Jedro

Davčno priznani odhodki so lahko le tisti, ki temeljijo na verodostojni listini, katere vsebino opredeljujejo Slovenski računovodski standardi. Glede na naravo davčnega postopka in dokazov v davčnem postopku se nastanek poslovnega dogodka dokazuje z listinami in jih izjave zaposlenih ne morejo nadomestiti. Vsi računi, pogodbe in druge listine pa morajo imeti zelo natančno navedbo predmeta, torej natančni vsebinski in količinski opis storitve. Le taka listina je dokaz o nastanku poslovnega dogodka in služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige, ki morajo kazati opravljene posle in finančni položaj podjetja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 17. 10. 2008 je prvostopni davčni organ v ponovljenem postopku na podlagi odločbe Ministrstva za finance, št. DT-499-14-337/2005-26 z dne 22. 7. 2008 tožnici v točki I./1 izreka naložil plačilo premalo plačanega davka od dobička pravnih oseb, za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004, v višini 86.847,92 EUR (20.812.236,00 SIT) s pp.; v točki I./2. izreka naložil plačilo premalo plačane akontacije davka od dobička pravnih oseb za obdobje od januarja 2005 do junija 2005 v skupnem znesku 43.423,94 EUR (10.406,115,12 SIT) s pp.; v točki II. Izreka je davčni organ ugotovil, da je tožnik vse davčne obveznosti, navedene v točki I/1 in I/2 izreka te odločbe v skupnem znesku 132.544,68 EUR dne 10. 11. 2005 vplačal na ustrezne račune; v točki III. izreka je davčni organ naložil, da se tožniku vrnejo preveč plačani davek od dobička pravnih oseb, v znesku 298,27 EUR (71.477,00 SIT) s pp. in preveč plačane obresti, obračunane od akontacije davka od dobička pravnih oseb v znesku 13,25 EUR ter se mu priznajo pripadajoče zamudne obresti od zneska 149,15 EUR preveč plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb in pripadajoče zamudne obresti od zneska 13,25 EUR preveč plačanih obresti od akontacije davka od dobička pravnih oseb v skupnem znesku 7,52 EUR. Tožnik je med stroški med drugim izkazoval tudi stroške v znesku 14.048.644,31 SIT (58.591,90 EUR) po prejetem računu št. 111650 z dne 9. 12. 2004, ki ga je izdala družba A. iz Delaware. Na računu ni bilo navedeno, da ima priloge. Tožnik je priložil še list papirja, popisan s kemičnim svinčnikom, ki ni bil podpisan in ni imel žiga. Iz njega ni bilo razvidno, kdo ga je sestavil, kdaj in s kakšnim namenom. Davčni organ je tožnika pozval, da naj mu predloži dokumentacijo v zvezi s prejetim računom, sklenjene pogodbe, dokazila o opravljeni storitvi ter poslovno korespondenco. Tožnik je predložil pismo o nameri - „letter of intent“ z družbo B. in C. z dne 30. 11. 2004, sklenjen z družbo B. in A., ostale dokumentacije pa tožnik ni predložil. Davčni organ je tožnika ponovno pozval, da predloži vse podatke. Ker tega tožnik ni storil, je davčni organ sam pridobil podatke o družbi A., Delaware in ugotovil, da je vpisana v register družb v zvezni državi Delaware v ZDA pod št. 3881695 in da je bila ustanovljena dne 15. 11. 2004. Na prejetem računu je bilo navedeno, da je predmet računa: „tehnična pomoč, svetovanje in izdelava novih oblik v skladu s pogodbo med družbama A. in D. z dne 30. 11. 2004“. Skupni znesek je bil 58.991,90 EUR. Iz računa ni bilo razvidno, kakšna tehnična pomoč naj bi bila nudena, kdaj naj bi bila storitev opravljena, kdo naj bi jo opravil in za koga naj bi bila opravljena ter tudi ne, v kakšnem obsegu naj bi bila opravljena in kako se je določala cena tehnične pomoči, kakšno svetovanje naj bi bilo opravljeno, kdaj, kdo naj bi ga opravil ter za koga in v kakšnem obsegu. Prav tako ni jasno, kako se je določila cena svetovanja. Ni jasno, kakšna izdelava novih oblik naj bi bila opravljena, kdaj, kdo naj bi jo opravil in za koga ter v kakšnem obsegu. Davčni organ je ugotovil, da pravna oseba ni predložila nobenega dokaza, da bi bile na računu navedene storitve tudi dejansko opravljene. Iz tega je davčni organ ugotovil, da navedeni račun družbe A. ni verodostojna knjigovodska listina v smislu SRS 21.12. S tem v zvezi je podala ustno izjavo H.H., vodje ekonomike in navedla, da naj bi od osnove bila obračunana 8% oz. 6,5% provizija po pogodbi z dne 30. 11. 2004, sklenjene z družbama B. in A. Davčni organ ugotavlja, da je bila pogodba sklenjena dne 30. 11. 2004, provizija pa naj bi se nanašala na dobave in izdane račune v mesecu avgustu in septembru 2004, torej v obdobju, ko pogodba še ni bila sklenjena. Tudi če bi šlo za provizijo, pa ni bilo pravne osnove, da bi se zaračunala pravni osebi, saj je bila pogodba sklenjena šele 30. 11. 2004, torej 3 mesece po opravljanju storitev. Takšen strošek pa nima pravne podlage v 12. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/94, 18/96, 34/96, 82/97, 27/98 in 1/00, v nadaljevanju ZDDPO). Davčni organ je tudi ugotovil, da je bila družba A. ustanovljena in vpisana v register šele 15. 11. 2004 medtem ko naj bi se provizija nanašala na dobave in izdane račune v mesecu avgustu in septembru 2004, torej v obdobju, ko družba še ni obstajala. Takšen strošek nima pravne podlage v 12. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/94, 18/96, 34/96, 82/97, 27/98 in 1/00, v nadaljevanju ZDDPO). Davčnemu organu ni bila predložena nobena dokumentacija (poslovna korespondenca), ki bi dokazovala, da je družba A. dejansko tudi opravila storitev za tožnico. Ni mu bila predložena dokumentacija, da ima družba A. podružnico na Poljskem in kje sploh opravlja storitve ter na kakšen način opravlja storitve v ZDA. Prav tako ni bila predložena dokumentacija o tem,katera fizična oseba navedene družbe opravlja te storitve. Zato je davčni organ ugotovil, da navedeni odhodki niso neposredni pogoji za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti oz. odhodki niso neposredni pogoj za ustvarjanje prihodkov.

Tožnik je izkazoval stroške v skupnem znesku 48.339.806,06 SIT po računih družbe E. iz Delawara. Računi vsebujejo naziv družbe E., naslov družbe in naslov tožnika, naslov in kraj izdaje računa (Wilmington), žig družbe E. in podpis. Drugih navedb na računih ni bilo. Tožnik ni priložil nobenih prilog k tem računom. Davčni organ je tožnika pozval, da mu predloži dokumentacijo v zvezi s spornimi računi in dokaze o opravljenih storitvah. Tožnik je 29. 7. 2005 predložil „Ugovor o poslovno-tehnični suradnji“ z dne 4. 6. 2001 in aneks k temu ugovoru ter aneks št. 2 z dne 1. 2. 2004. Davčni organ je od tožnika ponovno zahteval, da mu predloži še dokazila o opravljenih storitvah. Tožnik je podal pisno pojasnilo v zvezi z navedenimi računi in predložil dopis družbe E. z dne 9. 7. 2004, dopis z dne 15. 10. 2004, račun družbe F. z dne 18. 5. 2004 izdan družbi E., račun družbe F. z dne 19. 8. 2004 izdan družbi E. in 2 CD-roma. Davčni organ je tožnico dne 17. 8. 2005 pozval, naj pojasni vsebino in okoliščine v zvezi z navedenimi štirimi prejetimi računi. G.G., pomočnik direktorja marketinga za tuje trge, je 18. 8. 2005 v prisotnosti H.H,, vodje ekonomike, podal ustno izjavo. Davčni organ je ugotovil, da je v navedenih računih zgolj pavšalno navedeno „testiranje, urejanje in uvajanje softweara za stavnice“ in „kreiranje in testiranje lističev za stavnice“. Iz računov ni razvidno, kakšno testiranje, uvajanje in urejanje softweara za stavnice naj bi bilo opravljeno, kdo in v kakšnem obsegu naj bi ga opravil, za koga, kdaj in kje naj bi bilo opravljeno ter kakšna je cena storitve. Prav tako ni podan dokaz o izdelavi storitve, kakšno kreiranje in testiranje lističev za stavnice, naj bi bilo opravljeno, kako, kdaj in v kakšnem obsegu in za koga. Prav tako ni jasno, kako, kdaj, kje in katerimi osebami je družba, ki je registrirana v ZDA, opravila to storitev tožniku. Tako po mnenju davčnega organa navedeni računi družbe E. niso verodostojne knjigovodske listine na podlagi SRS 21.12. Tožnik je kot dokaz predložil 2 CD-roma, ki vsebujeta 5 datotek, ki so bile oblikovane dne 15. 9. 2002. Vsaka datoteka je kriptiran zapis, ni pa razvidno za koga so bile izdelane, s kakšnim namenom in kakšna je uporabna vrednost datotek. Navedena 2 CD-roma ne dokazujeta ničesar o zaračunanih storitvah po spornih računih. Tako je davčni organ zaključil, da računi družbe E. predstavljajo neverodostojne knjigovodske listine, tožnik pa je ravnal v nasprotju z določili SRS 21 in SRS 22 ter v nasprotju z 11. in 12. členom ZDDPO, zato odhodki v znesku 48.339.806,06 SIT niso bili priznani.

Tožnik je računalniško opremo z interno oznako 109301 amortiziral z 50% amortizacijsko stopnjo. Gre za opremo z nazivom „CTP“ po nabavni vrednosti 84.230.159,00 SIT, ki se je pričela amortizirati 1. 11. 2003. V letu 2004 je tožnik kot amortizacijo obračunal znesek 42.115.079,50 SIT. Davčni organ je ugotovil, da se oprema z nazivom „CTP“ sestoji iz aparata za pripravo tiskarskih plošč – osvetljevalca v vrednosti 54.230.159,00 SIT ter računalniške opreme v vrednosti 30.000.000,00 SIT. Ker osvetljevalec ne predstavlja računalniške opreme, zanj ni predvidena, v skladu z 17. členom ZDDPO, amortizacijska stopnja 50%, marveč 25%. Tako je tožnik za leto 2004 previsoko izkazal odhodke iz naslova amortizacije opreme v znesku 13.557.539,75 SIT. Tožnik je od družbe I., d.o.o. nabavil opremo, ki je bila sestavljena iz več komponent. Davčni organ je tožnika večkrat pozval, da pojasni, za kakšno opremo gre. Tožnik je predložil enotno carinsko listino, na podlagi katere je dobavitelj I., d.o.o. opravil uvoz navedene opreme. Pojasnil je, da predstavlja računalnik s programsko opremo vrednost 30.000.000,00 SIT, preostali znesek pa predstavlja vrednost osvetljevalca plošč z dodatki. Davčni organ je na podlagi dokumentacije ugotovil, da predstavlja vrednost računalniške opreme 30.000.000,00 SIT, vrednost aparata za pripravo tiskarskih plošč - osvetljevalca pa 54.230.159,00 SIT. Kot odhodek je tožniku priznal amortizacija po 25% stopnji, v skladu z 17. členom ZDDPO.

V zvezi z odhodki tožnika iz naslova popravka terjatev v višini 4.551.221,18 SIT je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 2. 11. 2004 sklenil „Dogovor za izpunjavanje potražnje sa subrogacijom“ z družbo D., Skopje iz Makedonije ter aneks k temu dogovoru. Iz dogovora in aneksa je razvidno, da tožnik izkazuje terjatve in obveznosti do dobavitelja. Tožnik je nato izvedel popravek vrednosti (slabitev) terjatve v znesku 4.551.221,18 SIT ter ga v poslovnih knjigah in davčnem letu 2004 izkazal kot odhodek. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik nastanek terjatev izkazal v nasprotju z SRS 3, 5 in 6. Popravek oz. slabitev terjatve pa je v nasprotju z SRS 3, 5, 6 in 17. Tožnik ni upravičen do odhodka na podlagi 12. člena ZDDPO. Tožnik je prevzel terjatev od svoje povezane osebe (po ZDDPO) ter je takoj po prevzemu terjatve tudi oslabil terjatev, torej je ravnal tako, kot da terjatve ne bi prevzel po pošteni vrednosti, zato je davčni organ ugotovil, da se odhodki, ki nastanejo zato, ker pravna oseba od povezane osebe ni prevzela terjatve po pošteni vrednosti, ne priznajo po 12. členu ZDDPO. Davčni organ je tudi ugotovil, da tožnik na osnovi navedenega dogovora in aneksa ne bo ustvaril nobenih prihodkov, saj iz dogovora ne izhaja noben zaslužek (provizija). Tožnik je prevzel terjatve od družbe D., Skopje, ki je v 100 % lasti tožnika. Torej je prevzel terjatve od svoje povezane osebe. Takoj po prevzemu terjatev je sledila slabitev terjatev. Navaja vsebino SRS 6.19 po katerem se kratkoročna finančna naložba izkazuje po nabavni vrednosti, kar je v konkretnem primeru 0,00 SIT, saj tožnik ni plačal nobenega denarnega zneska. S tem ko je nabavna vrednost naložbe enaka 0,00 SIT je tudi ni mogoče slabiti. V aneksu je bilo določeno, da je rok za plačilo družbe D. Skopje dne 31. 12. 2005, kar pomeni, da na dan 31. 12. 2004 ni nikakršne podlage za slabitev naložbe, saj zanjo ni bilo še nič plačanega. Obveznost za plačilo družbe D. iz Skopja še ni dospela v plačilo. Davčni organ je navedel, da se bo dogovor in aneks lahko izkazal v bilančnem razvidu šele, ko bodo izkazana denarna nakazila, oz., ko bo obveznost dospela v plačilo, torej 31. 12. 2005. Ker so bili odhodki tožnika izkazani v nasprotju s SRS 17 in 11. členom ZDDPO, davčni organ odhodkov v znesku 4.551.221,18 SIT ni priznal. Drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT-499-14-133/2008-2 z dne 16. 6. 2010 pritožbo zavrnil. Navedel je, da gre v danem primeru za ponovni postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 197/2006-19 z dne 20. 5. 2008. Glede stroškov po računu št. 11650 z dne 9. 12. 2004 v znesku 14.048.644,00 SIT, ki ga je izdala družba A. se drugostopni organ strinja, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi izpričeval, da je bila zaračunana storitev tudi dejansko opravljena. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da listina ni bila skladna s SRS 21 in tudi navedel dejstva in okoliščine, zakaj šteje izkazovanje stroška provizije kot odhodka za sporno. Prvostopni organ utemeljeno poudarja, da so navedbe tožnika, da naj bi bila s spornim računom zaračunana posredniška provizija, neskladne z vsebino samega računa, ker je navedeno, da se zaračunava tehnična pomoč, svetovanje in izdelovanje novih oblik. Posredniška provizija kot odhodek se po 12. členu ZDDPO lahko prizna le za tista plačila, ki so nastala kot posledica sodelovanja pri posredovanju. Če takšno provizijo obračuna tretja oseba, ki ni opravila storitve posredovanja, ne gre za posredniško provizijo. Iz tega vidika izkazovanje odhodka ne bi bilo utemeljeno ne na podlagi določbe 11. in 12. člena ZDDPO.

Prvostopni organ je obširno navedel tudi razloge za nepriznavanje stroškov po računih, izdanih s strani družbe E. V zvezi s predložitvijo CD-romov, ki naj bi izpričevali izvajanje storitev, prvostopni organ poudarja, da so bile datoteke na CD-romih oblikovane 15. 9. 2002, pri čemer iz njih ni bilo razvidno, za koga so bile izdelane, s kakšnim namenom in kakšna je njihova uporabna vrednost. Niso bile izročene tožniku, marveč loteriji BiH, kar tudi kaže na to, da storitev ni bila opravljena tožniku. Prvostopni organ, kot tudi Upravno sodišče RS sta tožniku pravilno pojasnila, zakaj v zadevi ni mogoče opraviti cenitve davčne osnove. Davčni organ lahko cenitev opravi le pod zakonsko določenimi pogoji (68. člen ZDavP-2), ki pa v danem primeru niso bili izpolnjeni.

Pravilno je tudi navajanje prvostopnega organa glede amrotizacijske stopnje za aparat za pripravo tiskarskih plošč – osvetljevalec. Na podlagi v postopku predložene dokumentacije je bilo ugotovljeno, da je tožnik nabavil računalnik s programsko opremo v vrednosti 30.000.000,00 SIT in aparat za pripravo tiskarskih plošč – osvetljevalec v vrednosti 54.230.159,00 SIT. Za davčne namene je pravilna razvrstitev v dve amortizacijski skupini. Tožnik ugovarja, da gre za neločljivo povezani komponenti. Po mnenju davčnega organa je v takšnem slučaju treba izhajati iz namembnosti in uporabnosti opreme. Glede na končni izdelek (tiskarsko ploščo) in njegovo končno uporabnost, je aparat za pripravo tiskarskih plošč – osvetljevalec prevladujoča komponenta te opreme in jo je zato potrebno obravnavati kot opremo, za katero je v skladu z določbo 17. člena ZDDPO določena najvišja amortizacijska stopnja 25%.

Glede izkazovanja odhodkov slabitve terjatve v zadevi ni sporno, da se je tožnik zavezal, da bo prevzel izpolnitev dolga nekdanjemu direktorju svoje hčerinske družbe in ni sporno, da v letu 2004 do izpolnitve obveznosti ni prišlo, saj je bil rok za izpolnitev z aneksom prestavljen na 31. 12. 2005. Davčni organ je tožniku pravilno pojasnil, da tožnik šele s plačilom tujega dolga pridobi terjatev do bivšega direktorja hčerinske družbe in šele na tej podlagi bi imel pravico do pripoznave terjate v bilančnem razvidu v skladu s SRS. Terjatve tožnik tako ni pridobil in tudi ni podlage za njen odpis. Tožnik je nastanek terjatve izkazoval v nasprotju s SRS 3, 5 in 6, slabitev terjatve pa je izkazoval v nasprotju s SRS 3, 5 in 17, zato odhodki iz tega naslova utemeljeno niso bili priznani na podlagi 11. člena ZDDPO.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in meni, da so računi, ki jih je izdala družba A. verodostojne knjigovodske listine. Tožnik je zaračunal provizijo in stroške. Posrednik je bil vključen v poslovanje 30. 11. 2004 in je z navedenimi računi zaračunaval provizijo. Sklenitev pogodbe dokazuje dejstvo, da je bil med tožnikom in družbo A. vzpostavljen poslovni stik in da je bilo realizirano pismo o nameri (Letter of intent). Ker je bilo s pismom o nameri določeno, da družba B. ne bo zaračunavala storitev do vključitve posrednika in da te storitve zaračuna posrednik, navedeni dejanski stan ustreza opredelitvi asignacije. Storitve do ustanovitve družbe A. je opravljala družba B. in pooblastila tožnika, da jih plača družbi A. Iz tega sledi, da so bile storitve opravljene in dan nalog tožniku, da jih plača kasneje ustanovljenemu posredniku. Takšno razpolaganje s strani družbe B. je dopustno in tudi sicer uveljavljeno v poslovni praksi. Neutemeljena je domneva davčnega organa, da je bil odstop pravice posredovanja izveden, ker naj bi družba A. bila iz države z ugodnejšim davčnim režimom. Gre za storitve družbe B. in za asignacijo, kar je s pravnega stališča nepomembno. Kolikor bi davčni organ dvomil v obstoj poslovnih dogodkov, ki so bili podlaga za zaračunano provizijo, bi moral ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito odločitev in enako skrbnostjo preučiti tudi dejstva, ki so v korist tožnika. Sicer pa bi davčni organ moral ugotoviti davčno osnovo s cenitvijo. V zvezi z računi E. tožnik ugovarja, da računi predstavljajo verodostojne listine in izpolnjujejo kriterije iz SRS 21.12. Gre za uvajanje OFF-LINE sistema stavnic. Za oceno mora biti oseba usposobljena, kar lahko stori le strokovnjak s področja iger na srečo, ki obvlada sistem iger na srečo iz 1. člena Pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju, grafično in računalniško obdelavo stavnih listkov po sistemu OFF in ON-LINE. Tožnik meni, da je bila davčnemu organu predložena zadostna dokumentacija iz katere je razvidno, da obstajajo vse predpostavke za priznanje plačil po navedenih računih, torej za utemeljenost odhodkov tožnika. Trditve prvostopnega organa, da dopisi družbe E. in računi družbe F. niso verodostojne listine zaradi neujemanja datumov, iz česar naj bi sledilo, da so storitve bile opravljene za Loterijo BiH in gre za račune med dvema off-shore podjetjema, ni pravno relevantno. Dokaz je potrebno oceniti v njihovi medsebojni povezavi, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi izjave prič. Tožnik davčnemu organu očita, da ni imenoval izvedenca, kar je tudi bistveno vplivalo na odločitev in s tem je storil kršitev določb postopka. V zvezi z neupoštevanjem 50% amortizacijske stopnje, predpisane za računalniške naprave, tožnik navaja, da se oprema „CPT“ sestoji tudi iz opreme za pripravo tiskarskih plošč - osvetljevalca. Tožnik poudarja, da gre za dva dela, ki sta v funkciji neločljivo povezana, ter niti računalniški del, niti osvetljevalec sam zase ni za tožnika uporabljiv in ne deluje. Čeprav sestoji oprema „CPT“ iz dveh delov, je funkcijsko enotna oprema. Če se spremeni programska oprema osvetljevalca, osvetljevalec ni več uporaben. Gre torej za računalniško opremo po 17. členu ZDDPO. Ker je temu tako, je tožnik pravilno uporabil 50% amortizacijsko stopnjo. V zvezi s popravkom terjatev iz sporazuma o izpolnitvi s subrogacijo tožnik navaja, da iz „Dogovora za izpunjavanje potražnje sa subrogacijom“ z družbo D., Skopje iz Makedonije izhaja, da je tožnik pridobil pravico do prevzema terjatve, kar je močnejše kot bodoča terjatev in seveda kot pravica predstavlja sredstvo. Ni utemeljena trditev, da je nabavna vrednost pravice 0,00 SIT, saj se je tožnik z navedeno pogodbo zavezal odvisnemu podjetju plačati njegovo terjatev. Cena terjatve je vrednost prevzete obveznosti. Tako je izkazana podlaga za pridobitev pravice, izkazana je vrednost pravice in tudi podlaga za njeno pripoznavo. Ker pa se je dolžnik upiral plačati terjatev, je bil tožnik prisiljen vložiti tožbo. Uspeh v sporu še ne zagotavlja uspešne izterjave, saj je odvisen od tega, ali je dolžnik zmožen plačila. Zato je tožnik navedeno terjatev oslabil. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožniku povrnejo vsi stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Ker so tožbene navedbe enake pritožbenim, se v odgovoru na tožbo v sklicuje na obrazložitev drugostopne odločbe ter razloge, ki izhajajo iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 197/2006-19 z dne 20. 5. 2008, s katerimi se je sodišče do konkretne sporne zadeve smiselno tudi že opredelilo.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopni organ je za svojo odločitev navedel tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim ugovorom, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Iz listin upravnega spisa izhaja, da gre v danem primeru za ponovni postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 197/2006-19 z dne 20. 5. 2008. Na podlagi ponovnega inšpekcijskega pregleda pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb za leto 2004 je bila izdana izpodbijana odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada, št. DT 0610-207/2008-0203 02 z dne 17. 10. 2008. Pri tem pa je bilo s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 197/2006-19 z dne 20. 5. 2008 že presojeno, da je bila odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-14-337/2005 z dne 26. 4. 2007 ter Odločbe davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada, št. 46202-10023/2005-0203-02 z dne 10. 10. 2005, ki je bila predmet prvotnega postopka, v delu, ki se nanaša na izplačila družbam A. in E., odpis terjatev do družbe D. Skopje in obračun amortizacije tiskarskega stroja pravilna in zakonita. Tako se je sodišče do navedb in ugovorov tožnika v navedenem obsegu že opredelilo. V ostalem pa je prvostopni organ v celoti sledil stališčem in napotilom tega sodišča iz sodbe z dne 20. 5. 2008. Sodišče pa dodatno pojasnjuje, da so vse gospodarske družbe, kar je tudi tožnik, v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZGD (Uradni list RS, št. 30/93 do 45/01) dolžne voditi poslovne knjige in izdelati letna poročila v skladu z določbami zakona in drugih predpisov ter ob upoštevanju računovodskih standardov in načel ter splošnih računovodskih predpostavk, ki jih izdaja z zakonom pooblaščena organizacija. Sporni računi pa so vsebovali presplošen opis storitev. Davčno priznani odhodki so lahko le tisti, ki temeljijo na verodostojni listini, katere vsebino opredeljujejo Slovenski računovodski standardi. Glede na naravo davčnega postopka in dokazov v davčnem postopku se nastanek poslovnega dogodka dokazuje z listinami in jih izjave zaposlenih ne morejo nadomestiti. (izjave G.G, in H.H.). Vsi računi, pogodbe in druge listine pa morajo imeti zelo natančno navedbo predmeta, torej natančni vsebinski in količinski opis storitve. Na podlagi SRS 21.5 izvirno knjigovodsko listino o poslovnem dogodku sestavijo osebe, ki sodelujejo v njem, pri čemer mora imeti knjigovodska listina predpisano minimalno vsebino, da se šteje za izvirno in verodostojno (SRS 21.9). Le taka listina je dokaz o nastanku poslovnega dogodka in služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige, ki morajo kazati opravljene posle in finančni položaj podjetja. Po SRS 22.1 morajo biti opravljeni vsi vpisi v poslovne knjige na podlagi verodostojne knjigovodske listine, knjigovodska listina pa je po SRS 21.12 opredeljena kot pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka ter služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Opis poslovnega dogodka mora vsebovati natančno vsebino, kot to določa SRS 21.5. Sicer pa iz SRS 21.9 izhaja, da je knjigovodska listina verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakih dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. Med odhodke davčnega zavezanca vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov (1.odstavek 12. člena ZDDPO). Prihodke in dejansko nastale odhodke, potrebne za doseganje prihodkov v skladu z 12. členom ZDDPO dokazuje davčni zavezanec z ustreznimi - verodostojnimi listinami, ki izpolnjujejo vse pogoje, navedene v SRS 21, pri čemer je breme dokazovanje na podlagi določbe 15. člena ZDavP oz. 1. odstavka 95. člena ZDavP-1, na strani tožnika. Glede na navedeno sporni odhodki tožnika na podlagi določbe 11. in 12. člena ZDDPO davčno niso bili priznani.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.