Jedro

Pri presoji reparacijskega tožbenega zahtevka, kot je tožbeni zahtevek za plačilo sektorskega dodatka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, je bistveno, do kakšne plače bi bila tožnica upravičena v primeru, če nezakonitosti ne bi bilo, če bi torej opravljala delo. Če bi tožnica v spornem obdobju opravljala delo, bi bila na voljo delodajalcu in bi bila do sektorskega dodatka upravičena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se: - izpodbijani del sodbe (točka IV izreka) spremeni, tako da je dolžna tožena stranka tožeči stranki obračunati sektorski dodatek za julij 2012 v višini 722,00 EUR bruto, za avgust 2012 v višini 722,00 EUR, za september 2012 v višini 380,00 EUR, za december 2012 v višini 342,00 EUR, za januar 2013 v višini 722,00 EUR, za februar 2013 v višini 646,00 EUR, za marec 2013 v višini 760,00 EUR, za april 2013 v višini 760,00 EUR, za maj 2013 v višini 722,00 EUR, za junij v višini 684,00 EUR, za julij 2013 v višini 760,00 EUR, za avgust 2013 v višini 722,00 EUR, za september 2013 v višini 760,00 EUR, za oktober 2013 v višini 760,00 EUR, za november 2013 v višini 684,00 EUR, za december 2013 v višini 760,00 EUR, za januar 2014 v višini 722,00 EUR, za februar 2014 v višini 722,00 EUR, za marec 2014 v višini 722,00 EUR, za april 2014 v višini 684,00 EUR, za maj 2014 v višini 760,00 EUR, za junij 2014 v višini 722,00 EUR, za julij 2014 v višini 760,00 EUR, za avgust 2014 v višini 760,00 EUR, za september 2014 v višini 494,00 EUR, za oktober 2014 v višini 304,00 EUR, za november 2014 v višini 684,00 EUR, za december 2014 v višini 760,0 0EUR, za januar 2015 v višini 760,00 EUR, za februar 2015 v višini 646,00 EUR, za marec 2015 v višini 760,00 EUR, za april 2015 v višini 722,00 EUR, za maj 2015 v višini 760,00 EUR, za junij 2015 v višini 722,00 EUR, za julij 2015 v višini 722,00 EUR, za avgust 2015 v višini 380,00 EUR, po obračunu in plačilu vseh pripadajočih zneskov in prispevkov pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za posamezni neto znesek od 16. dne v prihodnjem mesecu do plačila, v roku 8 dni; - izpodbijani sklep spremeni, tako da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 2.349,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške pritožbe v višini 523,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici obračuna regrese za letni dopust za leta 2013, 2014 in 2015 v višini, ki je razvidna iz izreka, ter ji po obračunu in plačilu davkov izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v posameznem letu do plačila (točka I izreka sodbe in sklepa). Zaradi umika tožbe v delu, v katerem se nanaša na plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja pri plači za september 2012 od 419,40 EUR bruto na 314,87 EUR bruto, za oktober 2012 od 838,21 EUR bruto na 769,12 EUR bruto, za november od 838,81 EUR bruto na 699,43 EUR bruto in za december od 475,76 EUR bruto na 333,06 EUR bruto, je postopek ustavilo (točka II izreka sodbe in sklepa). Toženki je naložilo, da tožnici obračuna odškodnino v višini razlike v plači za mesece september 2012, oktober 2012, november 2012 in december 2012 v višini, ki je razvidna iz izreka, ter ji po obračunu in plačilu davkov izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v prihodnjem mesecu do plačila; višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka III izreka sodbe in sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun sektorskega dodatka za julij 2012 v višini 722,00 EUR bruto, za avgust 2012 v višini 722,00 EUR, za september 2012 v višini 380,00 EUR, za december 2012 v višini 342,00 EUR, za januar 2013 v višini 722,00 EUR, za februar 2013 v višini 646,00 EUR, za marec 2013 v višini 760,00 EUR, za april 2013 v višini 760,00 EUR, za maj 2013 v višini 722,00 EUR, za junij v višini 684,00 EUR, za julij 2013 v višini 760,00 EUR, za avgust 2013 v višini 722,00 EUR, za september 2013 v višini 760,00 EUR, za oktober 2013 v višini 760,00 EUR, za november 2013 v višini 684,00 EUR, za december 2013 v višini 760,00 EUR, za januar 2014 v višini 722,00 EUR, za februar 2014 v višini 722,00 EUR, za marec 2014 v višini 722,00 EUR, za april 2014 v višini 684,00 EUR, za maj 2014 v višini 760,00 EUR, za junij 2014 v višini 722,00 EUR, za julij 2014 v višini 760,00 EUR, za avgust 2014 v višini 760,00 EUR, za september 2014 v višini 494,00 EUR, za oktober 2014 v višini 304,00 EUR, za november 2014 v višini 684,00 EUR, za december 2014 v višini 760,00 EUR, za januar 2015 v višini 760,00 EUR, za februar 2015 v višini 746,00 EUR, za marec 2015 v višini 760,00 EUR, za april 2015 v višini 722,00 EUR, za maj 2015 v višini 760,00 EUR, za junij 2015 v višini 722,00 EUR, za julij 2015 v višini 722,00 EUR, za avgust 2015 v višini 380,00 EUR ter po obračunu in plačilu vseh pripadajočih zneskov in prispevkov izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu do plačila (točka IV izreka sodbe in sklepa). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 900,45 EUR.

2. Zoper IV. točko izreka navedene sodbe in sklepa ter zoper sklep o plačilu pravdnih stroškov se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je uveljavljala sektorski dodatek za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (razen za čas, ko je bila zaposlena pri drugem delodajalcu). Če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, bi tožnica v tem času poleg osnovne plače z dodatkom za delovno dobo prejemala sektorski dodatek, kot je določen s podjetniško kolektivno pogodbo in tarifno prilogo h kolektivni pogodbi, in sicer za vsak dan, ko bi bila na voljo delodajalcu (A.). Upravičena bi bila do sektorskega dodatka v višini najmanj dveh sektorjev. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in tožbeni zahtevek za izplačilo sektorskega dodatka neutemeljeno zavrnilo. Posledično je sprejelo zmotno odločitev o plačilu pravdnih stroškov. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico, podredno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica v vtoževanem obdobju dela za toženko ni opravljala in tako ni bila na voljo delodajalcu, zaradi česar do sektorskega dodatka ni upravičena. Sektorski dodatek pripada delavcu le za čas, ko delo dejansko opravlja v posebnih pogojih (razpoložljivost), na katere se dodatek nanaša. Tožnica dela v teh posebnih pogojih ni opravljala. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, določbe podjetniške kolektivne pogodbe in njene tarifne priloge. Na podlagi pravilne odločitve o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo sektorskega dodatka je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o pravdnih stroških. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne v celoti in potrdi izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne materialno pravne presoje sprejelo zmotno odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za izplačilo položajnega dodatka.

6. Tožnici je delovno razmerje pri toženki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 4. 7. 2012 nezakonito prenehalo, kot je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, opr. št. Pd 184/2014 z dne 30. 1. 2015, v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 307/2015 z dne 3. 6. 2015. Za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, tožnica v tem sporu zahteva plačilo sektorskega dodatka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da z odločitvijo v sodbi Pd 184/2014 v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 307/2015 o tožbenem zahtevku, ki je predmet tega spora, ni bilo pravnomočno odločeno. Pravnomočna postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, kolikor je o njej odločeno o zahtevku tožbe (prvi odstavek 319. člena ZPP). Pravnomočnost se tako ne nanaša na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih in na stališča sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe. Zato je nebistveno, kakšno stališče je v sodbi Pd 184/2014 (oziroma sodbi Pdp 307/2015) glede višine reparacije navedlo sodišče. Bistveno je le, da je v sodbi Pd 184/2014 v povezavi s sodbo Pdp 307/2015 odločeno (le), da je dolžna toženka tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, obračunati bruto plačo, ki bi jo morala prejemati po pogodbi o zaposlitvi, ter izplačati neto zneske, višji tožbeni zahtevek pa je bil zavrnjen. Ta zavrnitev se ne razteza na sektorski dodatek, ki v zadevi Pd 184/2014 oziroma Pdp 307/2015 sploh ni bil predmet spora.

8. Povzeta odločitev v sodbi Pd 184/2014 v povezavi s sodbo Pdp 307/2015 pomeni odločitev o temelju reparacijskega tožbenega zahtevka tožnice za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Za ta čas je tožnica upravičena do vzpostavitve takšnega položaja, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo (prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 91/2008), pri tem pa je pomembno stanje, ki bi bilo, če nezakonitosti ne bi bilo (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 490/2007).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor zastaranja toženke, ki ga je podala glede vtoževanih terjatev tožnice. Tožnica zahteva plačilo sektorskega dodatka za obdobji od julija 2012 do septembra 2012 in od decembra 2012 do avgusta 2015. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz nastanka zamude na dan 16. 8. 2012 za prvo vtoževano terjatev za plačilo sektorskega dodatka za julij 2012. Tega dne je začel teči zastaralni rok. Petletni zastaralni rok iz 206. člena ZDR in 202. člena ZDR-1 bi iztekel na dan 16. 8. 2017. To pa pomeni, da prva terjatev kot tudi ostale vtoževane terjatve tožnice do vložitve tožbe 16. 8. 2017 niso zastarale.

10. Je pa v nadaljevanju sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo sektorskega dodatka je ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za ta dodatek, kot so določeni v podjetniški kolektivni pogodbi (Kolektivna pogodba o plačah in pogojih dela kabinskega osebja v B. d. d.) in njeni tarifni prilogi. Kot odločilno dejstvo je upoštevalo, da tožnica v spornem obdobju dela ni opravljala in tudi ni bila na voljo delodajalcu. Takšno stališče pa ni pravilno.

11. Pri presoji reparacijskega tožbenega zahtevka, kot je tožbeni zahtevek za plačilo sektorskega dodatka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, je bistveno, do kakšne plače bi bila tožnica upravičena v primeru, če nezakonitosti ne bi bilo, če bi torej opravljala delo. Če bi tožnica v spornem obdobju opravljala delo, bi bila na voljo delodajalcu in bi bila do sektorskega dodatka upravičena. Kot je tožničine navedbe, ki jih toženka ni prerekala, povzelo sodišče prve stopnje, bi tožnica delo opravljala po sistemu 4+2+4+2+4+3, kar pomeni: štirje delovni dnevi, dva dni počitka, štirje delovni dnevi, dva dni počitka, štirje delovni dnevi, tri dni počitka. Delo bi opravljala kot članica kabinskega osebja, pri čemer je imela več kot 20 let delovne dobe.

12. Tiste dni, ko bi tožnica opravljala delo, bi bila po podjetniški kolektivni pogodbi upravičena do sektorskega dodatka. To izhaja iz določb panožne kolektivne pogodbe in njene tarifne priloge. 74. člen panožne kolektivne pogodbe določa, da pripada članom kabinskega osebja glede na delovno mesto za vsak odleteni sektor dodatno plačilo v znesku, kot je določeno v tarifni prilogi. V 2. členu tarifne priloge je višina sektorskega dodatka za člana kabinskega osebja, ki ima več kot 20 let delovne dobe, določena na 19,00 EUR. V 3. členu tarifne priloge pa so podrobneje urejeni pogoji za sektorski dodatek, in sicer je v prvem odstavku določeno, da se delodajalec zavezuje članu kabinskega osebja za dan, ko je na voljo delodajalcu (A.), vendar nima dodeljene delovne dolžnosti ali dodeljena delovna dolžnost zagotavlja le en sektor dnevno, zagotavljati plačilo sektorskega dodatka v višini dveh sektorjev; kot takšen dan se ne šteje dan, ko ima član kabinskega osebja predvideno izobraževanje. V tretjem odstavku tega člena tarifne priloge pa je določeno, da se dan, ko je delavec na bolniški odsotnosti ali izrablja letni dopust ali je odsoten z dela iz drugih opravičenih ali neupravičenih razlogov, ne šteje za dan, ko je delodajalcu na razpolago (A.).

13. Iz povzetih določb podjetniške kolektivne pogodbe in njene tarifne priloge izhaja, da delodajalec zagotavlja delavcu za dan, ko ima dodeljeno delovno obveznost oziroma ko mu je na voljo (A.), najmanj sektorski dodatek v višini dveh sektorjev. To pa v tožničinem primeru pomeni, da bi bila, če bi delo opravljala in bila na voljo delodajalcu, če torej ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, za vsak delovni dan upravičena (najmanj) do sektorskega dodatka v višini dveh sektorjev. V tej višini 38,00 EUR za delovni dan ga tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

14. Toženka višini vtoževanega sektorskega dodatka ugovarja le s sklicevanjem na odsotnosti z dela. Takšen ugovor po materialnem pravu ni utemeljen. Za čas odsotnosti z dela je delavec upravičen do nadomestila plače (prvi in drugi odstavek 137. člena ZDR in ZDR-1), pri čemer se pri nadomestilu plače kot osnova vzamejo plače iz preteklega obdobja (kot določa sedmi odstavek 137. člena ZDR in ZDR-1: povprečna mesečna plača za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti). V teh plačah preteklega obdobja pa bi bil pri tožnici vsebovan tudi sektorski dodatek.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo, tako da je dolžna toženka tožnici plačati sektorski dodatek, kot ga utemeljeno zahteva.

16. Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP je odločilo, da je dolžna toženka tožnici plačati stroške, saj tožnica ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka (1,5 %), pa zaradi tega posebni stroški niso nastali. Stroške tožnice je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje, upoštevalo je za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.). Odmerilo in priznalo ji je 2.349,33 EUR stroškov. Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnice zoper sklep sodišča prve stopnje ugodilo in sklep spremenilo, kot je razvidno iz izreka.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnici, ki je s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče kot potrebne za pravdo glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (24.472,00 EUR) priznalo: nagrada za pritožbo 750 točk in 2 % materialnih stroškov ali 15 točk, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 523,38 EUR. Stroške v tej višini ji je dolžna plačati toženka, ki stroške odgovora na tožbo krije sama.