Jedro

Dovoljenje za prebivanje je eden izmed najpomembnejših instrumentov zavarovanja državnega interesa na področju politike migracij. Če organ, ki je pristojen za izdajo dovoljenja za prebivanje, zazna resne razloge za sum, da bo delodajalec izvrševal kazniva dejanja, kot so posredovanje pri prostituciji, trgovina z ljudmi in zloraba prostitucije, in da obstajajo resni razlogi za sum, da bo tujec, ki prosi za dovoljenje, postal žrtev teh kaznivih dejanj, potem izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 55. člena ZTuj-2 zavrne.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo drugotožeče stranke (revidentke) zoper odločbo Upravne enote Sežana, št. 214-25/2012-21 (0305) z dne 5. 6. 2012, s katero je ta odločila, da se vloga za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje revidentke v Republiki Sloveniji zavrne (2. točka izreka sodbe in sklepa). S sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo prvotožeče stranke družbe A., d. o. o. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljvanju ZTuj-2) se izdaja dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu lahko zavrne v primeru, če obstaja sum, da bo izvrševal kazniva dejanja, in v primeru, če obstaja sum, da bo postal žrtev kaznivega dejanja. Za tak sum pa zadoščata obvestili Policijske uprave Koper, Sektorja kriminalistične policije, da je zoper delavce družbe A.(revidentkinega delodajalca), vložena kazenska ovadba, in Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, da je zoper delavce družbe A. vložena zahteva za preiskavo zaradi kaznivih dejanj trgovina z ljudmi in zloraba prostitucije, revidentka pa je v tej zadevi obravnavana kot žrtev teh kaznivih dejanj.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo revidentka vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na pogoj, določen v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot revizijske razloge uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev ustavnih pravic iz 22., 23., 27. in 49. člena Ustave RS. Navaja, da odločbe tožene stranke, ki ji je prvostopenjsko sodišče pritrdilo, ni mogoče preizkusiti, ker v njej niso navedena dejstva, na podlagi katerih je bil sprejet zaključek, da bo revidentka postala žrtev kaznivih dejanj, prav tako iz nje ni razvidno, kdaj in kako naj bi bila izvršena kazniva dejanja, ki se očitajo delavcem delodajalca, niti kdo je žrtev teh kaznivih dejanj. V sodbi razlogi za sum niso pojasnjeni zato odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti.

4. Tožena stranka v obširnem odgovoru na revizijo odgovarja na revizijske navedbe. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Odgovor na revizijo je bil revidentki vročen po odvetniku.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je dovoljena po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo.

8. V reviziji revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja „ali lahko upravni organ prošnjo za prvo začasno prebivanje tujke v Republiki Sloveniji, ki bo delala kot plesalka, zavrne iz razloga, ker naj bi obstajal sum, da naj bi bila tujka žrtev kaznivega dejanja, pri čemer naj bi ta sum izhajal iz tega, da je zoper nekatere delavce delodajalca, pri katerem naj bi tujec delal, podana kazenska ovadba zaradi suma kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji. Poleg tega gre za vprašanje obrazloženosti upravne odločbe z natančno navedbo razlogov, na podlagi katerih upravni organ zaključuje, da naj bi bila tujka žrtev prej omenjenega kaznivega dejanja“.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katerega je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revidentka dne 9. 1. 2012 po zakoniti zastopnici pri Upravni enoti Sežana vložila vlogo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca zaradi zaposlitve ali dela. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje je družbi A., izdal dovoljenje za zaposlitev revidentke (ki ni zabeležena v evidencah javne varnosti Republike Slovenije ali v Schengenskem informacijskem sistemu) z veljavnostjo od 23. 12. 2011 do 22. 12. 2012. Iz izjave z dne 6. 2. 2012, ki jo je podala na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu, izhaja, da je bila pri delodajalcu družbi A. že zaposlena (posedovala je dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve). Iz obvestila Policijske uprave Koper, Sektorja kriminalistične policije, z dne 20. 3. 2012 izhaja, da je ta organ na Okrožno državno tožilstvo v Kopru dne 9. 11. 2011 podal kazensko ovadbo zoper direktorja družbe A. in ostale zaradi suma storitve kaznivih dejanj trgovina z ljudmi po 113. členu KZ in zloraba prostitucije po 175. členu KZ, dne 16. 1. 2012 pa podal zoper direktorja in družbenika družbe A. ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja posredovanje pri prostituciji po 186. členu KZ. Iz dopisa Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 23. 5. 2012 izhaja, da je bila zoper direktorja, družbenika in še eno osebo družbe ter samo družbo A. dne 11. 11. 2011 vložena zahteva za preiskavo zaradi kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1 in zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1. Revidentka je v zahtevi za preiskavo obravnavana kot žrtev obeh kaznivih dejanj.

11. Po določbi 4. točke prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, se tujcu ne izda dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, če obstajajo resni razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča se na podlagi te določbe tujcu lahko odreče izdaja dovoljenja za prebivanje, če obstaja sum, da bo izvrševal kazniva dejanja, kot tudi v primeru, če obstaja sum, da bo postal žrtev kaznivega dejanja.

12. Dovoljenje za prebivanje je eden izmed najpomembnejših instrumentov zavarovanja državnega interesa na področju politike migracij. Če organ, ki je pristojen za izdajo dovoljenja za prebivanje, zazna resne razloge za sum, da bo delodajalec izvrševal kazniva dejanja, kot so posredovanje pri prostituciji, trgovina z ljudmi in zloraba prostitucije, in da obstajajo resni razlogi za sum, da bo tujec, ki prosi za dovoljenje, postal žrtev teh kaznivih dejanj, potem izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 55. člena ZTuj-2 zavrne.

13. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru podan odklonilni razlog, določen v četrti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Sum, da bo revidentka postala žrtev kaznivih dejanj, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, izhaja tako iz obvestila Policijske uprave Koper, Sektorja kriminalistične policije z dne 20. 3. 2012, kot tudi obvestil Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 23. 5. 2012, ki je zoper odgovorne osebe in družbo A. vložil zahtevo za preiskavo zaradi kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije, revidentka pa je v zahtevi za preiskavo obravnavana kot žrtev teh kaznivih dejanj. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan zakonski dejanski stan iz četrte alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 in odklonilni razlog, da se revidentki izda dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji.

14. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3. 4. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1). Predmet revizije je sodba sodišča prve stopnje, argumente, ki naj bi revizijo utemeljili pa je potrebno vselej jasno in opredeljeno navesti, zato se revidentka na navedbe in dokazne predloge, ki jih je podala v upravnem postopku oziroma v tožbi, ne more sklicevati. Vrhovno sodišče se zato ne opredeljuje do revizijskih očitkov o domnevno storjenih bistvenih kršitvah določb postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih revidentka ni specificirala ali argumentirala.

15. Revidentka v reviziji uveljavlja kršitev ustavnih pravic, in sicer ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS) in pravice do svobodne izbire dela (49. člen Ustave RS).

16. Z vidika kršitve 22. člena Ustave RS revidentka prvostopenjskemu sodišču očita, da ni zaslišalo nje in predlaganih prič. Izjavo, da ni žrtev kaznivih dejanj, je podala na Konzularnem oddelku Veleposlaništva Republike Slovenije v Beogradu dne 8. 5. 2012 in dne 7. 6. 2012; dokazov, ki so bili v upravnem postopku že izvedeni in je sodišče z njimi seznanjeno, na glavni obravnavi ni treba ponovno izvesti. Kazenska odgovornost storilcev kaznivih dejanj, se v upravnem postopku ne ugotavlja, enako pa velja tudi za delavce družbe A. in samo družbo. Ali so bila storjena kazniva dejanja, bo ugotovljeno v kazenskem postopku, za predmetni upravni postopek pa zadostuje ugotovitev, da je bila zoper delavce delodajalca vložena kazenska ovadba in zahtevana preiskava, zato zaslišanje odgovornih oseb družbe A. pred sodiščem ni bilo potrebno. Kot je že navedeno, se v upravnem postopku ne ugotavlja kazenska odgovornost delavcev delodajalca in prosilca za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, zato so neutemeljeni očitki, da je bilo zaradi tega, ker niso bile zaslišane predlagane priče (ki naj bi izpovedale, ali so storile kaznivo dejanje), revidentki onemogočeno uveljavljanje pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) oziroma je bilo poseženo v pravico do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS). Prav tako ne drži revizijski ugovor, da je bila revidentki kršena pravica do svobodne izbire dela. Zakonodajalec je predpisal pogoje za izdajo oziroma zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, revidentka pa teh pogojev ne izpolnjuje.

17. Določba četrte alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 je tudi po presoji Vrhovnega sodišča jasna. Glede na namen te določbe je predpisan tudi primeren dokazni standard, zato kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ni potrebe za pričetek postopka ocene njene ustavnosti.

18. Vrhovno sodišče se je na podlagi 306. člena v zvezi s 383 členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so pomembne za odločitev, do ostalih, ki jih ocenjuje kot nebistvene, pa se ne opredeljuje.

19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso utemeljeni razlogi, ki jih revident uveljavlja v reviziji, in niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.

20. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).