Jedro

Učinek precedensa seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji. Dejanske in pravne prvine te zadeve in zadeve III Ips 92/2015 se v bistvenem razlikujeta.

V okviru konkretne zavarovalne pogodbe je tožničin voznik, ki mu je le-ta prepustila upravljanje njenega vozila, sozavarovana oseba.

Prvi odstavek 953. člena OZ, ki je pravni temelj za možnost pogodbene izključitve zavarovanih rizikov, dopušča, da so iz kritja izključene škode, ki so nastale glede na pogodbeno določeno stopnjo krivde (na primer tiste, ki so povzročene iz hude malomarnosti) zavarovalca, zavarovanca in zavarovalnega upravičenca, dopustne pa so tudi druge oziroma drugačne omejitve ali izključitve zavarovalnega kritja; tudi takšne, ki zajemajo vožnjo alkoholiziranega voznika. Pomembno je, da so te jasno izražene in niso zavajajoče. Avtomobilsko kasko zavarovanje ni obvezno zavarovanje. Zavarovalna pogodba tipično določa zavarovane nevarnosti, za katere nudi zavarovalno kritje tako, da to določi z določbami o zavarovanih rizikih in (hkrati) z določbami o omejitvi in izključitvi zavarovalnega kritja. Ena od možnih oblik (načinov) izključitve zavarovalnega kritja je tudi z določbami splošnih pogojev, da je zavarovalno kritje določene nevarnosti samo ob dodatnem dogovoru (to je primer v tej zadevi) ali ob plačilu dodatnem premije. Izključitev zavarovalnega kritja za škodo, povzročeno po alkoholiziranem vozniku pravne osebe, skladno s predmetnimi Splošnimi pogoji ne nasprotuje kogentnim določbam 953. člena OZ.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 2.269,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 47.374,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2018 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 253,10 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje: glede temelja spremenilo tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen (prva alineja I. točke izreka); v preostalem delu (glede višine zahtevka in stroškov postopka) je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (druga alineja I. točke izreka), odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom III DoR 117/2022 z dne 8. 11. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče sodišča druge stopnje, da voznika tovornega vozila tožnice ni mogoče šteti za sozavarovano osebo_.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije in priglaša stroške revizijskega postopka.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), so: ‒ Stranki (tožnica kot zavarovanec in toženka kot zavarovalnica) sta sklenili pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska, katere del so Splošni pogoji PG-aka-11-7 (v nadaljevanju Splošni pogoji).

‒ V prometni nezgodi, ki jo je povzročil tožničin delavec (voznik tovornega vozila) pod vplivom alkohola (1,35 g/kg), sta bili poškodovani tožničino vlečno in priklopno vozilo.

**Pravni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da je v zavarovalni pogodbi določena izključitev zavarovalnega kritja zaradi vožnje v alkoholiziranem stanju, ki ni v nasprotju z 953. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Tožničinega delavca (voznika tovornega vozila) je štelo za sozavarovano osebo v smislu 11. člena Splošnih pogojev, saj je tožnica kot delodajalec delavcu prepustila vozilo v uporabo. Kot pomembni je štelo določbi 4. točke prvega odstavka in četrti odstavek 12. člena Splošnih pogojev, ki po presoji sodišča nista v nasprotju s tretjim odstavkom 953. člena OZ.

8. Sodišče druge stopnje je, upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča v sodbi III Ips 92/2015 z dne 19. 9. 2017, kot zmotno presodilo materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je imel tožničin delavec v času škodnega dogodka položaj sozavarovane osebe. Določba 4. točke prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev, ki izključuje odgovornost zavarovalnice zaradi alkoholiziranosti osebe, ki je upravljala z vozilom v času nastanka škodnega dogodka, se presoja le v razmerju do zavarovanca (na podlagi prvega odstavka 953. člena OZ) in ne (tudi) v razmerju do delavcev, ki jim je zavarovanec prepustil vozilo v upravljanje, ne glede na 11. člen Splošnih pogojev, ki osebo, ki mu je vozilo prepuščeno v upravljanje, šteje kot sozavarovano osebo. Zaradi kogentne narave je zavrnilo možnost izključitve uporabe tretjega odstavka 953. člena OZ in se pri tem sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča v III Ips 92/2015, ki je odločilo, da ta zakonska določba velja tudi v primeru zavarovančevega zahtevka zoper zavarovalnico. Omejitev zavarovalnega prava ne temelji na misli odgovornosti same, marveč na zavržnosti ravnanja, če je kdo zavarovalni primer sam povzročil. Te zavržnosti pa glede na to, da tretji ravna brez zavarovančevega sodelovanja, tukaj ni. Pri tem se je sklicevalo na stališče pravne teorije (citirano v opombi št. 2).

**Revizijske navedbe**

9. Revidentka graja presojo sodišča druge stopnje, da zavarovančev delavec ni sozavarovana oseba. Pri tem izrecno izpostavlja besedilo 11. člena Splošnih pogojev in navaja, da tudi za sozavarovane osebe veljajo izključitve zavarovalnega kritja, določene v 12. členu Splošnih pogojev. Poudarja, da je ta zadeva v dejanskem in pravnem smislu v bistvenem drugačna od zadeve, o kateri je Vrhovno sodišče odločalo v zadevi VSRS III Ips 92/2015 in ki jo je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi uporabilo za utemeljitev odločitve glede sozavarovane osebe. Drugače kot izpodbijana sodba, so sodišča status sozavarovane osebe obravnavala v zadevah VSRS II Ips 257/2001, VSRS II Ips 79/2008, VSL I Cpg 1165/2002. Poudarja, da v tej zadevi ni izključeno malomarno ali namerno ravnanje zavarovančevega delavca. Ne gre za izključitev zavržnega ravnanja kot takega, temveč je razlog za izključitev vožnja pod vplivom alkohola, kot poseben riziko, ki je izrecno izključen, in ki ga je po prvem odstavku 953. člena OZ dopustno izključiti. Tretji odstavek 953. člena OZ ureja primer, ko je škoda povzročena tretji osebi. Nadalje opozori, da gre za prostovoljno zavarovanje, za katerega ni kontrahirne dolžnosti zavarovalnice, zato se ima zavarovalnica pravico odločiti, ali bo določeno škodo oziroma riziko prevzela v zavarovalno kritje in pod kakšnimi pogoji. Navaja, da zavarovalno kritje za nastalo škodo ni bilo dogovorjeno in se pri tem sklicuje na četrti odstavek 12. člena Splošnih pogojev.

10. Tožnica v odgovoru na revizijo izpostavlja kogentno naravo določb OZ o zavarovalni pogodbi, s čimer zakon varuje položaj šibkejše stranke. To velja tudi pri avtomobilskem kasko zavarovanju. OZ ne razlikuje med obveznim in prostovoljnim zavarovanjem, temveč med osebnim in premoženjskim zavarovanjem. Vrhovno sodišče je v več odločbah, v katerih je obravnavalo obvezno premoženjsko zavarovanje (citira II Ips 125/2013 in III Ips 92/2015), zavzelo jasno stališče, da je pomen zavarovanja v varstvu zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki naročnikov ali tretjimi, dodatni pomen pa v zaščiti slednjih kot oškodovancev. V luči prvega odstavka 949. člena OZ je treba to stališče zastopati tudi pri prostovoljnih zavarovanjih. Toženka se je s sklenitvijo zavarovalne pogodbe zavezala tožnici povrniti škodo tudi če bo zavarovalni primer nastopil, ker bo škodo povzročil nekdo, za katerega zavarovanec odgovarja, kar določajo kogentne določbe 953. člena OZ. Če toženka tega ni hotela prevzeti, bi morala zavrniti sklenitev zavarovalne pogodbe. Povzema prvi odstavek 953. člena OZ in navaja, da je pogodbena izključitev rizika dopustna samo za osebe, ki so tam izrecno navedene (zavarovalec, zavarovanec, zavarovalni upravičenec). Upoštevajoč prakso Vrhovnega sodišča, pri tem se sklicuje na zadevo III Ips 92/2015, delavec ni sozavarovana oseba. Nadalje povzema drugi odstavek 953. člena OZ in navaja, da izključitev odgovornosti po tem členu ne velja, če so povzročitelji škode tretje osebe, torej ne zavarovalec, zavarovanec in zavarovalni upravičenec. To je primer v tej zadevi, ker je povzročitelj zavarovančev delavec. Povzema tudi tretji odstavek 953. člena OZ in navaja, da je škodo, ki jo povzroči tretji, za katerega zavarovanec odgovarja, to pa je tudi delavec, zavarovalnica dolžna povrniti ne glede na stopnjo krivde povzročitelja. Določbo 11. člena Splošnih pogojev je treba presojati v luči kogentnega tretjega odstavka 953. člena OZ, kar v konkretni zadevi pomeni, da ni mogoča pogodbena izključitev posameznih rizikov v primeru, če je škodo povzročil delavec zavarovanca. To velja tudi za kasko zavarovanje. S tem v zvezi izpostavlja sodbo VSL I Cpg 1779/2013 in sodbo VSRS III Ips 92/2015, po kateri zavarovanca ni mogoče enačiti z njegovimi delavci. Delavci zato niso »sozavarovane osebe«.

**Presoja revizije**

11. Revizija je utemeljena.

12. Revizijsko sodišče sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je revizija dopuščena (371. člen ZPP). Dopuščeno vprašanje ne zaobjema postopkovnih kršitev, zato ni mogoče upoštevati revizijskih očitkov procesne narave (prim. tretji odstavek 374. člena ZPP). Trditve o kršitvi postopka, ki naj bi jo sodišče druge stopnje storilo s tem, ko ni odgovorilo na izpostavljene pritožbene navedbe revidentke (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato niso upoštevne.

13. Sodišče druge stopnje je nosilno stališče, to je, da delavec zavarovanca ni sozavarovana oseba, oprlo na zapisano v 14. točki sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 92/2015 z dne 19. 9. 2017: „_Zavarovanca ni mogoče enačiti z njegovimi delavci. Delavci zato niso "sozavarovane osebe", za dejanja katerih je mogoča enaka pogodbena izključitev odgovornosti, kot je mogoča v razmerju do zavarovanca samega._“

14. Višje sodišče je odločitev v bistvu oprlo na zgoraj citirano stališče Vrhovnega sodišča kot na precedenčno stališče. 15. Najprej Vrhovno sodišče poudarja, da zgoraj zapisani citat ni nosilno stališče sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 92/2015. Tega je Vrhovno sodišče zapisalo v 15. točki obrazložitve (več v 17. točki obrazložitve).

16. V ustavnosodni praksi so o uporabi nosilnega (precedenčnega) stališča že oblikovana stališča.1 V primerih, ko sodišče odločitev opre na stališče, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo v postopku ustavnosodne presoje, je bistvena sestavina sodne odločbe tudi to (precedenčno) stališče. Sodišče mora to odločitev oziroma stališče upoštevati v celoti, tj. z upoštevanjem vseh pravnih in dejanskih okoliščin, ki so bile pomembne za presojo v precedenčni zadevi. Ker so bile podlaga za odločitev, so namreč prav te okoliščine pomembne za razumevanje bistva posameznega precedenčnega stališča. Povedano drugače: učinek precedensa seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji. Šele ob ugotovitvi, da so odločilna dejstva oziroma okoliščine v zadevi, o kateri odloča sodišče, v svojih bistvenih lastnostih enaka tistim, ki so bila pomembna oziroma odločilna za presojo Ustavnega sodišča v posameznem ustavnosodnem postopku, lahko sodišče pri odločanju s sklepanjem po analogiji uporabi stališče, na katerem temelji odločitev Ustavnega sodišča. Ti kriteriji se uporabljajo tudi, ko sodišče uporabi nosilna stališča Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča.2

17. Dejanske prvine v zadevi III Ips 92/2015 so bile naslednje: delavci (varnostniki) tožnice (zavarovanca) so škodo (izgubljene vreče denarja, ki so bile zavarovancu zaupane v hrambo s strani naročnika varnostnih storitev) povzročili iz velike malomarnosti (vreče denarja so nepojasnjeno izginile). Pravne prvine so bile določene s sklenjeno zavarovalno pogodbo, konkretneje s Splošnimi pogoji za zavarovanje poklicne odgovornosti Pg-op/07-2. Zlasti sta bili pomembni 4. točka prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev z naslovom nezavarovane nevarnosti3 in 2. točka 3. člena Klavzule za zavarovanje poklicne odgovornosti družb za zasebno varovanje KL- opo-var/06-10 z istoimenskim naslovom.4 Šlo je za obvezno zavarovanje odgovornosti po 37. členu Zakona o zasebnem varovanju (ZZsaV). Vrhovno sodišče je moralo presojati skladnost pogodbenih določil o izključitvi zavarovanja za škodo, povzročeno po delavcih zavarovanca z veliko malomarnostjo, s kogentnimi določbami OZ. Pravno stališče, na katerem temelji sodba Vrhovnega sodišča III Ips 92/2015, je zapisano v 15. točki obrazložitve: „_Zavarovalnica zato v razmerju do zavarovanca nima pravice uveljavljanja ugovora izključitve zavarovalnega kritja iz obveznega zavarovanja imetnika licence zasebnega varovanja za primer krivdnega ravnanja zavarovančevih varnostnikov. Možnost uveljavljanja takega ugovora zakon namreč izrecno izključuje._“

18. Tožnica v sedaj presojani zadevi od toženke zahteva plačilo škode na njenem premoženju, ki je posledica prometne nesreče, ki jo je zakrivil njen delavec pod vplivom alkohola. Pravni okvir razmerja med zavarovancem in zavarovalnico je določen s konkretno zavarovalno pogodbo avtomobilskega kaska, katere sestavni del so Splošni pogoji, ti pa v 11. členu določajo sozavarovane osebe in v 12. členu izključitve rizikov (več v nadaljevanju).

19. Iz zadeve III Ips 92/2015 ne izhaja, da bi tista zavarovalna pogodba vsebovala klavzulo o sozavarovanih osebah. Dejstvo, da je šlo v tisti zadevi za zavarovanje odgovornosti, katerega sklenitev je nalagal 37. člen ZZsaV, pa se v okviru sozavarovane osebe ne pokaže kot bistveno, saj tudi ZZsaV izrecno ni urejal položaja sozavarovanih oseb.5

20. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da se dejanske in pravne prvine obeh zadev v bistvenem razlikujeta, v bistvenem so drugačne zaradi drugačnega pravnega okvira. Zato sodišče druge stopnje svoje odločitve ni moglo pravilno utemeljiti z argumentom precedensa.

21. Avtomobilsko kasko zavarovanje ni predmet posebnega zakonskega urejanja (razen kolikor je urejeno s kogentnimi določbami OZ; 949. člen OZ), zato so za odgovor na vprašanje, ali je delavec sozavarovana oseba, pomembne pogodbene določbe, ki na podlagi soglasja volj s svojo vsebino ustvarjajo avtonomno pravno podlago. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano odločitev preizkusilo skozi pravni okvir v tej zadevi, ki pa sta ga prvo- in drugostopenjsko sodišče ugotovili v zadostni meri.

22. Najprej je pomembna vsebina 11. člena Splošnih pogojev (z naslovom »sozavarovane osebe«), ki določa: „_S tem zavarovanjem je krita tudi škoda, nastala zaradi nevarnosti splošnega in delnega avtomobilskega kaska za vozilo v prometu ali v mirovanju, za katero je odgovorna oseba, kateri je zavarovanec prepustil upravljanje zavarovanega vozila, razen v primeru kaznivega dejanja ali zatajitve.“_ Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta pogodbena določba sama po sebi ne pomeni nič drugega kot izrecen (jasen) dogovor med strankama pogodbe, da obstoji obveznost zavarovalnice tudi za kritje škode, ki jo povzroči oseba, kateri je zavarovanec prepustil upravljanje zavarovanega vozila. Nanaša se na zavarovani riziko škode v prometu ali mirovanju, ki ga Splošni pogoji določajo v prvem odstavku 4. člena. V tem členu Splošni pogoji določajo zavarovane nevarnosti (rizike) tako, da zavarovanje splošnega kaska krije škodo zaradi uničenja ali poškodovanja zavarovanih stvari, ki so posledica presenetljivih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov, ki nastanejo: 1) V prometu in mirovanju: a) prometna nesreča, b) trčenje vozila, c) prevrnitev vozila, d) zdrs vozila, e) padec vozila, f) udarec ali padec kakega predmeta, snega ter ledenih sveč ali ledenih tvorb; 2) Zaradi dejanj tretjih oseb6 in 3) Zaradi posebnih dogodkov7. 23. Nadalje Splošni pogoji v prvem odstavku 12. člena (naslov člena je »izključitev zavarovalnega kritja«) določajo okoliščine, v katerih zavarovalnica ne krije škode, ki je povzročena zaradi kršitev zavarovanca ali voznika. Med drugim je v 4. točki 12. člena določeno tudi, da zavarovalnica ne krije škode, če je zavarovanec ali voznik zavarovanega vozila upravljal vozilo pod vplivom alkohola. V drugem odstavku iste točke so nato določene štiri domneve, ena od njih (4.a) določa, da se šteje, da je zavarovanec ali voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, če ima zaradi uživanja alkohola v krvi več kot 0,50 g/kg krvi. Bistvena za konkretno zadevo sta še četrti odstavek 12. člena in tudi 13. člen Splošnih pogojev. Splošni pogoji v četrtem odstavku 12. člena določajo: „_Če je posebej dogovorjeno, pa zavarovalnica krije tudi škodo, nastalo v zavarovalnem primeru, ki jo povzroči voznik pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil in drugih psihoaktivnih snovi na vozilih zavarovancev pravnih oseb pri službenih vožnjah._“ V 13. členu Splošnih pogojev je določeno: „_Zavarovalnica nima pravice do povračila škode od sozavarovanih oseb kot povzročiteljev škode iz tega zavarovanja (subrogacija), razen v primerih iz (3) odstavka 12. člena8 teh pogojev._“

24. Na podlagi do sedaj navedenega je po presoji Vrhovnega sodišča v okviru konkretne zavarovalne pogodbe tožničin voznik, ki mu je le-ta prepustila upravljanje njenega vozila, sozavarovana oseba. Drži tožničina trditev, da pravna oseba vozila uporablja nujno preko zaposlenih, s čimer tožnica dejansko želi doseči izključitev sozavarovane osebe pri zavarovancu pravni osebi, vendar v tem primeru ne gre za delovno- ali stvarnopravno vprašanje, temveč gre za vprašanje obligacijskega prava. Stranki sta medsebojna razmerja uredili z obligacijsko (zavarovalno) pogodbo.

25. Vendar je to le del odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje. Glede na pomen 11. člena Splošnih pogojev, ki ga je Vrhovno sodišče zgoraj opredelilo, dopuščeno vprašanje, ki je vezano na okoliščine konkretnega primera, vključuje tudi vprašanje o zavarovalnem kritju za škodo, povzročeno po sozavarovani osebi. V tem okviru je treba odgovoriti, ali so Splošni pogoji v nasprotju s kogentnimi določbami 953. člena OZ.

26. Vrhovno sodišče je zgoraj že povedalo, da je v 11. členu Splošnih pogojev le jasno dogovorjena obveznost zavarovalnice, da krije škodo, ki jo na zavarovančevem vozilu povzroči njegov voznik v prometni nesreči. Ta določba v ničemer ne nasprotuje kogentnim določbam 953. člena OZ (zlasti gl. tretji odstavek 953. člena OZ). Še več, v celoti je z njimi skladna in, drugače kot to meni tožnica, podpira zaščito zavarovanca.

27. Tožnica v tem delu v bistvu navaja, da so Splošni pogoji v nasprotju s kogentnimi določbami 953. člena OZ, če zavarovalnica ni dolžna povrniti škode, ki jo je tožnica utrpela v nesreči, ki jo zakrivil njen voznik pod vplivom alkohola. Omejitev zavarovanih nevarnosti po OZ je dopustna samo pri subjektih, ki jih OZ v prvem odstavku 953. člena izrecno našteva,9 pri čemer je zavarovalnica dolžna zavarovancu povrniti škodo tudi v primeru, če jo oseba, za katero zavarovanec odgovarja, povzroči namenoma ali iz malomarnosti (tretji odstavek 953. člena OZ). Tretjemu odstavku 953. člena OZ tožnica v tem postopku namenja glavnino trditev.

28. Vrhovno sodišče je presodilo, da tožnica s tem argumentom ne more uspeti iz razloga, ker gre v tej zadevi za vprašanje obsega zavarovalnega kritja in ne za vprašanje nedopustne pogodbene izključitve zaradi krivde delavca, torej zaradi nasprotovanja kogentni določbi tretjega odstavka 953. člena OZ (v tem se ta zadeva tudi pomembno razlikuje od zadeve III Ips 92/2015). Prvi odstavek 953. člena OZ, ki je pravni temelj za možnost pogodbene izključitve zavarovanih rizikov, dopušča, da so iz kritja izključene škode, ki so nastale glede na pogodbeno določeno stopnjo krivde (na primer tiste, ki so povzročene iz hude malomarnosti) zavarovalca, zavarovanca in zavarovalnega upravičenca, dopustne pa so tudi druge oziroma drugačne omejitve ali izključitve zavarovalnega kritja; tudi takšne, ki zajemajo vožnjo alkoholiziranega voznika. Pomembno je, da so te jasno izražene in niso zavajajoče (kar v tej zadevi ni bilo sporno).10

29. Avtomobilsko kasko zavarovanje ni obvezno zavarovanje. Na strani zavarovalnice ni kontrahirne dolžnosti. Stranki obseg zavarovalnega kritja določita v zavarovalni pogodbi (prim. prvi odstavek 949. člena OZ). Na tožničine trditve o varstvu šibkejše stranke je povsem pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato tega Vrhovnemu sodišču ni treba več ponavljati, zlasti glede na v revizijskem postopku povsem pavšalno trditev o šibkejši stranki, ki jo je tožnica pravzaprav podala le v podporo njeni razlagi relevantnih določbo OZ kot kogentnih določb. Povsem dopustno je, da zavarovalnica ocenjuje tveganje, ki ga bo prevzela s sklenitvijo zavarovanja za določeno nevarnost. Povedano drugače: morda zavarovalnica oceni, da je določen riziko zanjo prevelik. Prav to je večkrat jasno izpostavila tudi toženka kot pomembno v tej zadevi, nazadnje tudi v reviziji, ko navaja, da:“... pri vožnji pod vplivom alkohola obstaja potencialno zelo velika možnost nastanka zelo velikih škod … posebej, če pod vplivom alkohola ali … vozijo vozniki težkih tovornih vozil s priklopniki … Tožena stranka v obravnavanem primeru takega, tako velikega rizika ni prevzela v zavarovalno kritje, temveč ga je izrecno izključila.“ V primeru prevelikega rizika lahko zavarovalnica bodisi sklenitev zavarovalne pogodbe odkloni bodisi takšno omejitev (v obliki izključitve zavarovalnega kritja!) zapiše v zavarovalne pogoje.11 Zavarovalna pogodba torej tipično, in pri konkretni pogodbi ni nič drugače, določa zavarovane nevarnosti za katere nudi zavarovalno kritje tako, da to določi z določbami o zavarovanih rizikih in (hkrati) z določbami o omejitvi in izključitvi zavarovalnega kritja.12 Ena od možnih oblik (načinov) izključitve zavarovalnega kritja je tudi z določbami splošnih pogojev, da je zavarovalno kritje določene nevarnosti samo ob dodatnem dogovoru (to je primer v tej zadevi; glej četrti odstavek 12. člena Splošnih pogojev) ali ob plačilu dodatnem premije.13 Zato ne drži tožničino stališče, da bi morala zavarovalnica odkloniti sklenitev zavarovalne pogodbe, če je hotela izključiti riziko iz četrtega odstavka 12. člena Splošnih pogojev. Ker ni sporno, da posebej ni bilo dogovorjeno kritje za škodo, ki jo povzroči voznik zavarovanke na službeni vožnji pod vplivom alkohola (dogovor iz četrtega odstavka 12. člena Splošnih pogojev ni bil sklenjen), ima sodišče prve stopnje torej prav, da je riziko prometne nesreče po alkoholiziranem vozniku pravne osebe v konkretni zavarovalni pogodbi t. i. nezavarovani riziko. Pri nezavarovanem riziku pa se vprašanje krivde sploh ne odpira, zato se tožnica neuspešno zavzema, da bi bilo to v nasprotju s kogentno določbo tretjega odstavka 953. člena OZ.

30. Odgovor Vrhovnega sodišča na zastavljeno vprašanje je negativen. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

31. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP (II. točka izreka). Toženka je z revizijo uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti stroške revizijskega postopka. Toženka je upravičena do povrnitve potrebnih stroškov revizijskega postopka v skladu z Odvetniško tarifo (OT), in sicer stroškov za sestavo revizije ter predloga za dopustitev revizije v višini 1.700 točk (tar. št. 22/3-5 OT) in materialnih stroškov v višini 27 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in 22% DDV znaša 1.264,16 EUR. Tožnica je dolžna toženki povrniti tudi sodno takso v višini 1.005,00 EUR. Skupaj je tožnica dolžna toženki stranki povrniti 2.269,16 EUR stroškov revizijskega postopka.

32. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Odločba Ustavnega sodišča, št. Up-544/11, Up-545/11 z dne 7. 6. 201; odločba Ustavnega sodišča, št. Up-647/15-15 z dne 19. 5. 2016; odločba Ustavnega sodišča, št. Up-879/20-18 z dne 27. 10. 2022. 2 Odločba Ustavnega sodišča, št Up-645/13 z dne 3. 3. 2016; odločba Ustavnega sodišča, št. Up-647/15 z dne 19. 5. 2016; Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 22/2011 z dne 1. 9. 2021. 3 Ta je določala: „_Zavarovalnica ne jamči za odškodninske zahtevke, če zavarovanec ali pri njem zaposleno osebje strokovno napako povzroči naklepno ali z veliko malomarnostjo._" 4 Ta je določala: „Z zavarovanjem poleg nezavarovanih nevarnosti po splošnih pogojih za zavarovanje poklicne odgovornosti ni krita odgovornost tudi za škodo, ki je posledica naklepa ali hude malomarnosti varnostnika.“ 5 Drugače je urejeno v Zakonu o obveznem zavarovanju v prometu. Ta v 2.a členu določa obveznost zavarovalnice za kritje škode, povzročene po sozavarovani osebi. Pravna teorija delavca uvršča med sozavarovane osebe (prim. Ristin, G., ZOZP s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, 2008, str. 50). 6 a) nasilno ali objestno dejanje tretjih oseb, b) manifestacije in demonstracije. 7 a) padec zračnega plovila, b) pomoč poškodovanim osebam oz. preprečevanje večje škode na stvareh (ravnanje v skrajni sili). 8 V tretjem odstavku 12. člena Splošnih pogojev je določeno: Zavarovalnica krije škodo tudi zavarovancu, ki se ukvarja z dajanjem v zakup ali najem, če je zavarovalni primer povzročil voznik brez vozniškega dovoljenja pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil in drugih psihoaktivnih snovi. 9 OZ v prvem odstavku 953. člena določa: Zavarovalnica je dolžna povrniti škodo, nastalo po naključju ali po krivdi zavarovalca, zavarovanca ali zavarovalnega upravičenca, razen če je glede določene škode taka njena obveznost v zavarovalni pogodbi izrecno izključena. 10 Polajnar Pavčnik, A., Obligacijski zakonik (OZ), posebni del, s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, 2004, str. 866; Srše, D., Verbič, J., Obligacije, posebni del, komentar posebnega dela Obligacijskega zakonika, Plavšak. N. (ured.), 2. knjiga, 1. natis, Ljubljana, Tax-Fin-Lex, ABC nepremičnine, 2020-2021, str. 545 in 585. 11 Srše, D., Verbič, J., Obligacije, str. 545 in 585. Podobno stališče je zavzeto tudi v hrvaškem pravu, npr. Ćurković, M., Ugovor o osiguranju – Komentar odredaba Zakona o obveznim odnosima, Inženjerski biro, Zagreb, 2017, str. 145 v komentarju 953. člena ZOO, ki je enak kot 953. člen OZ, navaja, da je število izključenih rizikov po samem zakonu točno določeno, število pogodbeno izključenih rizikov pa je neomejeno in stvar pogodbene volje strank zavarovalne pogodbe (opozori na pomembno razliko pri obveznem zavarovanju odgovornosti, kar pa za ta primer ni pomembno), in je odvisen tudi od vrste zavarovancev in njihovem segmentiranju v okviru ocene rizikov. Zato se tudi reče, da se kvaliteta sklenjene zavarovalne pogodbe ocenjuje po izključitvah (povzeto po Strobel, gl. opombo št. 364); tudi Belanić, L., Komentar Zakona o obveznim odnosima, Gorenc, V., Narodne novine, Zagreb, 2014, str. 1551. 12 Polajnar Pavčnik, A., Obligacijski zakonik (OZ), str. 865. 13 Ćurković, M., Ugovor o osiguranju, str. 145.