Jedro

Toženka je ves čas postopka poudarjala, da tožnica po tem, ko so natakarji zaključili blagajne, dela zanjo dejansko ni več opravljala. Kot pomočnica natakarja je z delom praviloma zaključila celo pred natakarji, zagotovo pa nikdar kasneje, v prostorih restavracije pa je kljub temu ostajala, saj je čakala na razdelitev napitnin, kar pa ne predstavlja dela. Kljub takim trditvam toženke, ki bi ob njihovi resničnosti, glede na materialno pravo, odločilno vplivale na utemeljenost zahtevka tožnice, pa se sodišče prve stopnje, do teh trditev toženke ni opredelilo, niti do s tem v zvezi izvedenih dokazov tožnice in toženke. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke, ki bi lahko vplivale ne končno odločitev, je s tem kršilo toženkino pravico do izjavljanja ter načelo kontradiktornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (točke I, III in IV izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka v roku 8 dni dolžna tožnici plačati razliko v plači in povračilo prehrane v skupnem znesku 570,73 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov terjatev (točka I izreka), višji tožbeni znesek (do 781,24 EUR s pp) pa je zvrnilo (točka II izreka). Toženki je v plačilo naložilo tudi plačilo stroškov postopka tožnice v znesku 298,50 EUR (točka III. izreka) ter jo določilo tudi kot zavezanko za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji, in sicer v višini 73 % (točka IV izreka).

2. Zoper točke I, III in IV izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je v zatrjevanih časovnih okvirih dejansko opravila delo (v korist in po navodilu delodajalca), in da sodišče ne sme neutemeljeno zavračati dokaznih predlogov nasprotne stranke, usmerjenih v izpodbijanje navedenega. Toženka dalje izpostavlja, da v sodbi ni razlogov o tem, ali in katera dela ter naloge (v korist oziroma interesu delodajalca) naj bi tožnica v spornih oziroma zatrjevanih časovnih intervalih opravljala, predvsem v zaključnih urah delovnika (po izteku delovnega časa restavracije in zaključku blagajn), čeprav je sama trdila in z izpovedjo direktorja in prokuristke ter listinami dokazovala, da tožnica takrat ni opravljala nobenih zaključnih del (pospravljanje, čiščenje, odnašanje smeti itd.), saj so te opravili še pred zaključkom blagajne, temveč je ostajala v restavraciji zaradi razdelitve napitnin (kar ni opravljanje dela in s čimer toženka nima nič). Sodišče se v sodbi do teh navedb toženke ni opredelilo, pojasniti bi tudi moralo, zakaj tem navedbam oziroma dokazom, ki se na njih nanašajo, ne verjame oziroma meni, da niso resnične, še posebej upoštevaje skladni izpovedi direktorja in prokuristke. Upoštevaje dokazno breme je nepravilna tudi zavrnitev dokaza z zaslišanjem prič A. A., B. B., C. C. in D. D., ki bi sodišču lahko izpovedale o dejstvih in okoliščinah zaključevanja blagajn ter delu, ki ga je bilo potrebno opraviti pred tem, kot tudi o čakanju tožnice na razdeljevanje napitnin, saj so delo opravljale skupaj s tožnico in poznajo delokrog njenih zadolžitev. Razlogi za zavrnitev njihovega zaslišanja predstavljajo tudi vnaprejšno dokazno oceno, sodišče je kršilo 5., 8. ter 339. člen ZPP, zaradi česar je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Upoštevaje 8. člen ZPP in 22. člen URS je neustrezna tudi dokazna ocena glede obsega opravljenih ur dela. Sodišče je, kljub izkazani tožničini neverodostojnosti, brez obrazložitve kot resnične ovrednotilo tožničine vpise domnevnih prihodov in odhodov iz restavracije, čeprav ti brez podpisov nadrejenih ne predstavljajo evidenc delovnega časa, temveč le izhodišče. Tudi ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo vpisov nadrejenih, četudi sta njihovo vsebinsko pravilnost skladno potrdila tako direktor kot prokuristka, kot tudi ne, zakaj jima v takih okoliščinah ni sledilo, tožnica pa je na več mestih dokazno zavajala sodišče (tudi s predložitvijo lažnih zapiskov o delovnem času). Sodišče je napačno kot pravilne upoštevalo tudi tožničine vpise v evidence, ki jih ta ni overila s svojim podpisom, kljub izpovedi direktorja, da tožnica na navedene dneve ni delala. Nekritična razlaga sodišča, da gre za pomoto ali pozabo, ni pravilna, saj bi se tožnica lahko tudi kasneje podpisala za nazaj. Dejstvo, da se ni, dokazuje, da na navedene dneve ni delala. Nepravilni, nerazumljivi in protispisni (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) so tudi zaključki sodišča, da direktor tožnice ni opozoril na netočnost njenih vpisov v tabele delovnega časa, saj iz njegove izpovedi izhaja nasprotno. Nejasno je, zakaj tožnici podana izrecna graja ni bila zadostna ali ustrezna. Razlaga, da goljufanja ni bilo, ker so bila opozorila direktorja presplošna ter preredka, ni pravilna. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje spremeni ter zahtevek tožnice zavrne s stroškovno posledico, oziroma ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožnici v plačilo naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je ta neutemeljena in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbene navedbe o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zapisom, da direktor tožnice s popravki v ročni evidenci ni seznanil, niso utemeljene. Navedena kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Toženka pa v pritožbi očitno nasprotuje s tem v zvezi podani dokazni oceni, kar pa predstavlja drug pritožbeni razlog.

7. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi dokazov z zaslišanji prič A. A., B. B., C. C. in D. D., ki naj bi sodišču lahko predstavile vsa dejstva in okoliščine v zvezi z zaključevanjem blagajn in delom, ki ga je bilo v restavraciji potrebno opraviti še pred zaključkom blagajn oziroma delovnega časa restavracije, kot tudi glede čakanja tožnice in drugih zaposlenih na razdelitev napitnine. Zaslišanje navedenih prič je bilo namreč pravočasno predlagano zgolj pogojno, za primer nasprotovanja tožnice verodostojnosti in resničnosti izjav, ki so jih podale. Ker tožnica verodostojnosti in resničnosti izjav ni nasprotovala, njihovo zaslišanje v zvezi s temi dejstvi tudi ni bilo potrebno oziroma sploh predlagano.1 Tudi sicer pa so se izjave prič B. B., C. C. in D. D. vsebinsko nanašale le na razporeditev delovnega časa ter dejstvo, da so smeti (praviloma) odnašali moški zaposleni. Predlog za njihovo zaslišanje tudi za dokazovanje ostalih dejstev (delovne naloge natakarja in njegovega pomočnika, časovni okvir le-teh, (ne)delu po zaključku blagajn oziroma delovnem času restavracije, čakanje zaposlenih na napitnine) pa je toženka podala prepozno (286. člen ZPP). Upoštevaje navedeno je tako nerelevanten pritožbeni očitek, da razlogi za zavrnitev teh dokazov predstavljajo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

8. Tožnica je bila pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 19. 6. 2020 do 19. 12. 2020 na delovnem mestu "natakar", vendar je pretežni del delovnega razmerja opravljala dela in naloge delovnega mesta "pomočnik natakarja". Delo je pri toženki dejansko opravljala do 12. 10. 2020, nato pa je bila do izteka pogodbe o zaposlitvi zaradi bolezni oziroma čakanja na delo zaradi epidemije odsotna z dela.

9. Tožnica je s tem v zvezi vtoževala plačilo neustrezno obračunanega nadurnega, nedeljskega in nočnega dela ter dela v deljenem delovnem času. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku deloma ugodilo, upoštevaje zgolj tožničine zapise v ročno vodeni evidenci delovnega časa toženke, saj naj bi bili ti vpisani sproti in ažurno, zaradi česar naj bi bila njihova točnost prepričljivejša od enkrat mesečno izvedenih popravkov direktorja in prokuristke, kot tudi od lastnih evidenc tožnice, nastanka in točnosti katerih sodišče prav tako ni moglo preizkusiti.

10. Po določbi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec za opravljanje dela delavcu zagotoviti ustrezno plačilo, v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (tj. za nočno, nadurno delo, delo v nedeljo in za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu), pri čemer se obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada, njihovo višino pa določa kolektivna pogodba na ravni dejavnosti (prvi, drugi in četrti odstavek 128. člena ZDR-1).

11. Za presojo utemeljenosti zahtevka tožnice je torej odločilno, v kolikšnem obsegu ter kdaj je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala delo za toženko, saj se vtoževani dodatki obračunajo in izplačajo le za čas, ko je delavec v teh pogojih delal. Toženka je glede tega ves čas postopka poudarjala, da tožnica po tem, ko so natakarji zaključili blagajne, dela2 zanjo dejansko ni več opravljala (niti ga niso opravljali drugi zaposleni, vse ostalo so opravili pred tem). Kot pomočnica natakarja je z delom praviloma zaključila celo pred natakarji, zagotovo pa nikdar kasneje, v prostorih restavracije pa je kljub temu ostajala, saj je čakala na razdelitev napitnin (po zaključku blagajn), kar pa ne predstavlja dela. Kljub takim trditvam toženke, ki bi ob njihovi resničnosti, glede na materialno pravo, odločilno vplivale na utemeljenost zahtevka tožnice, pa se sodišče prve stopnje, do teh trditev toženke ni opredelilo, niti do s tem v zvezi izvedenih dokazov tožnice (njene tozadevne izpovedi), predvsem pa toženke, ki je dokazovala, da je obseg dela tožnice tak, kot izhaja iz njenih evidenc delovnega časa, tj. usklajen s časi obratovanja blagajn natakarjev, in ki je bil tožnici tudi že plačan (npr. izpovedi direktorja ter prokuristke o (ne)opravljanju dela po zaključku blagajn oziroma o čakanju na napitnine ter pisnih izjav njenih sodelavcev glede tega - predvsem A. A.). Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke, ki bi lahko vplivale ne končno odločitev, je s tem kršilo toženkino pravico do izjavljanja ter načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da so natakarji na splošno3 dolžni po zaključku blagajne opraviti še končni obračun in restavracijo po zaprtju pospraviti, pa nimajo podlage v izvedenih dokazih, zato ni prepričljiv oziroma je vsaj preuranjen zaključek, ki na tej ugotovitvi temelji, in sicer da tožničinega delovnega časa ni mogoče določiti oziroma preveriti na podlagi časa obratovanja blagajn.

12. Sodišče se nepravilno ni opredelilo tudi do nekaterih relevantnih dokazov v zvezi s popravki evidenc4 ter prisotnostjo tožnice na delu tudi na dneve, za katere njenega podpisa v evidencah ni bilo,5 predvsem do izpovedi vseh zaslišanih, saj tudi te v konkretni zadevi niso zanemarljive pri ugotavljanju (odločilnih) dejstev v zvezi z utemeljenostjo zahtevka. Obširen dokazni postopek je sicer izvedlo, vendar pa nato v njem zbranih dokazov ni ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, po katerem bi moralo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj vestno in skrbno presoditi, pri odločitvi o tem, katera dejstva so dokazana, pa nato upoštevati uspeh celotnega postopka, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Namesto tega pa je sodišče prve stopnje upoštevalo oziroma ocenilo le tiste dokaze, za katere je štelo, da so bistveni za odločitev (ročne evidence tožničinega delovnega časa brez popravkov), ostalih pa dokazno ni ocenilo, niti ni pojasnilo, zakaj jih šteje za nebistvene.

13. V posledici obrazloženega, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V prvostopenjski sodbi je namreč povsem izostala opredelitev do zgoraj opisanih zatrjevanih dejstev ter dokazov, zato bi se pritožbeno sodišče, če bi zadevo reševalo samo, skorajda v celoti postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča. Tudi sicer kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko odpravi samo sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru je zato zaradi varstva pravice do dvostopenjskega sojenja, potrebna razveljavitev sodbe. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ustrezno oziroma skrbneje oceniti vse izvedene dokaze (predvsem vse izpovedi), jih po potrebi ponovno izvesti, in se nato primerno obrazloženo opredeliti do celotnega ponujenega trditvenega in dokaznega gradiva (predvsem glede (ne)oprave dela za toženko po zaključku blagajn ter s tem povezanimi popravki v ročni evidenci dela, ter glede dela na dneve, ko tožnica svoje prisotnosti na delu ni overila s svojim podpisom) ter znotraj tega natančno ugotoviti obseg in vsebino dela, ki ga je dejansko opravila tožnica (še posebej po zaključku blagajn) in šele nato, upoštevaje tudi razporeditev dokaznega bremena, presoditi utemeljenost njenega zahtevka.

15. Ker že navedeno zadošča za ugoditev pritožbi, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Zgolj besedilo, naj se ob predloženi pisni izjavi priča zasliši "po potrebi", za zahtevo po neposrednem zaslišanju priče ne zadostuje. 2 To je zaključnih del kot so npr. pospravljanje, zapolnjevanje bara s pijačami, odnašanje smeti itd. 3 Sodišče na podlagi nobenega izvedenega dokaza ni ugotovilo, da je bila konkretno tožnica dolžna po zaključku blagajne opraviti še kakšno delo in katero. 4 Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da je direktor tožnici rekel, naj piše realne ure dela, dejansko ne pomeni, da jo je seznanil s konkretnimi popravki, ki jih je naredil v evidenci, niti z nepravilnostjo konkretnih vpisov, za kar se zavzema toženka v pritožbi. 5 Tudi s tem v zvezi ni jasno, na podlagi katerega izvedenega dokaza sodišče ugotavlja, da je šlo za pomoto oziroma pozabo.