Jedro

Očitkov glede domnevnega neustreznega zastopanja tožene stranke, kar pomeni uveljavljanje absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožeča stranka ne more uveljavljati. To kršitev lahko uveljavlja samo nepravilno zastopana oseba, ne pa nasprotna stranka.

Pravna oseba ima lastno subjektiviteto, zato trditve o obstoju strahu in duševnih bolečin, ki naj bi ju doživljal njen zakoniti zastopnik/družbenik, za postopek, ki ga vodi prvana oseba v svojem imenu in za svoj račun, niso relevantne.

Obveznost zaslišanja zakonitega zastopnika ne obstaja. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo. Prvi odstavek 257. člena ZPP določa, da lahko sodišče sporna dejstva ugotavlja tudi z zaslišanjem strank. Zaslišanje strank je možnost in ne obveznost. Ali je stranka zaslišanje izrecno zahtevala, ni odločilnega pomena. Sodišče je namreč tisto, ki odloča, katere dokaze bo izvedlo (drugi odstavek 213. člena ZPP).

Jasno je, da ni naloga sodišča (niti takšno delovanje ne bi bilo smotrno; odločitev o stroških je stranska terjatev, ki od sodišča ne terja tako poglobljene obrazložitve kot odločitev o glavni terjatvi), da bo za potrebo odmere stroškov v vsaki posamezni vlogi analiziralo, v kakšnem odstotku se je vloga nanašala na del zahtevka, s katerim je stranka uspela v pravdi in nato te razdrobljene deleže seštevalo v skupni znesek stroškov, kot je to v pritožbi počela tožeča stranka. 155. člen ZPP sodišču sicer nalaga, da presoja, kateri stroški so bili za stranko potrebni, vendar pa se to nanaša na raven posamezne vloge in nedvomno ne na raven vsake posamezne navedbe v vlogah.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v V. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "V. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.462,95 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 26/2018 z dne 3. 1. 2018 razveljavilo v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev, in v delu glede stroškov upnika (I. točka izreka); dovolilo spremembo tožbe (II. točka izreka); toženi stranki naložilo plačilo 2.179,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.169,86 EUR od 10. 12. 2017, od zneska 137,62 EUR od 12. 5. 2018, od zneska 778,80 EUR od 21. 12. 2018 in od zneska 93,48 EUR od 11. 3. 2019 (III. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 14.600,00 EUR (IV. točka izreka); tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.506,86 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper IV. in V. točko izreka se je z laično pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter zaradi kršitev Ustave RS pritožila tožeča stranka in predlagala ponovno presojo okoliščin v zvezi z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka ter spremenjeno odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbenih navedb, v katerih se je tožeča stranka ukvarjala z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki pa so se nanašale na obrazložitev ugodilnega dela izpodbijane odločbe, višje sodišče ni obravnavalo, saj v tem delu tožeča stranka bolj ugodne odločitve ne more doseči in torej te pritožbene navedbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Očitkov glede domnevnega neustreznega zastopanja tožene stranke, kar pomeni uveljavljanje absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožeča stranka ne more uveljavljati. To kršitev lahko uveljavlja samo nepravilno zastopana oseba,1 ne pa nasprotna stranka. Zato se do obširnih navedb tožeče stranke, na katere je v 7. točki obrazložitve izpodbijane odločbe sicer odgovorilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče ne bo nadalje opredeljevalo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da tožeča stranka kot pravna oseba ne more biti upravičena do odškodnine zaradi pretrpljenega strahu in duševnih bolečin (v skupnem znesku 4.600,00 EUR). Pavšalne navedbe o nasprotnem niso utemeljene. Nadalje ima pravna oseba lastno subjektiviteto, zato trditve o obstoju strahu in duševnih bolečin, ki naj bi ju doživljal njen zakoniti zastopnik/družbenik, za postopek, ki ga vodi pravna oseba v svojem imenu in za svoj račun, niso relevantne. Da s tožbenim zahtevkom v tem delu tožeča stranka ni uspela, ker je zahtevek v tem delu neodpravljivo nesklepčen, tudi ne pomeni, da takega zahtevka formalno ni mogoče postaviti, kot to neupravičeno enači tožeča stranka. Zato ne drži, da ob stališču sodišča prve stopnje takega zahtevka zaradi očitane formalne pomanjkljivosti ne bi smelo niti vzeti v obravnavo.

8. Glede drugih predpostavk odškodninskega zahtevka (za zmanjšanje premoženja v višini 3.000,00 EUR, za izgubljen dobiček v višini 2.000,00 EUR ter za okrnitev ugleda v višini 5.000,00 EUR) je tožeča stranka obsežno očitala kršitev pravice do izjave, ker sodišče prve stopnje njenega zakonitega zastopnika ni zaslišalo in ker ni upoštevalo njenih dokazov, predloženih v naknadnih vlogah.

9. V odločbi ESČP 32303/13 _(Mirovni Inštitut v. Slovenija),_ na katero se je tožeča stranka obsežno sklicevala, se je ESČP ukvarjalo z izvedbo glavne obravnave glede na določbe Zakona o upravnem sporu. V obravnavani zadevi pa ne gre za vprašanje izvedbe glavne obravnave. Ta je bila izvedena2 in na glavni obravnavi je tožeča stranka lahko, seveda upoštevajoč procesna pravila (prekluzija), podajala svoje navedbe in odgovarjala na navedbe nasprotne stranke. S tem ji je bila pravica do izjave zagotovljena. Tožeča stranka pa je na podlagi citirane odločbe ESČP zatrjevala obveznost zaslišanja njenega zakonitega zastopnika. Taka obveznost ne obstaja. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo. Prvi odstavek 257. člena ZPP določa, da lahko sodišče sporna dejstva ugotavlja tudi z zaslišanjem strank. Zaslišanje strank je možnost in ne obveznost. Ali je stranka zaslišanje izrecno zahtevala, ni odločilnega pomena. Sodišče je namreč tisto, ki odloča, katere dokaze bo izvedlo (drugi odstavek 213. člena ZPP). V tem primeru je sodišče presodilo, da zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke ne bo izvedlo, toda s tem po presoji višjega sodišča tožeče stranke ni prikrajšalo za pravico do izjavljanja v postopku, posledično pa je tudi očitek o kršitvah 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave RS neutemeljen.

10. Kar pa zadeva prepozno predložene dokaze, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je šlo za dokaze, predložene po prvem naroku in da tožeča stranka ni utemeljila, zakaj jih ni mogla predložiti pravočasno. S tem pojasnilom soglaša tudi višje sodišče. Zatrjevani predlog za vrnitev v prejšnje stanje, na katerega se je sklicevala tožeča stranka v vlogi z dne 27. 10. 2020, pa ni v nobeni zvezi s pravili o prekluziji oziroma gre za dva ločena instituta.

11. Tožeča stranka je navedla, da naj bi med predmetnim postopkom prav zaradi ravnanja tožene stranke izgubila dva najemnika, s čimer naj bi ji nastala škoda v obliki izgubljenega dobička, hkrati pa je navedla, da med postopkom ni vpletala nobenega od drugih najemnikov, niti predložila nobene dokumentacije o teh dejstvih. Če tožeča stranka sama navaja, da ni predložila nobenih dokazov o tem, da bi bila prav tožena stranka odgovorna za domnevno izgubo najemnikov (npr. korespondenca tretjih oseb s tožečo stranko) oziroma kakšna naj bi bila najemnina potencialnih najemnikov pri tretjih osebah, potem ni jasno, kako naj bi sodišče ugotavljalo relevantne okoliščine o tem. Gole navedbe tožeče stranke za to ne zadostujejo, še zlasti, ker sama trdi, da bi naj o tem obstajali dokazi, ki pa jih v postopku ni predložila.

12. V zvezi z nadaljnjim zmanjšanjem premoženja je sodišče prve stopnje, ki se je v tem delu oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca, zaključilo, da tožeča stranka nastanka škode ni dokazala. Tožeča stranka je v pritožbi podala le pavšalne špekulacije o neki nedoločljivi morebitni škodi v prihodnosti, kar po presoji višjega sodišča v celoti potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala obstoja te škode. 7. člen ZPP nalaga strankam, da navajajo ustrezna dejstva in zanje predlagajo dokaze, vlogo sodišča pri pridobivanju procesnega gradiva pa omejuje zlasti na situacije, kjer bi stranke želele razpolagati z zahtevkom, s katerim ne morejo razpolagati. V obravnavanem primeru za tak primer ne gre, zato pavšalno navajanje, da bi moralo sodišče samo ugotavljati ugotavljati dejstva in izvajati dokaze tudi v primeru pomanjkljive trditvene in dokazne podlage tožeče stranke, ni utemeljeno.

13. Tudi zaključka, da tožeča stranka ni dokazala, s katerimi ravnanji naj bi tožena stranka konkretno okrnila njen ugled, tožeča stranka v pritožbi ni izpodbila. Višje sodišče se zato v tem delu sklicuje na jasno in logično obrazložitev sodišča prve stopnje.

14. Ob upoštevanju vsega navedenega višje sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da odškodninski zahtevek tožeče stranke za plačilo skupno 14.600,00 EUR iz naslova strahu, duševnih bolečin, okrnitve ugleda, zmanjšanja premoženja in izgubljenega dobička ni utemeljen.

**O stroških postopka**

15. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje stroškov ni odmerilo v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. V 35. točki obrazložitve je zapisalo, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela v deležu 12,99 %, tožena pa v deležu 87,01 %. V nadaljevanju je nato znesek stroškov, ki jih je priznalo pravdnima strankama, odmerilo glede na opredeljeni uspeh. Tožeča stranka ignorira dejstvo, da je v njeni dispoziciji, kakšen bo njen tožbeni zahtevek po višini in da sama (v obliki nižjega deleža uspeha in s tem povezane stroškovne odločitve) nosi posledice dejstva, da je tožbeni zahtevek po višini pretiran. Dejstvo, da je del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka uspela, po višini predstavljal relativno majhen del njenega celotnega tožbenega zahtevka, pa ne more utemeljevati uporabe določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP v korist tožeče stranke. Omenjena določba omogoča, da je stranka, ki ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa s tem niso nastali posebni stroški, upravičena do povrnitve svojih celotnih pravdnih stroškov. Četudi bi sledili tožeči stranki, da z obravnavo zavrnilnega dela tožbenega zahtevka naj ne bi nastali posebni stroški (o tem v nadaljevanju), to ne pomeni, da ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka; prav nasprotno, uspela je le z manjšim delom svojega zahtevka; višino tožbenega zahtevka je določila sama. V praktičnem smislu je za presojo uspeha ključen prisojeni znesek. Tudi dejstvo, da je imela tožena stranka pooblaščenca, ki je pripravljal vloge v postopku in jih obračunal v skladu z Odvetniško tarifo, zaradi česar so bili njeni stroški višji od tožeče stranke, ki pooblaščenca ni imela, toženi stranki ne more iti v škodo. Vsaka stranka ima namreč po ZPP pravico (prvi odstavek 86. člena ZPP), da jo zastopa kvalificirani pooblaščenec in v primeru uspeha je posledično upravičena do povrnitve priglašenih stroškov takega pooblaščenca.

16. Tožeča stranka je trdila, da sodišče prve stopnje ne bi smelo toženi stranki priznati stroškov vlog, ki so se le v manjši meri nanašale na del zahtevka, v katerem tožeča stranka ni uspela. S tem argumentom ne more uspeti. Jasno je, da ni naloga sodišča (niti takšno delovanje ne bi bilo smotrno; odločitev o stroških je stranska terjatev, ki od sodišča ne terja tako poglobljene obrazložitve3 kot odločitev o glavni terjatvi), da bo za potrebo odmere stroškov v vsaki posamezni vlogi analiziralo, v kakšnem odstotku se je vloga nanašala na del zahtevka, s katerim je stranka uspela v pravdi in nato te razdrobljene deleže seštevalo v skupni znesek stroškov, kot je to v pritožbi počela tožeča stranka. 155. člen ZPP sodišču sicer nalaga, da presoja, kateri stroški so bili za stranko potrebni, vendar pa se to nanaša na raven posamezne vloge in nedvomno ne na raven vsake posamezne navedbe v vlogah.

17. Glede na upoštevanje okoliščin konkretnega primera pa višje sodišče soglaša s tožečo stranko, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za ugovora zoper oba sklepa o izvršbi v višini 200 točk za vsak ugovor, niti za zneska sodnih taks za vsakega od ugovorov v višini 55,00 EUR. V tem delu je namreč šlo za del tožbenega zahtevka, v katerem je tožeča stranka v pravdi naposled v celoti uspela. Prav tako višje sodišče soglaša s tožečo stranko, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na (dopolnitev) tožbe v (kasneje združeni) zadevi II Pg 1335/2019 v višini 200 točk. Tudi v tem delu je namreč šlo za odgovor glede dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka naposled uspela. Enako velja tudi za nagrado za pristop na 1. narok v zadevi II Pg 1335/2019 v višini 250 točk in urnino v višini 50 točk. Iz istega razloga višje sodišče soglaša tudi s tožečo stranko, da tožena stranka ni upravičena do stroškov njene 2. pripravljalne vloge z dne 9. 10. 2018. 18. Nadalje je tožeča stranka utemeljeno opozorila, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati stroškov odgovora na tožbo in 1. pripravljalne vloge tožeče stranke, vsakega v višini 200 točk. Gre namreč za isto vlogo z dne 10. 9. 2018 (vloženo pred izdajo sklepa o dopustitvi spremembe tožbe glede na povišani zahtevek), ki se prizna le enkrat, posledično je višje sodišče priznalo enkrat 200 točk za to vlogo. Višje sodišče pa ne soglaša s tožečo stranko, da tožena stranka ni upravičena niti do tega stroška. Okoliščina, kolikšen del vloge se nanaša na kateri del tožbenega zahtevka, ni odločilna. Zato, četudi se je tožena stranka v tem delu v manjši meri ukvarjala z delom tožbenega zahtevka, zavrnitev katerega je uspela doseči, ji stroški te vloge gredo. Enako velja tudi za identične očitke tožeče stranke, usmerjene zoper priznanje stroškov 3., 4., 5. in 6. pripravljalne vloge tožeče stranke. V zvezi s 3. pripravljalno vlogo je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da jo je kot pravočasno upoštevalo, zato se višje sodišče glede tega ne bo dodatno opredeljevalo. Ni utemeljen niti ugovor tožeče stranke zoper priznanje stroškov prvega in drugega naroka (v zadevi III Pg 1274/2018). Na narokih se je v skladu z načelom kontradiktornosti obravnavala vsebina celotnega spornega predmeta, zato gredo toženi stranki tudi stroški obeh narokov.

19. V zvezi s stroški izvedenca v znesku 299,53 EUR, se je sodišče prve stopnje, kot že pojasnjeno, oprlo na ugotovitve izvedenca vsaj pri zaključku, da tožeča stranka ni dokazala nadaljnjega zmanjšanja njenega premoženja. Glede na to je po prepričanju višjega sodišča tudi stroške izvedenca treba upoštevati pri pravdnih stroških tožene stranke in pri delitvi stroškov glede na doseženi uspeh tožene stranke.

20. Glede na vse navedeno je tako višje sodišče na novo izračunalo znesek stroškov, do katerih je glede na vloge v postopku in doseženi uspeh upravičena tožena stranka. Ob upoštevanju dejstva, da se tožena stranka zoper odmero njenih pravdnih stroškov ni pritožila, je toženi stranki je priznalo 200 točk za sestavo 1. prve pripravljalne vloge, po 250 točk za vsako od 3., 4., 5. in 6. pripravljalne vloge, 500 točk za 1. narok z dne 17. 9. 2019, urnino za ta narok v višini 100 točk in 250 točk za pristop na 2. narok, materialne stroške (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk ter 1 % od presežka nad 1.000 točk) v višini 30,50 točk, skupno torej 2.080,50 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke(0,60 EUR) to znaša 1.248, 30 EUR, po prištetju 22 % DDV 1.522,93 EUR ter po upoštevanju stroškov izvedenca v znesku 299,53 EUR 1.822,46 EUR. Glede na nespremenjeni uspeh (87,01 %) je tožena stranka upravičena do povrnitve njenih pravdnih stroškov v višini 1.585,72 EUR. Po poračunu stroškov tožeče stranke, ki jih je glede na njen uspeh (12,99 %) izračunalo že sodišče prve stopnje (122,77 EUR), je po pobotu stroškov tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 1.462,95 EUR.

21. Glede na vse navedeno je torej višje sodišče pritožbi tožeče stranke glede stroškovne odločitve ugodilo in znesek pravdnih stroškov tožene stranke delno znižalo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. V preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je v pritožbi odgovarjalo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. O pritožbenih stroških višje sodišče ni odločalo. Tožeča stranka povrnitve teh stroškov ni zahtevala, tožena stranka pa v pritožbenem postopku ni vložila nobene vloge.

1 Zobec, J., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 304-305. 2 Izvedeni so bili trije naroki za glavno obravnavo (17. 9. 2019, 8. 9. 2020 in 20. 4. 2021). 3 V pravni teoriji, temu pa je sledila tudi sodna praksa, velja, da za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločbe, temveč zadostuje, da je odločitev o stroških takšna, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji. Prim. Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9.