Jedro

Družba ima vedno vsaj enega aktivnega družbenika. Ker je bil revident edini družbenik izbrisane družbe, ga je potrebno obravnavati kot aktivnega družbenika – torej kot družbenika, ki je odgovoren za obveznosti izbrisane družbe. Okoliščine poslovanja izbrisane družbe za odločitev o njegovi odgovornosti za dolgove izbrisane družbe, niso relevantne.

Ob upoštevanju, da je v takratnem obdobju Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje opravljala tudi naloge davčnega nadziranja, je po presoji Vrhovnega sodišča podano pretrganje relativnega zastaranja s trenutkom, ko so bili predloženi plačilni nalogi uvrščeni v vrstni red plačil. Gre namreč za uradno dejanje pristojnega organa (Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje), katerega namen je, da se dolgovani znesek prometnega davka poplača takrat, ko sredstva na računu zavezanca omogočajo njegovo poplačilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS, zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 26. 11. 2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Davčnega urada K. z dne 12. 2. 2002, s katerim je prvostopni organ zoper tožečo stranko uvedel postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v skupnem znesku 2,199.526,98 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Navaja, da je bila tožeča stranka edini družbenik družbe A. d.o.o., ki je prenehala z izbrisom na podlagi 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod, in kot tak odgovarja za obveznosti izbrisane družbe z vsem svojim premoženjem. Prav tako ni nastopilo zastaranje obveznosti.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri vseh pritožbenih navedbah v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje in tožbenih navedbah. Navaja, da je bila zaradi dolgotrajnosti postopkov povsem nemočna pri poslovanju svoje družbe. Vse obveznosti družbe A. d.o.o. so nastale izključno iz objektivnih razlogov, ker družba ni dobila plačila za prodajo proizvodov, kar je v posledici pripeljalo do prenehanja družbe. Vse zaostale obveznosti družbe A. d.o.o. izvirajo iz obdobja pred uveljavitvijo ZFPPod, zato meni, da je podana kršitev 155. člena Ustave RS. Navaja, da je obveznost zastarala. Obveznost plačila prometnega davka je nastala v letu 1996. Navaja, da je na nekaterih nalogih za prenos preko številke šest z roko napisana številka sedem, tako da je videti, kot da bi obveznost nastala leta 1997. Tako je po mnenju tožeče stranke relativno zastaranje obveznosti nastopilo leta 2001. Prvo dejanje davčnega organa je bilo opravljeno v letu 2002, pri čemer pa sam dopis o dolgovanih zneskih ne predstavlja uradnega dejanja davčnega organa, ki mu je namenjena izterjava davčne obveznosti. Navaja, da ni bila upoštevana odločba Ustavnega sodišča, s katero je bila ugotovljena neskladnost Zakona o davčnem postopku. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekala tudi sodna presoja obravnavane revizije.

8. Tožnik je pravni zavezanec za plačilo davčnega dolga, ker je bila njegova družba, v kateri je bil edini družbenik, iz sodnega registra izbrisana na podlagi ZFPPod.

9. Okrožno sodišče v Ljubljani je namreč s sklepom Srg št. ... z dne 25. 9. 2001 na podlagi prvega odstavka 35. člena ZFPPod izbrisalo iz sodnega registra družbo A. d.o.o., ker neprekinjeno v obdobju 12 mesecev ni opravljala izplačil preko računa pri organizaciji, ki je zanjo kot gospodarsko družbo opravljala posle plačilnega prometa. Izbris navedene družbe je bil objavljen v Uradnem listu dne 6. 2. 2002. Revident je bil edini družbenik izbrisane družbe.

10. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 je odgovornost pravih, aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisanih družb nujna. Za dolgove družb, ki so bile izbrisane po ZFPPod tako ne odgovarjajo le t.i. nepravi oziroma pasivni družbeniki – torej tisti družbeniki, ki niso imeli vpliva na poslovanje družbe.

11. Družba ima vedno vsaj enega aktivnega družbenika (primerjaj sodbo VS RS II Ips 4/2008). Ker je bil revident edini družbenik izbrisane družbe, ga je treba obravnavati kot aktivnega družbenika – torej kot družbenika, ki je odgovoren za obveznosti izbrisane družbe. Kot je revidentu pojasnilo že Upravno sodišče okoliščine poslovanja izbrisane družbe, na katere revident opozarja tudi v reviziji, za odločitev o njegovi odgovornosti za dolgove izbrisane družbe niso pravno pomembne. Ker je prišlo do izbrisa družbe po določbah ZFPPod, odgovornost revidenta temelji na zakonskih določbah.

12. Očitek, da je v obravnavanem primeru podana kršitev 155. člena Ustave RS, ni utemeljen. V obravnavanem primeru ne gre za prepovedano povratno veljavo pravnih aktov, pač pa za to, da so se z uveljavitvijo ZFPPod spremenile prej zakonsko določene pravice oziroma pogoji za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej. Tako bi lahko govorili le o nepravi retroaktivnosti, ki pa prav tako ni podana. O tem se je v navedeni odločbi že opredelilo Ustavno sodišče. 13. Prav tako ni utemeljen očitek revizije, da je obveznost do plačila terjanega prometnega davka nastala 1996 in je zato nastopilo zastaranje izterjave davčne obveznosti. Iz listin, ki se nahajajo v spisu (izpis Agencije Republike Slovenije za plačilni promet z dne 25. 5. 1999 in z dne 20. 2. 2001), izhaja, da so bili vsi nalogi, ki jih je za plačilo svojih obveznosti izdala družba A. d.o.o., tako tisti, ki se nanašajo na plačilo prometnega davka, kot tudi tisti, ki se nanašajo na plačilo prispevkov, ob zapadlosti predloženi v vrstni red plačil pri Agenciji RS za plačilni promet. Iz navedenih listin izhaja, da so bili nalogi družbe A. d.o.o. za plačilo prometnega davka predloženi v vrstni red plačil dne 28. 2. 1997. Določbe o zastaranju v ZDavP so enake kot v ZPD (ki je prenehal veljati z dnem uveljavitve ZDDV), tako glede splošnega relativnega zastaralnega roka kot glede teka zastaranja in absolutnega zastaralnega roka 10 let. 14. Po drugem odstavku 96. člena ZDavP pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati. Zastaranje ustavi vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je izterjava davčne obveznosti in je bil dolžnik z njim seznanjen (drugi odstavek 97. člena ZDavP). Po vsaki ustavitvi teka zastaranja začne zastaralni rok teči znova, vendar zastaranje izterjave nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (peti odstavek 97. člena ZDavP). Tako se pokaže, da v obravnavanem primeru ni ključno, kdaj je nastala obveznost plačila prometnega davka (ta gotovo ni nastala pred letom 1996), saj iz spisa izhaja, da so bili nalogi predloženi v vrstni red plačil, in zato ni pomembno, da je na nalogih čez številko šest napisana številka sedem. Tudi sicer je jasno, da so bili nalogi lahko v plačilo predloženi šele po izdelavi dokončnega obračuna prometnega davka, torej šele v letu 1997. 15. Skladno s 43. členom Zakona o prometnem davku so bili davčni zavezanci s predložitvijo dokončnega obračuna prometnega davka dolžni predložiti tudi naloge za vplačilo razlike oziroma dokazilo o vplačilu razlike, če so bile vplačane akontacije prometnega davka manjše od zneska davčne obveznosti, ki je bila določena z dokončnim obračunom. Če pravna oseba ni izdala nalogov za plačilo davkov in prispevkov, je te naloge, na podlagi 44. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje – ZAPPNI, izdala Agencija. Če je bil imetnik računa plačilno nesposoben, so bili nalogi za plačilo dospelih neporavnanih obveznosti uvrščeni v evidenco o vrstnem redu nalogov za plačilo. V tem primeru so se obveznosti plačevale po vrstnem redu, ki je bil določen v 36. členu ZAPPNI.

16. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju, da je v takratnem obdobju Agencija opravljala tudi naloge davčnega nadziranja, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru podano ustavitev relativnega zastaranja s trenutkom, ko so bili predloženi plačilni nalogi uvrščeni v vrstni red plačil. Gre namreč za uradno dejanje pristojnega organa (Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje), katerega namen je, da se dolgovani znesek prometnega davka poplača takrat, ko sredstva na računu zavezanca omogočajo njegovo poplačilo.

17. Ker je bil davčni zavezanec izbrisan iz sodnega registra (izbris je bil v Uradnem listu objavljen 6. 2. 2002), je bil dne 12. 2. 2002 izdan sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga zoper družbenika izbrisane družbe – revidenta. Navedeni sklep je bil revidentu vročen 14. 2. 2002. Tako je jasno, da tudi v času od izbrisa družbe do izdaje sklepa o prisilni izterjavi davčnega dolga ni nastopilo relativno oziroma absolutno zastaranje davčne obveznosti.

18. Neutemeljeno je revidentovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila ureditev teka zamudnih obresti, določena z ZDavP, v neskladju z Ustavo, in odločilo, da v zadevah iz 406. člena ZDavP-1, torej v zadevah, glede katerih je bil postopek ob uveljavitvi ZDavP-1 v teku oziroma, glede katerih je bila ob uveljavitvi ZDavP-1 že vložena zahteva ali pravno sredstvo, začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Z izpodbijanim sklepom je bila namreč uvedena prisilna izterjava obveznosti, določenih z izvršilnim naslovom, ki pa zajema tudi zamudne obresti, vendar ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

19. ZDavP v 47. členu določa, da je davčni organ dolžan s sklepom ustaviti postopek prisilne izterjave po uradni dolžnosti, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega oziroma je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, če je pravica do izterjave dolga zastarala, če je dolžnik davčni dolg plačal ali če je bil dolžniku dolg odpisan. Tožeča stranka ne zatrjuje, da je kateri izmed teh pogojev nastopil. Ker sklep o prisilni izterjavi temelji na seznamu zaostalih obveznosti z dne 5. 7. 2001, ta pa temelji na obračunih prispevkov oziroma prometnega davka, ki so posledica postopka samoobdavčitve, po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi niso podani pogoji za ustavitev izvršbe glede zamudnih obresti.

20. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.