Jedro

Pritožbeno sodišče je z navedenimi stališči očrtalo pravni okvir, pomemben za odločitev o zahtevku v zvezi z zatrjevanim uničenjem hmeljske žičnice, posledično pa tudi nabor odločilnih dejstev. Tožniku je bila dana priložnost, da svoje dotlej vsaj v nekaterih vidikih zelo splošne in mestoma manjkajoče navedbe poda bolj konkretno in natančno. Ker po prejemu odločitve pritožbenega sodišča I Cp 1995/2016 in do obravnave pred sodiščem prve stopnje tega ni storil, izpodbijana sodba, izdana v novem postopku, pravilno izhaja iz dotlej podanih navedb in dotlej izvedenih dokazov. Očitka o pristranskem vodenju postopka in o izvedbi postopka brez glavne obravnave zato nista utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova škode oziroma stroškov postavitve hmeljne žičnice v znesku 42.554,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2008, iz naslova škode zaradi degradiranosti zemljišča in stroškov rekultivacije zemljišč, uničenja zgornjega sloja zemljine in vzpostavitve prejšnjega stanja v višini 27.621,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2007 in za plačilo davkov in prispevkov, ki jih je tožnik dolžan plačati od prisojene odškodnine. Tožniku je naložilo povrnitev stroškov postopka toženca in stranskega intervenienta.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Sodišče ni izvedlo ponovnega dokaznega postopka z izvedencem kmetijske in gradbene stroke in po potrebi z dodatnimi zaslišanji prič. Podano je izrazito nasprotje med listinami in izpovedbami prič. Prednost bi morala biti dana listinam.

Podano je nasprotje med listinami in zapisniki ter tem, kar je v razlogih sodbe navedeno o njihovi vsebini. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je izrek sodbe, ki nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, nerazumljiv, ker so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. O zadevi je bilo odločeno, ne da bi bila vsebinsko izvedena obravnava. Navedeno utemeljuje sklep o pristranskem vodenju sodnega postopka, kar predstavlja izločitveni razlog.

Z vpogledom v slike in ogledom kraja dejanja bi izvedenec lahko ugotovil, kaj se je dejansko dogajalo in kje je kaj posneto. Ker sliki št. 6 in 7 točno odražata to, kar so storili, na slikah št. 1 in 2 pa se jasno vidi položena žičnica in njene kasnejše posledice, je ugotovitev sodbe najmanj nestrokovna. Izvedenec bi lahko ugotovil, kakšno je bilo dejansko stanje in da tožnik potem, ko jo je toženka popolnoma razmontirala in odstranila, žičnice ni mogel popraviti. Iz zapisnika inšpektorice z dne 17. 9. 2007 izhaja, da je inšpektorica opravila pregled na terenu in posnela fotografije, ki jih je tožnik predložil kot dokaz. Inšpektoričina izpovedba je v nasprotju z navedbami v zapisniku, najbrž pa je razlog za to v nedopustnem vplivu nanjo.

Da je bil poseg prekomeren, izhaja iz dopisa z dne 10. 9. 2007 in obvestila z dne 20. 9. 2007, kjer so omenjene parcele, na katerih je nastala škoda. Iz njiju jasno izhaja, da je šlo za razširitev delovnega pasu in da so celo računali s plačilom odškodnine. Drugačne izpovedbe prič ne morejo biti verodostojne. Širšo traso ugotavlja v zapisnikih tudi kmetijska inšpektorica.

Dejstvo je, da izvajalec del ni počakal z izvedbo del in da priče ne govorijo resnice. V dopisu z dne 20. 9. 2007 je jasno navedeno, da so v časovni stiski in zamudi.

Postavlja se vprašanje, ali je res na tožniku dokazno breme, da je bilo poškodbe žičnice zaradi neurja mogoče odpraviti s sorazmerno majhnimi stroški in v kratkem času. Dejstvo je namreč, da so žičnico zaradi zamud pri polaganju plinovoda nepooblaščeno razstavili in v kompletu odstranili. Splošno znano v ... je dejstvo, da se žičnice po neurjih vedno in običajno dvignejo v prvotno stanje, sicer bi morali po vsakem hujšem neurju, ki niso redka, postaviti nove. Zgolj delna in previdna odstranitev žičnice ne bi povzročila takšne škode. Slike so nastale na kraju škodnega dogodka. Iz zapisnika ministrstva izhaja, da je bil poseg na zemljišču in žičnici izvršen. Slike z dne 14. 9. 2007 dokazujejo izvedbo posegov na zemljišču in rezanje, uničevanje ter demontažo žičnic brez tožnikovega soglasja.

Sodba temelji na dejstvu, da toženec ne sprejema fotografij in jih zato tudi sodišče ne. Sodišče ne pojasni, zakaj ne verjame tožnikovi izpovedbi z dne 18. 2. 2015, ko je natančno pojasnil, kaj se je dogajalo (str. 3, zadnji odstavek prepisa). Verjame le izpovedbam prič stranskega intervenienta, ki je odgovoren za nastalo škodo. Sam ni zatrjeval, da del hmeljne žičnice v neurju ni padel. Trdil je le, da so mu uničili žičnice v delu, v katerem so še stale, in ne v tistem delu, v katerem so bile podrte. Ravno dopis z dne 10. 9. 2007 dokazuje, da je izvajalec del dejansko razdrl žičnico, tj. razrezal vse nosilne jeklene žice, zaradi česar je ni bilo mogoče dvigniti v prvotno stanje. V dopisu z dne 20. 9. 2007 je tudi navedeno, da je izvajalec odstranil in podrl hmeljišče. Ugotovitev sodbe, da so v inšpekcijskem zapisniku z dne 8. 4. 2008 predvsem izjave tožnika, je v nasprotju z vsebino zapisnika.

Napačna je dokazna ocena dopisa z dne 7. 9. 2007, iz katerega izhaja, da je toženec dal navodilo izvajalcu, naj najemnika ignorira. Protipravnost potrjuje tudi dopis z dne 20. 9. 2007, iz katerega izhaja, da so dopustno ravnanje na desetmetrskem pasu razširili na 16 m. Razlogi sodbe v točki 28 niso relevantni. Ni bistveno, kakšna je bila škoda ob podrtju žičnice v neurju. Škoda se ugotavlja glede na to, da je toženec ležečo žičnico razrezal in razmontiral in je bilo zato treba postaviti novo. Ne drži, da je šlo le za 16 m uničene žičnice. S tem ko so prerezali prečne in vzdolžne jeklene žice, ki zagotavljajo nosilnost in trdnost žičnice, so uničili praktično kompletno žičnico. Škode ni mogel popraviti drugače, kot da je izvedel investicijo v novo žičnico v lokaciji ... v obsegu 2,60 arov.

Nepravilen je zaključek, da ni mogoče opraviti analize zemljin. Posledice so še vedno jasno vidne. Četudi bi bilo tako, kot je navedeno v 18. točki obrazložitve, bi bilo stanje mogoče ugotoviti le z izvedencem. V inšpekcijskem zapisniku z dne 8. 4. 2008 je ugotovljeno, da je treba nasuti novo rodno prst in da je imel izvajalec neenak odnos do različnih lastnikov kmetijskih zemljišč. Odtujitev zemljine je mogoče ugotoviti z izvedencem.

3. Toženec in stranski intervenient v odgovorih na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V drugem sojenju sta predmet obravnavanja še zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala zaradi uničenja hmeljske žičnice, ter za škodo zaradi degradiranosti zemljišča in stroškov rekultivacije zemljišč. Kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, zahtevki temeljijo na določbah 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na podlagi katerih je v primeru, ko nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Tudi v tem primeru pa se lahko zahtevajo upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje (tretji in četrti odstavek). Iz navedenih določb izhaja, da je oseba, ki opravlja splošno koristno dejavnost, zavezana k zmanjševanju škode. Tudi po pravilih, ki veljajo za izvrševanje služnosti, je služnostni upravičenec dolžan izvrševati služnost na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 219. člena SPZ). Toženec je bil zato ob gradnji plinovoda dolžan poskrbeti, da bodo zemljišča, prek katerih je gradil, prizadeta v najmanjši možni meri. Ob upoštevanju navedenega je bilo v sklepu I Cp 1995/2016 z dne 16. 11. 2016 zavzeto stališče, da bi dokazanost navedb, da so bile žičnice sicer poškodovane, a jih je bilo mogoče s sorazmerno majhnim stroškom in v času, ki ne bi prekomerno zavlekel del, vzpostaviti v prvotno stanje, lahko utemeljevala zaključek o nedopustnosti toženčevega ravnanja. Zavzeto je bilo tudi stališče, da nedokazanost dejstva, da je tožnik prosil toženca oziroma izvajalca del, naj počaka z izvedbo del do popravila žičnice, ne izključuje nedopustnosti toženčevega ravnanja. Ob predpostavki, da je bilo mogoče z izvedbo del počakati do vzpostavitve žičnice v prvotno stanje, je bil toženec dolžan počakati z deli in tožniku dati možnost, da to stori.

6. Pritožbeno sodišče je z navedenimi stališči očrtalo pravni okvir, pomemben za odločitev o zahtevku v zvezi z zatrjevanim uničenjem hmeljske žičnice, posledično pa tudi nabor odločilnih dejstev. Tožniku je bila dana priložnost, da svoje dotlej vsaj v nekaterih vidikih zelo splošne in mestoma manjkajoče navedbe poda bolj konkretno in natančno. Ker po prejemu odločitve pritožbenega sodišča I Cp 1995/2016 in do obravnave pred sodiščem prve stopnje tega ni storil, izpodbijana sodba, izdana v novem postopku, pravilno izhaja iz dotlej podanih navedb in dotlej izvedenih dokazov. Očitka o pristranskem vodenju postopka in o izvedbi postopka brez glavne obravnave zato nista utemeljena.

7. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi so podani razlogi o odločilnih dejstvih v takem obsegu, da je mogoče preizkusiti njeno pravilnost in zakonitost. Pritožnikovo nestrinjanje s temi razlogi pa zatrjevane bistvene kršitve določb postopka ne utemeljuje.

8. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotni oceni dokazov in o neutemeljeni zavrnitvi dokaza z izvedencem kmetijske oziroma gradbene stroke. Prepričljiva je ocena, da na podlagi predloženih dokazov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, niti kakšno je bilo stanje hmeljne žičnice tik pred pričetkom del z izgradnjo plinovoda, niti kakšno je bilo njeno stanje po zaključku del. V sodbi je ugotovljeno, da je iz fotografij razvidno maksimalno 10 poškodovanih drogov, tožnik pa je v zaslišanju izpovedal, da je moral zamenjati okoli 250, 260 drogov (kar ustreza številu drogov na celotnem hmeljišču). Stanje žičnice ob pričetku del oziroma ob zaključku del ne izhaja niti iz predloženih inšpekcijskih zapisnikov. Na stanje ob zaključku del tudi ni mogoče sklepati iz predloženih predračunov. Iz njih namreč ni razvidno, kakšen obseg obnove je bil sploh izveden. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti navedenih preudarkov. Četudi bi izvedenec ob ogledu mogel ugotoviti, na katerem delu hmeljišča so bile fotografije posnete, te ne prikazujejo celotnega stanja pred in po izvedbi del z izgradnjo plinovoda. Ne da bi bilo to stanje v postopku ugotovljeno, pa izvedenec ne bi mogel podati mnenja o tem, v kolikšnem času in s kakšnimi stroški bi bilo mogoče popraviti žičnico, poškodovano v neurju.

9. Sodišče ni spregledalo, da je inšpektorica opravila ogled, neutemeljeno pa je pritožbeno stališče o nasprotju med inšpektoričino izpovedbo, da navedbe v zapisniku z dne 17. 9. 2017 predstavljajo predvsem izjave stranke, in navedbo v zapisniku. V zapisniku z dne 17. 9. 2017 je v zvezi z žičnico navedeno, da "trenutno brez soglasja stranke rušijo hmeljsko žičnico, ki je bila sicer delno poškodovana," stavek pa je vključen v odstavek o navedbah stranke. Očitek o nedopustnem vplivanju na inšpektorico, kar naj bi bil razlog za vsebino njene izpovedbe, dane v pravdi, je posplošen. Tožnik je imel možnost, da ji postavlja vprašanja, a je ni izkoristil. 10. Iz dopisa z dne 10. 9. 2007 in obvestila z dne 20. 9. 2007 ne izhaja zatrjevana prekomernost ravnanja, niti ni mogoče na njuni podlagi ugotoviti celotnega stanja žičniških naprav na obravnavanih nepremičninah pred in po izvedbi del. Sama razširitev delovnega pasu za odločitev o obravnavanih zahtevkih ni pomembna.

11. Neutemeljen je tožnikov očitek, da je razlog za dokazni neuspeh v trajanju postopka in posledični nedosegljivosti zadostnih dokaznih sredstev. Ni mogoče spregledati, da tožnik kljub več obsežnim vlogam ni navedel, kakšno je bilo stanje žičnice na vseh treh zemljiščih, na katerih je bila po njegovih trditvah postavljena en(otn)a žičnica, pred pričetkom gradbenih del v sredini septembra 2007 in po njihovem zaključku konec septembra 2007. Glede na to, da so bila ta dejstva v njegovi zaznavni sferi, ni videti ovir, da tega ne bi bil mogel storiti. Sam pa ne le teh navedb ni podal, ampak je še tiste navedbe, ki jih je podal, med postopkom spreminjal. Sprva je zatrjeval, da žičnice pred toženčevim posegom niso bile poškodovane, po toženčevem odgovoru na tožbo, v katerem je ta zatrjeval, da je bila žičnica na trasi plinovoda poškodovana, pa je navedel, da so bile poškodovane "na drugem koncu", ne da bi navedel kje in v kakšnem obsegu. Tudi te trditve o poškodbi na "drugem koncu" je toženec izpodbil. Ne le priče, ki jih je predlagal sam, ampak tudi inšpektorica, ki je opravila ogled na tožnikovo pobudo, so potrdile toženčevo navedbo, da je bila žičnica poškodovana na trasi plinovoda. V novem sojenju mu je bila dana priložnost, da svoje navedbe dopolni, a tega ni storil. V pritožbi izhaja iz ugotovitve, da je bila žičnica v neurju poškodovana na trasi plinovoda, ne da bi pojasnil, kakšen je razlog za spremembo navedb.

12. Pravilno je po navedenem stališče sodbe, da izvedenec ne bi imel dejanske podlage, potrebne za podajo mnenja o vprašanju, s kakšnimi stroški in v kakšnem času bi bilo mogoče v neurju poškodovano žičnico vzpostaviti v prvotno stanje, niti za podajo mnenja glede obsega škode, ki naj bi tožniku nastala z nedopustnimi toženčevimi ravnanji.

13. Četudi bi se izkazale za resnične, pritožbene navedbe o časovni stiski in zamudi pri izvedbi del ne bi mogle prispevati k drugačnim ugotovitvam glede obstoja zadostne dejanske podlage za podajo izvedenskega mnenja. Zaradi tega tudi ni pomembno, ali je bil tožnik pripravljen počakati z deli do izvedbe popravila. Tudi v tem pogledu so bile tožnikove navedbe skromne. Od neurja do pričetka del so namreč potekli več kot trije tedni, tožnik, ki je ob neurju že vedel, da se bo prek njegovih zemljišč gradil plinovod, pa ni niti zatrjeval, da bi bil v tem času storil karkoli v zvezi s popravilom žičnice.

14. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka, da tožnik ni dokazal, da bi mu toženec odpeljal veliko količino visoko kvalitetne zemlje. Kot je ugotovljeno v sodbi, je tožnik sam povedal, da je navozil zemljo od drugod in da danes razlike ni opaziti. Pravilen je zato zaključek sodbe, da kakovosti zemljine na parc. št. 268/0, 269/1 in 69/2 vse k.o. ... pred pričetkom gradbenih del z izvedencem ne bi bilo mogoče ugotoviti.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka, da tožnik ni dokazal, da bi bila zemlja odpeljana. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožnik ni prijavil tatvine, ampak le obvestil inšpektorat, da inšpektorica ni ugotovila nasutja zemlje na sosednji nepremičnini (kar bi bil lahko indic za odvzem zemlje), ampak deponijo zemlje, za katero ni bilo ugotovljeno, od kod izvira, da so priče povedale, da se humus ni odvažal, ampak se je ločeno dajal na stran, in da je ob zaključku del geometer preveril višine, da so bile enake kot prej. Sklicevanje na navedbe v inšpekcijskem zapisniku o neenakem obravnavanju posameznih lastnikov obremenjenih zemljišč ne daje podlage za dvom o pravilnosti sporne ugotovitve. Inšpektorica je namreč v zaslišanju povedala, da zabeležka temelji na razgovorih z ljudmi, ki so bili prizadeti z gradnjo plinovoda. Tako posplošena ugotovitev ne more imeti pomembne dokazne teže. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da so posledice še vidne. Četudi bi bile vidne, to ne spreminja ugotovitve, da ni mogoče ugotoviti stanja, kakršno je bilo pred zatrjevanim posegom.

16. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor stranskega intervenienta na pritožbo, v katerem je deloma nasprotoval ugotovitvam izpodbijane sodbe, deloma pa ponovil dokazne zaključke iz izpodbijane sodbe, pa ni bil potreben strošek, nista upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s prvim odstavkom 155. člena ZPP).