Jedro

Stališče pritožnice, da v obravnavanem primeru ni šlo za besede, ki bi bile sposobne objektivno povzročiti občutek strahu za življenje oškodovanke, ni pravilno. Konkretna obdolženčeva ravnanja so bila objektivno zmožna doseči občutek obdolženkine ogroženosti in so bila uperjena proti obdolženkini telesni celovitosti. Glede na to, da ji je rekel, da je pokvarjena prasica, se jo dotaknil z rokami v predelu ramen, ji govoril da tam nima kaj početi in ji grozil, da jo bo ubil, je tako grožnjo šteti za resno.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega B. Č. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki bo odmerjena s strani prvostopenjskega sodišča.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo obdolžena B. Č. in S. Č. spoznalo za kriva vsakega za eno kaznivo dejanje grožnje, in sicer obdolženega Č. po prvem odstavku 135. člena KZ-1, obdolženo Č. pa po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1 in jima izreklo pogojno obsodbo, pri čemer je obdolženemu Č. določilo kazen en mesec zapora, obdolženi Č. pa dva meseca zapora, obema pa določilo enoletno preizkusno dobo. Skladno s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) jima je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo zagovornica obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi prekršilo načelo, da je v dvomu potrebno odločiti v korist obdolženca. Meni, da obremenilnega pričanja obdolženke S. Č., ki je glede obravnavanega kaznivega dejanja oškodovanka (v nadaljevanju: oškodovanka), ni presojalo enotno, temveč marginalno, upoštevaje da nobena izpovedba oškodovanke ni skladna. Kršilo naj bi tudi 17. člen ZKP, ker ni po resnici in popolnoma ugotovilo odločilnega dejstva, ali so bile oškodovanki s strani obdolženega Č. izrečene grožnje s smrtjo.

5. Ugotoviti je, da pritožnica z zgornjimi navedbami oporeka dokazni oceni sodišča glede verodostojnosti izpovedbe oškodovanke S. Č. in dokazanosti izrečenih groženj oškodovanki, zato je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe upoštevalo z vidika zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar po pregledu celotne zadeve sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obdolženčev zagovor, enako pazljivo preizkusilo in ugotovilo dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Drugače kakor pritožnica, sodišče druge stopnje ni zasledilo upoštevnih razhajanj v izpovedbi oškodovanke in vsebini oškodovankinega predloga za pregon. Sodišče prve stopnje je navedlo ustrezne razloge, zakaj verjame oškodovanki, da ji je obdolženi zagrozil, da jo bo ubil. V sodbi je navedlo, da je oškodovanka grožnjo s smrtjo sprva "nekako zamolčala", s čimer je želelo zgolj pojasniti, da grožnje ni omenila v prosti izpovedbi. Bistveno pa je, da je oškodovanka po predočenju razlike v njenem zagovoru in vsebini predloga za pregon, izrečeno ji grožnjo potrdila ter pojasnila, da o tem ni izpovedala, ker ni želela "prilivati olja na ogenj". Sodišče prve stopnje je pravi pomen dalo dejstvu, da se je oškodovanka po dogodku tako prestrašila, da je poklicala prijateljico L. M. R. in jo prosila, naj pokliče policijo, saj tega sama ne zmore. Poklicala pa je tudi hčer P. Č., ki se je takoj po dogodku pripeljala iz L. v Š.. Obe priči sta potrdili, da je bila oškodovanka slišati in videti prestrašena, pri čemer je P. Č. izpovedala tudi o grožnji in žaljivkah očeta, kar vse ji je povedala mati, medtem ko je priča R. potrdila, da ji je oškodovanka povedala, da jo je obdolženi hotel odriniti. Oškodovankin strah je bil podkrepljen tudi z vedenjem, da obdolženi poseduje staro puško, ki je bila obdolžencu zasežena. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanke ustrezno povzelo ter podalo popolno in prepričljivo dokazno oceno, pri kateri je upoštevalo tudi ostale izvedene dokaze. Ostale v pritožbi izpostavljene razlike v izpovedbi oškodovanke na glavni obravnavi in vsebini predloga za pregon niso odločilne in ne morejo biti upoštevne pri ugotavljanju, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno. Povsem nerelevantno je namreč, katere predmete je obdolženka tistega dne odšla iskati v spodnje prostore, kjer je bival obdolženi, kot tudi od kdaj natančno so se med njima odnosi začeli krhati oziroma od kdaj se z obdolžencem ni več mogla normalno pogovarjati.

6. Ko je ugotavljalo okoliščine, ki so bile pomembne za presojo resnosti obdolženčevih groženj, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedbi oškodovanke in zgoraj navedenih prič. Vezano na to pritožnica opozarja, da sta priči P. Č. in L. M. R. na glavni obravnavi izpovedovali podrobneje kot pred policisti, vendar je ugotoviti, da sta kljub navedenemu izpovedovali bistveno enako, pri čemer v njunih izpovedbah ni nobenih neskladij. Res je sodnica na glavni obravnavi prepovedala vprašanje pritožnice, zakaj priča P. Č. izpoveduje podrobneje na glavni obravnavi kot v svoji izjavi pred policisti, a s tem obdolženčeva pravica do poštenega sojenja ni bila kršena. Odgovor na to vprašanje ne bi v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Tudi zatrjevanje, da sta se priči pred izpovedbo na glavni obravnavi seznanili s spisovnim gradivom, ne vzdrži resne presoje. Ne glede na to, da sta priči nekoliko podrobneje izpovedali na glavni obravnavi, nista povedali nič nasprotujočega njunim prejšnjim izjavam. Ni res, da priča P. Č. na dan dogodka očeta ni obremenila, temveč ravno obratno, obe priči sta policistom povedali, da je bil obdolženi nasilen do oškodovanke, kar pa ne izključuje očitanih mu ravnanj. Na drugi strani je oškodovanka pred policisti povedala, kakšna grožnja ji je bila izrečena, v nadaljevanju postopka pa prepričljivo pojasnila, zakaj tega ni takoj povedala tudi v prosti izpovedbi na glavni obravnavi. V povezavi z ostalimi dokazi v spisu tudi po oceni pritožbenega sodišča o izrečenih grožnjah oškodovanki s strani obdolženca ni nobenega dvoma.

7. Pritožba poudarja, da mora biti za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 podana resnost grožnje, ki je sposobna pri oškodovancu povzročiti občutek ogroženosti, dejanje pa mora biti takšno, da je glede na njegovo naravo in intenziteto zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca. Stališče pritožnice, da v obravnavanem primeru ni šlo za besede, ki bi bile sposobne objektivno povzročiti občutek strahu za življenje oškodovanke, ni pravilno. Konkretna obdolženčeva ravnanja so bila objektivno zmožna doseči občutek obdolženkine ogroženosti in so bila uperjena proti obdolženkini telesni celovitosti. Glede na to, da ji je rekel, da je pokvarjena prasica, se jo dotaknil z rokami v predelu ramen, ji govoril da tam nima kaj početi in ji grozil, da jo bo ubil, je tako grožnjo šteti za resno. Ob vedenju oškodovanke, da obdolženec poseduje orožje, se pritožbene navedbe, da je oškodovanka nekoliko višja in težja od obdolženca, pokažejo za povsem nerelevantne. Tudi zatrjevanja, da obdolženi nikoli ni bil do nikogar nasilen in nikomur ni grozil, da ga bo ubil, ne morejo omajati prepričljivih zaključkov v izpodbijani sodbi.

8. Kar se tiče zavrnitve dokaznih predlogov, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da predlagani dokazi niso bili potrebni za razjasnitev dejanskega stanja in tudi po oceni sodišča druge stopnje izvedba teh dokazov ne bi prispevala k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Vse, kar je obdolženec navedel v SMS sporočilih svoji zagovornici, je namreč povedal v svojem zagovoru, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in tudi ustrezno dokazno ocenilo v povezavi z ostalimi dokazi. Ostala elektronska sporočila pa se nanašajo na ravnanja, ki so se odvijala v času pred in po obravnavanem dogodku in ne morejo biti relevantna za ugotavljanje, ali je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Potrjujejo pa, da so bili odnosi med obdolžencema napeti, glede na to, da sta živela v isti hiši, a v ločenih prostorih in sta bila tedaj še v ločitvenem postopku ter nista bila soglasna glede prodaje hiše oziroma vzpostavitve etažne lastnine. Glede zapisnika o preiskavi stanovanja z dne 12. 11. 2018 in pisne izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška velja pojasniti, da zgolj dejstvo, da pri obdolžencu niso našli nabojev za puško, samo po sebi ne ovrže izpovedbe obdolžene, da je neko staro puško imel in da se je tudi zato ustrašila njegove grožnje. Iz vsebine predlaganih dokazov niti ne izhaja, da bi bila puška neuporabna, temveč da je bila predelana. Obdolženi je v zvezi s tem sicer podal prekrškovnemu organu pisno izjavo, vendar končne ugotovitve prekrškovnega organa v spisu ni. Kot že rečeno pa navedeni dokazi ne bi v ničemer pripomogli k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo pravilno in popolno ugotovljeno z ostalimi dokazi v spisu. Tudi pritožbene navedbe, da želi obdolženka obremeniti obdolženca z namenom, da ga prisili v prodajo skupne hiše, prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje ne omajejo.

9. Pravilni so tudi zaključki v izpodbijani sodbi, da je obdolženi dejanje storil z direktnim naklepom. Pritožbenim navedbam, da je obdolženi ob vstopu obdolžene v njegove prostore dvignil roke z namenom, da se obrani pred napadom obdolženke, sodišče druge stopnje ni sledilo. Res, da mu je obdolženka povzročila modrico, ko ga je uščipnila, medtem ko mu je želela iztrgati telefon iz rok, vendar grožnja, da jo bo ubil, ob tem, ko se jo je z rokami že dotaknil v predelu ramen, gotovo ni bila neizogibno potrebna, da oškodovanko odvrne od sebe. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o ravnanju obdolženca z namenom oškodovanko prestrašiti in vznemiriti, kot je to navedeno v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Pritožbeno sodišče je v smeri pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je upoštevaje težo kaznivega dejanja ter stopnjo kazenske odgovornosti odločilo za izrek pogojne obsodbe ter upoštevaje obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, določilo kazen enega meseca zapora ter preizkusno dobo enega leta. Pritožnica se s takšno izbiro kazenske sankcije ne strinja ter izpostavlja, da obdolženi ni dal povoda za obravnavani dogodek, kot tudi da je osebnostno urejen ter ni nagnjen k agresivnim ravnanjem, zaradi česar bi zadostoval že izrek sodnega opomina. Kot pa poudarja že sama pritožnica, se sodni opomin lahko izreče le za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka. Po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi niso podane takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale njegov izrek, niti jih v pritožbi ne navaja zagovornica. Ugotovljenima olajševalnima okoliščinama je sodišče stopnje dalo zadostno težo, ko je obdolžencu izreklo sankcijo opozorilne narave. Izrečena pogojna sodba bo namreč po oceni pritožbenega sodišča tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. V pravilno odločitev o kazenski sankciji tako ni bilo potrebno poseči. 11. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki bo odmerjena s strani prvostopenjskega sodišča.