Jedro

Če delavec - pilot v Slovenski vojski ukazu o imenovanju na določeno dolžnost ne ugovarja po službeni poti, kot je to določeno v Pravilih službe v SV (94. točka), lahko sodišče v delovnem sporu presoja zgolj zakonitost odločbe o plači, s katero je določen količnik. Ugotavljati sme le, ali je količnik za izračun osnovne plače določen tako, kot je predvideno v formaciji oz. ali je višina količnika določena v skladu z ZRPJZ glede na čin, ki ga delavec ima oz. v primeru, ko za posamezna delovna mesta določi količnik Vlada RS s posebnim sklepom na podlagi 65.člena ZDDO, pa skladnost količnika z zakonom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razveljavilo odločbo št. 105-01-2/2000 z dne 9.5.2000 v 1. točki izreka, v kateri je določeno, da se tožnik razporedi v plačilni razred s količnikom v višini 2.65 in v celoti razveljavilo odločbo št. 105-09-358/00-4 (pravilno 105-09-359/00-4) z dne 8.10.2001 (nepravilno je razveljavilo tudi odločbo št. 105-09-361/2000-4, saj te odločbe ni v spisu, niti je ni v tožbenem zahtevku), tožnika pa je razporedilo v plačilni razred z osnovnim količnikom 5.30. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto plačo in pripadajoče dodatke na podlagi osnovnega količnika 5.30 za čas od februarja 2000 dalje, plača prispevke in davke od bruto zneskov ter tožniku izplača: - neto zneske plač, izračunane iz bruto plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, - neto zneske, izračunane iz bruto zneskov dežurstva, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, - neto zneske, izračunane iz bruto zneskov za nočno delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi - neto zneske, izračunane iz bruto zneskov za nedeljsko delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, - neto zneske, izračunane iz bruto zneskov za obvezno prisotnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in - neto znesek, izračunan iz bruto zneska za n.d.de.nd., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v zneskih in od datumov kot izhaja iz 2. točke izreka sodbe v osmih dneh.

Obenem je odločilo, da tožena stranka povrne tožniku stroške postopka v višini 255.643,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V svoji pritožbi se najprej sklicuje na svoje stališče glede objave formacije, ki ga je podrobno opisala v pripravljalni vlogi z dne 28.4.2003. Iz slednje izhaja, da formacija vsebuje le seznam količnikov, pripadajočih posameznim dolžnostim v skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 18/94 ... 98/99 - v nadaljevanju: ZRPJZ). Pri tem formacija ne posega ali vsebuje določb o sistemu oziroma načinu določanja količnikov, ki bi bile po svoji naravi abstraktna in generalna pravila, torej ni predpis, ki bi zaradi take narave moral biti objavljen, kot je to po mnenju tožene stranke zmotno zaključilo prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju odločb Vrhovnega sodišča RS opr. št. VII Ips 82/2002 in VIII Ips 83/2002, obe z dne 11.3.2003. V pritožbi opozarja, da se sodišče prve stopnje glede njenih navedb v zvezi z objavo formacije ni opredelilo in je zgolj nekritično in brez navedbe razlogov za svoje stališče sledilo sodni praksi Vrhovnega sodišča RS. Po mnenju tožene stranke je razlogovanje prvostopenjskega sodišča v zvezi s seznanjenostjo tožnika s formacijo za odločitev v predmetni zadevi nerelevantno. Nadalje opozarja, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izvajal neko drugo, zahtevnejšo dolžnost, ne pa dolžnost "pilota-začetnika", saj tožnik ni dobil nobenega drugega ukaza o imenovanju na drugo dolžnost. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke prekoračilo svojo pristojnost, ko je ugotavljalo, ali je tožnik imel specifična znanja in izkušnje, potrebne za "višjo" dolžnost od tiste, na katero je bil imenovan z ukazom.

Kakšna delovna mesta bo ustanavljala ali ukinjala tožena stranka, je v njeni pristojnosti kot delodajalca, prav tako tudi določanje količnikov za (nova) delovna mesta. Tožena stranka je tožnika z ukazom imenovala na dolžnost "pilot-začetnik", za katerega je imela določen količnik 2.65 v skladu z ZRPJZ, kar je tudi izkazala s predložitvijo formacije v delu, v katerem se nanaša na to dolžnost. Sodišče prve stopnje pa je z odločitvijo o razporeditvi tožnika v drug plačilni razred prekoračilo svojo pristojnost. Določitev količnika delavcu je neločljivo povezana z razporeditvijo na konkretno delovno mesto oziroma v Slovenski vojski na dolžnost. Razporejanje delavcev ni v sodni pristojnosti, prav tako ni v pristojnosti sodišča določanje oziroma uvrščanje delovnih mest v količnike. Sodišče lahko po mnenju tožene stranke le odloča, ali je konkretna odločba o razporeditvi ali uvrstitvi v plačilni razred v skladu z zakonom ali ne. V zvezi z zaključkom sodišča, da tožnik ni prejemal enake plače kot drugi primerljivi delavci piloti, tožena stranka poudarja, da je tožnik v spornem obdobju prejemal enako plačo kot vsi ostali primerljivi delavci, to so "piloti-začetniki".

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004 - v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke

2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo razlogov, zakaj ocenjuje, da je formacija tak predpis, ki bi moral biti objavljen v smislu 154. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91, 42/97, 66/2000, 24/2003 - v nadaljevanju: URS). Sodišče prve stopnje se v zvezi z vprašanjem objave formacije ni opredelilo niti glede stališča tožene stranke, ki ga je obširno opisala v pripravljalni vlogi z dne 28.4.2003, niti ni izvajalo dokaznega postopka v tej smeri, zaradi česar je zaključek sodišča, da bi morala biti dopolnitev formacije z dne 18.4.2000 objavljena, preuranjen in protispisen. Sodišče prve stopnje ni podalo ocene, kakšen je primeren in ustrezen način objave v smislu 154. člena URS, na katerega bi morala biti formacija tožene stranke objavljena (npr. v državnem uradnem listu, uradnem glasilu ali na kak drug primeren način). Potrebno je namreč razlikovati pojem "objave" predpisa od pojma "seznanitve" s predpisom, na kar izrecno opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 83/2002, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Iz obrazložitve citirane odločbe namreč izhaja, da je objava in veljavnost splošnega akta kot takega, nekaj drugega kot obveznost delodajalca, da delavce seznani s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Obveznost seznanitve se lahko nanaša le na veljavne splošne akte, ti pa postanejo veljavni oziroma začnejo pravno učinkovati šele potem, ko so ustrezno objavljeni. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje dejstvo, ali je bila dopolnitev formacije z dne 18.4.2000 objavljena ugotavljalo tako, da je ugotavljalo, ali je bil tožnik seznanjen z dopolnitvijo formacije. To dejstvo na ustreznost in primernost objave formacije ne vpliva, kar utemeljeno poudarja tudi pritožba.

URS v 154. členu res določa dolžnost objave predpisov, vendar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej ugotoviti, na kakšen način delodajalec objavlja akte o sistemizaciji, kakšen je primeren način za objavo takih aktov in ali so bili v konkretnem primeru akti na ustrezen način objavljeni. Če je sodišče prve stopnje sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, bi se moralo najprej opredeliti glede vprašanja primerne objave formacije kot predpisa. Od ugotovitve tega dejstva in dejstva, ali je tožena stranka sploh bila dolžna objaviti formacijo in na kakšen način, je odvisna odločitev, ali je odločba o plači, v kateri je določen količnik 2.65, zakonita in posledično je od tega dejstva odvisna odločitev o utemeljenosti celotnega tožbenega zahtevka. Ker prvostopenjsko sodišče v tej smeri ni navedlo razlogov, niti ni izvajalo dokazov, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dodatno raziskati dejansko stanje v smislu, ali je formacija tak predpis, ki mora biti objavljen v smislu 154. člena URS, še posebej ob upoštevanju dejstva, da iz 6. alineje 1. odstavka 5. člena Odloka o varnostnih ukrepih na obrambnem področju (Ur. l. RS, št. 49/92) izhaja, da gre za dokument tajne in zaupne narave. Če bo ugotovilo, da je formacija v delu, ki se nanaša na delovnopravne institute, predpis, ki mora biti objavljen, bo moralo presoditi, kakšen je primeren in ustrezen način objave takega akta. Pri tem naj v ponovljenem dokaznem postopku ugotovi, kako se pri toženi stranki običajno objavljajo delovnopravni akti in kako se objavljajo akti tajne narave. Nato bo moralo ugotoviti, ali sta bili dopolnitvi formacije z dne 14.3.2000 in 18.4.2000 objavljeni na običajen način, kot to počne tožena stranka. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, kako je bila objavljena predhodna formacija št. T-1501 in kako formacija na podlagi katere je bil tožnik z ukazom imenovan na dolžnost "pilot IV učitelj" in je bil uvrščen v količnik 6.40. Pri tem sodišče prve stopnje ne sme zamenjevati pojmov "objave" in "seznanitve". Kot izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča RS, seznanitev s formacijo sploh ni bistvena, pomembna je ustreznost objave delovnopravnega dela formacije.

Če bo prvostopenjsko sodišče na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka ugotovilo, da dopolnitvi formacije nista bili objavljeni na primeren način, potem dopolnitvi v delu, ki se nanaša na delovnopravne institute, nimata učinka. To ima za posledico, da sta odločbi tožene stranke v delu, v katerem je določen količnik

2.65, nezakoniti, kar pa še ne pomeni, da je tožnik upravičen do plače v višini količnika 5.30, kot je v izpodbijani sodbi zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da ni v pristojnosti sodišča razporejanje delavcev na konkretna delovna mesta oziroma dolžnosti v SV, prav tako ni v pristojnosti sodišča uvrščanje delavcev oziroma delovnih mest v plačilne razrede. To je v pristojnosti delodajalca, v obravnavanem primeru tožene stranke. Sodišče lahko presoja le, ali je konkretna odločba o razporeditvi ali uvrstitvi v plačilni razred v skladu z zakonom ali ne. Določitev količnika delavcu je namreč neločljivo povezana z razporeditvijo na konkretno delovno mesto oziroma v Slovenski vojski z imenovanjem na določeno dolžnost. V predmetni zadevi je bil tožnik z ukazom imenovan na dolžnost "pilot-začetnik". Temu ukazu tožnik ni ugovarjal po službeni poti (kot to določajo Pravila službe v Slovenski vojski, Ur. l. RS št. 49/96, 8. podpoglavje, točka 94), zaradi česar je postala razporeditev na to dolžnost dokončna. Obseg spora v predmetni zadevi je zato zgolj presoja zakonitosti dela odločbe o plači, s katero je bil tožnik na podlagi ukaza o imenovanju na dolžnost "pilot-začetnik" uvrščen v plačilni razred s količnikom

2.65. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v primeru, če bo ugotovilo, da dopolnitvi formacije nista bili zakonito objavljeni v delu, ki se nanaša na količnik (ker le to je obseg spora v predmetni zadevi), ugotoviti, do kakšnega količnika je tožnik upravičen na podlagi ZRPJZ. Glede na zatrjevanja tožnika, da ima status častnika (čin podporočnika), kar bo moralo sodišče prve stopnje še ugotoviti, saj to ni razvidno iz 61. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 ... 33/2000 - v nadaljevanju: ZObr), bi tožniku ob upoštevanju količnikov iz tabele 1 ZRPJZ pripadal količnik v višini 3.10. Formacijske dolžnosti, za katere se kot pogoj zahteva častniški čin (torej določen vojaški položaj, status), spadajo v okvir delovnega mesta "častnika", ki je z ZRPJZ določeno kot tipično delovno mesto. ZRPJZ namreč ne ureja razmerij plač glede na izobrazbo in poklic zaposlenih v državni upravi, pač pa ureja razmerja plač glede na delovno mesto zaposlenih (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 83/2002 z dne 11.3.2003 v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-116/97 z dne 22.5.1997). Ker je lahko višji količnik za posamična delovna mesta določila le Vlada RS na zahtevo tožene stranke na podlagi določbe 65. člena takrat veljavnega Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90 ... 38/99 - v nadaljevanju: ZDDO), tožniku višji količnik ne pripada, saj ni dokazal, da bi Vlada RS sprejela sklep, s katerim bi za delovno mesto "pilot-začetnik" določila višji količnik, kot je določen v ZRPJZ. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se sklep Vlade RS iz leta 1994 v obravnavanem primeru ne more uporabiti, saj ne zajema konkretnega delovnega mesta "pilot-začetnik", na katerega je tožnik razporejen z dokončnim ukazom. Ker je sodišče prve stopnje očitno pomotoma v izreku sodbe iz drugega spisa povzelo tudi razveljavitev odločbe št. 105-09-361/2000-4 z dne 9.10.2001, pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da pravilen izrek sodbe po ponovljenem postopku ne sme vsebovati razveljavitve te odločbe.

V kolikor pa bo sodišče prve stopnje na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta bili dopolnitvi formacije objavljeni na primeren način, potem sta veljavni. V tem primeru bo moralo presoditi, ali je tožena stranka z dopolnitvijo formacije z dne 18.4.2000, na podlagi katere je bil tožniku določen količnik 2.65, le-tega določila v skladu z zakonom, ki določa količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta. Tudi v tem primeru bo moralo sodišče prve stopnje pri določanju višine plače odločati v skladu z ZRPJZ. Delodajalec namreč ne more s svojim aktom določiti manjši obseg pravic, kot jih delavcu priznava zakon. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da čin podporočnika spada med častnike, pripada tožniku za sporno obdobje plača v višini količnika 3.10, kot to ZRPJZ določa za delovno mesto "častnik". V kolikor pa bo ugotovilo, da spada čin podporočnika med podčastnike, pa mu v skladu z ZRPJZ pripada plača v višini količnika 2.65, zaradi česar bi bil tožnikov zahtevek neutemeljen. V nobenem primeru pa tožniku ne gre plača po višjem količniku od 3.10, ker ga za delovno mesto "pilot-začetnik" ni določila Vlada RS s posebnim sklepom.

V kakšni višini je tožnik konkretno upravičen do razlike plače v SIT za vtoževane mesece in v kakšni višini je upravičen do dodatkov za dežurstvo, nočno delo, nedeljsko delo, obvezno prisotnost in n.d.de.dn., bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka. V izogib povečevanja stroškov lahko naloži toženi stranki, da višino vtoževanih zneskov izračuna sama, v nasprotnem primeru pa bo potrebno višino zneskov ugotoviti na podlagi mnenja strokovnjaka za to področje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka

165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.