Jedro

Sodna praksa in večinsko mnenje teorije pritrjuje stališču, da gre med goljufijo in listinskim deliktom za realni stek (razen v primerih, ko je storilec pri ponarejanju listin deloval opustitveno - omisivno). Dejstvo je, da storitev kaznivega dejanja goljufije ni nujno pogojena s kaznivim dejanjem ponarejanja listin, storiti ga je mogoče tudi na drug način. V prid steka obeh dejanj govorijo tudi razlogi kriminalitetne politike, saj je takšno ravnanje storilca za družbo nevarnejše glede na to, da pomeni sočasen napad na dva različna varstvena objekta - premoženje in pravni promet. Poleg tega primerjava obeh zakonskih predpisov pokaže, da gre tudi sicer za povsem različni kaznivi dejanji, pri katerih navideznega steka ni mogoče zagovarjati z nobenim o znanih medsebojnih odnosov zakonskih dejanskih stanov (specialnost, subsidiarnost, konsumpcija in inkluzija).

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega MB spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odst.217. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, s preizkusno dobo dveh let in posebnim pogojem, da mora v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe plačati banki S d.d., L, znesek 1.251,80 EUR. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da mora obdolženec banki S d.d., L plačati znesek 408.610,22 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2006 do vključno 31.12.2006 v evrski protivrednosti ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od evrske protivrednosti zneska 1.705,10 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni pod izvršbo ter plačati tudi stroške kazenskega postopka v znesku 177,58 EUR in sodno takso.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 217. člena KZ in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 2. odst. 240. člena KZ ter mu za obe kaznivi dejanji, ob upoštevanju 47. člena KZ izreče enotno pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določilom 2. odst. 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma je sicer potrebno povedati, da zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP, ki ju pritožnica vidi v tem, da se je sodišče odločilo le o kaznivem dejanju goljufije po 1. odst. 217. člena KZ, medtem ko se do kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 2. odst. 240. člena KZ, ni opredelilo tako, da s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi, nista podani. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, čeprav zmotno, o čemer bo govora v nadaljevanju obrazložitve, da je med kaznivim dejanjem goljufije po 1. odst. 217. člena KZ in kaznivim dejanjem ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 2. odst. 240. člena KZ podan le navidezen stek oziroma, da je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 2. odst. 240. člena KZ le predhodna faza kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 217. člena KZ, zaradi česar je oboje pravno opredelilo le kot kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. člena KZ. S tem izrek sodbe ni nerazumljiv oziroma ne nasprotuje sam sebi, sodišče pa je predmet obtožbe v celoti rešilo, saj pod predmet obtožbe ne spada tožilčeva pravna opredelitev kaznivega dejanja, na katero sodišče ni vezano (2. odst. 354. člena ZKP), Pritrditi pa je državni tožilki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je med kaznivim dejanjem goljufije po 1. odst. 217. člena KZ in kaznivim dejanjem ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 2. ost. 240. člena KZ podan le navidezen stek oziroma, da je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 2. odst. 240. člena KZ le predhodna faza kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 217. člena KZ zaradi razmerja subsidiarnosti, prekršilo kazenski zakon in to iz 4. točke 372. člena ZKP, torej v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Kazenski zakonik ne opredeljuje navideznega realnega ali idealnega steka, ampak v 1. odst. 47. člena le določa, da se za kazniva dejanja v steku določijo posamezne in nato izreče enotna kazen. Vrste in kriterije za ugotovitev navideznega realnega ali idealnega steka, je tako opredeljevala kazensko-pravna doktrina in sodna praksa. Tako sodna praksa in večinsko mnenje teorije pritrjuje stališču, da gre med goljufijo in listinskim deliktom za realni stek (razen v primerih, ko je storilec pri ponarejanju listin deloval opustitveno - omisivno). Dejstvo je, da storitev kaznivega dejanja goljufije ni nujno pogojena s kaznivim dejanjem ponarejanja listin, storiti ga je mogoče tudi na drug način. V prid steka obeh dejanj govorijo tudi razlogi kriminalitetne politike, saj je takšno ravnanje storilca za družbo nevarnejše glede na to, da pomeni sočasen napad na dva različna varstvena objekta - premoženje in pravni promet. Poleg tega primerjava obeh zakonskih predpisov pokaže, da gre tudi sicer za povsem različni kaznivi dejanji, pri katerih navideznega steka ni mogoče zagovarjati z nobenim o znanih medsebojnih odnosov zakonskih dejanskih stanov (specialnost, subsidiarnost, konsumpcija in inkluzija). Odnos subsidiarnosti, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, je torej podan, kadar je eno kaznivo dejanje samo predhodna faza drugega oziroma, ko gre za odnos med kaznivimi pripravljalnimi dejanji oziroma poskusom in dokončanim kaznivim dejanjem. Upoštevajoč že navedeno in sicer, da je pri predmetnih kaznivih dejanjih goljufije in ponareditve ali uničenja poslovnih listin varstveni objekt različen (premoženje oziroma pravni promet), da predpisani kazni pri obeh kaznivih dejanjih nista bistveno različni ter, da predmetno kaznivo dejanje goljufije ni nujno pogojeno s kaznivim dejanjem ponareditve oziroma uničenja poslovnih listin, storiti ga je mogoče tudi na drug način, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da sta predmetni kaznivi dejanji v navideznem idealnem steku, temveč da gre za dvoje samostojnih kaznivih dejanj v idealnem steku.

Na podlagi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.