Jedro

Pobot terjatev - 311. in 312. člen Obligacijskega zakonika - OZ. Načelo ne ultra alterum tantum za obresti ni veljalo pred 01.01.2002.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu točk 1, 3 in 4 izreka - to je za zavrnjeni tožbeni zahtevek v znesku 9.565,33 EUR razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: "1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 41.547,87 EUR z EUR protivrednostjo zakonitih zamudnih obresti od zneskov: - 14.383,03 SIT od dne 01.08.1997 do 31.10.2000 - 678.488,06 SIT od dne 14.02.1997 do 30.04.2000 - 234.126,97 SIT od dne 10.08.1997 do 31.10.2000 - 237.176,86 SIT od dne 10.09.1997 do 30.11.2000 - 239.491,94 SIT od dne 10.10.1997 do 31.12.2000 - 240.870,28 SIT od dne 10.11.1997 do 28.02.2001 - 240.818,78 SIT od dne 10.12.1997 do 28.02.2001 - 241.364,15 SIT od dne 10.01.1998 do 31.03.2001 - 240.693,85 SIT od dne 10.02.1998 do 30.04.2001 - 240.806,79 SIT od dne 10.03.1998 do 31.05.2001 - 239.618,40 SIT od dne 10.04.1998 do 30.06.2001 - 238.381,82 SIT od dne 10.05.1998 do 31.07.2001 - 238.542,70 SIT od dne 10.06.1998 do 31.08.2001 - 239.265,53 SIT od dne 10.07.1998 do 30.09.2001 - 240.507,97 SIT od dne 10.08.1998 do 31.10.2001 - 240.664,27 SIT od dne 10.09.1998 do 30.11.2001 - 241.135,69 SIT od dne 10.10.1998 do 31.12.2001 - 242.690,73 SIT od dne 10.11.1998 do 31.01.2002 - 244.730,19 SIT od dne 10.12.1998 do 28.02.2002 - 245.966,52 SIT od dne 10.01.1999 do 31.03.2002 - 246.436,68 SIT od dne 10.02.1999 do 30.04.2002 - 247.507,53 SIT od dne 10.03.1999 do 31.05.2002 - 248.395,06 SIT od dne 10.04.1999 do 30.06.2002 - 250.117,35 SIT od dne 10.05.1999 do 31.07.2002 - 252.394,95 SIT od dne 10.06.1999 do 31.08.2002 - 254.281,69 SIT od dne 10.07.1999 do 30.09.2002 - 256.158,49 SIT od dne 10.08.1999 do 31.10.2002 - 256.639,61 SIT od dne 10.09.1999 do 30.11.2002 - 256.212,29 SIT od dne 10.10.1999 do 31.12.2002 - 256.271,19 SIT od dne 10.11.1999 do 31.03.2003 - 261.579,81 SIT od dne 10.03.2000 do 27.06.2003 - 263.724,83 SIT od dne 10.04.2000 do 31.12.2006 - 265.056,26 SIT od dne 10.05.2000 do 31.12.2006 - 266.591,15 SIT od dne 10.06.2000 do 31.12.2006 - 268.416,69 SIT od dne 10.07.2000 do 31.12.2006 - 270.133,89 SIT od dne 10.08.2000 do 31.12.2006 - 271.377,86 SIT od dne 10.09.2000 do 31.12.2006 - 272.255,71 SIT od dne 10.10.2000 do 31.12.2006 - 273.256,69 SIT od dne 10.11.2000 do 31.12.2006, preračunano po tečaju zamenjave in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 41.547,87 EUR od dne 01.01.2007 dalje do plačila.

2. Ugotovi se, da obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke na dan 30.11.2007 za znesek 57.765,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.11.2007 dalje do plačila.

3. Ugotovljeni terjatvi tožeče in tožene stranke se pobotata do višine terjatve tožeče stranke in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

4. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 742,02 EUR v roku 15 dni." Tožeča stranka izpodbija navedeno sodbo "v točki 1 in 3 sodbe in posledično v točki 4 sodbe ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni", pri čemer je na pritožbeni stopnji sporno 9.565,33 EUR. Tožnica očita prvostopenjskemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno priznalo zakonske zamudne obresti le za čas, ko so te dosegle še eno glavnico, in sicer za obdobje pred 01.01.2002, saj bi sodišče po uradni dolžnosti moralo omejiti tek zakonskih zamudnih obresti glede na odločbe Ustavnega sodišča le za čas po 01.01.2002; tako ji gredo od zneskov, kjer je sodišče omejilo tek zakonskih zamudnih obresti v sodbi pred tem datumom, obresti vse do 01.01.2002. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo in sicer člen 312 Obligacijskega zakonika - OZ, saj je potrebno pobotati tudi stranske obveznosti. V pritožbi navaja: "Na dan 30.11.2007 je terjatev tožeče stranke znašala in sicer iz naslova glavnice in nateklih zakonskih zamudnih obresti skupaj 67.331,13 EUR in terjatev tožene stranke 57.765,80 EUR. Tožena stranka po pobotu terjatev dolguje tožeči stranki na dan 30.11.2007 še znesek 9.565,33 EUR, zato je odločitev sodišča, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, zmotna". Tožnica se pritožuje tudi zoper stroškovni del, ker da bi ji moralo sodišče priznati potne stroške za prihod na glavno obravnavo.

Tožena stranka se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo načelo ne ultra alterum tantum tudi v primerih, ko so zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov dosegle že pred 01.01.2002 glavnico, saj si je pri tem nepravilno tolmačilo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I 300/2004 z dne 02.03.2006. Z navedeno ustavno odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo 1060. člen OZ, v kolikor se na njegovi podlagi za obresti (pogodbene in zamudne) iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. To pomeni, da sodišče pri odločanju o teku obresti po 01.01.2002 upošteva veljavno zakonodajo, ne glede na to, da je obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ; do 01.01.2002 (šele takrat je začel veljati OZ) pa po določilih ZOR ni veljala prepoved ne ultra alterum tantum in gredo od posameznih zneskov v prvostopenjski sodbi (to je od prvih sedemnajst navedenih zneskov, kar v pritožbi ni v celoti pravilno prepisano) zakonske zamudne obresti tudi v smiselno zavrnilnem delu - to je vse do 01.01.2002. Višje sodišče se strinja s tožnico, da je sodišče prve stopnje glede pobota obeh terjatev napačno uporabilo materialno pravo - določila 311. in 312. člena OZ. Po drugem odstavku 312. člena OZ se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Sodišče prve stopnje v sedaj že pravnomočni 2. točki izreka ugotavlja obstoj v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke do tožeče stranke na dan 30.11.2007 za znesek 57.765,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2007 dalje do plačila. Po v tem delu že pravnomočni odločitvi iz točke 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje je terjatev tožeče stranke zapadla pred tem datumom, zato je potrebno upoštevati pri izračunu terjatve tožeče stranke tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti (stranske obveznosti), česar prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa, ker je upoštevalo le glavnico, je sodišče prve stopnje v točki 3 izreka nepravilno pobotalo ugotovljeni terjatvi do višine terjatve tožeče stranke in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Zaradi obrazložene napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v izpodbijanem delu nepopolno ugotovljeno. Zato je višje sodišče po 355. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP-UPB2 v zvezi s členom 130/II ZPP-D sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu točk 1, 3 in posledično v točki 4 izreka - v stroškovni odločitvi sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje dopolnilo dejansko stanje v izpodbijanem delu - v razliki med že dosojenimi obrestmi od v izreku naštetih prvih 17 zneskov pa do 01.01.2002 in glede pobota, kot je bilo obrazloženo, pri čemer pa naj ne spregleda, da tožeča stranka v pritožbi izrecno uveljavlja, da ji tožena stranka po pobotu terjatev dolguje na dan 30.11.2007 še znesek 9.565,33 EUR (opomba višjega sodišča: čeprav bi po prvostopenjski sodbi kazalo, da je že prvostopenjsko sodišče priznalo 41.547,87 EUR in obresti v enaki višini in nato še obresti od EUR).

Po členu 165/III ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki sta jih priglasili obe stranki, pridrži za končno odločbo.