Jedro

Vse obširne pritožbene navedbe, kako je tožena stranka kršila zakonsko dolžnost upravnika večstanovanjske zgradbe, ko izdanih računov za upravniške stroške za poslovna prostora, ni prefakturirala na solastnike poslovnih prostorov iz stanovanjskih objektov, kjer je tožena stranka upravnica in da je s tem tožeči stranki povzročila škodo v višini vtoževanega zneska, se pokažejo kot neutemeljene, saj tožeča stranka svojega oškodovanja ne more graditi na zakonsko opredeljenih dolžnostih upravnika, ki upravnika zavezujejo glede stanovanjske zgradbe, kjer je upravnik, kot pravilno zaključi sodišče prve stopnje, temveč bi v okoliščinah konkretnega primera morala tožeča stranka izkazati pravno poslovni temelj za prefakturiranje upravniških stroškov na toženo stranko in za to, da bi tožena stranka nato te stroške prefakturirala na etažne lastnike iz zgradb, kjer je upravnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 34/2019 z dne 15.9.2021 izreklo: ″Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 581,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 3,32 EUR od 22. 8. 2017 dalje do plačila, - 0,83 EUR od 22. 11. 2017 dalje do plačila, - 0,83 EUR od 22. 12. 2017 dalje do plačila, - 1,08 EUR od 21. 1. 2018 dalje do plačila, - 10,29 EUR od 24. 2. 2018 dalje do plačila, - 1,08 EUR od 22. 3. 2018 dalje do plačila, - 347,76 EUR od 19. 4. 2018 dalje do plačila, - 10,12 EUR od 21. 4. 2018 dalje do plačila, - 16,90 EUR od 22. 5. 2018 dalje do plačila, - 23,05 EUR od 22. 6. 2018 dalje do plačila, - 79,03 EUR od 21. 7. 2018 dalje do plačila, - 23,09 EUR od 21. 1. 2018 dalje do plačila, - 21,71 EUR od 23. 9. 2018 dalje do plačila, - 22,69 EUR od 23. 10. 2018 dalje do plačila, - 19,63 EUR od 23. 11. 2018 dalje do plačila,se zavrne. Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 876,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.‶

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena v zvezi z določbo 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. Tožena stranka(pritožbeno sodišče šteje, da gre za pomotni zapis in bi pravilno moralo biti zapisano tožeča stranka) zahteva povrnitev stroškov postopka in stroškov pritožbe.

3. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožena stranka stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

Presoja sodišča prve stopnje

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) da tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu N. vtožuje od tožene stranke kot upravnika večstanovanjske stavbe na naslovu L. in M. plačilo (sorazmernega) dela skupnih stroškov, ki odpadejo na navedeni stavbi oziroma na etažne lastnike v teh stavbah, in sicer stroškov popravila kosilnice, stroškov nabave zastav in obratovalnih stroškov (za storitve delitve stroškov ogrevanja, pregleda toplotnih podpostaj, popravila kosilnice, stroški električne energije, ogrevanja) v zvezi s poslovnima prostoroma, ki se nahajata v stavbi na N. in sta v solastnini tudi etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na L. in M.; (-) da vtoževane stroške tožnica vtožuje na podlagi 15-ih računov izdanih v obdobju od 10. 8. 2017 do 9. 11. 2018; (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka upravnik stavbe na naslovu N., kjer se nahajata poslovna prostora, katerih (so)lastniki so tudi etažni lastniki večstanovanjskih stavb na naslovu L. in M. in da je tožena stranka upravnik teh dveh večstanovanjskih stavb; (-) da so za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s prvim odstavkom 30. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), enako po 68. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi s 115. členom SPZ, odgovorni etažni lastniki in ne tožena stranka kot upravnik stavbe, zato na podlagi zakonskih določil ni mogoče zaključiti, da bi bila toženka zavezana plačati vtoževane stroške; (-) da takšne obveznosti toženki tudi ne nalaga Pogodba o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe; (-) da tožena stranka ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek tožnice niti po pogodbeni podlagi; (-) da se je tožeča stranka sklicevala tudi na toženkino kršitev pogodbenih in zakonskih obveznosti ter posledično na njeno poslovno in neposlovno odškodninsko odgovornost in obveznost povrnitve škode v vtoževanem znesku, pri čemer je zatrjevala, da je toženka opustila dolžnost razdelitve stroškov med etažne lastnike ter nato dolžnost po plačilu prenakazati sredstva na TRR tožeče stranke, pri tem se je sklicevala na 50. člen SZ-1 ter 118. člen SPZ; (-) da se sodišče strinja s stališčem tožnice, da predstavlja sestava obračuna stroškov upravljanja večstanovanjske stavbe in porazdelitev med etažne lastnike zakonsko obveznost upravnika, vendar se ta njegova obveznost lahko nanaša le na večstanovanjsko stavbo, ki jo upravlja ter za katero ima sklenjeno pogodbo o opravljanju upravniških storitev in ne na večstanovanjsko stavbo, glede katere nima sklenjene pogodbe o opravljanju upravniških storitev in ki jo upravlja drug upravnik (v obravnavanem primeru tožeča stranka); (-) da bi v primeru kršitev obveznosti določenih v pogodbi o opravljanju upravniških storitev, upravnik (tožena stranka) lahko odškodninsko odgovarjal le etažnim lastnikom stavbe in ne tretjim osebam, kar je v obravnavanem primeru tudi tožeča stranka in ni mogoče šteti, da bi bila toženka kot upravnik dolžna opravljati upravniške dolžnosti za večstanovanjsko stavbo, za katero nima sklenjene pogodbe o upravljanju upravniških storitev (drugi odstavek 48. člena SZ-1), ker je tožena stranka le upravnik večstanovanjske stavbe na L. in M., vtoževani stroški pa se nanašajo na večstanovanjsko stavbo na naslovu N., katere upravnik je tožeča stranka;(-) da predstavlja eno izmed obveznosti upravnika tudi izvrševanje sklepov etažnih lastnikov (četrti odstavek 118. člena SPZ) in mora delovati tako, da upošteva interese etažnih lastnikov, slednji pa so (stavbe na M.), kot opozarja in izkazuje toženka, sklenili, da upravnik brez potrditve nadzornega odbora nima pravice razdeliti stroška glede urejanja skupnih zadev ter da lahko, do podaje pooblastila H. d.o.o. za razdeljevanje stroškov za prostore na N., te stroške etažnim lastnikom zaračunava S. d.o.o. neposredno; (-) ker toženke etažni lastniki niso pooblastili za delitev stroškov, nastalih v drugem objektu, ki ga upravlja tožeča stranka in ker med pravdnima strankama ne obstoji pogodbeno razmerje (tudi ne v smislu 23. člena SZ-1), ki bi toženko zavezovalo k delitvi obravnavanih stroškov, ni mogoče zaključiti, da je toženka s tem, ko vtoževanih stroškov ni razdelila med etažne lastnike objektov na L. in M., kršila zakonsko ali pogodbeno določeno obveznost; (-) da je tožeča stranka zatrjevala protipravno ravnanje toženke, medtem ko konkretiziranih trditev o obstoju škode in vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo tožeča stranka ni podala in ni navedla niti kakšna škoda bi ji naj nastala v smislu določila 132. člena Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ); (-) ker morajo biti tako pri poslovni kot neposlovni odškodninski obveznosti izpolnjene vse štiri predpostavke, to je: nedopustno ravnanje (ki je v primeru poslovne odškodninske obveznosti kršitev pogodbe), škoda, vzročna zveza in odgovornost, in ker že izostanek ene od naštetih predpostavk povzroči, da podlage za odškodninsko odgovornost ni, sodišče ugotavlja, da obveznost tožene stranke plačati vtoževani znesek ne obstoji; (-) da se je tožeča stranka sklicevala tudi na svoje prikrajšanje, vendar ni navedla (in izkazala), v čem oziroma kako bi bila tožena stranka obogatena, zato njen zahtevek tudi na podlagi določil OZ o neupravičeni obogatitvi ni utemeljen (190. člen in nadaljnji členi OZ); (-) da glede na vse ugotovljeno tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Presoja pritožbenega sodišča

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., ,6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

9. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka) in seveda pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora in sme paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne. Na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Kolikor pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bila med pravdnima strankama sporna pasivna legitimacije tožene stranke in da sodišče prve stopnje odgovora na to sporno dejstvo v izpodbijani sodbi ni dalo, že pritožba sama pove, da je sodišče prve stopnje v točki 22. sodbe zapisalo, da so za plačilo stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz upravljanja, odgovorni etažni lastniki in ne tožena stranka kot upravnik stavbe, zaradi česar ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede pasivne legitimacije tožene stranke v smislu določb s 30. člena SZ-1, 68. člen SPZ-1 v zvezi s 115. členom SPZ.

12. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje pasivno legitimacijo za konkretni spor neutemeljeno zavrnilo, kajti tožeča stranka nikoli ni postavila trditve, da je za plačilo stroškov, ki so predmet tožbenega zahtevka in izvirajo iz izdanih računov toženi stranki, odgovorna tožena stranka kot upravnik stavbe. Takšne trditve niti tožba, niti pripravljalna vloga tožeče stranke ne opredeljuje.

13. Pritožba ima sicer prav, da tožeča stranka ni trdila, da je za plačilo vtoževanih stroškov odgovorna tožena stranka kot upravnik zgradbe in da je tožeča stranka gradila svoj tožbeni zahtevek na odškodninski odgovornosti tožene stranke, vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je obstoj pasivne legitimacije presojalo glede na vrsto stroškov, ki so temelj vtoževanega zahtevka, kar so stroški upravljanja večstanovanjske zgradbe, ki jih tožeča stranka ni zaračunala neposredno etažnim lastnikom kot solastnikom dveh poslovnih prostorov, temveč je kot upravnik večstanovanjskih stavb na J., K., I. in N., v slednji sta ta dva poslovna prostora, za stroške upravljanja v zvezi s poslovnima prostoroma račune izdala toženi stranki kot upravnici večstanovanjskih zgradb na L. in M., ki naj bi poskrbela za porazdelitev stroškov na solastnike poslovnih prostorov in po njihovem plačilu prenakazilo na tožečo stranko. Pravilen je materialnopravni zaključek, da tožena stranka kot upravnik ni zavezana za plačilo teh stroškov upravljanja in v tem smislu ni pasivno legitimirana za vtoževani tožbeni zahtevek.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pa zaradi ugotovitve neobstoja pasivne legitimacije tožene stranke kot upravnika za plačilo upravniških stroškov, sodišče prve stopnje ni spregledalo, da se je tožeča stranka kot na pravno podlago tožbenemu zahtevku sklicevala na toženkino kršitev zakonskih in pogodbenih obveznosti in posledično zaradi teh kršitev na njeno odškodninsko odgovornost za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi neplačila računov.

15. Vse obširne pritožbene navedbe, kako je tožena stranka kršila zakonsko dolžnost upravnika večstanovanjske zgradbe, ko izdanih računov za upravniške stroške za poslovna prostora na N., ni prefakturirala na solastnike poslovnih prostorov iz stanovanjskih objektov na L. in M., kjer je tožena stranka upravnica in da je s tem tožeči stranki povzročila škodo v višini vtoževanega zneska, se pokažejo kot neutemeljene, saj tožeča stranka svojega oškodovanja ne more graditi na zakonsko opredeljenih dolžnostih upravnika, ki upravnika zavezujejo glede stanovanjske zgradbe, kjer je upravnik, kot pravilno zaključi sodišče prve stopnje, temveč bi v okoliščinah konkretnega primera morala tožeča stranka izkazati pravno poslovni temelj za prefakturiranje upravniških stroškov na toženo stranko in za to, da bi tožena stranka nato te stroške prefakturirala na etažne lastnike iz zgradb, kjer je upravnik.

16. Pritožba ne trdi, da bi takšno pravno poslovno podlago izkazala, temveč sama pove, da je ni imela, temveč da je štela, da skladno s Pogodbo medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki z dne 12.7.2004, sme ravnati enako kot je do leta 2017 dotlej edini upravnik B., ki je bil upravnik tudi za večstanovanjski zgradbi na L. in M., ki je delil upravniške stroške za poslovne prostore na vse etažne lastnike, tožeča stranka pa je štela, da je sedaj tožena stranka kot drugi upravnik dolžna poskrbeti za prefakturiranje nanjo izdanih računov na etažne lastnike.

17. Po stališču pritožbenega sodišča bi se sedaj pravdni stranki kot upravnika večstanovanjskih objektov v spremenjenih okoliščinah, ko sta namesto enega upravnika delo upravnika prevzela dva (sedaj pravdni stranki) morala dogovoriti, kako bo potekalo zaračunavanje upravniških stroškov, ki nastajajo v zvezi z skupnima poslovnima prostoroma, takšnega dogovora pa tožeča stranka ne izkaže. 18. Zgolj sklicevanje na zakonske dolžnosti upravnika , kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, v okoliščinah konkretnega primera, tako ne more predstavljati pravne podlage za zatrjevano in vtoževano odškodninsko odgovornost tožene stranke. Toženi stranki kot upravniku ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

19. Tožeča stranka kot plačnik stroškov upravljanja v zvezi s poslovnima prostoroma, bi smela povrnitev nastalih stroškov zahtevati neposredno od vseh solastnikov in ne vzdrži zatrjevanje tožeče stranke, ki ga ponavlja še v pritožbi, da za to ni imela zakonske podlage, nasprotno imela je zakonsko podlago v 71. členu SZ-1. 20. Kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da tožeča stranka ni podala zadostnih trditev glede obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke, to ne vpliva na pravilno presojo sodišča prve stopnje, ker je sodišče prve stopnje ne glede na takšne zaključke, presojalo zatrjevano odškodninsko odgovornost tožene stranke in presodilo (23. točka izpodbijane sodbe), da ta ne obstaja, ker zakonska dolžnost porazdelitve stroškov, za katero je dolžan skrbeti upravnik, zavezuje le glede zgradbe, kjer upravnik opravlja to dejavnost, nikakor pa ta zakonska dolžnost ne more segati izven te zgradbe, če za to ni nima druge ustrezne (pravno poslovne) podlage.

21. Kolikor pritožba meni, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, je to v sporih majhne vrednosti, kot že pojasnjeno, nedovoljen pritožbeni razlog.

22. Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

23. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

24. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).