Jedro

V denacionalizacijskem postopku, ki ga povzročijo vlagatelji zahteve za denacionalizacijo, so stroške izvedenca praviloma dolžni nositi vlagatelji zahteve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Pesnica stroške postopka izvedbe dokaza s sodnim izvedencem geodetske stroke v višini 1.194,00 EUR naložila v plačilo vlagateljem zahtevka za denacionalizacijo in Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, in sicer vsakemu do 1/2 navedenega zneska v višini 597,00 EUR. V obrazložitvi upravna enota pojasnjuje, da so pravni nasledniki pokojnega A.A. in pokojne B.B. vložili zahtevek za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin. Med drugim so zahtevali tudi vračilo nepremičnine s parc. št. 757/2, k.o. …, ki je v lasti Republike Slovenije. Na omenjeni parceli stoji objekt, ki mu je bilo treba določiti funkcionalno zemljišče. Funkcionalno zemljišče, potrebno za normalno uporabo in dostop, pa je bilo treba določiti tudi stanovanjskemu objektu na zemljišču s parc. št. *60, k.o. …. Upravni organ je zato s sklepom postavil sodnega izvedenca za geodezijo, katerega naloga je bila, da ugotovi merila za določitev funkcionalnega zemljišča obeh objektov. Izvedenec je v postopku priglasil stroške izvedenine v višini 1.194,00 EUR. O plačilu stroškov postopka je upravna enota že odločila v odločbi št. 321-234/93 z dne 19. 3. 2010. Po vloženi pritožbi pa je ministrstvo odločitev odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo v ponoven postopek. Po mnenju ministrstva določba 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) le na splošno določa, kdo je nosilec stroškov upravnega postopka in organa ne zavezuje absolutno. To določbo je po sodni praksi treba uporabljati v povezavi s procesnimi dejanji drugih udeležencev, upravni organ pa lahko v posameznem primeru ugotovi obstoj takšne okoliščine, ki opravičujejo odstop od splošnega pravila. Ena izmed takšnih okoliščin je po stališču sodne prakse tudi soglasje stranke v postopku. Upravni organ je tako v ponovljenem postopku ugotavljal, ali je katera od strank podala soglasje za odmero zemljišča in plačilo stroškov odmere v postopku, ki se je začel na zahtevo vlagateljev denacionalizacijskega zahtevka. Po mnenju upravnega organa je bilo treba stroške za izvedenca v obravnavani zadevi porazdeliti v pravičnem razmerju med obe stranki v enakem deležu. Vlagatelji denacionalizacijskega postopka nosijo breme stroškov, saj je bil postopek začet na njihovo zahtevo, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pa ima po mnenju upravnega organa interes za odmero dela zemljišča, saj objekt, ki stoji na zemljišču, ni v njegovi lasti. Po izvedeni odmeri bo lahko namreč Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov RS odmerjen del zemljišča prodal lastniku objekta.

Zoper navedeno odločitev so se pritožili vlagatelji zahteve za denacionalizacijo. Ministrstvo je z odločbo št. 490-93/2011/2 z dne 16. 10. 2012 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Kot ugotavlja ministrstvo v obrazložitvi odločbe, je izvedenec po navodilu upravnega organa v izvidu in mnenju, ki ga je izdelal, določil funkcionalno zemljišče ter izvedel parcelacijo tako, da sta iz dotedanje parcele št. 757/2, k.o. … nastali dve parceli št. 757/3 in 757/4, obe k.o. …. Za novonastalo parcelo št. 757/4 so obstajale ovire za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), saj se to zemljišče šteje za zazidano stavbno zemljišče, zaradi česar bi lahko bila nepremičnina vrnjena upravičencu le v obliki odškodnine. Za parcelo št. 757/3, k.o. … pa ni bilo ugotovljenih ovir za vračilo v naravi. Z odločbo Upravne enote Pesnica št. 321-234/93 z dne 19. 3. 2010 je bila ta parcela vrnjena upravičencu A.A. v naravi, novonastala parcela št. 757/4, k.o. … pa je bila vrnjena v obliki odškodnine. Zoper omenjeno odločbo je upravni spor sprožila Slovenska odškodninska družba d.d. (v nadaljevanju SOD d.d.), Upravno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo opr. št. I U 2027/2010 z dne 5. 4. 2011 odpravilo odločbo Upravne enote Pesnica v delu, ki se nanaša na vračilo zemljišča s parc. št. 757/4, k.o. … in v tem delu zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje. O vračilu omenjene parcele je prvostopni organ ponovno odločil z odločbo z dne 15. 6. 2011 ter zahtevek za vračilo zavrnil na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena ZDen. Pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo, je ministrstvo zavrnilo. Po mnenju ministrstva je bilo pritožnikom pravilno naloženo plačilo stroškov za izvedenca, saj je prav izvedensko mnenje organu prve stopnje omogočilo vračilo dela dotedanje parcele št. 757/2, k.o. … (to je novonastale parcele št. 757/3, k.o. …) v naravi. Stroški za izdelavo izvedenskega mnenja pa gredo glede na določbo prvega odstavka 113. člena ZUP/86 v breme pritožnikov, saj so ti stroške povzročili z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo.

Zoper izpodbijano odločitev je tožnik (eden izmed vlagateljev zahteve za denacionalizacijo) vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je odločitev upravnega organa glede povračila stroškov izvedenca v nasprotju z zdravim razumom, saj je bila zahteva vlagateljev za denacionalizacijo zavrnjena. Ker tožnik v postopku denacionalizacije ni prejel nobenega premoženja, tudi ni dolžan nositi stroškov za izvedenca. Zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi izpodbijanega akta in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot prizadeta stranka na tožbo ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

Tožnik (eden izmed vlagateljev zahteve za denacionalizacijo) v tožbi nasprotuje odmeri stroškov za izvedenca geodetske stroke v postopku denacionalizacije, ki je bil začet na zahtevo pravnih naslednikov pokojnih razlaščencev.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila naloga izvedenca določiti funkcionalno zemljišče k objektoma na zemljiščih s parc. št. 757/2 in parc. št. *60, obe k.o. … z namenom, da se izdela strokovna podlaga za izvedbo postopka parcelacije. Izvedenec je bil postavljen, ker je upravni organ v postopku vračanja podržavljenega premoženja ugotovil, da je za vrnitev dela zemljišča s parc. št. 757/2, k.o. … v naravi potrebna predhodna izvedba parcelacije, z izvedbo katere so se v postopku izrecno strinjali tudi vlagatelji zahteve za denacionalizacijo.

V postopkih za uveljavljanje pravic po ZDen se uporablja ZUP/86, če ZDen ne določa drugače (drugi odstavek 6. člena ZDen). Na uporabo ZUP/86 pri odmeri stroškov denacionalizacijskega postopka napotuje tudi drugi odstavek 71. člena ZDen, ki določa, da se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo.

Po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP/86 gredo posebni denarni izdatki organa, ki vodi postopek, praviloma v breme tistega, ki je ves postopek povzročil. Med omenjene stroške sodijo po zakonski določbi tudi izdatki za izvedence. V denacionalizacijskem postopku, ki ga povzročijo vlagatelji zahteve za denacionalizacijo, so torej stroške izvedenca praviloma dolžni nositi vlagatelji zahteve. Glede na navedeno zakonsko ureditev, upoštevaje tudi dejstvo, da so vlagatelji zahteve v postopku denacionalizacije izrecno privolili v postavitev izvedenca, upravni organ vlagateljem zahteve, ki so postopek povzročili, stroškov za izvedenca ni naložil neutemeljeno.

Glede tožbenega očitka, da tožnik v postopku denacionalizacije ni pridobil nobenega premoženja, pa sodišče pojasnjuje, da je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je bil denacionalizacijskemu upravičencu solastniški delež zemljišča s parc. št. 757/3, k.o. …, ki je nastalo s parcelacijo zemljišča s parc. št. 757/2, že vrnjen v naravi (1. točka izreka odločbe Upravne enote Pesnica št. 321-234/93 z dne 19. 3. 2010). To premoženje bo predmet zapuščinskega postopka po umrlem razlaščencu, katerega zakoniti dedič je tudi tožnik. O vračilu zemljišča s parc. št. 757/4, k.o. … pa v postopku še ni bilo pravnomočno odločeno.

Upoštevaje obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.