Jedro

Iz podatkov spisa v času inšpekcijskega pregleda je razvidno, da je tožnik postavil prizidek h gostinskemu lokalu, ki je bil zaprt s stenami ter pokrit s streho. Takšnega prizidka pa ni mogoče obravnavati kot nadstrešnice v smislu točke a) prvega odstavka 13. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost niti kot odprt sezonski gostinski vrt na podlagi točke a) prvega odstavka 17. člena navedene Uredbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa dela na gradnji montažnega prizidka velikosti cca 5,90 x 5,50 m na zemljišču s parc. št. 1938/10 k.o. ... ter da mora v roku 30 dni zgrajeni del objekta odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je pri pregledu dne 12. 5. 2010 ugotovil, da je tožnik pričel graditi montažni prizidek velikosti cca 5,90 x 5,50 m ter višine cca 2,80 m brez gradbenega dovoljenja, ki bi ga po določbah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) moral imeti. Do inšpekcijskega pregleda so bila izvedena montažna dela sten in stropa ter obrtniško kleparska dela na strehi. Po določbi 3. člena ZGO-1 pa se gradnja objekta, rekonstrukcija in odstranitev lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 0612-238/2010/2 z dne 18. 1. 2011. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik ob inšpekcijskem pregledu izjavil, da ni vedel, da je potrebno za montažni objekt pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožena stranka ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za gradnjo enostavnega objekta v smislu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba). Sporni objekt ne predstavlja nastreška iz točke a) prvega odstavka 13. člena Uredbe, kot to navaja tožnik, saj se za nadstrešek smatra streha pred vhodom v objekt, namenjena zaščiti osebnih vozil in koles, zbiralnih mest komunalnih odpadkov ipd. Prav tako ne gre za odprt sezonski gostinski vrt iz točke a) prvega odstavka 17. člena, ker je objekt zaprt z vseh strani s stenami, in tudi sicer nima značilnosti odprtega sezonskega gostinskega vrta.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila predpis. Gre za enostavni objekt v smislu Uredbe, saj nadstrešek ne presega površin, določenih v Uredbi. Iz fotografij, posnetih konec februarja 2011, je tudi razvidno, da ne gre za z vseh strani s stenami zaprt objekt, ampak dejansko le za nadstrešek, ki je podprt s stebri. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje izrečen na podlagi 152. člena ZGO-1. V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Pogoje za graditev objektov ureja ZGO-1 ter na njegovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi. Nadzor nad izvajanjem navedenih predpisov v skladu s 26. členom ZGO-1 opravljajo gradbeni inšpektorji in sicer v okviru pooblastil določenih v navedenem zakonu in Zakonu o inšpekcijskem nadzoru. ZGO-1 v 3. členu določa, da se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko prične na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Po določbi 2. člena istega zakona nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo, oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V primeru nelegalne gradnje pa je dolžan gradbeni inšpektor po določbi 152. člena ZGO-1 odrediti, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške zavezanca odstrani in vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Po določbi 3.a člena ZGO-1 se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, vendar se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. Pogoji, da se objekt šteje za enostavni objekt, morajo biti kumulativno izpolnjeni ter so določeni v 12. členu Uredbe. Med drugim mora biti v Uredbi objekt izrecno določen kot enostavni objekt. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz Uredbe, da bi bilo mogoče sporni objekt šteti kot enostavni objekt. Iz podatkov spisa v času inšpekcijskega pregleda je razvidno, da je tožnik postavil prizidek h gostinskemu lokalu, ki je bil zaprt s stenami ter pokrit s streho. Takšnega prizidka pa ni mogoče obravnavati kot nadstrešnice v smislu točke a) prvega odstavka 13. člena Uredbe niti kot odprt sezonski gostinski vrt na podlagi točke a) prvega odstavka 17. člena Uredbe. Glede na navedeno je tudi brezpredmeten tožnikov tožbeni ugovor, da površina objekta ni bila izmerjena v skladu z določbo 7. točke (pravilno člena) Uredbe, saj niso bili izpolnjeni niti drugi pogoji, da bi lahko prizidek obravnavali kot enostavni objekt. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločbe glede na dejansko stanje in veljaven materialni predpis, kot je bilo ugotovljeno v času izdaje prvostopne odločbe. Zaradi navedenega tožbenega ugovora, da gre dejansko le za nadstrešek, ki je podprt s stebri, kar dokazuje fotografija iz meseca februarja 2011, sodišče ne more upoštevati, saj se navedeni dokaz ne nanaša na stanje v času izdaje izpodbijane odločbe, zato tudi ne vpliva na zakonitost obravnavane odločbe. V času izdaje navedene odločbe pa je iz upravnega spisa razvidno, da je šlo za zaprt objekt z obodnimi stenami in streho.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba, ki jo je inšpekcijski organ popravil s sklepom o popravi z dne 4. 7. 2010 in ki je postal pravnomočen, pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Tožnik je v tožbi tudi zahteval povrnitev stroškov postopka. Povrnitev stroškov postopka tožnikom v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1, ki pa v četrtem odstavku določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.