Jedro

Verjetnost terjatve ni izkazana že z navedbo, da je delodajalec pri odpovedi PZ s ponudbo nove pogodbe invalidu podal po preteku subjektivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR od nastanka invalidnosti, zaradi česar naj bi bila odpoved nezakonita.

Odpoved PZ zaradi invalidnosti je poseben razlog za odpoved PZ, ki je urejen v 3. odstavku 101. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI zaradi zagotovitve ustreznega dela invalidu, zato v tem primeru ne pridejo v poštev roki iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vsebovane v pisnem obvestilu tožeči stranki, naslovljeni "Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi", št. 01/2005 z dne

15.9.2005, s katerim je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med toženo in tožečo stranko z dne 8.1.1999 in dopolnjeno z aneksom z dne 1.3.2000, zadrži do pravnomočnega zaključka tega individualnega delovnega spora, in da se v času učinkovanja zadržanja odpovedi ne sme odjaviti tožeče stranke iz zdravstvenega ter pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ji je tožena stranka dolžna o mogočiti opravljanje dela, izplačevati plačo in zagotavljati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, v primeru zamude, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila, in da se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 500.000,00 SIT v primeru, da tožena stranka ne izpolni svoje obveznosti in jo sodišče izterja po uradni dolžnosti in ji hkrati z novim sklepom izreče novo višjo denarno kazen za primer, če tožena stranka svoje obveznosti ne izpolni.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje glede subjektivnega roka za odpoved delovnega razmerja. Prekluzivni rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR velja tudi za redno odpoved s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, do katere ima delavec pravico na podlagi pravnomočno ugotovljene invalidnosti. To izhaja že iz samega besedila 3. odstavka 101. člena ZPIZ-1, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Določila ZDR je potrebno uporabiti glede vseh vprašanj, ki niso v ZPIZ-1 izrecno urejena drugačne, zato velja tudi določilo 5. odstavka 88. člena ZDR.

Vsebina pravice, ki pripada invalidnemu delavcu, je v tem, da lahko od delodajalca zahteva naj mu ponudi delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, da je delodajalec dolžan ponuditi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pod pogoji, ki so mu priznani kot pravica na podlagi invalidnosti izhaja iz

7. odstavka 101. člena ZPIZ-1. Če delodajalec to obveznost krši, lahko delavec izrecno odpove delovno razmerje. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi imel invalidni delavec pravico do tega, da mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi je napačno, nelogično in nima podlage v zakonskih določilih. Nikjer ni določeno, da je delodajalec upravičenje iz 3. odstavka 101. člena ZPIZ-1 dolžan izkoristiti, saj je njegova obveznost izključno v tem, da mora ponuditi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pod pogoji, ki so mu priznani kot pravica na podlagi invalidnosti. Ko prekluzivni rok za uveljavitev te pravice poteče, delodajalec to pravico izgubi. Če torej sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka prekoračila subjektivni rok, bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava že zgolj na tej podlagi zaključiti, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi verjetno nezakonita. Pravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da nova zaposlitev, ki jo je tožniku ponudil toženec predstavlja ustrezno zaposlitev v smislu 3. odstavka 90. člena ZDR, ker da sta strokovna izobrazba in usposobljenost pri tem drugotnega pomena. Iz predloženih dokazil izhaja, da se na novo zaposlitev zahteva nižja stopnja strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo tožnikovo trditev, da je toženec že izpolnil svojo obveznost na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps X/95, saj od pravnomočne ugotovitve invalidnosti dalje tožniku ni več nalagal težjih fizičnih del, preostala dela pa je tožnik opravljal več let brez vsakega nasprotovanja. Tako sta stranki s konkludentnimi dejanji dosegli soglasje o ustrezni prilagoditvi vsebine pogodbenega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in pravilno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga

2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja terjatev, s katerimi se dolžniku prepove določeno ravnanje, da se obstoječe stanje ne spremeni na škodo upnika. Namen začasnih odredb je predvsem v zavarovanju terjatev pred spremembami, ki bi onemogočile ali znatno otežile njihovo bodoče uveljavljanje. Z začasnimi odredbami se sporno razmerje rešuje le delno in začasno. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, kar je tudi v konkretnem primeru, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, ki so enaki tistim, ki se obravnavanjo pri vsebinskem odločanju, ob tem pa mora izkazati še obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), ki se uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči na podlagi določbe 4. odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da verjetnost obstoja tožnikove terjatve ni izkazana. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz tožbenih navedb in listinskih dokazov, iz katerih izhaja, da je tožniku, kot invalidu III. kategorije invalidnosti na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 606/95, tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. odstavka

101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Ur. l. RS, št. 106/99 - 72/2005) iz razloga invalidnosti s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za tako ravnanje tožena stranka imela podlago v določbi

101. člena ZPIZ-1 in tudi Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI - Ur. l. RS, št. 63/2004, 72/2005), ki določa način zagotovitve drugega ustreznega dela invalidu.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da je verjetnost terjatve izkazana že iz razloga, ker so od nastanka invalidnosti potekli že vsi roki iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu zaradi ugotovljene invalidnosti, ne pridejo v poštev določbe 88. člena ZDR o redni odpovedi, saj ugotovljena invalidnost delavca ni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 88. člena ZDR. Nasprotno, to celo ne sme biti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to izrecno določa 89. člen ZDR v 8. alinei. Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti je poseben razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je urejen v ZPIZ-1 in ZZRZI zaradi zagotovitve ustreznega dela delavcu invalidu. Roki, določeni v

88. členu ZDR, pa veljajo, kadar delodajalec odpove invalidu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po postopku, kot je to določbeno v 40. členu ZZRZI.

Ni se tudi mogoče strinjati s stališčem tožnika, da ima delodajalec le pravico, ne pa tudi dolžnost delavcu invalidu zagotoviti drugo ustrezno zaposlitev. Taka dolžnost delodajalca namreč izhaja iz določbe 199. in 200. člena ZDR ter 101. člena ZPIZ-1 in ZZRZI v poglavju o zaposlovanju invalidov. Gre za dolžnost delodajalca in ne le njegovo pravico, zato je zmotno stališče tožnika, da bi bil delodajalec svoje dolžnosti po preteku rokov iz 5. odstavka 88. člena ZDR prost oziroma, da po tem roku lahko izpolni svojo obveznost le na zahtevo delavca invalida.

Ustreznost ponujene nove zaposlitve, pa bo predmet obravnavanja v tem individualnem delovnem sporu. Iz dosedanje predložene listinske dokumentacije pa ni mogoče ugotoviti, kakšna izobrazba se je zahtevala za delovno mesto, za katero je odpovedana pogodba o zaposlitvi in kakšna izobrazba se zahteva za delovno mesto, ki je tožniku ponujeno. Tožnik očitno gleda le na razvrstitev v tarifni razred, kar pa ne pomeni zahtevane strokovne izobrazbe.

Sicer pa je pravilno stališče tožnika, da mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti, kot je to tudi določeno v

1. odstavku 40. člena ZZRZI.

Protispisno je tudi pritožbeno navajanje, da je tožena stranka že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožnika ustrezno razporedila glede na njegovo invalidnost. Kaj takega iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, saj odpovedana pogodba o zaposlitvi z aneksom ne upošteva, da je delavec invalid III. kategorije invalidnosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške, ker pa z njo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče sklenilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).