Jedro

S tem, ko prvi odstavek 235. člena ZVCP-1 določa, da o prekršku iz tega zakona odloča prekrškovni organ v hitrem postopku tudi, če je za prekršek poleg globe predpisana stranska sankcija največ pet kazenskih točk v cestnem prometu v določenem številu, kot lex specialis razmejuje pristojnost za odločanje o prekršku med prekrškovnimi organi in sodišči.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi, plačilni nalog Policijske postaje S. z dne 23.9.2006 se razveljavi in se zadeva vrne Policijski postaji S. v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja S. je storilcu S.K. izdala plačilni nalog z dne 23.9.2006, s katerim je bil spoznan za odgovornega prekrška po šestem odstavku 138. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa v višini 120.000,00 SIT in osem kazenskih točk v cestnem prometu.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec A.F., in sicer zaradi kršitve 5. točke 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker je bila z odločitvijo o sankciji prekoračena pravica, ki jo ima po zakonu prekrškovni organ, ter zaradi bistvene kršitve določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je kršitev ZVCP-1, navedena v izpodbijanem plačilnem nalogu, nerazumljiva. Navaja, da šesti odstavek 138. člena ZVCP-1 določa, da se z globo 120.000,00 SIT kaznuje voznik, ki ravna v nasprotju s tretjo in četrto alinejo prvega odstavka tega člena. Ta prekršek je storjen, če storilec sicer vozi vozilo ustrezne kategorije, vendar v nasprotju z omejitvami, vpisanimi v vozniško dovoljenje ali če vozi v času, ko mu je vozniško dovoljenje odvzeto ali ko se izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste in kategorije. Navaja, da iz tako široke palete možnih kršitev zgolj z navedbo določbe, ki naj bi bila kršena, plačilnega naloga ni mogoče preizkusiti, ker očitek ne dosega niti minimuma razumljivosti. Poleg tega navaja, da je bila S.K. izrečena stranska sankcija osem kazenskih točk, ki za mladega voznika po četrtem odstavku 235. člena ZVCP-1 po samem zakonu pomeni tudi izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker drugi odstavek 52. člena ZP-1 ne dovoljuje hitrega postopka za prekršek zoper varnost javnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po tem zakonu lahko izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je o stranski sankciji odločil nepristojni (prekrškovni) organ, saj bi o tem moralo odločiti sodišče. Le sodišče lahko tudi presoja, ali so podani razlogi po drugem odstavku 26. člena ZP-1 in storilcu odmeri sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če se ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani plačilni nalog odpravi oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. S plačilnim nalogom Policijske postaje S. z dne 23.9.2006 je bil S.K. spoznan za odgovornega prekrška, ki se po šestem odstavku 138. člena ZVCP-1 kaznuje z globo najmanj 120.000,00 SIT, poleg tega pa se vozniku motornega vozila izreče tudi najmanj osem kazenskih točk. Z izpodbijanim plačilnim nalogom je bila storilcu poleg globe v višini 120.000,00 SIT izrečena tudi stranska sankcija osem kazenskih točk v cestnem prometu.

5. V skladu s prvim odstavkom 45. člena ZP-1 o prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča. Po določbi prvega odstavka 52. člena ZP-1 se o prekrških praviloma odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom, razen ko zakon določa drugače. Takšne izjeme, ko hitri postopek ni dovoljen, so splošno določene v drugem odstavku 52. člena ZP-1. V primerih prekrškov zoper varnost javnega prometa, kot je obravnavani, hitri postopek med drugim ni dovoljen, kadar je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po tem zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (7. alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1).

Glede vprašanja, ali je o prekršku pristojen odločati prekrškovni organ ali sodišče, je treba v primerih, ko je za prekršek zoper varnost javnega prometa predpisana poleg globe tudi stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu, upoštevati tudi določbo prvega odstavka 235. člena ZVCP-1. Ta (kot lex specialis) določa, da o prekršku iz tega zakona odloča prekrškovni organ v hitrem postopku tudi, če je za prekršek poleg globe predpisana stranska sankcija največ pet kazenskih točk v cestnem prometu v določenem številu. Prekrškovni organ v tem primeru izreče kazenske točke v cestnem prometu v predpisanem številu.

6. Glede na navedeno je pravilno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je o obravnavanem prekršku odločal nepristojni organ. Vendar pa podlage za takšen zaključek ne predstavlja splošna določba 7. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, ki ne dovoljuje hitrega postopka za prekršek zoper varnost javnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po tem zakonu lahko izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker se po četrtem odstavku 235. člena ZVCP-1 vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja pod pogojem, da v času treh let doseže ali preseže sedem kazenskih točk v cestnem prometu, je bil glede na to, da je S.K. voznik začetnik, v obravnavani zadevi ta pogoj sicer izpolnjen že z izrekom sankcije v tem postopku. Vendar pa hitri postopek o prekršku po šestem odstavku 138. člena ZVCP-1 glede na višino zanj predpisane stranske sankcije ne bi bil dovoljen niti v primeru, ko S.K. ne bi imel statusa voznika začetnika. Prekrškovni organ sme namreč v skladu s prvim odstavkom 235. člena ZVCP-1 odločati o prekršku iz tega zakona v hitrem postopku le v primerih, ko je poleg globe predpisana stranska sankcija največ pet kazenskih točk v cestnem prometu v določenem številu, medtem ko je za obravnavani prekršek ta sankcija predpisana v višini najmanj osem kazenskih točk. 7. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Policijska postaja S. z izpodbijanim plačilnim nalogom prekršila določbo prvega odstavka 235. člena ZVCP-1, ki razmejuje pristojnost za odločanje o prekršku med prekrškovnimi organi in sodišči. Pri tem v nasprotju s trditvijo zahteve ne gre za kršitev 5. točke 156. člena ZP-1, to je prekoračitev pravice, ki jo ima po zakonu prekrškovni organ pri odločitvi o sankciji, saj je nepristojni (prekrškovni) organ v nasprotju z zakonom odločil o zadevi kot celoti. Zakon v obravnavanem primeru ni dovoljeval hitrega postopka, zato bi prekrškovni organ moral pri pristojnem sodišču vložiti obdolžilni predlog (tretji odstavek 51. člena ZP-1) in tako omogočiti odločanje o odgovornosti za prekršek kot tudi sankciji v rednem sodnem postopku.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti poleg tega trdi, da izpodbijani plačilni nalog ne dosega niti minimuma razumljivosti. Medtem ko mora obdolžilni predlog med drugim vsebovati tudi dejanski stan prekrška (drugi odstavek 105. člena ZP-1), pa zakon glede na naravo in namen plačilnega naloga (57. člen ZP-1) takšne zahteve zanj ne postavlja. Ker bi prekrškovni organ v tej zadevi moral vložiti obdolžilni predlog in ne odločiti sam, bi bila kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo z gornjo trditvijo uveljavlja zahteva, torej zgolj posledica prvotne kršitve prvega odstavka 235. člena ZVCP-1. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu tega vprašanja ni posebej presojalo.

9. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo, plačilni nalog Policijske postaje S. z dne 23.9.2006 razveljavilo in zadevo vrnilo Policijski postaji S. v nadaljnji postopek.