreč posledica upoštevanja prejšnjega posebnega načina legalizacije brezpravne uporabe stanovanja po 3. odst. 50. člena ZSR v razmerju stanodajalec - podstanovalec (in ne v razmerju imetnik stanovanjske pravice - podstanovalecĐ). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo v svoji obrazložitvi, da 149. člen SZ ureja razmerje podstanovalec - lastnik v situaciji, ko je imetnik stanovanjske pravice prenehal uporabljati stanovanje ter da v razmerju pravdnih strank pač ne gre za tako razmerje.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.