Up-111/99

30. 1. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. V. na seji senata dne 30. januarja 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 246/99 z dne 11. 3. 1999 v zvezi s sklepom Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Slovenj Gradcu, št. Pdp 5/95 z dne 21. 1. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijanima sklepoma je bilo pritožniku naloženo plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo v individualnem delovnem sporu. Odločitev sta sodišči utemeljili z določbo tretjega odstavka 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - v nadaljevanju ZDSS), po kateri zapade plačilo sodne takse po tem zakonu šele z dnem, ko zapadejo v plačilo stroški postopka.

2.Pritožnik meni, da v ZDSS za tako razlago ni podlage. Sodišče bi moralo uporabiti določbe Zakona o sodnih taksah, po katerem nastane taksna obveznost takrat, ko se vloga izroči sodišču. V tem primeru pa je pravica zahtevati plačilo sodne takse že zastarala.

3.Pritožnik navaja, da mu je bila z izpodbijanim stališčem oziroma razlago zakona kršena pravica iz 22. člena Ustave.

Taksni zavezanec v delovnem in socialnem sporu naj bi bil v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi zavezanci pred rednimi sodišči.

4.Odločitev sodišča o sodnih taksah bi bila lahko relevantna z vidika ustavnih pravic do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Vendar pa to ne pomeni, da bi Ustavno sodišče odločitev o odmeri sodnih taks presojalo z vidika zakonitosti.

Odločitev sodišča glede sodnih taks bi Ustavno sodišče lahko razveljavilo le v primeru, če je bila sprejeta v postopku, v katerem so bila kršena ustavna procesna jamstva, ali če odločitev sodišča temelji na z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za samovoljno oziroma arbitrarno.

5.Pritožnik ne zatrjuje, da bi mu bile človekove pravice kršene zaradi nespoštovanja ustavno zagotovljenih jamstev poštenega postopka. Ne navaja nobenih nepravilnosti v postopku samem. Oba sklepa sta tudi obrazložena z argumentacijo, ki ji ni mogoče očitati nerazumnosti oziroma arbitrarnosti. Pritožnik ne trdi, da bi sodišče odločilo drugače, kot sicer odloča v drugih podobnih primerih. Razlike glede nastanka taksne obveznosti v individualnih delovnih sporih v primerjavi z drugimi spori pa ne izhajajo

iz izpodbijanega pravnega stališča, temveč iz različne zakonske ureditve. Res je, da po Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nasl. - v nadaljevanju ZST) nastane taksna obveznost za vlogo takrat, ko se vloga izroči. Vendar se ZST v individualnih delovnih sporih uporablja le, kolikor ZDSS ne določa drugače (prvi odstavek 61. člena ZDSS). In drugi odstavek 62. člena ZDSS je imel glede nastanka taksne obveznosti drugačno določbo. Njena vsebina je bila taka, kot sta jo obrazložili obe sodišči. Na to kaže tudi obrazložitev predloga ZDSS (Poročevalec Državnega zbora, št. 10/93). Šele s spremembami ZST v letu 1998 je bila tudi v individualnih delovnih sporih uveljavljena uporaba splošnega pravila ZST o nastanku taksne obveznosti.

6.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno ni bila kršena zatrjevana človekova pravica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude