Jedro

Izhodiščno pravilo je, da mora vsak v prvi vrsti sam skrbeti za svojo varnost. Tožnik je z zadrževanjem v območju delovanja stroja nedvomno (so)prispeval k nastanku škode.

V skladu z doktrino jajčne lupine (eggshell skull) se v razmerju do konkretnega obsega škode v skladu z načelom popolne odškodnine upošteva oškodovanec kakršen je oz. se vzpostavlja odgovornost povzročitelja škode tudi za nepredvidljive posledice njegovega ravnanja, ki nastanejo zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj.

Tožnik pred škodnim dogodkom ni imel težav zaradi degenerativnih sprememb. Njegovo predhodno zdravstveno stanje se pred škodnim dogodkom ni izražalo v obliki bolečin ali drugih nevšečnosti, zato ne more predstavljati (so)prispevka k škodi.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek 16.091 EUR nadomesti z zneskom 13.760 EUR; - v III. točki izreka delež 70 % nadomesti s 60 % in delež 30 % s 40 %.

II. Sicer se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem (v nadaljevanju: sodišče) je tožniku iz naslova materialne in nematerialne škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 9. 4. 2017, priznalo 16.091 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 70 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa toženki 30 %, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

2. Odločitev sodišča izpodbijata obe pravdni stranki. Obe ugovarjata višini tožnikovega (so)prispevka k nastanku škode. Tožnik meni, da njegova soodgovornost ni podana, toženka pa opozarja na prenizko oceno toženčevega (so)prispevka k nastanku škodnega dogodka.

Obe pritožbi oporekata višini prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik se zavzema za zvišanje vseh postavk, toženka pa meni, da jih je sodišče ocenilo previsoko. Za toženko je neustrezna tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Opozarja, da se odločitve v tem delu ne da preizkusiti.

Obe pravdni stranki oporekata odločitvi o porazdelitvi deleža pravdnih stroškov. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in mu prizna celotno zahtevano odškodnino. Toženka pa se zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka. Podrejeno obe pravdni stranki predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje.

3. Obe pravdni stranki sta bili s pritožbama seznanjeni. Odgovor na pritožbo je podal tožnik. V njem predlaga zavrnitev toženkine pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Tožnika je pri nenadzorovani vzvratni vožnji zadel traktor z vitlom. Pri padcu je utrpel poškodbo rotatorne manšete leve rame. Za telesne bolečine in nevšečnosti, strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je skupaj zahteval 18.500 EUR. Uveljavljal je 837,91 EUR potnih stroškov ter 3.485 EUR izgube na dohodku. Sodišče mu je za nepremoženjsko škodo priznalo 15.000 EUR, 837,91 EUR potnih stroškov ter 1.100 EUR zaradi izgube na dohodku. Ob upoštevanju 5 % soprispevka so bili zneski ustrezno znižani, tako da je bil tožniku priznan skupni znesek v višini 16.091 EUR.

6. Obe pravdni stranki v pritožbah izražata nestrinjanje z višini ugotovljenega tožnikovega (so)prispevka k nastanku škodnega dogodka. Ta je bil – kot je bilo že prej omenjeno – ocenjen na 5 %. Tožnik meni, da soprispevka ni, toženka pa se zavzema za višji delež tožnikove soodgovornosti.

7. Dokazni postopek izkazuje, da je bilo sodelovanje med tožnikom in zavarovancem toženke rutinirano. Tožnik je vedel, da mora zavarovanec toženke s traktorjem zapeljati vzvratno in s tem „odpustiti“ verige, da jih bo mogoče odpeti. Kljub temu, da zavarovanec toženke traktorja še ni zapeljal vzvratno in še ni „odpustil“ verig, je – tako meni tudi sam – prehitro pristopil k vitlu. Čeprav zavarovanec toženke (še) ni imel namena zapeljati vzvratno, je kljub temu prišlo do premika traktorja in do zadetja tožnika v desno nogo ter do padca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je glede na opisane okoliščine podan položaj iz tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnik je vedel, da mora zavarovanec toženke še „odpustiti“ verige1 in da bo zato prišlo do premika traktorja. Kljub temu se je zadrževal v območju njegovega delovanja, čeprav verige še niso bile „odpuščene“ in je glede na rutiniran postopek vedel, da mora toženkin zavarovanec zapeljati vzvratno.

8. Pri oceni deleža tožnikove odgovornosti ni bilo ustrezno upoštevano razmerje med težo ravnanj obeh udeležencev. Izhodiščno pravilo je, da mora vsak v prvi vrsti sam skrbeti za svojo varnost. Tožnik je z zadrževanjem v območju delovanja stroja nedvomno (so)prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ), zato njegov pritožbeni očitek o odsotnosti kakršne koli odgovornosti ni utemeljen.

9. Toženka utemeljeno opozarja na prenizko ocenjen tožnikov (so)prispevek k nastanku škodnega dogodka. Ob primerjavi z zadevami2 je moč ugotoviti, da so toženkina zatrjevanja o prenizkem soprispevku utemeljena. Temu pritrjujejo primeri iz sodne prakse. Iz njih je mogoče izluščiti, da je sodna praksa pri ocenjevanju višine soprispevka razmeroma stroga. V sodni praksi je bil npr. soprispevek oškodovancev, ki so prisedli k vinjenim voznikom oz. oškodovancev, ki niso uporabljalo varnostnih pasov, praviloma ocenjen na 20 %. V zadevi II Ips 50/2021 pa je prišlo do odstopa od sodne prakse in je ta soprispevek celo višji (50 %). Ravnanje tovrstnih oškodovancev sploh ni prispevalo k nastanku škodnega dogodka, je pa povečalo obseg škode. V obravnavani zadevi pa je tožnik s svojim ravnanjem vplival na nastanek škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka na 20 %. V takšnem deležu je bil ocenjen tudi prispevek delavke, ki je delala na bližnji gredici, četudi je videla, da iz kosilne glave na sosednjem zemljišču delujočega traktorja letijo nevarni delci3. V tem primeru delavka niti ni bila povezana z delovanjem nevarne stvari.

10. Obe pravdni stranki oporekata višini odškodnine za nematerialno škodo; pri čemer se tožnik zavzema za zvišanje, toženka pa za znižanje prisojenega zneska. Njuni pritožbi v tem delu nista utemeljeni. Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so določena v 179. in 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj bi denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih ter duševnih bolečin z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, izravnalo s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave). S tem je vzpostavljena sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera.

11. Tožnik v pritožbi našteva nevšečnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem. V prisojenem znesku 9.500 EUR so bile ustrezno upoštevane tako telesne bolečine kot tudi vse nevšečnosti, ki jih izpostavlja pritožba. Sodišče je vse okoliščine pravilno ugotovilo in jih povzelo v sodbi.

12. Toženka zmotno meni, da bi moralo sodišče pri odmeri upoštevati tudi tožnikove predhodne začetne obrabne spremembe. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so bile te neme in tožniku niso povzročale bolečin. V skladu z doktrino jajčne lupine (eggshell skull) se v razmerju do konkretnega obsega škode v skladu z načelom popolne odškodnine upošteva oškodovanec kakršen je oz. se vzpostavlja odgovornost povzročitelja škode tudi za nepredvidljive posledice njegovega ravnanja, ki nastanejo zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj. Temu je sledilo tudi sodišče. 13. Tožniku je bil odmerjen ustrezen znesek iz naslova odškodnine za strah. Sodišče ga je ovrednotilo na 1.000 EUR. Strah se je po uspešni rekonstrukciji tetiv rotatorne manšete postopoma polegel in ga je v bodoče moč pričakovati le v blagi obliki. Takšna intenziteta ne utemeljuje višjega zneska, za katerega se zavzema tožnik. Zmoten pa je tudi pritožbeni očitek toženca, da je tožnik utrpel le kratkotrajen primaren strah. Pritožba prezre, da je srednje intenziven strah trajal štiri mesece. Postopoma se je polegel po zaključeni rehabilitaciji in po uspešni rekonstrukciji tetiv. Takšno obdobje trajanja pa tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje prisojeno odškodnino za strah v višini 1.000 EUR.

14. Tožniku je bil iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojen znesek v višini 4.500 EUR. V njem so težave in omejitve – tudi tiste, ki jih tožnik posebej izpostavlja v pritožbi – ustrezno ovrednotene. Tožnikova trditvena in dokazna podlaga ne nudita osnove za prisojo višjega zneska.

15. Tožnik pred škodnim dogodkom ni imel težav zaradi degenerativnih sprememb. Njegovo predhodno zdravstveno stanje se pred škodnim dogodkom ni izražalo v obliki bolečin ali drugih nevšečnosti, zato ne more predstavljati (so)prispevka k škodi. Prizadetost, ki jo je v 15. točki obrazložitve pojasnilo sodišče, pa utemeljuje prisojo zneska v višini 4.500 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

16. Tožnikova pritožba pravilno opozarja, da bi moralo sodišče pri določanju višine izgube na zaslužku upoštevati trajanje celotnega bolniškega staleža. Čeprav je izvedenec ugotovil, da je bil tožnik v času čakanja na operativni poseg od 11. 7. 2017 do 30. 6. 2018 zmožen za delo v polnem delovnem času, ni mogoče mimo odločbe ZZZS, ki je tožnika opravičevala do bolniške odsotnosti tudi v tem obdobju. Ni dvoma, da je bil tožnik v tem obdobju v bolniškem staležu zaradi posledic škodnega dogodka in da mu je tudi v tem obdobju nastajala izguba na dohodku. V skladu z določbo 169. člena OZ pripada tožniku popolna odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi v tem delu ugodilo in mu priznalo odškodnino za izgubo na dohodku za celoten čas bolniškega staleža (za 20 mesecev) v skupnem znesku 2.200 EUR. Pritožnik ni izkazal, da bi bila višina izgube na zaslužku več kot 110 EUR mesečno. V pritožbi navedeni dohodki za leto 2019 niso merodajni. Bistveno je, kakšne dohodke je tožnik prejemal pred škodnim dogodkom. Ti pa glede na podatke v spisu (priloga C2) ne pritrjujejo pritožbenim zatrjevanjem, pač pa oceni sodišča, da je pred poškodbo prejemal približno 110 EUR višji dohodek.

17. Neutemeljen je toženkin očitek, da ni mogoče preizkusiti sodbe v delu glede teka zakonskih zamudnih obresti. Res je, da sodišče teka zakonskih zamudnih obresti ni podrobneje utemeljilo. Vendar pa mu tožnica (sploh) ni ugovarjal. To pa pomeni, da je nižja tudi zahteva po obrazloženosti tega dela sodne odločbe. Sodišču se glede neprerekane postavke ni bilo treba podrobneje izjasnjevati.

18. Tožnikova zahteva po ločenem vrednotenju uspeha glede na temelj in višino ni utemeljena. Pri ugotavljanju temelja posebni stroški niso nastali, zato je sodišče uporabilo pravilno metodo, ko je pri vrednotenju uspeha pravdnih strank izhajalo iz zahtevanega oz. prisojenega zneska odškodnine.

19. Pritožbeno sodišče je ugotovilo višji tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka, kar narekuje tudi spremembo odločitve o stroških. Tožnikov uspeh je 60 %, toženkin pa 40 %. Zato je spremenilo III. točko izreka, ki je pravdnima strankama nalagala drugačen delež povračila pravdnih stroškov4. 20. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju drugega odstavka 350. člena ZPP ugotovilo, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, zato je pritožbama pravdnih strank deloma ugodilo kot izhaja iz dispozitiva sodne odločbe ter spremenilo delež pravdnih stroškov, ki sta jih pravdni stranki dolžni povrniti druga drugi (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Tožnik je v pritožbi izkazal, da mu pripada višji znesek iz naslova materialne škode zaradi izgube na zaslužku, toženka pa je uspela z zatrjevanji o tožnikovem višjem soprispevku k nastanku škodnega dogodka. Na podlagi določb 154., 155. in 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki, ki sta (obe) deloma uspeli v postopku, nosita vsaka svoje pravdne stroške.

1 Sicer jih ni mogoče odpeti. 2 Primerjaj II Ips 295/2016, II Ips 149/2012, II Ips 255/2014, II Ips 244/2011, II Ips 132/2013, II Ips 145/2013, II Ips 61/2018, II Ips 693/2007 in II Ips 60/2019. 3 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 295/2016. 4 Toženka je bila zavezana tožniku povrniti 70 % pravdnih stroškov, tožnik pa toženki 30 % njenih pravdnih stroškov.