Jedro

Ker je prišlo do spremembe delodajalca po 75. členu ZDR-1, je bila določitev poskusnega dela v pogodbi o zaposlitvi med tožnikom in toženko (kot delodajalko prevzemnico) nezakonita.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo glede trajanja pogodbe o zaposlitvi po 31. 8. 2024 in pravic iz tega naslova (I. točka izreka). Ugotovilo je nezakonitost redne odpovedi z dne 26. 2. 2024 in trajanje pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2023 do 31. 8. 2024 (II. točka izreka). Toženki je naložilo priznanje vseh pravic iz te pogodbe o zaposlitvi, plačilo plače za obdobje od 5. 3. 2024 do 31. 8. 2024 v mesečni višini 2.200,00 EUR, znižane za prejete zneske nadomestila med brezposelnostjo, sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 1.000,02 EUR (III. točka) in 4.400,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo neznižanih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust za 1. 7. 2024 (V. točka izreka). Odločilo je še, da toženka krije svoje stroške postopka, tožniku pa mora povrniti 1.828,65 EUR njegovih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Toženko je zavezalo za plačilo sodne takse v celoti (VII. točka izreka).

2.Zoper II., III., IV., VI. in VII. točko izreka sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo tega dela sodbe tako, da se zahtevek zavrne kot neutemeljen, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje ves dokazni postopek vodilo glede vprašanja, ali je tožnik opravil poskusno delo ali ne, oziroma glede njenih novih zahtev in načina poteka poskusnega dela, ni pa omenilo, da bi lahko šlo za institut spremembe delodajalca po 75. členu ZDR-1, zato obstaja nasprotje med tem, kar je sodišče ugotovilo v sodbi, in izvedenimi dokazi, ter gre za sodbo presenečenja. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo opozoriti na dopolnitev trditvene podlage, če je ocenilo, da gre za spremembo delodajalca, tako bi toženka lahko predložila nasprotne dokaze. Zatrjuje kršitev pravice do izjave v postopku ter ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Pove, da tožnik v postopku ni navajal, da je šlo za prenos dejavnosti oziroma spremembo delodajalca in posledično nezakonito poskusno delo pri toženki. Sodišču prve stopnje očita, da tega v okviru odprtega sojenja oziroma materialnega procesnega vodstva ni omenilo, ves postopek (vključno z zaslišanjem prič) se je namreč vodil glede presoje kakovosti tožnikovega dela. Sklicuje se na predlog sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo pred zaslišanjem zadnje priče, naj tožnik umakne tožbo, saj so priče izpovedale v korist toženke. Nasprotuje odločitvi na podlagi prenosa podjetja, saj se dokazi v zvezi s tem niso izvajali; v spisu ni pogodbe o poslovnem sodelovanju med A. d. o. o. in toženko. Sodišču prve stopnje očita, da je na pravno podlago 75. člena ZDR-1 ni opozorilo, zato o tem ni mogla podati trditev in predlagati dokazov. Zatrjuje kršitev 285. člena ZPP in izdajo sodbe presenečenja, saj sprejeta odločitev temelji na drugačni pravni oceni, z vidika katere so bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih v pričakovanju drugačne pravne ocene ni navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Zanika premajhno skrbnost pri navajanju pravno relevantnih dejstev in predlaganju dokazov. Kot materialnopravno zmotno graja stališče, da gre v zadevi za spremembo delodajalca po 75. členu ZDR-1; odločitev temelji na neustreznih dokazih. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, sklicuje se na izpoved B. B., da gre pri toženki za novo podjetje, ki ga vodi C. C., ki ima svoja osnovna sredstva, svoj kader, svoja vozila ter da ji ni bilo treba prevzeti vseh delavcev; do tega se je sodišče prve stopnje le pavšalno opredelilo. Meni, da je napačna ugotovitev, da se je ista dejavnost nadaljevala v istih prostorih, saj so priče izpovedale, da se je delo samo na začetku opravljalo v isti poslovalnici, kasneje pa so poslovne prostore preselili. Navaja, da ji je bilo zaradi kršitve pravice do izjave in opustitve ustreznega materialno procesnega vodstva onemogočeno podati trditve, da ne gre za spremembo delodajalca, da ima svoja osnovna sredstva, svoj kader in vozila, katere delavce je zaposlila in katerim je po odpovedi pri prejšnji delodajalki delovno razmerje prenehalo, ter predložiti pogodbo o poslovnem sodelovanju z A. d. o. o., iz katere je razvidna njena

sui generis narava, način in obseg poslovnega sodelovanja ter odsotnost pogojev za prenos poslovne enote in spremembo delodajalca. Trdi, da od družbe A. d. o. o. ni prevzela dela podjetja, ni plačala kupnine, ni prevzela vseh delavcev, ni opravljala iste dejavnosti z istimi osnovnimi sredstvi, ampak le del dejavnosti, pa še to s svojimi osnovnimi sredstvi; tožnik je delo pri toženki opravljal skladno z njenimi navodili. Nasprotuje prisojeni višini denarnega povračila v znesku dveh plač; glede na tožnikovo hitro novo zaposlitev, le nekaj poslanih prošnjah, kratkem trajanju brezposelnosti in le 3‑mesečni zaposlitvi pri toženki bi zadoščala ena. Sklicuje se na odločitev pritožbenega sodišča Pdp 674/2022. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na tam naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela skladno s 5. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) na podlagi ugotovitve, da je 1. 1. 2024 prišlo do spremembe delodajalca po 75. členu ZDR-1, zaradi česar je bila določitev poskusnega dela v pogodbi o zaposlitvi med tožnikom in toženko (kot delodajalko prevzemnico) nezakonita. Odločitev je pravilna in ustrezno obrazložena, vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7.Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni niti je toženka ne zatrjuje. Zmotno šteje, da je protispisnost podana v primeru nasprotja med tem, kar je sodišče ugotovilo v sodbi, in izvedenimi dokazi; s tem po vsebini nasprotuje dokazni oceni, ki pa je drug pritožbeni razlog. Prav tako ne gre za protispisnost v primeru sodbe presenečenja, saj ne gre za napako pri povzemanju dokazov, temveč za odločitev na pravni podlagi, ki je stranka ni pričakovala.

8.Toženka v pritožbi kot bistveno navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ter kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave, ker je izpodbijana sodba glede na potek postopka pred sodiščem prve stopnje sodba presenečenja. Očitek ne drži. Kljub temu, da iz spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje strankama izrecno razkrilo, da bo kot pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku uporabilo določbo 75. člena ZDR-1, glede na ostale okoliščine tega individualnega delovnega spora ni mogoče šteti, da se je oprlo na tako presenetljivo pravno podlago, da je stranki nista mogli pričakovati.

9.Skladno z dolgoletno ustaljeno sodno in ustavnosodno prakso prepoved sodbe presenečenja stranko varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Ne gre za sodbo presenečenja, kadar sodišče odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. To izhaja tudi iz sodnih odločb, na katere se v pritožbi sklicuje toženka. Neutemeljeno šteje, da ob zadostni skrbnosti ni mogla računati na to, da bo sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na institut spremembe delodajalca v 75. členu ZDR-1. Glede na vsebino tožnikovih trditev in dejstvo, da mu pravne podlage ni treba navesti oziroma da na navedeno pravno podlago sodišče ni vezano, bi ustrezno skrbna tožena stranka (ki ima kvalificiranega pooblaščenca) morala računati na to, da je v sporu pravno pomembno, ali je njegova prejšnja delodajalka A. d. o. o. na toženko prenesla del podjetja in so bile zato samodejno na podlagi samega zakona prenesene pogodbene in druge pravice, ki jih je imel tožnik na dan prenosa pri delodajalciu prenosniku, na toženko (75. člen ZDR-1 in Direktiva 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij ali obratov), kar izključuje dopustnost dogovora o poskusnem delu pri toženki kot delodajalko prevzemnici.

10.Tožnik je v tožbi zatrjeval:

-da je bila njegova zaposlitev pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2023 posledica odločitve predhodne delodajalke A. d. o. o., da ga

-da je od 1. 12. 2019 dalje kot skrbnik ključnih strank vseskozi opravljal

-da mu je prejšnja delodajalka predložila v podpis Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ker bo od 15. 12. 2023 naprej zaposlen pri toženki, s pojasnilom, da gre za reorganizacijsko

-da sta prejšnja delodajalka in toženka navedeni "manever" izvedli zato, da se navidezno prikaže, da tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela, ki ga je toženka določila v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer

poskusnega dela ni opravljal, ampak je opravljal enako delo kot predhodnih 5 let in bil zanj v celoti usposobljen,

-da je toženka

izigrala oziroma zlorabila institut poskusnega dela,

saj prikazan odpovedni razlog ni dejanski, temveč fiktiven razlog, kar izhaja iz okoliščin, da je tožnik za predhodno delodajalko in toženko ves čas opravljal identično delo, brez kakršnekoli spremembe v dejanskem delovnem procesu tudi po podpisu pogodbe o zaposlitvi s toženko.

V bistvenem enake trditve je tožnik ponavljal tudi v nadaljnjem postopku pred sodiščem prve stopnje, dodal je še, da je imel pri obeh delodajalcih ista nadrejena (C. C. in D. D.),

da je verjel jamstvu, da se v ničemer ne bo spremenil njegov delovnopravni položaj po formalni spremembi delodajalca,

da nadrejena še v času prvega naroka za glavno obravnavo uporabljata elektronska naslova predhodne delodajalke ter da je šlo za fiktiven premik tožnika na toženko in s tem za očitno zlorabo poskusnega dela.

11.Toženki glede na navedene trditve tožnika ob ustrezni procesni skrbnosti ni moglo ostati neznano, da te po vsebini predstavljajo navajanje vseh pravno relevantnih dejstev, ki so podlaga za uporabo določb o spremembi delodajalca. V prvem odstavku 75. člena ZDR-1 je namreč določeno, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Prav vse navedeno je tožnik v postopku pravočasno zatrjeval, na dejstvo 5-letnega opravljanja identičnega dela na identičen način z istimi delovnimi sredstvi pa je vezal svoje trditve o zlorabi instituta poskusnega dela, česar ni mogoče razumeti drugače, kot da dogovor o poskusnem delu v pogodbi o zaposlitvi ni skladen z zakonom in tako odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešne oprave poskusnega dela ne more biti zakonita. Dejstvo, da se je ob tem skliceval še na druge razloge za nezakonitost izpodbijane odpovedi (npr. ustreznost svojega dela), ne pomeni, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na institut spremembe delodajalca, pogoji za uporabo katerega nedvomno izhajajo iz tožnikovih trditev in predlaganih dokazov. Toženka je tako v postopku pred sodiščem prve stopnje imela možnost nasprotovati trditvam, da je prišlo do prenosa (dela) dejavnosti s tožnikove prejšnje delodajalke, kar je nenazadnje tudi storila, zanikala je namreč, da bi prišlo le do formalne premestitve tožnika ali da bi bila njegova premestitev posledica odločitve toženke, ter zatrjevala, da je tožniku delovno razmerje pri prejšnji delodajalki prenehalo zaradi njegove odločitve, da mu nihče ni obljubil identičnih pogojev dela, da je prejšnja delodajalka zaposlenim, s katerimi ni želela sodelovati, odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in da posledično toženka ni zaposlila vseh delavcev prevzete podružnice PE E.,

da je tožniku zakoniti zastopnik toženke C. C. izrecno povedal, da gre za novo zaposlitev pri novem delodajalcu z novim drugačnim načinom dela,

da v zadevi ne more iti za reorganizacijo, saj gre za dve različni pravni entiteti.

Na prvem naroku za glavno obravnavo je toženka navedla seznam 10 delavcev, ki so bili predhodno zaposleni pri prejšnjem tožnikovem delodajalcu in so sklenili z njo pogodbe o zaposlitvi s poskusnim delom. Vse navedeno so trditve, s katerimi toženka zavrača tožnikove očitke, da je toženka zlorabila poskusno delo, saj ga je vnesla v pogodbo o zaposlitvi, čeprav je ne bi smela.

Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje kršitve 285. člena ZPP zaradi pomanjkljivega materialno procesnega vodstva. Ta je podana le v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila zadosti skrbna, pravočasno navedla vsa pravno relevantna dejstva in zanje ponudila dokaze. V tem primeru toženka temu ni zadostila. Ker je tožnik po vsebini navedel vsa dejstva, ki vodijo do zaključka, da je prišlo do spremembe delodajalca, bi toženka morala računati s tem, da bo sodišče prve stopnje sprejelo take argumente. Če stranka navede pravno pomembna dejstva, ki utemeljujejo določeno materialnopravno posledico, posredovanje sodišča v smislu opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago oziroma na možnost uporabe take pravne norme ni potrebno. Toženka, ki jo je v postopku zastopal kvalificirani pooblaščenec, bi ob zadostni skrbnosti lahko pravočasno predlagala dokaze, s katerimi bi dokazovala, da tožnikove trditve o delovnopravni kontinuiteti ne držijo. Izostanek posebnega opozorila sodišča prve stopnje na institut spremembe delodajalca kot mogočo pravno podlago za odločitev v sporu, tako ne pomeni kršitve obveznosti materialnega procesnega vodstva s strani sodišča prve stopnje in posledično toženkine pravice do sodelovanja v postopku. Na navedeno ne vpliva niti zatrjevano razkritje sodišča prve stopnje, da se glede na izvedene dokaze nagiba k zavrnitvi zahtevka. Iz zapisnika naroka 12. 11. 2024 kaj takega niti ne izhaja, tudi sicer pa sodišče ni vezano na v okviru odprtega sojenja posredovana pravna stališča.

V pritožbi toženka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je prišlo do prenosa dela dejavnosti in posledično spremembe delodajalca po 75. členu ZDR‑1, saj naj bi svoje ugotovitve oprlo na neustrezne dokaze. Toženka je glede na trditve tožnika ob primerni skrbnosti imela možnost predlagati dokaze za svoje stališče, da delovnopravna kontinuiteta tožnikove zaposlitve zaradi spremembe delodajalca ni podana, pa tega ni storila. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za spremembo delodajalca, kar je v sodbi detajlno obrazložilo. Toženka neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni s sklicevanjem na izpoved priče B. B., do katere naj bi se sodišče prve stopnje opredelilo pavšalno. Ta očitek ne drži, sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, da se je pri ugotovitvi pravno relevantnih dejstev v zvezi s spremembo delodajalca oprlo na izpovedi tožnika, zakonitega zastopnika toženke C. C. in številnih prič (F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K. in D. D.). Posebej je treba izpostaviti izpoved priče I. I., ki je zakoniti zastopnik družbe A. d. o. o., ki je izpovedal, da ta družba posluje po franšiznem sistemu, kar pomeni, da poslovalnice predajajo partnerjem v upravljanje, s čimer tudi prehajajo na prevzemnike franšize vsi zaposleni, s 1. 1. 2024 je zakoniti zastopnik toženke C. C. prevzel poslovalnico v E. v upravljanje in prevzel vse zaposlene, ki so bili v njej tedaj zaposleni, o čemer so bili ti pravočasno obveščeni. Tudi zakoniti zastopnik toženke C. C. je izpovedal, da je sprejel ponudbo, da s 1. 1. 2024 prevzame od družbe A. d. o. o. franšizo za poslovalnico, v kateri je delal tožnik, da je šlo za klasično franšizo, da so bili na sestanku konec leta 2023 zaposleni obveščeni, da jim od 1. 1. 2024 odreja delo C. C., ker so od tedaj vsi pri njem zaposleni. Na podlagi izpovedi prič in strank ter listinskih dokazov (predvsem pogodb o zaposlitvi) je sodišče prve stopnje prepričljivo in argumentirano štelo, da:

-je tožnik isto delo skrbnika ključnih strank s povsem identičnim opisom v pogodbah o zaposlitvi z dne 26. 11. 2019 in 15. 12. 2023 pri prejšnji delodajalki A. d. o. o. do 31. 12. 2023 in pri toženki od 1. 1. 2024 dalje opravljal na isti lokaciji, v poslovalnici na naslovu L.,

-prejšnja tožnikova delodajalka in toženka opravljata enako dejavnost, tj. prodaja rezervnih delov za avtomobile,

-skupaj s tožnikom je večina zaposlenih v tej PE E. prejšnje delodajalke 1. 1. 2024 nadaljevala z delom na istem naslovu pri toženki, podana je bila kontinuiteta zaposlitve,

-tožniku se po 1. 1. 2024 ni spremenil elektronski naslov, delo je opravljal z istim avtomobilom, istim telefonom in istimi strankami, terensko na isti "ruti",

-tožnikova prejšnja delodajalka je skladno s svojim poslovnim modelom toženki 1. 1. 2024 predala poslovalnico E. v upravljanje na podlagi specifične pogodbe z znaki franšizne pogodbe, pri čemer sta se dogovorili za prezaposlitev večine zaposlenih, o tem so bili ti na sestanku pri delodajalki prenosnici konec leta 2023 tudi obveščeni.

Glede na navedeno je pravilno uporabilo materialno pravo in štelo, da je prišlo do prenosa dela dejavnosti prejšnje tožnikove delodajalke na toženko in posledično spremembe delodajalca zaposlenih, ki so prešli k toženki, med njimi tožnika.

Toženka ves čas postopka vztraja, da ni šlo za delovnopravno kontinuiteto med njo in prejšnjo delodajalko tožnika, pri čemer se sklicuje na način prenehanja delovnega razmerja delavcev pri A. d. o. o. (s sporazumi) in sklenitev novih pogodb o zaposlitvi z izbranimi delavci. To za ugotovitev, ali je prišlo do prenosa (dela) podjetja s prejšnje delodajalke na toženko, ni pomembno. Toženka ne zanika, da je s prejšnjo tožnikovo delodajalko sklenila pogodbo za prenos PE E. niti da jo je dejansko prevzela v upravljanje, kar je ustrezna podlaga za ugotovitev, da je prišlo do spremembe delodajalca. Toženka in delodajalka prenosnica ob takem dejanskem stanju niti z načinom prenehanja delovnega razmerja zaposlenih niti s sklepanjem novih pogodb o zaposlitvi pri toženki nista imeli zakonske možnosti izključiti delovnopravno kontinuiteto prenesenih delavcev. Gre za kogentno normo in ob prevzemu vsaj dela dejavnosti se ni mogoče izogniti pravni posledici - prehodu pogodbenih pravic in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na toženko kot na delodajalko prevzemnico. Prav tako na ugotovitev o spremembi delodajalca ne vpliva toženkino pritožbeno sklicevanje, da pogodba z delodajalko prenosnico ni bila odplačna, da ni prevzela vseh delavcev ter da je tožnik delo pri njej opravljal skladno z njenimi navodili, na drugačen način kot pri toženki. Skladno z ustaljeno nacionalno in evropsko sodno prakso pri institutu spremembe delodajalca ni odločilno, ali gre za pogodben prenos podjetja ali le dejanski, prav tako ne, ali je prevzet le del podjetja ter ali so bili skladno s predpisi preneseni vsi delavci ali ne. V primeru spremembe delodajalca je delodajalec prevzemnik skupaj s prenosom dela podjetja dolžan prevzeti tudi vse delavce; če tega ne stori, lahko to neprevzeti delavci zahtevajo v sodnem postopku. Prav tako na pravilnost odločitve ne vpliva trditev o kasnejši selitvi poslovalnice na drug naslov. Toženka sicer v pritožbi zatrjuje, da ni opravljala iste dejavnosti kot delodajalka prenosnica ter da tožnik dela ni opravljal z istimi delovnimi sredstvi kot pri delodajalki prenosnici, vendar pa pravilnosti drugačnega dokaznega zaključka zgolj s tako splošnima in dokazno nepodprtima trditvama pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je prišlo 1. 1. 2024 do spremembe delodajalca, je pri tožniku podana delovnopravna kontinuiteta, zaradi zakonsko določenega obveznega prenosa pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako ne more biti zakonit ponovni dogovor o poskusnem delu tožnika za isto delo, posledično ni zakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Pravno nepomembne so pritožbene navedbe o tem, da je imela toženka drugačen način dela kot delodajalka prenosnica in posledično drugačne zahteve do delavcev, saj izpolnjevanja delovnih obveznosti tožnika ni smela presojati v luči uspešnosti opravljanja poskusnega dela, ki ga je tožnik v preteklosti delo skrbnika ključnih strank že uspešno opravil po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 11. 2019.

Zavrniti je treba tudi pritožbeno nasprotovanje odmerjeni višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v višini dveh plač. Zgrešeno je toženkino stališče, da je to previsoko, ker je bil tožnik pri njej zaposlen le tri mesece, saj je glede na delovnopravno kontinuiteto treba odmeriti denarno povračilo ob upoštevanju skupne delovne dobe pri toženki in delodajalki prenosnici, tj. približno 5 let. Sodišče prve stopnje je ob pravilnem upoštevanju navedenega ter tožnikove starosti (33 let), poklica (ekonomski tehnik) in kratkotrajne brezposelnosti (5 mesecev) pravilno ocenilo tožnikove zaposlitvene možnosti ter upoštevalo, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi nezakonito določenega poskusnega dela ob spremembi delodajalca. Prisojeno denarno povračilo v višini dveh plač ni previsoko niti neskladno z ustaljeno sodno prakso, tako stališče pa potrjuje tudi zadeva, na katero se sklicuje toženka v pritožbi Pdp 674/2022 (denarno povračilo v višini dveh plač je bilo priznano ob slabo leto in pol trajajoči zaposlitvi). Domnevno manjše število tožnikovih prošenj za zaposlitev pa ne utemeljuje nižjega denarnega povračila od prisojenega.

Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tudi sicer pa kot delodajalka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 v sporu o zakonitosti odpovedi ne bi bila upravičena do povračila stroškov postopka.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Glej odločitve VSRS III Ips 1/2023 in II Ips 75/2016 ter VSL I Cpg 371/2012 in I Cpg 1379/2011.

2Glej prvo pripravljalno vlogo z dne 3. 4. 2024.

3Glej tretjo pripravljalno vlogo z dne 6. 6. 2024.

4Vse v odgovoru na tožbo.

5Prva pripravljalna vloga z dne 24. 4. 2024.

6Druga pripravljalna vloga z dne 29. 5. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 75, 75/1, 89, 89/1, 89/1-5, 118 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.