Jedro

Storilcu, ki je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, sodišče ne more izreči varnostnega ukrep obveznega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (64. člena KZ) samostojno, temveč le poleg izrečene zaporne kazni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17.12.2008 spoznalo obsojenega S.Č. za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Izreklo mu je kazen dvanajst let zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 10.12.2006 dalje; odvzelo mu je pištolo in naboje ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.3.2009 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 22.6.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ker bi sodišče moralo izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker so bile prekršene obsojenčeve pravice do obrambe, ker sodišče ni izvedlo dokaza s soočenjem izvedencev. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa spremeni pravnomočno sodbo in odloči o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 16.9.2009, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom sta bila obsojenec dne 25.9.2009 in njegov zagovornik dne 22.9.2009 seznanjena.

B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2

5. Navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče pri izreku kazenske sankcije kršilo kazenski zakon, ker pri odločanju ni uporabilo določil 63. in 64. člena KZ, saj da bi moralo v danem primeru izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

6. Kazenski zakonik za varnostne ukrepe praviloma ne predvideva, da bi se lahko izrekali namesto drugih kazenskih sankcij. Izjema je izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 64. členu KZ, ki se neprištevnim storilcem izreka samostojno. Vsi drugi varnostni ukrepi iz 62. člena KZ pa se storilcem izrekajo samo ob drugih kazenskih sankcijah. Po določbi prvega odstavka 64. člena KZ je podlaga za izrekanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu podana pri storilcih, ki so storili kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti. Vendar pa je izhodiščni položaj za izrekanje tega varnostnega ukrepa izražen pri neprištevnih storilcih v drugačni obliki kot pri bistveno zmanjšano prištevnem. Pri neprištevnih storilcih po izvedenem postopku sodišče ugotovi, da so storili dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, vendar zanj niso kazensko odgovorni zaradi neprištevnosti; storilce z bistveno zmanjšano prištevnostjo pa sodišče spozna za krive storitve kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in jim izreče kazen (zapora).

7. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se odločba o kazenski sankciji lahko izpodbija le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če sodišče z odločbo o kazni oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Ne le iz izpodbijane pravnomočne sodbe, temveč tudi iz navedb zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje umora storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Zato glede na določbo 64. člena KZ sodišče ni moglo obsojencu izreči varnostnega ukrep obveznega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu samostojno, temveč bi ga lahko le poleg izrečene zaporne kazni. Z izrekom kazni zapora pa sodišče ni prekršilo kazenskega zakona. Za kaznivo dejanje umora je po določbi drugega odstavka 127. člena KZ predpisana kazen zapora najmanj desetih let ali zapor do tridesetih let. Z izpodbijano pravnomočno sodbo pa je bila obsojencu za kaznivo dejanje po drugem odstavku 127. člena KZ izrečena kazen dvanajst let zapora, kar je v mejah z zakonom predpisane kazni za to kaznivo dejanje. Kolikor pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti pledira za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu obsojencu poleg izrečene kazni zapora, pa je razumeti, da zahteva ni vložena v korist obsojenca (prvi odstavek 421. člena ZKP).

8. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so bile obsojencu kršene pravice do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo zagovornikov dokazni predlog po soočenju sodnih izvedencev psihiatrične stroke in sicer prof.dr.T. in prof.dr.K. z izvedencem dr.Z., ki bi ob morebitnem soočenju prišli do drugačnih zaključkov, kot sta jih podali v izvedenskem mnenju, sodišče druge stopnje pa je nepotrebnost izvedbe predlaganega dokaza utemeljilo s tem, da so izvedenska mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja jasno odgovorila na vsa vprašanja, ki jih prej postavljeni izvedenci niso znali odgovoriti in da je bilo soočenje v danem primeru nepotrebno, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jo je mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti uspešno uveljavljati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, česar pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje. Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe sta dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

9. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa in razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe ter navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja, da je bilo v konkretni zadevi zaradi suma vpliva obsojenčeve bolezni (epilepsije) na njegovo prištevnost, v postopku odrejenih več izvedencev psihiatrične in nevrološke stroke. Psihiatrična izvedenska mnenja sta podala dr.M.V. dne 10.2.2007 še v preiskavi in zaslišan na glavni obravnavi dne 14.1.2008, ki je bil mnenja, da so bile obsojenčeve sposobnosti razumevanja ohranjanja, sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja pa bistveno zmanjšane zaradi bioloških dejavnikov (blage kognitivne motnje in organske spremenjenosti), izključil pa je možnost, da je kaznivo dejanje storil v fazi epileptične zamračenosti; ter dr.S.Z. dne 12.5.2008, njegovemu mnenju je bilo priloženo tudi Zdravniško poročilo dr.J.G. (z dne 2.4.2008) in zaslišan na glavni obravnavi dne 19.5.2008 in 17.12.2008, ki je bil mnenja, da je bil obsojenec v času storitve dejanja v stanju orientirane epileptične zamračenosti, zaradi česar ni mogel razumeti svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje. Ker sta bili navedeni psihiatrični izvedenski mnenji povsem nasprotni in sodišče nasprotij ni uspelo odpraviti z zaslišanjem obeh izvedencev na glavni obravnavi, je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbami 257. in 258. člena ZKP in odredilo novo izvedenstvo ter ga poverilo Medicinski fakulteti v Ljubljani, Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja. Psihiatrični del tega izvedenskega mnenja sta dne 18.7.2008 podali dr.M.T. in dr.M.K., nevrološki del pa dr.A.G.; vsi trije pa so bili zaslišani v navzočnosti strank tudi na glavni obravnavi dne 3.9.2008 oziroma 3.12.2008, ko je bilo opravljeno še soočenje med izvedencema nevrologoma dr.J.G. in dr.A.G. Na glavni obravnavi dne 17.12.2008 je sodišče ponovno zaslišalo izvedenca dr.S.Z., ki razlik v svojem mnenju in v mnenju drugih dveh izvedenk psihiatrične stroke iz Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ni znal pojasniti ter je povedal, da je svoje mnenje baziral na pogovoru z dr.J.G., medtem ko je dr.M.T. svoje mnenje utemeljila na mnenju dr.A.G.; za tem pa je sodišče kot nepotreben zavrnilo predlog obrambe za soočenje izvedenca dr. S.Z. z dr.M.T. in dr.M.K. Razloge za takšno svojo odločitev je sodišče navedlo tako v zapisniku z glavne obravnave, kot tudi v razlogih izpodbijane sodbe, tem razlogom pa je ob zavrnitvi zagovornikovih pritožbenih navedb pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavke 18. člena ZKP) je sodišče nato ocenilo vsakega od treh izvedenskih mnenju in v skladu s sprejeto dokazno oceno presodilo, da je potrebno slediti izvedenskemu mnenju, ki ga je podala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, na podlagi katerega je tudi zaključilo, da je bila obsojenčeva sposobnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi organsko spremenjene osebnosti bistveno zmanjšana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče jasno in sprejemljivo obrazložilo, kako je ocenilo posamezna izvedenska mnenja, katerega od njih je sprejelo, katera dejstva je na podlagi izvedenih dokazov štela za dokazana in zakaj ni sledilo mnenju izvedenca dr.S.Z., ki je bilo za sicer za obsojenca najugodnejše. Sodišče tako ni ostalo v dvomu, temveč je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila obsojenčeva sposobnost razumeti pomen svojega ravnanja in zmožnost obvladovati svoje ravnanje v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšana. Sodišče druge stopnje se z argumentacijo v sodbi sodišča prve stopnje strinjalo, ker je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo zakaj ni sledilo mnenjem izvedencev dr.S.Z. in dr.G. ter ob presoji, da so izvedenska mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja jasno odgovorila na vsa vprašanja, ki jih prej postavljeni izvedenci niso znali odgovoriti, ocenilo, da soočenje izvedencev psihiatrov v danem primeru ni bilo potrebno.

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat v svojih odločbah (sodbe I Ips 294/2001, I Ips 300/2001, I Ips 35/2005) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga obramba predlaga, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze za katere oceni, da niso bili pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP) bodisi, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno relevantnih dejstev. Na podlagi navedenih kriterij Vrhovno sodišče tudi v konkretni zadevi ugotavlja, da se je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazloženo opredelilo do s strani obrambe predlaganega dokaza in ga utemeljeno in obrazloženo zavrnilo ter tako kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ni podana. Po presoji Vrhovnega sodišča s strani obrambe predlagano soočenje izvedencev psihiatrične stroke ne bi moglo vplivati na drugačno ugotovitev glede obsojenčeve prištevnosti, saj tudi zagovornikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ni nujno „da bi izvedenec dr.G. ob soočenju pri svojem mnenju dejansko ostal, saj bi lahko ob ugotovitvah kot jih je podal dr.Z., prišel do drugačnega mnenja“ oziroma „da bi lahko tudi izvedenki dr.K. in dr.T. ob morebitnem soočenju prišli do drugačnih zaključkov kot sta jih podali v izvedenskem mnenju“ predstavljajo le hipotetično sklepanje zagovornika o morebitnih drugačnih zaključkih izvedencev glede obsojenčeve zmožnosti razumevanja in obvladovanja.

11. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko zagovornik navaja, da je ključno vprašanje tega kazenskega postopka ali je obsojeni kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti ali v stanju neprištevnosti, da niti eden od postavljenih izvedencev ni z gotovostjo izključil, da obsojenec v času storitve kaznivega dejanja ni bil v neprištevnem stanju, zaradi česar bi moralo sodišče ob upoštevanju načela in dubio pro reo priti do drugačnega zaključka kot je prišlo v izpodbijani pravnomočni sodbi, predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem umora v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišče prve in druge stopnje, predvsem glede ugotovitve, da je obsojenec očitano mu kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti – ko je bila njegova sposobnost razumeti svoje dejanje in imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi trajne organske osebnostne motnje bistveno zmanjšana. Po vsebini take zagovornikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja in ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

12. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določbe 17. in 355. člena ZKP z navedbo, da sta sodišči preizkušali in ugotavljali samo dejstva, ki obsojenca obremenjujejo, medtem ko za dejstva in dokaze, ki so bili obsojencu v korist navajata, da izpovedbama prič ni sledilo, saj so v nasprotju z odločilnim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki ga je sodišče uporabilo pri odločanju. Zagovornik se v zahtevi sicer strinja z obrazložitvijo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da nekvalificirani priči (V.Č. in A.J.) ne moreta podati medinskega mnenja o duševnem stanju obsojenca, vendar bi po navedbah zahteve moralo sodišče upoštevati njune izpovedbe glede zunanjih in vidnih znakov stanja obsojenca ob storitvi kaznivega dejanja in ju povezati ter presoditi v skladu z izvedenskima mnenjema, kot sta jih podala dr.Z. in dr.G. Tudi s temi navedbami zagovornik izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi glede izpovedb prič V.Č. in A.J. in z izvajanji glede izvedenskih mnenj v zahtevi napada dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje ter podaja svojo oceno iz izvedenih dokazov in ugotovljenih okoliščin. S tem pa prav tako ne uveljavlja kršitve navedenih določb kazenskega postopka, katere sodišče presoja v povezavi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in za katere v zahtevi niti ne trdi, da so vplivale na zakonitost sodbe, temveč uveljavlja zmotno ugotovitve dejanskega stanja.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka v zvezi s tem izrednim sredstvom temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.