Jedro

Sprememba sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji zaradi drugačnih dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje pomeni kršitev določila 4. točke 373. člena ZPP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se glede tožene stranke Lovske družine L. razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožnik je od toženih strank zahteval plačilo odškodnine v znesku 2.193,00 SIT, ker naj bi odgovarjali za škodo na njegovem avtomobilu, nastalo dne 15.11.1988 v S. pri L. zaradi trčenja z divjo živaljo. Ocenilo je, da je bilo trčenje nesrečno naključje, zaradi česar za enkraten prehod divjadi preko ceste lovska družina na podlagi krivdne odgovornosti ne more odgovarjati.

Pritožbi tožnika pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki Lovski družini L. naložilo, da mora plačati zahtevano odškodnino. Ugotovilo je, da ni šlo le za enkraten naključen prehod, temveč za večkratno prehajanje divjadi, ki je pomenilo nevarnost za voznike na cesti. V ostalem - glede odločitve o drugi toženi stranki - je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper takšno odločitev, kolikor je bilo ugodeno pritožbi tožeče stranke, je vložil tedanji javni tožilec Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 404. člena ZPP v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP ter 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi z nepravilno uporabo 4. odstavka 373. člena ZPP in z neuporabo 370. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje. Razlogi o odločilnih dejstvih so v tistem delu izpodbijane sodbe, s katerim je bilo pritožbi tožnika ugodeno, med seboj in med tem, kar se o razlogih v sodbi sodišča prve stopnje navaja v sodbi sodišča druge stopnje in samimi razlogi v sodbi sodišča prve stopnje, v nasprotju. Poleg tega je sodišče druge stopnje svojo odločitev o spremembi odločitve sodišča prve stopnje oprlo na drugače ugotovljeno odločilno dejstvo o pogostnosti prehajanja divjadi preko spornega cestnega odseka. Tako je bila napačno uporabljena določba 4. točke 473. člena ZPP, opuščena pa je bila uporaba določb 370. člena ZPP (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP). Podlaga za odločitev sodišča druge stopnje po 4. točki 373. člena ZPP predpostavlja nespremenjeno dejansko stanje, ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je "v obravnavanem primeru očitno šlo za enkraten prehod divjadi preko ceste". V nasprotju s tem je na drugi stopnji bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kar pomeni napačno uporabo 4. točke 373. člena ZPP in neuporabo določbe 373. člena ZPP.

Tožeča stranka in druga tožena stranka na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Odločilna dejstva dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ugotavljalo v okviru določbe 68. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list RS, št. 25/76, 29/86), po kateri mora lovska organizacija, ki upravlja lovišča, skladno z določbami lovsko-gospodarskih načrtov preprečevati škodo, ki jo divjad lahko napravi premoženju ali življenju. Pri tem je sprejelo dokazno oceno, po kateri je tožena lovska družina sicer takoj po škodnem dogodku zahtevala "novo popolno ureditev prometne signalizacije na odseku ceste H. S.", vendar pa ravno cestni odsek, kjer se je pripetilo trčenje, "ni bil ocenjen za kritičnega, oziroma za takega, kjer bi prihajalo do stalnega, kontinuiranega prehoda divjadi preko ceste in tako do morebitne nevarnosti za udeležence cestnega prometa". Nastanek škode je po tem stališču nesrečno naključje zaradi enkratnega prehoda divjadi preko ceste. Krivda lovske družine torej ni dokazana (158. člen ZOR).

Sodišče druge stopnje pa je na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, sprejelo sklep dejanske narave, po katerem v obravnavanem primeru "ni šlo le za enkraten naključen prehod srne čez cesto, pač pa za večkratno prehajanje divjadi, ki je pomenilo nevarnost za vozila na cesti". Takšno sklepanje je posebej utemeljeno z dejstvom, da je tožena lovska družina naknadno, torej šele po škodnem dogodku, izpeljala postopek za postavitev potrebne prometne signalizacije. Opisana dokazna ocena je imela za posledico pravno presojo, po kateri tožena lovska družina ni storila vsega za preprečitev škode, zaradi česar za njen nastanek (krivdno) odgovarja. Gre torej za dve nasprotujoči si dejanski (in le posledično pravni oceni), ki pa temeljita na enakih odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je pri tem svojo odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje izrecno oprlo na določbo 4. točke 373. člena ZPP, po kateri je mogoče sodbo prve stopnje spremeniti pri sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, vendar ob zmotni uporabi materialnega prava.

Opisano stališče sodišča druge stopnje je protislovno že zato, ker je ob predpostavki pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kamor spada tudi ocena o enkratnem prehodu divjadi, pravno sklepanje o izostanku odgovornosti tožene lovske družine morda pogojno sprejemljivo. Sodba prve stopnje vsebuje namreč tudi obširne razloge o dejanskem poteku dogodkov po nesreči, ki se nanašajo na obnovo in dopolnitev prometne signalizacije na kritičnem kraju, ki pa naj bi dokazovali ravno nasprotno, kar je ugotovilo sodišče druge stopnje: da je bilo tudi kasneje ugotovljeno, da se s stališča prečkanja divjadi kritični cestni odsek ni nevaren. Če je taka dokazna ocena pravilna ali ne, je dejansko vprašanje, ki bi na drugi stopnji lahko povzročilo dvom in morebitno ukrepanje po določbi 370. člena ZPP. Preskok sodišča druge stopnje v sodbenih razlogih, po katerem na prvi stopnji ugotovljena dejstva kažejo na večkratno prehanje divjadi, torej predstavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane procesne napake, ki jih je po eni strani mogoče zaradi nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih opredeliti v okviru 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, po drugi strani pa v opisani napačni uporabi določbe 4. točke 373. člena ZPP, oziroma neuporabi določbe 370. člena ZPP, oboje v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP.

Utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti je bilo zato treba ugoditi (1. odstavek 394. člena v zvezi z 2. odsavkom 408. člena ZPP), izpodbijano sodbo v napadenem delu razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču druge stopnje zaradi ponovnega odločanja o pritožbi proti sodbi prve stopnje, ki je izrecno grajana zaradi pomanjkljivo in napačno ugotovljenega dejanskega stanja.