Jedro

Oporočni dedič je tisti, ki mora dokazovati sporna dejstva v zvezi z velikostjo nujnega deleža ostalih dedičev. Če oporočna dediča trdita, da nujnim dedičem ne gre nujni delež, ker so ga prejeli že z darili, je to zahteva oporočnih dedičev za vračunanje daril.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in M.Ž. in V.Ž. napotilo na pravdo proti M.B., A.B., Ma.B., P.B., V.B., J.B. in potomcem po umrlem zapustnikovem sinu Va.B. na ugotovitev, da so že prejeli vrednost nujnega deleža in nimajo iz zapuščine po pok. An.B. ničesar več terjati. Odločilo je, da morata tožbo vložiti v 60 dneh. Če tožba ne bo vložena, bo sodišče nadaljevalo z zapučinskim postopkom, ne da bi se oziralo na navedbe oporočnih dedičev.

Proti sklepu se oporočna dediča pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata: Odločitev sodišča ni v skladu z dejanskim stanjem. Iz same oporoke izhaja, da zapustnica ni zapustila premoženja samo oporočnima dedičema, ampak je s premoženjem razpolagala tudi v korist zakonitih dedičev z volili. Če bi se v zapuščinskem postopku opravila cenitev celotne zapuščine, bi se lahko zanesljivo ugotovilo, da so z volili in predprejemi, ki sta jih oporočna dediča navedla, vsi zakoniti dediči s svojimi zahtevki do nujnih deležev preplačani in so vsi prejeli več, kot bi znašal njihov nujni dedni delež. Izkazalo bi se, da je pravica zakonitih dedičev do izplačila nujnega deleža v denarju manj verjetna pravica. Sodišče je prezrlo izjavo oporočne dedinje, ki jo je dala na zadnji obravnavi 23.5.1995, ko je izjavila, da je pripravljena izplačati nujne deleže v denarju, ob upoštevanju tistega, kar so nujni dediči prejeli z oporoko ali pa za življenja zapustnice. Pri taki njeni pripravljenosti ni mogoče napotiti nje na pravdo kot oporočne dedinje, če pa je denarni delež dopolnitve nujnega deleža pripravljena izplačati, če se izkaže, da so do tega upravičeni. To pa zaenkrat ni mogoče določiti, ker po podatkih spisa ni izkazano, koliko naj bi znašal nujni delež zakonitih dedičev.

Najprej je treba opraviti celotno cenitev vseh volil, nato pa odločiti, ali je kdo od zakonitih dedičev upravičen do izplačila nujnega deleža v denarju.

Na pritožbo sta odgovorila M. in A.B. V odgovoru na pritožbo navajata, da je odločitev sodišča pravilna in je pravica oporočnih dedičev manj verjetna.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da sta oporočna dediča tista, ki morata dokazovati sporna dejstva v zvezi z velikostjo dednega deleža ostalih dedičev (primerjaj člen 210/2 tč. 3 Zakona o dedovanju - ZD). Njuna pravica je namreč manj verjetna (člen 213/1 ZD).

Pritožnika še v pritožbi izjavljata, da sta pripravljena izplačati nujni delež, če bi se pri cenitvi izkazalo, da so nujni dediči do tega upravičeni. Glede na izjave in podatke v spisu pa je prav v zvezi s tem spor: oporočna dediča zahtevata vračunanje daril, nujni dediči - vsaj nekateri - pa ne priznajo, da so darila dobili. Gre torej za spor o dejstvih v zvezi z vračunanjem daril. Dokler to ni razčiščeno, ni mogoče ugotoviti vrednosti zapuščine, ki bi lahko bila podlaga za izračun nujnih deležev (člen 28 ZD). Pravica do nujnega deleža je dedna pravica, ki gre nujnim dedičem po zakonu (člen 27 ZD). Če oporočna dediča trdita, da nujnim dedičem ta delež ne gre, ker so že z darili prejeli nujni delež, je to zahteva oporočnih dedičev, naj se nujnim dedičem vračunajo darila (člen 46 in 58 ZD).

Če nujni dediči tega ne priznavajo, sta oporočna dediča tista, ki morata vračunavanje dokazovati.

Tako je po povedanem odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (člen 368 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 380 tč. 2 in čl. 381 istega zakona in v zvezi s čl. 163 ZD).