Jedro

Če je obnova postopka dovoljena po 9. točki 260. člena ZUP, je dovoljena izključno zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranka. To pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo poseglo v pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug prepis oprte osebne koristi take osebe.

Izrek

Odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-251/2010-8-BM z dne 17. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Toženka je dolžna povrniti tožnici stroške upravnega spora v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, od poteka tega roka dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 25. 2. 2011, s katero je ta prvostopni organ v obnovi postopka pustil v veljavi gradbeno dovoljenje št. 351-1926/2009-17 z dne 4. 2. 2010, za rekonstrukcijo obstoječega objekta in gradnje bazne postaje na zemljišču s parc. št. 144/2 k.o. ... (1. točka izreka), razveljavil navedeno gradbeno dovoljenje (2. točka izreka), zavrnil zahtevek za izdajo tega gradbenega dovoljenja (3. točka izreka) in odločil, da je tožnica dolžna A.A. in B.A. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) povrniti stroške postopka (4. točka izreka).

V obrazložitvi med drugim navaja, da je prvostopenjski organ v obnovljenem postopku menil, da je bilo navedeno gradbeno dovoljenje izdano pravilno in zakonito, zato ga je pustil v veljavi. Drugostopenjski organ se s tem ne strinja, ker ugotavlja, da se rekonstrukcija, dovoljena z obravnavanim gradbenim dovoljenjem, nanaša na nezakonito zgrajen objekt oziroma prizidek, brez te rekonstrukcije pa tudi ni mogoče zgraditi bazne postaje. Svoje ugotovitve o nelegalnosti obravnavanega prizidka opira na načrt arhitekture in fotografije, iz katerih izhaja, da ima prizidek drugačno obliko in streho kot prizidani objekt, in na izjavo pooblaščenca investitorja, ki je na zapisnik dne 17. 12. 2010 povedal, da je bila rekonstrukcija objekta, ki se je vršila na nelegalni gradnji, samo v izvedbi preboja (...). Ugotavlja še, da se bazna postaja vpenja tudi na obravnavani prizidek, iz tlorisa pritličja pa izhaja, da se nahaja prav znotraj obravnavanega prizidka. Drugostopenjski organ zato meni, da bazna postaja ni samostojen objekt oziroma njena izvedba ni mogoča brez poseganja v konstrukcijske elemente tako nezakonitega prizidka kot zakonite stanovanjske stavbe. Z izdajo gradbenega dovoljenja je bil zato kršen tretji odstavek 54. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po katerem je treba v primeru rekonstrukcije objekta navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen za objekte, zgrajene pred 31. decembrom 1966. Ravnanje prvostopenjskega organa, ki je v tem pogledu svojo odločitev oprl le na ugotovitev, da ne more ugotoviti starosti obravnavanega prizidka, je zato nezakonito.

Tožnica se s to odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da bi morala toženka ob ugotovljenih pomanjkljivostih prvostopenjskega postopka zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, saj zaradi ugotovljenih kršitev postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zadevi ni bilo mogoče zakonito odločiti brez dopolnitve postopka. Meni tudi, da je izpodbijana odločba neobrazložena oziroma da je obrazložitev nerazumljiva. Opozarja na protislovje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v kateri toženka po eni strani navaja, da vsebina predloženega PGD omenja zgolj obstoječi objekt izpred leta 1967, po drugi strani pa, da naj bi se gradbena dela za postavitev bazne postaje nanašala predvsem na nelegalni prizidek k temu objektu. Tudi iz fotografij, na katere se sklicuje toženka, izhaja, da se bazna postaja nahaja nad streho obstoječega objekta in ne nad prizidkom.

Nerazumljiva je tudi ugotovitev drugostopenjskega organa, ki je brez ogleda ugotovil, da prepričanje prvostopenjskega organa, da se je rekonstrukcija obstoječega objekta izvajala na ostrešju obstoječe stanovanjske hiše, nima opore v predloženi projektni dokumentacij. Toženka tudi ne pojasni, kdaj naj bi bil prizidek zgrajen, tako da ni mogoče trditi, da gre za nelegalno gradnjo. Tožnica ni lastnica objekta in prizidka, zato ne more dajati relevantnih izjav o tem, ali je prizidek nelegalna gradnja. Poudarja pa, da iz zgodovinskih dokumentov, ki jih prilaga tožbi, izhaja, da stanovanjski objekt že leta 1949 ni imel pravilne pravokotne oblike. Toženka bi zato morala ugotoviti, kdaj je bil prizidek zgrajen, da bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali gre za nelegalni objekt. V nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane odločbe iz fotografij v spisu ne izhaja način preboja prizidka, po strokovnem mnenju projektanta, ki ga tožnica prav tako prilaga tožbi, pa izhaja, da je objekt bazne postaje konstrukcijsko povezan le z obstoječim, legalno zgrajenim objektom in ne s prizidkom. Morebitna nelegalna gradnja prizidka zato v ničemer ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izdanega gradbenega dovoljenja. Tožnik meni, da je bazna postaja samostojna gradnja, sicer pa gre pri tem za strokovno vprašanje, za odgovor na katero toženka očitno nima strokovnega znanja, kot tudi ne za odgovor na vprašanje, ali izvedba preboja ene stene sploh predstavlja rekonstrukcijo objekta. Toženka v izpodbijani odločbi sploh ne pojasni razlogov za svoje stališče, da je bilo pri izvedbi gradnje bazne postaje poseženo v konstrukcijske elemente obstoječega objekta in prizidka, niti tega, na podlagi katerih dejstev zavzema stališče, da bazna postaja ne predstavlja samostojne gradnje. Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

A.A. in B.A. sta bila predlagatelja obnove postopka, v obnovljenem postopku pa sta uveljavljala stališče, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo obravnavanega gradbenega dovoljenja. Odprava izpodbijane odločbe bi jima bila zato v neposredno škodo, tako da jima je sodišče v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1 priznalo status prizadete stranke in jima vročilo tožbo. V odgovoru na tožbo v bistvenem ponavljata navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe in posebej poudarjata, da tožnica ni uspela dokazati, da je bazna postaja samostojna zgradba, saj tudi iz dokumentacije izhaja, da je postavljena na streho, preboj nosilne stene prizidka pa spreminja njegove tehnične karakteristike, tako da pomeni poseg v konstrukcijske elemente in s tem rekonstrukcijo. Celoten objekt na parc. št. 1144/2 k.o. ... ima danes povsem drugačen tloris kot leta 1967, zaradi česar ne gre za isti objekt, da je prizidek nelegalen pa je v postopku priznala tudi tožnica. Tožnica svoje trditve opira na nedovoljene tožbene novote, povsem neutemeljene pa so zahteve tožnice po postavitvi izvedenca, saj je mogoče odločiti na podlagi predložene projektne dokumentacije. Dokazno breme glede legalnosti prizidka je tudi sicer na tožnici. Prizadeti stranki iz vseh navedenih razlogov sodišču predlagata, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožnici pa naloži, naj jima povrne stroške upravnega spora.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s stališčem toženke, da zgolj to, da prvostopenjski organ na podlagi ogleda ni mogel ugotoviti starosti obravnavanega prizidka, še ne more zadoščati za vzpostavitev fikcije legalnosti tega prizidka zaradi časa njegove izgradnje (tretji odstavek 54. člena ZGO-1), še posebno ne glede na ostale ugotovitve v postopku, npr. izjavo investitorja samega, da naj bi se rekonstrukcija izvajala na nelegalnem prizidku. Tudi obseg odločanja je s svojim zahtevkom za izdajo gradbenega dovoljenja opredelila tožnica sama in ker ne gre za postopek, ki poteka po uradni dolžnosti, je bil upravni organ dolžan o takem zahtevku odločiti (128. člen in drugi odstavek 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanji ZUP). Kot je mogoče ugotoviti iz gradbenega dovoljenja z dne 4. 2. 2010 je tožnica postavila enoten zahtevek, ki se nanaša na vsa dela po predloženi projektni dokumentaciji, zato toženka ni imela podlage (in tudi ne strokovnega znanja), da bi iz tega zahtevka izločila posamezna dela in dovolila npr. le gradnjo bazne postaje, ne pa tudi rekonstrukcije prizidka. Po tretjem odstavku 54. člena ZGO-1 je bila tožnica tudi tista, ki bi morala v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo navesti številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, oziroma smiselno predložit dokaze, da je bil zgrajen pred 31. 12. 1966. Vse navedeno se sicer neposredno nanaša na tožbene navedbe, vendar pa ni bistveno za odločitev v zadevi. Toženka je namreč zagrešila bistveno kršitev upravnega postopka s tem, ko je svojo odločitev v obnovljenem postopku oprla na razloge, ki presegajo obseg, v katerem je bila obnova postopka dovoljena z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-251/2010-4-BM z dne 21. 9. 2010. Kot pravilno navaja toženka, je obnova postopka izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče poseči v pravna razmerja, ki so urejena z dokončno ali pravnomočno upravno odločbo. Po 158. členu Ustave RS je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ne le organ, ki odloča o dovolitvi obnove, temveč tudi organ, ki odloča v obnovljenem postopku, je torej strogo vezan na razloge za obnovo postopka, ki so našteti v 260. členu ZUP, in na postopkovno določbo prvega odstavka 268. člena ZUP, po kateri v sklepu o dovolitvi obnove organ določi tudi, v kakšnem obsegu naj se postopek obnovi. Tako iz navedene določbe 158. člena Ustave, kot tudi iz narave izrednih pravnih sredstev izhaja, da je treba vse navedene zakonske določbe razlagati ozko oziroma restriktivno.

Obnova postopka glede na določbe 260. člena ZUP ne more biti dovoljena zaradi pomanjkljivo ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Če je obnova postopka dovoljena po 9. točki 260. člena ZUP, je dovoljena izključno zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranka. To pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo poseglo v pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug prepis oprte osebne koristi take osebe. Obnova po 9. točki 260. člena ZUP torej ne more biti dovoljena zaradi varovanja javne koristi.

S prej navedenim sklepom je bila obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja z dne 4. 2. 2010 dovoljena iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, v obsegu, da se prizadetima strankama omogoči udeležba v obnovljenem postopku v vlogi stranskih udeležencev. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je bil razlog za to njuno lastništvo zemljišča v območju za določitev strank.

Po prvem odstavku 43. člena ZUP je stranski udeleženec oseba, ki vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, torej zaradi varstva neposrednih, na zakon ali drug predpis oprtih osebnih koristi (drugi odstavek 43. člena ZUP). Prizadeti stranki sta zato lahko v obnovljenem upravnem postopku ščitili svoj pravni položaj z ugovori, ki so bili vezani na lastništvo nepremičnine, zaradi katere sta dosegli položaj stranskih udeležencev. Ti ugovori so se morali nanašati na koristi, določene v katerem od predpisov, ki jih je treba uporabiti v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, torej na koristi, ki so pravno priznane. Glede na povedano je bil s procesnim položajem stranskih udeležencev – torej na obravnavo navedenih ugovorov – omejen tudi obseg, v katerem je bila dovoljena obnova postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka svojo odločitev oprla na ugotovitve o kršitvi ZGO-1, torej materialnega prava, in o napačni ugotovitvi dejanskega stanja, oboje v zvezi z vprašanjem legalnosti objekta, na katerega se nanaša zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo. To vprašanje po svoji naravi spada v okvir zaščite javne koriti, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, katere (osebne) pravice oziroma pravne koristi prizadetih strank toženka varuje z njegovo obravnavo. Iz te obrazložitve torej izhaja, da je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno in zahteva za njegovo izdajo zavrnjena zaradi napačno uporabljenega materialnega prava oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v prvotnem postopku, zaradi česar pa obravnavana obnova ni bila in tudi ne bi smela biti dovoljena. Vsa navedena pravna stališča izhajajo tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010 in deloma I Up 576/2003 z dne 1. 6. 2005. Iz navedenih razlogov je sodišče v skladi s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo moral organ odločiti ob upoštevanju obsega, v katerem je bila dovoljena obnova postopka.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, določenem v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70,00 EUR.

Povračilo stroškov postopka sta zahtevali tudi prizadeti stranki, ki pa sta v postopku sodelovali na strani stranke, ki je spor izgubila, zato je sodišče njun zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).