Jedro

Enako velja tudi glede odškodninske pravne podlage po četrtem odstavku 263. člena ZGD-1. Zakon namreč na tem mestu omogoča neposredni zahtevek upnikov za povrnitev družbine škode, ki so jo povzročili in zanjo odgovarjajo družbi člani organov vodenja in nadzora. Vendar ima ta zahtevek naravo vzporednega zahtevka, saj gre za odškodninski zahtevek družbe, ki ga uveljavljajo upniki, in je vezan na pogoj, da družba upnikom ne more poplačati njihovih terjatev. V tej zvezi pa lahko upniki uveljavljajo omenjeni odškodninski zahtevek le do višine svojih terjatev, upoštevaje ob tem, da odškodninski zahtevek po četrtem odstavku 263. člena ZGD-1 uveljavljajo v svojem imenu in za svoj račun. V konkretnem primeru pa sta tožnika uveljavljala odškodninski zahtevek v svojem imenu, a za račun stečajne mase. Poleg tega pa je uveljavitev odškodninskega zahtevka po tej pravni podlagi po začetku stečaja nad družbo nedopustna tudi z vidika enake obravnave upnikov v stečajnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Sosporniški intervenient mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 15.762,40 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 3.539.006,00 EUR s pp, pri čemer je tožeči stranki tudi naložilo, da mora toženi stranki v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v višini 52.626,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil intervenient po svojem pooblaščencu in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je na naroku za glavno obravnavo 9.10.2017 podal navedbe o višini priznanih terjatev tožečih strank v stečajnem postopku nad družbo P.Š. d.o.o. v stečaju. Na tem naroku je namreč v sodni spis predložil pripravljalno vlogo, v kateri je navedel, da je tožeča stranka N. d.d v stečajnem postopku prijavila terjatev v višini 1.112.866,21 EUR, ki je bila tudi v celoti priznana. Druga tožnica pa je prijavila v tem postopku terjatev v višini 424.193,50 EUR. Tudi ta terjatev je bila v celoti priznana. Nikakor ne drži, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 27.8.2013 opravilo materialno procesno vodstvo v vsebini, kot se navaja v izpodbijani sodbi. Na tem naroku namreč sodišče prve stopnje tožečih strank oziroma intervenienta sploh ni opozorilo, da terjatve, ki sta jih pravdni stranki prijavili v stečajno maso, po višini sploh nista navedeni. Upoštevati je treba tudi, da je sodišče na naroku 19.11.2013 sprejelo dokazni sklep, da se vpogleda v listine ter se zasliši priče A.A., A.S., T.W. in J.S. ter tožena stranka. Prav tako je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu odločilo, da se postavi izvedenec ekonomsko-finančne stroke. Tudi iz tega izhaja, da sodišče tožeče stranke sploh ni pozvalo k podaji navedbe o višini njene priznane terjatve. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da znašajo sredstva stečajnega dolžnika 9.277.387,00 EUR, njegove obveznosti pa kar 51.167.952,00 EUR. Te navedbe je podal tudi intervenient v svoji pripravljalni vlogi z dne 9.4.2013. Obseg stečajne mase ni zadoščal niti za poplačilo prednostnih in ločitvenih upnikov. Pritožnik tudi opozarja, da se ne strinja s stališčem, da je tožeča stranka uveljavljala tožbeni zahtevek izključno na podlagi 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Okrožno sodišče v Novi Gorici je s pravnomočno sodbo ugotovilo, da je stečajni dolžnik izvršil prepovedana izpodbojna dejanja, ki so imela za posledico oškodovanje upnikov. To izhaja iz sodbe tega sodišča Pg 78/2011 z dne 6.5.2011. Ta dejanja so prepovedana ravnanja, kot jih opredeljuje 34. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Stečajni dolžnik je preusmeril poslovanje in finančne tokove na drugo pravno osebo ter opravil pravno dejanje, ki je izpodbojno po 271. členu ZFPPIPP. V tej zvezi je tožeča stranka tudi podala v tožbi konkretne navedbe. V tej zvezi je bilo z omenjeno pravnomočno sodbo naloženo družbi P. d.o.o., da mora stečajnemu dolžniku plačati 2.591.454,60 EUR s pp. Vendar tega zneska omenjena družba nikoli plačala in ga tudi ne bo, saj se je nad njo začel stečajni postopek. Seveda pa je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na podlagi 263. člena ZGD-1. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bila uporaba petega odstavka tega člena retroaktivna uporaba. Aktivna legitimacija ne more biti sporna z vidika retroaktivnosti, saj se zahtevek uveljavlja v imenu in za račun družbe. V tej zvezi pa je treba upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 263. člena ZGD-1. Tudi odločitev o pravdnih stroških je nepravilna, saj je sodišče nepravilno priznalo stroške za nagrado za narok v ponovljenem postopku. Prav tako je sodišče nepravilno toženi stranki priznalo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je tožeča stranka na podlagi prve sodbe sodišča prve stopnje toženi stranki že izplačala tam prisojene pravdne stroške.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt tega razmerja dolžan povrniti povzročeno škodo drugemu subjektu, pri čemer je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti tudi škoda, ki jo v sferi oškodovane osebe povzroči nedopustno ravnanje odgovorne osebe. V 42. členu ZFPPIPP je urejena odškodninska odgovornost članov poslovodstva družbe do upnikov, pri čemer predstavlja škodo po drugem odstavku tega člena razlika med celotnim zneskom upnikove (v stečajnem postopku prijavljene in priznane) terjatve in zneskom, do katerega bi bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Več kot očitno je torej, da brez navedbe zneska višine celotne terjatve upnika (tožnika v pravdi) škoda po omenjeni zakonski določbi sploh ni opredeljena in je niti ni mogoče ugotoviti oziroma izračunati. Zaradi tega je takšna tožba v tem delu brez dvoma nesklepčna.

6. Drugačna pa je (glede škode) pravna ureditev odškodninske odgovornosti člana poslovodstva družbe po drugem odstavku 263. člena ZGD-1, po kateri je član poslovodstva odgovoren družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti. Škoda po tej zakonski določbi je zmanjšanje premoženja družbe oziroma preprečitev njegovega povečanja (navadna škoda), lahko pa se kaže tudi v obliki izgubljenega dobička (168. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Nobenega dvoma ni, da sta tožeči stranki v okviru tožbenih navedb uveljavljali to obliko premoženjske škode. V tej zvezi pa višina same terjatve, ki sta jo tožnici priglasili v stečajno maso družbe P.Š. d.o.o., niti ni pravno pomembna, marveč je pravno pomembna zgolj okoliščina, da sta tožnici upnici, ki sta v skladu z zakonom, ki ureja postopek zaradi insolventnosti, upravičeni opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo P.Š. d.o.o.1

7. Pritožbeno sodišče se pridružuje pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje v okviru izvajanja materialnoprocesnega vodstva na naroku za glavno obravnavo dne 27.8.20132 pravdnih strank sploh ni izrecno in dovolj jasno opozorilo na nesklepčnost tožbenih navedb, ki se nanašajo na samo višino terjatev tožnic v razmerju do stečajnega dolžnika P.Š. d.o.o., ki sta ju tožnici prijavili v stečajno maso nad omenjeno gospodarsko družbo. Nobenega dvoma pa ni, da sta bili tožnici (vključno z intervenientom na njuni strani) s to očitno pomanjkljivostjo jasno in nedvoumno seznanjeni, ko sta v mesecu maju 2016 prejeli sodbo sodišča prve stopnje Pg 68/2010 z dne 11.5.2016. Zoper to sodbo se je pritožil (pritožba z dne 9.6.2016) zgolj sosporniški intervenient, ki pa je v pritožbi v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca po 42. členu ZFPPIPP odločno navedel, da sama višina prijavljenih terjatev tožnic v stečajnem postopku glede ugotavljanja obsega škode sploh ni pravno pomembna3 in zato te navedbe v omenjeni pritožbi tudi ni podal.4 Te navedbe tožnici in sosporniški intervenient tudi niso podali v razumnem roku niti potem, ko so decembra 2016 oziroma januarja 2017 prejeli sklep pritožbenega sodišča Cpg 213/2016 z dne 15.12.2016. Manjkajočo navedbo je v pripravljalni vlogi, ki je bila predložena v sodni spis šele na naroku za glavno obravnavo dne 9.10.2017, podal sosporniški intervenient. 8. Namen prekluzij je, da vzpodbudijo stranke k aktivnemu ravnanju, kar pozitivno vpliva na vsebinsko pripravo zadeve ter koncentracijo in pospešitev postopka. Stranke sicer lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku za glavno obravnavo (četrti odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-E in ki se glede na določbo prvega odstavka 125. člena ZPP-E uporablja v konkretni zadevi). Po uveljavitvi novele ZPP-E (66. člen) pa se omenjena določba glasi (tretji odstavek 286. člena ZPP), da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti že na prvem naroku za glavno obravnavo ali če bi njihova dopustitev po presoji sodišča ne zavlekla reševanja spora. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje jasno in nedvoumno seznanilo pravdne stranke, da manjkajo tožbene navedbe o višini terjatev, ki sta jih tožnici priglasili v stečajno maso v stečaju nad družbo P.Š. d.o.o., v razlogih sodbe tega sodišča Pg 68/2010 z dne 11.5.2016. V tej zvezi sodišče prve stopnje pravdnih strank seveda ni pozvalo, da manjkajočo navedbo podajo v pripravljalni vlogi v določenem roku, kar pa ne pomeni, da je navedba o višini teh terjatev, ki jo je sosporniški intervenient podal šele v pripravljalni vlogi z dne 9.10.2017 (ki je bila dana v sodni spis na naroku za glavno obravnavo dne 9.10.2017) pravočasna in zato pravno upoštevna. Sosporniški intervenient bi moral namreč to pripravljalno vlogo (glede manjkajoče navedbe o višini prijavljenih terjatev tožnic v stečajno maso) poslati sodišču prve stopnje dovolj zgodaj, da bi jo bilo mogoče vročiti pravdnim strankam, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka (četrti odstavek 286.a člena ZPP). Nobenega dvoma torej ni, da bi sosporniški intervenient pripravljalno vlogo s takšno vlogo lahko predložil v sodni spis prej, kot jo je. Poleg tega pa bi dopustitev te vloge po presoji pritožbenega sodišča zavlekla reševanje konkretnega spora (peti odstavek 286.a člena ZPP). Če bi namreč tožnici oziroma sosporniški intervenient na njuni strani pravočasno (v razumnem roku pred narokom za glavno obravnavo z dne 9.10.2017) podali omenjeno manjkajočo navedbo, bi sodišče prve stopnje moralo presojati obstoj odškodninskih predpostavk po 42. členu ZFPPIPP in v tej zvezi izvajati obsežen dokazni postopek (na primer izvesti zaslišanje prič E.P. in A.A., odločiti o zaslišanju drugih prič, ki so podale v sodni spis zgolj pisne izjave, odločiti o predlogu sosporniškega intervenienta o postavitvi novega izvedenca ter dodatno zaslišati toženca). To pa pomeni (glede na to, da je bila navedba dana šele na samem naroku 9.10.2017), da bi dopustitev pripravljalne vloge z dne 9.10.2017 brez dvoma zavlekla reševanje spora, saj bi moralo sodišče (zaradi izvedbe dodatnega dokaznega postopka) omenjeno glavno obravnavo preložiti in jo nadaljevati na naslednjem razpisanem naroku. Iz teh razlogov po oceni pritožbenega sodišča omenjena manjkajoča navedba v ponovljenem postopku na prvi stopnji ni bila podana pravočasno, oziroma na takšen način, da bi dopustitev te navedbe ne zavlekla reševanja spora. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zaradi nesklepčnosti tožbe utemeljeno zavrnilo tožbeni odškodninski zahtevek, kolikor je izhajal iz odškodninske pravne podlage po 42. členu ZFPPIPP.

9. Enako velja tudi glede odškodninske pravne podlage po četrtem odstavku 263. člena ZGD-1. Zakon namreč na tem mestu omogoča neposredni zahtevek upnikov za povrnitev družbine škode, ki so jo povzročili in zanjo odgovarjajo družbi člani organov vodenja in nadzora. Vendar ima ta zahtevek naravo vzporednega zahtevka, saj gre za odškodninski zahtevek družbe, ki ga uveljavljajo upniki, in je vezan na pogoj, da družba upnikom ne more poplačati njihovih terjatev. V tej zvezi pa lahko upniki uveljavljajo omenjeni odškodninski zahtevek le do višine svojih terjatev, upoštevaje ob tem, da odškodninski zahtevek po četrtem odstavku 263. člena ZGD-1 uveljavljajo v svojem imenu in za svoj račun. V konkretnem primeru pa sta tožnika uveljavljala odškodninski zahtevek v svojem imenu, a za račun stečajne mase. Poleg tega pa je uveljavitev odškodninskega zahtevka po tej pravni podlagi po začetku stečaja nad družbo nedopustna tudi z vidika enake obravnave upnikov v stečajnem postopku.

10. Novela ZGD-1I iz leta 2015 (Uradni list RS, št. 55/2015) je v 43. členu dotedanjo določbo 263. člena ZGD-1 spremenila tako, da je bil dodan tudi peti odstavek, po katerem lahko (v primeru stečaja nad družbo) odškodninski zahtevek iz četrtega odstavka tega člena uveljavljajo tudi upniki, ki so v skladu z zakonom, ki ureja postopek zaradi insolventnosti, upravičeni opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo, in sicer v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika. Ta novela je začela veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (107. člen) in ni predpisovala, da bi omenjena zakonska določba učinkovala za nazaj. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni (glede na to, da so bila očitana protipravna ravnanja toženca storjena že v letu 2009, da je bil stečajni postopek nad družbo P.Š. d.o.o. začet 13.8.2009 in da je bila konkretna tožba vložena 12.2.2010), da bi uporaba določbe petega odstavka 263. člena ZGD-1 pomenila nedopustno retroaktivno uporabo zakona, kot je to v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. V tej zvezi gre namreč za nedopustno nepravo retroaktivnost (zakonodajalec poseže v pravne položaje, ki so nastali v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve), saj bi se pravni položaj toženca ob uporabi petega odstavka 263. člena ZGD-1 poslabšal (v času vložitve tožbe upniki za odškodninski zahtevek na takšni pravni podlagi sploh niso bili aktivno legitimirani), in sicer brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu5. Iz teh razlogov je bil konkretni odškodninski zahtevek neutemeljen tudi na podlagi določbe 263. člena ZGD-1. 11. Pritožbeno sodišče je zaradi omenjenih razlogov pritožbo sosporniškega intervenienta zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Povsem pravilna in zakonita je tudi odločitev o pravdnih stroških. V tej zvezi nikakor ne drži pritožbeni argument, da sodišče prve stopnje toženi stranki ne bi smelo priznati nagrade za pristop na narok v ponovljenem postopku na prvi stopnji oziroma nagrade za odgovor na prvo pritožbo sosporniškega intervenienta zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeni očitek, da je tožeča stranka tožencu že plačala pravdne stroške, odmerjene v prvi sodbi sodišča prve stopnje, ni pravo upošteven, saj gre za pravno razmerje, ki ne posega v stečajno maso in se zato sosporniškega intervenienta neposredno sploh ne tiče (pomanjkanje pravnega interesa). Poleg tega pa bo imela tožeča stranka (v primeru, da bo toženec v prisilnem izvršilnem postopku na podlagi izpodbijane sodbe znova uveljavljal že plačani del stroškov) na voljo ugovor, da je bila stroškovna terjatev deloma že predhodno poravnana.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na smiselni uporabi določbe prvega odstavka 154. člena in 156. člena ZPP. Sosporniški intervenient mora povrniti toženi stranki nagrado za odgovor na konkretno pritožbo v višini 12.920,00 EUR (tarifna št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT) in DDV v višini 22 % na odmerjeno odvetniško nagrado.

1 V obravnavani zadevi je ostalo neprerekano dejstvo, da sta tožnici upnici v omenjenem stečajnem postopku, kar velja tudi za sosporniškega intervenienta. S tem sta obe tožnici v omenjenem stečajnem postopku pridobili procesno legitimacijo upnika (prvi odstavek 57. člena ZFPPIPP). 2 To velja tudi za narok za glavno obravnavo z dne 9.10.2017 (listovna št. 558 spisa), kjer je iz zapisnika jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje pravdne stranke pozvalo, ali imajo še kakšne navedbe oziroma dokaze v zvezi z odškodninskimi predpostavkami odškodninske odgovornosti po 263. členu ZGD-1. 3 Zato je pritožbeno sodišče v svojem sklepu Cpg 213/2016 v obrazložitvi zapisalo, da tožnici pravzaprav uveljavljata odškodninsko odgovornost tožene stranke le na podlagi določb 263. člena ZGD-1. 4 Niti ni skušal opravičiti izostanka teh navedb. 5 Odločbe Ustavnega sodišča: U-I 123/92, 86/96 in 39/95.