Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Samo z navedbo revizijskih razlogov in njihovo obrazložitvijo brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja glede na vsebino zadeve trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjeno.

Zgolj navedba, da ima izpodbijana odločitev za revidenta zelo hude posledice, za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 351-1161/2012-34 z dne 3. 1. 2013. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ investitorju A., d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju stranka z interesom), izdal gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti dela poslovnega prostora v objektu na B. ulici v Ljubljani na tam navedenem zemljišču v gostinski lokal pod tam navedenimi pogoji. Revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski akt je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 021-2/2013-5-00641116 z dne 11. 3. 2013. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revident utemeljil s sklicevanjem na to zakonsko določbo in navedbo, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, kar je obrazloženo v nadaljevanju. Vendar tudi v nadaljevanju revizije pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil. Navedel je sicer revizijske razloge. Samo z navedbo revizijskih razlogov in njihovo obrazložitvijo brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja glede na vsebino zadeve (točka 6. te obrazložitve) pa revident trditvenega in dokaznega bremena za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnil. Tako stališče je že ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. odločbe X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012 in X Ips 92/2013). Zato revident uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal, da je revizija v tej zadevi dovoljena iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja. Po citirani določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

9. Revident je navedel samo to, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice. Ta navedba pa za dovoljenost revizije ne zadošča. 10. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 149/2010, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012, X Ips 269/2013, X Ips 304/2013) bi moral natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revident tega ni storil, zato izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.

11. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).