Jedro

Ker ZTLR, drugače kot sedaj SPZ, določb o tem, kaj mora vsebovati pravni posel o ustanovitvi služnosti, ni imel, je treba pravni posel presojati v luči določb ZOR, predvsem določbe o določljivosti predmeta pogodbe. Na podlagi podatkov v obeh pogodbah ter stanja v naravi, je sodišče obseg služnostne poti lahko opredelilo z metodo racionalne argumentacije.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tej pravdi zahtevala ugotovitev nastanka stvarne služnosti na podlagi pravnega posla, ugotovitev obstoja služnostne pravice na podlagi priposestvovanja ter izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis zatrjevane služnosti v zemljiško knjigo. Zahtevala je tudi prepoved poseganja v služnostno pravico in povrnitev stroškov postopka. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bo omogočala vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo. Bistvo zgolj delne ugoditve temu zahtevku je, da je sodišče obseg služnosti zožilo na pot, ki je podrobneje opisana v drugem delu točke II. izreka, tožeča stranka pa je z zahtevkom terjala izstavitev zemljiškoknjižne listine glede služnostne pravice, ki bi obsegala celotno dvorišče tožene stranke. Poleg delne zavrnitve zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugotovitveni zahtevek, da služnostna pravica že obstaja. Ugotovilo je namreč, da pravne podlage za zunajknjižni nastanek služnostne pravice, ni. Nazadnje pa je zavrnilo tudi prepovedni zahtevek, saj je ugotovilo, da doslej ni bilo nikakršnega vznemirjanja služnostne pravice. Odločitev o stroških je plod izračuna po deležu uspeha in je neznatnega pomena.

2. Proti sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo v zanjo neugodnem delu spremeni in zavrne tudi tisti del zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Če pa tega ne bo storilo, pa predlaga, naj sodbo v tem delu vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnica vztraja, da pogoji za pravnoposlovno ustanovitev služnosti niso izpolnjeni. Znova se sklicuje na določbo 215. člena SPZ (1). Določba drugega odstavka tega člena namreč opredeljuje prvine pravnega posla, ki je lahko podlaga za ustanovitev služnosti, teh prvin pa posel v obravnavani zadevi ne vsebuje. V nadaljevanju napada dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje o pravno-poslovnem namenu ob sklepanju obeh pogodb. Sodišču tudi očita, da je prišlo samo s seboj v nasprotje. Tako namreč ugotavlja, da je tožeča stranka pristopila k pravno-poslovnemu razmerju zato, ker tožena stranka finančno ni zmogla pokriti nakupa celotne nepremičnine, kasneje pa v nasprotju s tem ugotavlja, da je bil namen strank ustanoviti tudi služnost. Napada tudi razloge sodišča, češ da ni izrecno zanikala, da je bila dogovorjena služnost. Trdi pa še, da breme služnosti s strani družbe Kolinska ni mogla biti preneseno na toženo stranko, saj služnosti dotlej sploh ni bilo.

Pritožba tožeče stranke:

4. Tudi tožnica se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo ugodeno vsem postavljenim zahtevkom. V prvem delu pritožbe skuša tožnica utemeljiti stališče, da je bilo edino razumno, da bi bila služnost ustanovljena po celotnem zemljišču. S tem skuša izpodbiti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila služnost dogovorjena zgolj za dostop do objektov, čeprav bi bila morda bolj racionalna kakšna druga rešitev. Z logičnega vidika poudarja, da je razlaga sodišča prve stopnje, ki bi s stališča interesov strank predstavljala nekaj neracionalnega, zanesljivo nekaj, na kar tožnica ne bi pristala.

5. V drugem delu pritožbe pa pritožnica napada predvsem razloge glede zavrnjenega zahtevka iz naslova priposestvovanja. Trdi, da niti začetek spora niti ta pravda z vidika dobrovernosti za tožnico ne pomeni ničesar. Služnost se ves čas izvršuje, tožeča stranka pa ima ves čas enake razloge za stališče, po katerem ji služnostna pravica pripada. Nato pa še napada rezervne razloge glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev obstoja služnostne pravice.

6. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki pa odgovora na pritožbo nista podali.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke proti ugodilnemu delu sodbe:

8. To pritožbeno sodišče je svoje pravno stališče do pogodbene konstrukcije po obeh pogodbah (tako pogodbe, s katero je tožnica kupila stvarno opredeljen del dotlej enovite nepremičnine, kakor pogodbe, s katero je enako storila tožena stranka) podalo že v razveljavitvenem sklepu II Cp 1317/2011 z dne 12. oktober 2011 (glej list. št. 90-97). Kolikor je bilo v tistih razlogih tedaj še nekaj razloga za dvom (ker pravda v tej smeri še ni bila izčrpana), je sedaj po ponovljenem postopku ta dvom odpadel. Sedaj je bilo ugotovljeno, da je bil namen obeh pravdnih strank kupiti svoj v naravi opredeljen del tedaj enovite nepremičnine, da se do tedaj enovita nepremičnina, ki jo je prodajala družba K., parcelira v vnaprej jasno prostorsko opredeljeni nepremičnini, kakor tudi to, da ima tožeča stranka služnostno pravico prek parcele tožene stranke za dostop do svojih objektov. Takšna pogodbena volja neločljivo združuje oba pravna posla v tripartitno razmerje. Podrobnejša izpeljava tega, tu le na kratko povzetega stališča, je razvidna iz razlogov že citiranega razveljavitvenega sklepa, ki ga po izčrpanem postopku sedaj dopolnjujejo tudi razlogi sodišča prve stopnje. Na vse te razloge se pritožbeno sodišče v uvodu odgovora na pritožbo tožene stranke sklicuje in z njimi seveda soglaša. Bistvo teh razlogov pa je, da je s sklenitvijo prodajne pogodbe tožena stranka obenem nase prevzela tudi zavezo, da bo izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, tožeča stranka pa je s sklenitvijo svoje prodajne pogodbe takšno upravičenje pridobila. Za zavezo na eni in upravičenje na drugi strani sta stranki vedeli in v takšno tripartitno pravno konstrukcijo voljno vstopili. Za zaključek tega uvoda naj pritožbeno sodišče le še poudari, da bi drugačno stališče od tega, da gre za tripartitno konstrukcijo, negiralo oba pravna posla kot taka, saj ju ne bi bilo mogoče udejaniti.

9. Pritožba nima prav, ko meni, da je ovira za ugoditev delu zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine ta, da posel ne ustreza zahtevam iz drugega odstavka 215. člena SPZ.

10. Poudarjeno je že bilo v razveljavitvenem sklepu in v sodbi sodišča prve stopnje sedaj, da v času sklepanja obeh pogodb SPZ še ni veljal. Pozitivno pravna podlaga, v luči katere je treba presojati obravnavani zavezovalni pravni posel, je tako ZTLR (2).

11. ZTLR (konkretno 52. člen) posebnih določb o tem, kaj mora vsebovati pravni posel, s katerim se ustanovi služnost, ni imel. Ker je tako, so veljala splošna pravila o pravnih poslih (po ZOR (3)). Splošna pravila, ki so relevantna za obravnavano zadevo, so pravila o določljivosti predmeta pogodbe (50. člen ZOR). Razlogi izpodbijane sodbe so sami zase dokaz, da je pogoj določljivosti izpolnjen. Na podlagi podatkov v obeh pogodbah ter stanja v naravi, je sodišče obseg služnostne poti lahko opredelilo z metodo racionalne argumentacije. V izpodbijani sodbi določena služnostna pot namreč ni predmet arbitrarne odločitve sodišča oziroma odločitve, kaj je smotrno in kaj ne, marveč je v celoti izpeljana iz ugotovljene (ter ustrezno objektivizirane) pogodbene volje.

12. Toženčevo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede ugotovljene pogodbene volje ni utemeljeno. Temelji namreč na domnevnem nagibu za sklenitev pravnega posla (ta naj bi bil v tem, da tožeča stranka zgolj financira nakup, ker naj bi tožena stranka sama tedaj ne imela zadosti denarja za nakup celotne (tedaj enotne) nepremičnine). Ta nagib pa ni identičen niti z izjavljeno voljo niti s celotno konstrukcijo obeh med seboj povezanih pravnih poslov (vključno s parcelacijo in podobno) niti s pravno zasnovo same lastninske pravice. Tožeča stranka je namreč pridobila polno lastninsko pravico in ne morebiti zgolj njen zunanji videz. Pritožbena teza tožene stranke, ki gradi na drugačnem nagibu, zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne more omajati razumnih (in prav enako tudi obrazloženih) dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede končne pogodbene volje vseh vpletenih pogodbenih strank.

13. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (4). Med dejanskimi ugotovitvami glede nekaterih voljnih okoliščin posla, ki pa niso neposredni del pogodbene podlage, in končno izoblikovano ter izjavljeno pogodbeno voljo, kot je bila ugotovljena v izpodbijani sodbi, ni protislovja, ki bi onemogočalo preizkus izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče poudarja in ugotavlja, da gre za dve ravni v zorenju pogodbene volje.

14. Pritožnica napada razloge izpodbijane sodbe, češ da ni nikoli izrecno zanikala, da bi bila ob sklepanju pogodbe dogovorjena služnost. V pritožbi pravi, da je to storila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da njena navedba na naroku 10.10.2012 (list. št. 150) predstavlja zgolj pravno stališče do pisnega pogodbenega besedila. Gre torej za vprašanje pravne razlage pogodbe, ki ga je sodišče prve stopnje kasneje pravilno rešilo.

15. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v ugodilnem delu potrdilo. Procesno pooblastilo za odločitev je podano v 353. členu ZPP.

O pritožbi tožeče stranke:

16. V prvem delu pritožbe se ta zoperstavlja razlogom in odločitvi o delni zavrnitvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Zagovarja tezo, da je bila pogodbena volja takšna, da naj služnost bremeni celotno dvorišče. 17. Ugotavljanje predmeta pogodbe ni enako iskanju najbolj racionalne ali smotrne rešitve, marveč gre za ugotavljanje na podlagi podatkov, ki jih vsebuje pogodba, in s katerimi ga je mogoče določiti. Gre za pravilo 50. člena ZOR, na katerega se je pritožbeno sodišče sklicevalo že ob reševanju pritožbe tožene stranke zgoraj.

18. Seveda so pri razlagi pogodbene volje pomembne tudi druge okoliščine, ki so obema strankama znane ter v katere se stikanje pogodbenih volj neločljivo (življenjsko) umešča. Gre za interpretativno metodo, s katero se pogodbeno izražena volja objektivizira. Vendar: sodišče prve stopnje je prav te okoliščine tudi upoštevalo. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je služnostna pot, kot je ugotovljena, neracionalna. Nasprotno, sodišče prve stopnje je storilo prav to: na podlagi podatkov pogodbe ter stanja v naravi je ugotovilo racionalni obseg služnostne poti. Pri tem je vzpostavilo ustrezno ravnovesje med podatki v pogodbi, stanjem v naravi, iskanjem racionalne prave mere ter materialnopravnimi interpretativnimi pravili (pravilu o tem, da mora služnost čim manj obremenjevati služečo stvar). Ugotovljen obseg služnosti je plod iskanja prave mere. Z razlogi izpodbijane sodbe zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 19. Obseg služnosti, za kakršnega se zavzema tožeča stranka v pritožbi, pa bi presegel predmet pogodbe, kot ga je mogoče določiti iz nje same.

Glede priposestvovanja:

20. Razlogi sodišča prve stopnje glede tega, da priposestvovalna doba ni bila izpolnjena, ker se je tožeča stranka že pred iztekom desetih let, ko je imela stvar v posesti, seznanila z dejstvom, da služnost ni vknjižena, so pravilni (glej 23. točko sodbo sodišča prve stopnje). Od tedaj dalje tožeča stranka ni imela nobenega utemeljenega pravnega razloga, na katerem bi lahko utemeljevala svojo dobro vero o obstoju služnostne pravice. Dejstvo, da ji je pripadala pravica do izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, namreč ob razumni pravni presoji, ki jo terja skrbnost dobrega gospodarja, ob jasnih zakonskih pravilih stvarnega prava, po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti tak razlog, ki bi utemeljeval dobro vero.

21. Z rezervnimi razlogi (ki so sicer razumni – glej 25. točko obrazložitve) se pritožbeno sodišče zato ni podrobneje ukvarjalo, saj je zahtevek za ugotovitev obstoja stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja že na podlagi glavnega razloga pravilno zavrnjen.

22. Tudi pritožba tožeče stranke torej ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu potrdilo.

(1) Stvarnopravni zakonik (Ur.l. RS št. 87/2002 ter poznejše spremembe tega predpisa).

(2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/1980 ter poznejše spremembe tega predpisa)

(3) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/1978 ter poznejše spremembe tega predpisa)

(4) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe tega predpisa)