Jedro

Če nesklepčnost tožbe ugotovi šele pritožbeno sodišče, je na morebitne pomanjkljivosti v trditveni podlagi stranke dolžno opozoriti ob izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 351. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in toženki naložilo plačilo odškodnine v znesku 13.175,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2008 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je toženka (tožničina delodajalka), ki z opustitvijo zagotovitve primernega prostora za shranitev škatel ni zagotovila pogojev za varno delo, krivdno odgovorna za škodni dogodek. Upoštevalo je tudi, da je tožnica soprispevala k nastanku škodnega dogodka v razmerju 15 %, ker pri prehodu mimo škatel ni bila v zadostni meri pazljiva, čeprav je vedela za možnost, da se na prehodu nahajajo škatle.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ter plačilo pravdnih stroškov naložilo tožnici. V obrazložitvi poudarja, da je v konkretnem primeru škodo povzročilo več vzrokov, zato bi morala tožnica zatrjevati in dokazati ne samo nedopustnost opustitve zagotovitve primernega prostora za shranjevanje škatel, temveč tudi da je bila prav nedopustna opustitev toženke tista ključna okoliščina, ki je privedla do nastanka škode in jo je zato mogoče šteti za pravno upošteven vzrok. Trditi in dokazati bi morala, da škoda v primeru, da toženkine opustitve ne bi bilo, ne bi nastala. Tožnica ni podala trditev o tem, da bi tožnica in ostale delavke opozarjale delodajalca na pomanjkanje prostora za arhiviranje gradiva ali pa da se gradivo arhivira na nepravilen način oziroma da imajo zaradi nepravilno arhiviranega gradiva premalo prostora in nimajo pogojev za varno delo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tudi tožnica gradivo arhivirala na tak način in da je s svojo nepazljivostjo soprispevala k dogodku. Ker tožnica po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala obstoja adekvatne vzročne zveze, niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije. Ta je bila s sklepom II DoR 193/2012 z dne 13. 9. 2012 dopuščena glede pravnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s spremembo odločitve (tj. z opredelitvijo trditev o vzročni zvezi in o nedopustnem ravnanju za pomanjkljive in z zavrnitvijo zahtevka) storilo bistveno kršitev določb postopka: 1) ker tožnice v okviru materialnega procesnega vodstva ni pozvalo na dopolnitev tožbe oziroma konkretizacijo trditvene podlage; 2) ker sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo in zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bi le-to v okviru materialnega procesnega vodstva tožnico pozvalo na dopolnitev tožbe oziroma konkretizacijo trditvene podlage.

4. Tožnica revizijo vlaga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj so glede na njeno trditveno podlago podana vsa relevantna dejstva. Vzrok za njen padec je izključno na neprimernem mestu postavljena škatla, toženki pa ni uspelo dokazati, da bi bilo kaj drugega vzrok za tožničin padec. Če pa Vrhovno sodišče navedenem ugovoru zmotne uporabe materialnega prava ne bi sledilo, pa uveljavlja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da glede vprašanja vzročne zveze dopolni trditveno podlago. Ker tega ni storilo, bi moralo sodišče druge stopnje to storiti samo ali pa sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi pomanjkljive trditvene podlage, ne da bi bila tožnica pred tem v okviru materialnega procesnega vodstva opozorjena in pozvana k dopolnitvi, ni dopustna in posega v ustavne pravice do sodnega varstva ter načeli odprtega sojenja in razlagalne dolžnosti sodišča. 5. Revizija je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Ker v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), revizijsko sodišče ni preizkušalo revizijskega ugovora zmotne uporabe materialnega prava, saj glede tega vprašanja revizija ni bila dopuščena.

8. Izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje izhaja iz ugotovitve, da tožnica ni izkazala vseh kumulativnih predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti toženke. Upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v dani situaciji škodo povzročilo več vzrokov, je sodišče druge stopnje tožničine navedbe o vzročni zvezi ocenilo za pomanjkljive in sklenilo, da tožnica z njimi ni izkazala obstoja adekvatne vzročne zveze med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem toženke in škodnim dogodkom. Navedeno vsebinsko pomanjkljivost (nesklepčnost) tožbe je ugotovilo šele sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, ali je bilo sodišče druge stopnje (samo oziroma po sodišču prve stopnje) dolžno tožnici v okviru materialnega procesnega vodstva omogočiti dopolnitev tožbenih navedb oziroma konkretizacijo trditvene podlage.

9. Materialno procesno vodstvo je treba razumeti kot splošno načelo, ki sodišču nalaga dolžnost, da poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. Njegova uporaba pa pride v poštev le takrat, ko je to potrebno.(1) Ko v tožbi zatrjevana dejstva ne utemeljujejo v tožbenem zahtevku vsebovane pravne posledice (nesklepčna tožba), je sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) dolžno vzpodbuditi stranko, da navede manjkajoča dejstva.(2) Če pa nesklepčnost tožbe ugotovi šele pritožbeno sodišče, je na morebitne pomanjkljivosti v trditveni podlagi stranko dolžno opozoriti ob izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 351. člena ZPP.(3) To je po navedeni določbi dolžno storiti le, kadar ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati. Pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP lahko stranki ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze.

10. V konkretnem primeru pravna kvalifikacija spora (krivdna odškodninska odgovornost toženke) ves čas postopka ostaja nespremenjena. To, kar je sodišče prve stopnje po ugotovitvah sodišča druge stopnje prezrlo, je pravilna uporaba pravil o adekvatni vzročnosti in zato zmotno štelo, da zatrjevana opustitev zagotovitve primernega prostora za shranjevanje škatel zadostuje za ugotovitev vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo. To pa ni nekaj, na kar stranki oziroma (konkretno) tožnica ob zadostni skrbnosti ne bi mogla pomisliti. V konkretnem primeru je bilo namreč ves čas jasno, da gre za vprašanje krivdne odškodninske odgovornosti toženke, zato tožnici ni moglo ostati skrito, katere so njene predpostavke in kako je med strankama porazdeljeno trditveno in dokazno breme. Obveznost sodišča (druge stopnje) pa ne gre tako daleč, da bi moralo tudi takrat, ko je pravna kvalifikacija spora strankama znana, stranki opozoriti na vsak detajl te kvalifikacije in jima pojasnjevati, kaj vse bi (teoretično) lahko še navajali, da bi predpisan pravni standard lahko izpolnili.

11. Glede na povedano je odgovor na vprašanje, zaradi katerega je bila revizija dopuščena, negativen, saj v tem primeru pogoji za uporabo pooblastil iz drugega odstavka 351. člena ZPP niso bili izpolnjeni, za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje pa glede na ureditev 355. člena ZPP sodišče druge stopnje ni imelo pravne podlage. Dejansko stanje namreč ni nepopolno ugotovljeno, če kakšnega pravno pomembnega dejstva sodišče ni ugotovilo zato, ker ga stranke niso zatrjevale.(4)

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora sama kriti svoje revizijske stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Ta odločitev je zajeta v odločitvi o glavni stvari.

Op. št. (1): N. Betteto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 584. Op. št. (2): Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 221/2010 z dne 10. 5. 2012 in II Ips 1188/2008 z dne 10. 5. 2012. Op. št. (3): Prim. sklep Vrhovnega sodišča III Ips 2/2012 z dne 17. 9. 2013. Drugače velja, ko pritožbeno sodišče odpravlja procesno kršitev; prim. sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 47/2013 z dne 9. 12. 2014. Op. št. (4): J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str, 453.