Jedro

Dolžno spoštovanje cestnoprometnih predpisov pri vožnji sicer tudi tožniku nalaga vožnjo vozila s takšno hitrostjo, da ga lahko ves čas obvladuje, in da lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na dane okoliščine lahko pričakuje1, vendar pa bi v zvezi s tem okoliščina, da obdolženi ni vozil motornega kolesa v okviru predpisane hitrosti, lahko utemeljevala razbremenitev odgovornosti zavarovanke toženke v celoti samo v primeru, v kolikor ta tožnika v trenutku vključevanja z neprednostne na prednostno cesto objektivno ne bi mogla zaznati oziroma ga ne bi imela v vidnem polju, kar pa je izvedenec cestnoprometne stroke, čigar izvedensko mnenje sta obe stranki povzeli, v celoti izključil.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami nosita nastale jima stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku odškodnino v višini 19.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2013 dalje do plačila, v presežku do vtoževanega zneska 30.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna v 15 dneh povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.884,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2. Zoper tako odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki mu je dosodilo odškodnino za utrpelo nematerialno škodo v skupni višini 24.500,00 EUR, ne strinja pa se z odločitvijo glede njegove sokrivde, zaradi katere je upravičen le do odškodnine v višini 19.600,00 EUR. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje o sokrivdi odločilo napačno. Iz izvedenskega mnenja, ki se nanaša na prekrškovni postopek, je namreč jasno razvidno, da tudi, če bi vozil 60 km/h, ne bi prišlo do nesreče. Zaradi nekaj kilometrov hitrejše vožnje pa posledice niso nič večje.

- Zaradi navedenega tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smislu pritožbenih navedb oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje. Tožnik priglaša tudi stroške nastale v pritožbenem postopku.

4. Toženka izpodbija obsodilni del sodbe, in sicer tako glede temelja, kot tudi glede višine dosojene odškodnine. Toženka meni, da bi sodišče prve stopnje že v osnovi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ker je do prometne nesreče prišlo zaradi tožnika, ki je s svojo prehitro vožnjo povzročil nevarno situacijo. Zavarovanka toženke ni mogla ničesar narediti, ker tožnika pri izpeljevanju ni mogla videti, tožnik pa je vanjo trčil, ko je že bila izravnana na glavni cesti. Do prometne nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik vozil v skladu s predpisi.

- Podrejeno toženka meni, da je sodišče prenizko ovrednotilo soodgovornost tožnika k nastanku škodnega dogodka. Meni, da je njegova soodgovornost najmanj v deležu 40 %, saj je vozil enosledno vozilo, ki v prometu ni v osnovi dobro vidno, pri tem pa je pripeljal s preveliko hitrostjo. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da je vozil prehitro, zavarovanka toženke pa ni mogla ničesar narediti, da do nezgode ne bi prišlo.

- Toženka se pritožuje tudi zoper višino odmerjene odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik se je zdravil le z imobilizacijo in mirovanjem, izvedenec je povedal, kakšne bolečine je trpel, glede na to pa je sodišče obseg škode ovrednotilo previsoko. Prav tako je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti odmerjena previsoko, saj tožnik lahko dela vsa dela kot pred nesrečo, vendar le določena opravlja s težavo. Sodišče bi moralo objektivizirati, kaj je lahko delal tožnik pred nesrečo in kaj lahko še dela po nesreči. Toženka meni, da tega sodišče prve stopnje ni storilo, zato je odmerjena odškodnina v tem delu previsoka.

- Zaradi navedenega toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in tožniku prisodi odškodnino v skladu s pritožbenimi navedbami. Priglaša tudi stroške nastale v pritožbenem postopku.

5. Pravdni stranki odgovora na pritožbi nista podali.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja kot sledi.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku odmerilo tožniku odškodnino za v škodnem dogodku dne 12. 10. 2010 nastalo nematerialno škodo, ko je bil s svojim motornim kolesom udeležen v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka toženke. Zavarovanka toženke mu je pri vožnji po prednostni cesti izsilila prednost, ko je s kombiniranim vozilom zapeljala v križišču na prednostno cesto, v posledici česar je tožnik z motornim kolesom trčil v vozilo zavarovanke toženke in utrpel hudo telesno poškodbo z zlomom dveh vretenc hrbtenice, in sicer XII. prsnega in I. ledvenega.

- Tožnik je zato s tožbo od toženke zahteval za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 10.000,00 EUR, za prestani strah 5.000,00 EUR in za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 15.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo 8.500,00 EUR, za prestani strah 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 14.000,00 EUR ter ob zaključku o 20 % tožnikovi soodgovornosti k nastalemu škodnemu dogodku toženki naložilo, da je tožniku dolžna izplačati odškodnino za v škodnem dogodku utrpelo nematerialno škodo v skupni višini 19.600,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

O pritožbi tožnika:

9. Tožnik s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o tožnikovem 20 % soprispevku k nastanku škode. Meni, da soprispevek tožnika k nastali škodi ni podan, saj iz izvedenskega mnenja, ki se nanaša na prekrškovni postopek, jasno izhaja, da bi do nesreče prišlo tudi, če bi vozil 60 km/h, torej v okviru dovoljene hitrosti.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev, navedenih v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilno sklepalo in pravilno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na ugotovljeni 20 % soprispevek tožnika k nastali škodi. Svojo odločitev je utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke Željka Leskovška, ki sta ga povzeli obe pravdni stranki in katerega uporabo je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 25. 8. 2015 izrecno predlagal tožnik. Sodišče v pravdnem postopku na odločitve v prekrškovnem postopku ni vezano, za uporabo izvedenskega mnenja, ki je bilo pridobljeno v prekrškovnem postopku, pa se pravdni stranki tudi nista dogovorili, zato zaključki izvedenca v izvedenskem mnenju, ki je bilo izdelano za potrebe prekrškovnega postopka in se pravdni stranki za njegovo uporabo nista dogovorili, za odločitev v obravnavani zadevi niso merodajni.

O pritožbi toženke:

10. Toženka s pritožbo najprej uveljavlja, da je tožnik za v škodnem dogodku vtoževano nematerialno škodo odgovoren sam, saj je do škodnega dogodka prišlo izključno po njegovi krivdi, podrejeno pa uveljavlja, da je njegov soprispevek k nastali škodi vsaj 40 %.

- Toženka neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik za nastalo škodo odgovoren sam, ker je motorno kolo vozil prehitro in povzročil nevarno situacijo, zaradi česar zavarovanka toženke, ki je bila že v celoti izravnana na glavni cesti, ni mogla več ničesar narediti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedeni dokazi nudijo zadostno oporo za dejanske zaključke sodišča prve stopnje o poteku škodnega dogodka na način, kot ga je sodišče prve stopnje utemeljilo v točkah 5, 6, 7, 8 in 9 razlogov izpodbijane sodbe, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje. Pri tem je potrebno poudariti, da je bila tožnica tista, ki se je vključevala v promet z neprednostne na prednostno cesto in kršila temeljno pravilo o vključevanju v cestni promet (1), medtem ko je tožnik vozil po prednostni cesti. Dolžno spoštovanje cestnoprometnih predpisov pri vožnji sicer tudi tožniku nalaga vožnjo vozila s takšno hitrostjo, da ga lahko ves čas obvladuje, in da lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na dane okoliščine lahko pričakuje (2), vendar pa bi v zvezi s tem okoliščina, da obdolženi ni vozil motornega kolesa v okviru predpisane hitrosti, lahko utemeljevala razbremenitev odgovornosti zavarovanke toženke v celoti samo v primeru, v kolikor ta tožnika v trenutku vključevanja z neprednostne na prednostno cesto objektivno ne bi mogla zaznati oziroma ga ne bi imela v vidnem polju, kar pa je izvedenec cestnoprometne stroke, čigar izvedensko mnenje sta obe stranki povzeli, v celoti izključil. - Vse navedeno utemeljuje podlago za zaključek o ugotovljeni 80 % krivdi zavarovanke toženke za tožniku v škodnem dogodku nastalo nematerialno škodo.

O višini odškodnine:

11. Odmera višine odškodnine za tožniku nastalo nematerialno škodo temelji na izpovedbi tožnika, na tožnikovi medicinski dokumentaciji in na v tem postopku pridobljenem izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sporni sta višini odmerjene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti.

12. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kot tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin primerljivih z obsegom obravnavane škode).

13. Pritožba zoper višino tožniku odmerjene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja ter njegovo intenziteto in vse nevšečnosti tekom zdravljenja, kot to izhaja iz točke 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. V postopku podano izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke trditve in izpovedbo tožnika o bolečinah in prestanih nevšečnostih med zdravljenjem objektivizira, prisojeni znesek pa tudi ne presega okvirjev, ki predstavljajo primerno denarno satisfakcijo, ki jo sodna praksa prisoja v podobnih primerih.

14. Pritožba toženke je tudi v delu, ki se nanaša na odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti neutemeljena. Sodišče prve stopnje v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe navaja ustrezne razloge, ki višino odmerjene odškodnine iz tega naslova v celoti podpirajo, zato se jim pritožbeno sodišče pridružuje. Sodišče prve stopnje v že izpostavljeni 22. točki obrazložitve precizira, kaj je tožnik lahko delal pred nezgodo in kaj lahko še dela po nezgodi, povzemajoč ugotovitve v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke, ki trditve in izpovedbo tožnika o trajnem zmanjšanju tožnikove splošne življenjske aktivnosti v celoti objektivizira (3).

15. Zaradi vsega navedenega pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

16. Tožnik in toženka s pritožbama nista bila uspešna, zato sta dolžna sama nositi nastale jima stroške v pritožbenem postopku. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1) : Prvi odstavek 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1).

Op. št. (2) : Prvi odstavek 30. člena ZVCP-1. Op. št. (3) : Točka 7 izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, prim. S.K., dr. med., specialist ortoped.