Jedro

V skladu z določbo 360. člena OZ zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Pritožnik že sam pravilno navaja, da zadržanje povzročijo vse tiste ovire, subjektivne ali objektivne, ki imajo takšno težo oziroma pomen, da upniku dejansko preprečijo uveljavljanje zahtevka pred sodiščem ter da je ovira pri dostopu do sodišča lahko tudi pravne narave. Zmotno pa je stališče pritožnika, da dejstvo izdane začasne odredbe v danem primeru ni predstavljalo nepremagljive ovire, ki bi tožeči stranki prepovedovala vložiti tožbo na izplačilo bančne garancije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 90.743,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2012 dalje, v roku 15 dni (I. točka izreka), ter stroške pravdnega postopka v višini 3.830,16 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega in pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožeča stranka dne 29. 9. 2005 sklenila kot naročnik z družbo I. d. d. kot izvajalcem Pogodbo za izvedbo strojnih instalacij logističnega centra L. v K.; - da ji je pravna prednica tožene stranke Banka d.d. kot garant po naročilu izvajalca dne 4. 12. 2006 izdala bančno garancijo št. 0000/06 za odpravo napak v garancijski dobi, v vrednosti 21.745.678,95 SIT, sedaj 90.743,11 EUR, z veljavnostjo do 1. 12. 2011; - da je tožeča stranka dne 8. 9. 2010 zahtevala unovčenje celotne garancije in da je pravna prednica tožene stranke Banka d.d. zahtevek za unovčenje prejela dne 9. 9. 2010; - da je družba I. d. d. dne 15. 9. 2010 zoper tožečo in Banko d.d. vložila predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki je bila tudi izdana, s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Zg 48/2010 z dne 15. 9. 2010, z njo pa je bilo Banki d.d. prepovedano izplačilo tožeči stranki iz naslova garancije; - da je bila veljavnost začasne odredbe določena do pravnomočnosti odločitve sodišča v pravdi o dopustnosti unovčitve bančne garancije oziroma v pravdi na vrnitev zneska bančne garancije; - da se je dne 6. 10. 2010 nad tožečo stranko ustavil postopek prisilne poravnave in začel stečajni postopek; - da je bil v prej navedeni pravdi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 4050/2010 z dne 1. 10. 2012 zavrnjen tožbeni zahtevek družbe I. d. d., sodba pa je postala pravnomočna dne 24. 10. 2012. 6. Sodišče prve stopnje se je glede na to, da je tožena stranka podala ugovor zastaranja terjatve tožeče stranke, ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je začel teči zastaralni rok in ali je bilo zastaranje v času trajanja začasne odredbe zadržano. Ocenilo je, da sporna terjatev ni mogla zapasti v plačilo pred prenehanjem veljavnosti začasne odredbe, da se je to lahko zgodilo šele s pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 4050/2010 z dne 1. 10. 2012, to je 24. 10. 2012 ter da je bilo v času trajanja veljavnosti začasne odredbe zastaranje najmanj zadržano. Na podlagi navedenega je zaključilo, da petletni zastaralni rok do vložitve tožbe dne 12. 7. 2017 še ni potekel ter da zato sporna terjatev ni zastarala.

7. V skladu z določbo 360. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Pritožnik že sam pravilno navaja, da zadržanje povzročijo vse tiste ovire, subjektivne ali objektivne, ki imajo takšno težo oziroma pomen, da upniku dejansko preprečijo uveljavljanje zahtevka pred sodiščem ter da je ovira pri dostopu do sodišča lahko tudi pravne narave.1 Zmotno pa je stališče pritožnika, da dejstvo izdane začasne odredbe v danem primeru ni predstavljalo nepremagljive ovire, ki bi tožeči stranki prepovedovala vložiti tožbo na izplačilo bančne garancije. Z izdano začasno odredbo je bilo pravni prednici tožene stranke Banki d.d. prepovedano, da bi na podlagi naloga za unovčenje bančne garancije z dne 10. 9. 2010, ki ga je podal V. d. d., unovčila bančno garancijo št. 0000/06 z dne 4. 12. 2006 v znesku 90.743,11 EUR in izplačala prvemu dolžniku (V. d. d.) kakršenkoli znesek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravna prednica tožene stranke zaradi izdane začasne odredbe sporne obveznosti ni mogla in ni smela izpolniti ter da ima to popolnoma isti učinek, kot da je bilo tožeči stranki sodno varstvo dejansko onemogočeno. Zoper tistega, ki ne more ukrepati (uveljaviti pravice), pa zastaranje ne teče.2 Nerazumno strogo in togo je stališče, da bi morala tožeča stranka, da bi se izognila ugovoru zastaranja, tožiti v času, ko bi to zanjo v praksi pomenilo zavrnitev zahtevka ali prekinitev pravdnega postopka do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi VII Pg 4050/2010.3 V danem primeru je sodna odločba (sklep o začasni odredbi) pravni prednici tožene stranke prepovedala izplačilo po predloženi bančni garanciji, s tem pa tudi tožeči stranki preprečevala uveljavitev izplačila. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bilo zato nerazumno od tožeče stranke zahtevati, da bi v času trajanja začasne odredbe vlagala tožbo (na zalogo).

8. V danem primeru tako ne moremo govoriti o odlašanju tožeče stranke pri sodnem uveljavljanju terjatve zaradi nejasnega pravnega položaja, kot to trdi pritožnik. Prav tako pri presoji teka zastaralnega roka ni bilo spregledano dejstvo, da je bančna garancija abstrakten pravni posel, ki je ločen od temeljnega posla.4

9. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ocenilo, da je izdana začasna odredba predstavljala nepremagljivo oviro, zaradi katere tožeča stranka od pravne prednice tožene stranke ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti vse do pravnomočne odločitve v zgoraj navedeni pravdni zadevi, to je do 24. 10. 2012 in da je bilo zato med 15. 9. 2010 in 24. 10. 2012 zastaranje zadržano, kar pomeni, da vtoževana terjatev ob vložitvi tožbe dne 12. 7. 2017 ni zastarala.

10. Očitek zmotne uporabe materialnega prava se ob povedanem izkaže kot neutemeljen, očitek bistvene kršitve določb postopka pa niti ni konkretiziran.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi te, zato nosi sama svoje stroške odgovora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Prim. Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih dr. S. C., Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, II. knjiga, stran 1180. 2 Prim. VS RS Sklep II Ips 320/2017 z dne 17. 1. 2019. 3 Prim. Odločba Ustavnega sodišča RS Up 450/2015 z dne 2. 6. 2016 – točke 14 - 17 obrazložitve. 4 O tem 7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.