Jedro

Tožeča stranka od toženca (vodje horizontalne signalizacije) vtožuje škodo, ki naj bi jo toženec povzročil, ker si je „izmislil“ gradbišče in fiktivno prikazoval stroške gradbišča, izstavljal dobavnice in podpisoval račune, ki jih je plačala tožeča stranka in s tem tožeči stranki povzročil škodo. Ker ni podana vzročna zveza med škodo, ki jo tožeča stranka zatrjuje na podlagi plačanih računov, in dobavnicami, ki so bile podpisane več kot šest mesecev po plačilu računov, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 68.053,18 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2010 dalje do plačila in plačati po sodišču odmerjene pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške v višini 2.459,91 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od poteka paricijskega roka do plačila) (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje prejudiciralo zadevo s tem, ko je na naroku za glavno obravnavo dne 9. 2. 2016 zadevo zaključilo, ne da bi zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je bil na glavni obravnavi upravičeno odsoten. Meni, da je zaradi neizvedbe ključnega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, tožeči stranki pa onemogočilo obravnavo pred sodiščem in kljub nepopolni trditveni podlagi sledilo izpovedbi tožene stranke, da je za prejem dobavnic prejela navodila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je na glavni obravnavi dne 9. 2. 2016 sprejelo sklep, da se narok zaključi in sodba izide pisno, ne da bi zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je tožeča stranka grajala že na samem naroku. Ne glede na odsotnost tožeče stranke z naroka za glavno obravnavo sodišče ne bi smelo zaključiti zadeve brez zaslišanja zakonitega zastopnika, saj je s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa ni ravnalo skladno z načelom materialne resnice, saj je sodbo v celoti oprlo na izpovedbo tožene stranke, ki ji je verjelo predvsem iz razloga, ker zakonitemu zastopniku tožeče stranke ni bila dana možnost izpovedbe o pravnorelevantnih dejstvih. Meni, da bi lahko le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je toženec kot delavec tožeče stranke zavestno in naklepno podpisal dobavnice, ki so bile vse izdane dne 23. 11. 2009 za domnevno dobavo betona na gradbišču A.. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ter v izpodbijani sodbi niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, oziroma bistvene kršitve, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev določb pravdnega postopka, ker je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je razpisalo poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo za dne 25. 11. 2015 in na ta narok je bil pravilno vabljen zakoniti zastopnik tožeče stranke z vabilom stranki na zaslišanje (l. št. 42), v katerem je bil tudi opozorjen, da lahko sodišče, če se sodnemu vabilu ne bo odzval, odloči, da bo zaslišana samo stranka, ki je prišla na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Tega naroka se je udeležil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. Na tem naroku je sodišče izvedlo nekatere dokaze ter nato zaradi izvajanja nadaljnjih dokazov narok preložilo na dne 9. 2. 2016 ob 11.30 uri, kar so vsi navzoči, torej tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke B.B., vzeli na znanje in se odpovedali posebnemu vabilu, prav tako pa je sodišče stranki opozorilo, da je predvideno njuno zaslišanje in da posebnega vabila ne bosta prejeli, kot izhaja iz zapisnika z dne 25. 11. 2015 (l. št. 47). Na obravnavo dne 9. 2. 2016 zakoniti zastopnik tožeče stranke B.B. ni pristopil, njegov pooblaščenec pa je povedal, da ne ve, zakaj se naroka ni udeležil, prav tako pa zakoniti zastopnik tožeče stranke svoje odsotnosti z naroka ni opravičil. 7. Tako so neutemeljene in protispisne pritožbene navedbe, da je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke na glavni obravnavi dne 9. 2. 2016 upravičeno odsoten. Tožeča stranka pa tudi v pritožbi ne navede, zakaj naj bi bila njegova odsotnost upravičena. Glede na to tožeči stranki ni bila kršena pravica do izjave oziroma načelo kontradiktornosti. Tožeča stranka pa niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni konkretno navedla, katera dejstva sploh dokazuje s tem dokazom. Ocena sodišča prve stopnje, da zaslišanje tožeče stranke ni potrebno, ker je že na podlagi listinskih dokazov in izpovedi toženca zadeva dovolj razčiščena, je tako pravilna. Odločilna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo že na podlagi listinskih dokazov in ni upoštevalo le izpovedi toženca, kot zmotno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Tožena stranka je tudi pravočasno podala vse navedbe in trditve, tudi v zvezi s svojo izpovedbo pa je podala zadostno trditveno podlago, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8. Pritožba izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbo tožene stranke. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Tudi izpoved stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne izpovedbe mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožene stranke, ki je skladna z listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožeča stranka. Pritožba ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale na neverodostojnost izpovedbe toženca, zato je treba tudi te pritožbene navedbe zavrniti.

9. V predmetnem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od tožene stranke, ki je bila pri njej zaposlena od 1. 6. 2004 do 9. 1. 2012, na delovnem mestu vodja horizontalne signalizacije, vtožuje škodo, ki naj bi jo toženec povzročil, ker si je „izmislil“ gradbišče A. in fiktivno prikazoval stroške gradbišča, izstavljal dobavnice in podpisoval račune, ki jih je plačala tožeča stranka (izstavljeni računi za beton, ki ni bil dobavljen in vgrajen). Tako naj bi neupravičeno priznal in podpisal dobavo betona v vrednosti 68.053,18 EUR dne 23. 11. 2011 in s tem tožeči stranki povzročil škodo.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil toženec pri tožeči stranki zadolžen za operativo, na delovnem mestu vodja horizontalne signalizacije in da o financah pri svojem delu nikoli ni odločal; - da iz dobavnic, ki jih je tožeča stranka priložila k tožbi, izhaja, da so datirane z dne 17. 11. 2009, 18. 11. 2009 in 23. 11. 2009 (A3), sam račun, ki naj bi bil po navedbah tožeče stranke izdan na podlagi teh dobavnic, pa je bil izdan že 31. 3. 2009 in 30. 4. 2009, z rokom plačila 30. 4. 2009 oziroma 16. 5. 2009 (A4 in A5); - da so bile dobavnice z dne 17., 18. in 23. 11. 2009 podpisane več kot šest mesecev po izstavitvi in plačilu računa; - da podpisi tožene stranke na dobavnicah niso v nikakršni vzročni zvezi s plačilom in s transakcijami, ki so se vršile med tožečo stranko in samostojnim podjetnikom C.C. (D.).

11. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da ni nobene vzročne zveze med plačilom, ki ga je tožeča stranka izvedla na podlagi računov, izdanih dne 31. 3. 2009 in 30. 4. 2009, saj je prejem računa ter tudi likvidacijo računa podpisala popolnoma druga oseba in ne toženec. Prav tako na dohodni štampiljki in na samem računu ni nikjer naveden toženec in na njem tudi ni njegovega podpisa. Iz kartice komitenta pa je razvidno, da sta bila sporna računa plačana 30. 4. 2009 in 16. 5. 2009, medtem ko so bile dobavnice podpisane več kot šest mesecev po izstavitvi računa. Zato ni mogoče govoriti o vzročni zvezi med podpisanimi dobavnicami in izstavljenima in plačanima računoma samostojnemu podjetniku C.C.. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, saj ni podane vzročne zveze med škodo, ki jo tožeča stranka zatrjuje na podlagi plačanih računov, in dobavnicami, ki so bile podpisane več kot šest mesecev po plačilu računov.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).