Jedro

Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Na glavni obravnavi mora predsednik senata oziroma sodnik odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Če sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu, ali če ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ni pojasnilo v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Gospodarska družba je pridobila ugodnost, to je sredstva s (lažnim) prikazovanjem, da izpolnjuje pogoje po Zakonu o delnem povračilu nadomestila plače, ki so bila namenjena za gospodarsko poslovanje družbe. Sredstva po zakonu niso bila namenjena le za ohranjanje delovnih mest v korist delavcem in državi, da ne bi prišlo do socialne bombe, ampak tudi za pridobivanje finančnih virov, za poslovanje družbe.

Odvzem premoženjske koristi po prvem odstavku 6. člena ZOPOKD ima svoj namen in zato zakon predpisuje, da se pravni osebi izreče odvzem premoženjske koristi, to je odvzem tistega premoženja, ki sploh ni bilo njeno. Odvzem premoženjske koristi je subsidiaren le v odnosu do premoženjskopravnega zahtevka. Gre pa za dva različna instituta, čeprav obravnavata isto škodo.

Za izrek stranske denarne kazni po določbi drugega odstavka 45. člena KZ-1 ni odločilno ali je težnja po koristi usmerjena k storilcu kaznivega dejanja ali pa k drugemu; storilec zasleduje pridobitev premoženjske koristi, torej da ima koristoljubne nagibe oziroma motive in namen. Gre za kazniva dejanja, ki jih storilec stori zaradi pridobitve (protipravne) premoženjske koristi, pri čemer pa ni potrebno, da to premoženjsko korist storilec pridobi le zase, lahko jo pridobi za drugega.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih D. Č., O. M. in pravne osebe P., d. d. - v stečaju, se zavrnejo.

II. Zahtevi vrhovnega državnega tožilca se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba drugega odstavka 45. člena Kazenskega zakonika na način iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

III. Obsojena D. Č. in O. M. sta dolžna plačati sodno takso, D. Č. v višini 900,00 EUR, O. M. pa v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28. 3. 2017 obsojena D. Č. in O. M. spoznalo za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena v zvezi z 20. in 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojeno pravno osebo P., d. d. - v stečaju pa je spoznalo za kazensko odgovorno za kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), za katero je odgovorna po 3. točki 4. člena ZOPOKD v zvezi z 42. členom KZ-1. Obsojenima D. Č. in O. M. je izreklo kazni dve leti in štiri mesece zapora in stranski denarni kazni, obsojenemu D. Č. 500 dnevnih zneskov, to je 35.000,00 EUR, obsojenemu O. M. pa 300 dnevnih zneskov, to je 15.000,00 EUR. Na podlagi določb 74. in prvega odstavka 77. ter drugega odstavka 75. člena KZ-1 in prvega odstavka 6. člena ZOPOKD je obsojeni pravni osebi naložilo v plačilo znesek 1.778.622,58 EUR, kar ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi. Obsojencem je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 1. 3. 2018 delno ugodilo pritožbam obsojenega D. Č., njegove zagovornice in zagovornika obdolženega O. M., sodbo pa je spremenilo tudi po uradni dolžnosti tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo „iz koristoljubnosti“ (navedba v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, ki se nanaša na nadaljevano kaznivo dejanje), v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da je odločilo, da se denarni kazni obsojencema ne izrečeta, izrečeni zaporni kazni obsojencema pa je znižalo vsakemu na eno leto in šest mesecev zapora. V ostalem je pritožbe in pritožbo zagovornice obdolžene pravne osebe v celoti, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojena pravna oseba dolžna plačati sodno takso za pritožbo.

2. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki obeh obsojencev ter pravne osebe in vrhovni državi tožilec. Zagovornici obsojenega D. Č. ter pravne osebe navajata, da vlagata zahtevo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zagovornik obsojenega O. M. pa vlaga zahtevo zaradi kršitev 22., 25. in 29. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornici obsojenega Č. in pravne osebe predlagata, naj se izpodbijana pravnomočna sodba tako spremeni, da se obsojenec oziroma pravna oseba oprostita obtožbe, podrejeno pa se zavzemata za razveljavitev obsodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obsojenega M. O. predlaga, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP na način iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 45. člena KZ-1 (izrek stranske denarne kazni). Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter na podlagi določbe drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba drugega odstavka 45. člena KZ-1. 4. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v pisnem odgovoru na zahteve zagovornikov obeh obsojencev in obsojene pravne osebe, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene. Kršitve zakona, Ustave in EKČP, ki jih uveljavljajo zagovorniki, niso podane. Zagovornici obsojenega D. Č. in pravne osebe v zahtevah uveljavljata tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahteve za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljene.

5. O odgovoru državnega tožilca so se pisno izjavili zagovorniki obsojenih Č., M. in pravne osebe.

6. Zagovornica obsojenega D. Č. je na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca. Ocenila je, da uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni podana, ter predlagala, naj zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče zavrne.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

K zahtevama zagovornikov obsojenih D. Č. in O. M. 8. V zahtevah zagovornika obsojenih D. Č. in O. M. uveljavljata, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznih predlogih zagovornikov obeh obsojencev, ki sta jih podala na predobravnavnem naroku, zagovornik obsojenega O. M. pa tudi na glavni obravnavi dne 8. 11. 2016. Zagovornik navaja, da je sodišče na tej glavni obravnavi sicer zavrnilo dokazni predlog obsojenca, da se preberejo poročila o usposabljanjih za leto 2007, 2008 in 2009, vendarle razlogov ni navedlo in sodba ne vsebuje obrazložitve o zavrnitvi dokaznega predloga, sodišče pa tudi ni odločilo o predlogu, podanem na tej obravnavi, da naj sodišče opravi poizvedbe, kje se nahajajo skripte o usposabljanju delavcev. Zagovornica obsojenega D. Č. uveljavlja, da je, storjena kršitev kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in kršitev obsojenčeve pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave, ker sodišče ni odločilo o dokaznih predlogih podanih na predobravnavnem naroku (odreditev izvedenstva različnih strok), predlaganih dokazov pa tudi ni izvedlo. Zagovornik obsojenega O. M. pa navaja, da je bila s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo je prišlo tudi do kršitve pravice do obrambe. Ker ni obrazložilo, zakaj dokazov ni izvedlo, pa je podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, prav tako pa je, ker sodišče o dokaznih predlogih ni odločilo, podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 371. člena ZKP, pa tudi kršitev 22. člena Ustave.

9. Obsojenca sta bila spoznana za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobivanju in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ, ki ga stori tisti, ki zase ali za koga drugega pridobi posojilo, investicijska sredstva, subvencijo ali kakšno drugo ugodnost za opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, s tem, da tistemu, ki je pristojen za podelitev ali odobritev take ugodnosti predloži neresnične ali nepopolne podatke, ki so pomembni za odobritev ugodnosti. Opis dejanja v pravnomočni sodbi navaja, da sta obsojenca zato, da bi pridobila sredstva po Zakonu o delnem povračilu nadomestila plače (v nadaljevanju ZDPNP) Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod), pristojnemu za odobritev sredstev, predložila neresnične podatke, D. Č. kot predsednik upravnega odbora družbe P., O. M. pa kot vodja splošno kadrovske službe skupine P. in kot odgovorni vodja projekta pri izvajanju S. nadomestila za čakanje na delo in izobraževanje (v nadaljevanju S.) in posebej pooblaščen za podpisovanje. Sredstva sta pridobila z lažno navedbo, da v družbi začasno ne morejo zagotoviti dela hkrati največ 50 % delavcem, zaradi česar so se odločili za napotitev delavcev na začasno čakanje na delo, kar pa ni bilo resnično, ker delavci niso bili na začasnem čakanju, pač pa so bili na delu ter s prikazovanjem, da so se delavci v času, ko so bili na začasnem čakanju na delo usposabljali, s čimer sta dosegla izplačilo povračila nadomestila plač in O. M. poskusil doseči povračilo stroškov usposabljanja.

10. V času gospodarske krize, ki se je začela v letu 2008 in nadaljevala tudi v leto 2009 je bil sprejet interventni zakon – ZDPNP, ki je uveljavil kot enega od ukrepov za omilitev posledic gospodarske krize institut začasnega čakanja na delo, v primerih, ko delodajalec zaradi posledic gospodarske krize, delavcem dela ni mogel zagotavljati (takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR iz leta 2002 instituta začasnega čakanja na delo ni urejal; po sedmem odstavku 137. člena je bil delodajalec za čas nezagotavljanja dela dolžan delavcu plačati plačo v celoti in sicer v višini 100% osnove; institut začasnega čakanja na delo doma ni bil popolnoma nov institut, saj ga je urejal že prejšnji ZDR iz leta 1990, Uradni list RS št. 14/90 5/91 in 71/93, v 30. členu je bil urejen institut „čakanje na delo“ in sicer, da dokler se delavcu ne zagotovi ustreznega dela, mu organizacija oziroma delodajalec lahko odredi čakanje na delo). Z navedenim interventnim zakonom se je poskušalo preprečiti odpuščanje delavcev, ocena je bila, da bi se na ta način ohranilo vsaj 25.000 delovnih mest (Poročevalec državnega zbora, št. 63 z dne 15. 5. 2009). Zakon je bil objavljen v Uradnem listu št. 42/2009, začel je veljati dne 6. 6. 2009 in po določbi 20. člena Zakona prenehal veljati 30. 9. 2012. Zakon naj bi torej ohranjal zaposlitev približno 25.000 delavcem v gospodarskih družbah, ki se soočajo z zmanjšanim obsegom poslovanja.

11. ZDR iz leta 2002, ni razlikoval med trajnim in začasnim prenehanjem potreb po delu delavcev, urejal je le odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela. Delodajalec, ki se je vključil v ukrep delnega povračila nadomestil plač po ZDPNP (2. člen) je v določenem obsegu dosegel finančno razbremenitev, obenem pa je moral sprejeti program ohranitve in dviga kakovosti delovnih mest ter zagotoviti s predvidenimi ukrepi povezana usposabljanja delavcev, z namenom, da ohrani delovna mesta. Zakon je namreč določal v 2. členu, da ima delodajalec pravico do delnega povračila izplačanih nadomestnih plač delavcem na začasnem čakanju na delo in povračila stroškov usposabljanja, kar lahko uveljavlja gospodarska družba, ki predloži opis poslovnega položaja delodajalca v okoliščinah svetovne gospodarske krize, če na podlagi opisa poslovnega položaja ugotovi, da zaradi poslovnih razlogov začasno ne more zagotavljati dela, hkrati največ 50% zaposlenim delavcem pri delodajalcu in odloči o napotitvi delavcev na začasno čakanje na delo (napotitev na začasno čakanje na delo je morala biti pisna) in sprejme in predloži program ohranitve in dviga kakovosti delovnih mest in razvoja človeških virov. V 3. členu je bilo določeno, da lahko delodajalec posameznega delavca napoti na začasno čakanje na delo za obdobje največ šestih mesecev, vendarle pa se je lahko ta čas podaljšal ob določenih izpolnjenih pogojih (12. člen zakona) tudi na eno leto. 12. člen je določal, da lahko delodajalec pravico do delnega povračila nadomestil plač uveljavlja enkrat za obdobje najmanj treh mesecev z možnostjo podaljševanja za tri mesecev, vendar ne največ za dvanajst mesecev (pooblastilo obsojenemu O. M. je bilo že na začetku izvajanja S. dano za dvanajst mesecev). Šesti člen zakona je določal, da ima delavec v času začasnega čakanja na delo pravico do nadomestila plače v višini 85 % osnove za nadomestilo, pravico in obveznost usposabljanja 20 % časa napotitve delavca na začasno čakanje na delo (možno je bilo tudi več, v programu oziroma S., ki ga je predložilo P., je bilo navedeno, da gre za izrabo 100 % časa, da se delavec izobražuje v vsem času, ko je napoten na čakanje na delo). Delavcu je bila omogočena po 6. členu zakona tudi pravica do stroškov prevoza in prehrane v zvezi z obveznostjo usposabljanja pod pogoji in v višini, kot to velja za povračilo stroškov v zvezi z delom in obveznost, da se na zahtevo delodajalca vrne na delo. Člen 8 zakona je določal uveljavljanje pravice delodajalca do delnega povračila nadomestila plač in uveljavljanje povračila stroškov usposabljanja pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in da se lahko izplača v breme zavoda 50 % osnove za nadomestilo plače, ki pripada delavcu na začasnem čakanju na delo, vendar največ v višini maksimalnega izplačila denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, kar je določal 9. člen zakona. V zvezi z usposabljanjem je 10. člen zakona določal, da delodajalec zagotavlja pravice in obveznost delavcev na začasnem čakanju na delo do usposabljanja in da se povračilo stroškov za usposabljanje zagotovi v višini največ 500 EUR na delavca. V 15. členu zakona pa je bilo določeno, da se sredstva za povračilo nadomestil plače zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije, sredstva za povračila stroškov usposabljanja pa se zagotavljajo iz sredstev Evropskega socialnega sklada in iz proračuna Republike Slovenije.

12. V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da je P. prikazalo, da izpolnjuje vse pogoje po ZDPNP v Izjavi, v kateri so navedeni vsi pogoji za povračilo dnevnega nadomestila plače in stroškov usposabljanja ter da bo pri obračunu plač vzpostavilo novo plačno postavko „čakanje na delo,“ z izjavo o izogibanju dvojnemu financiranju usposabljanja, zavezo o zagotovitvi strokovnega vodstva mentorjev pri notranjem usposabljanju, izrecno izjavo podpisnika – obsojenega Č. – da P. izpolnjuje vsakega od pogojev (točka 4 sodbe sodišča prve stopnje). Tako je bilo v Izjavi navedeno, da P. kot delodajalec zaradi poslovnih razlogov začasno ne more zagotavljati dela največ 50 % zaposlenih delavcev, da se je delodajalec odločil za njihovo napotitev na začasno čakanje na delo. V Izjavi je bilo tudi izrecno zapisana „klavzula“ s katero podpisnik med drugim potrjuje resničnost podatkov v prijavljanjem obrazcu. Vse je bilo predloženo Zavodu, ki je dne 20. 5. 2010 izdal odločbo za delno povračilo nadomestila plače in stroškov usposabljanja (točke 4, 5 in 6 sodbe sodišča prve stopnje). Podanih je bilo dvanajst zahtevkov v obdobju od aprila 2010 do 2011 za izplačilo oziroma povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo, prikazano pa je tudi bilo, da se delavci tudi izobražujejo oziroma usposabljajo. Navedeno je, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi, tehnično in organizacijsko izvedla družba L., torej organizacijska plat projekta je bil zastavljena ob operativni pomoči družbe L. Priprava podatkov potrebnih za vnos v dokumentacijo in podpisani obrazci pa so bili kot navaja sodišče druge stopnje v točki 9 sodbe „v rokah“ družbe P.“ in „v rokah“ obsojenega Č. kot direktorja in predsednika upravnega odbora družbe P. in soobsojenega O. M. kot vodje splošno kadrovske družbe skupine P. in odgovornega vodje projekta pri izvajanju S. posebej pooblaščenega za podpisovanje – pooblastilo, ki mu ga je dal D. Č.. Na podlagi predložene dokumentacije je bilo tako izplačano 1.778.622,58 EUR gospodarski družbi P. 13. Sodišče prve stopnje je v točkah 7 in 8 predstavilo kateri aneksi so bili sklenjeni, kaj izhaja iz vsakega od dvanajstih zahtevkov in v točki 9 opisalo ravnanje, ki je ostalo pri poskusu, ravnanje obsojenega O. M. v zvezi s štirimi zahtevki za povračilo stroškov usposabljanja, ki so bili zavrnjeni in sredstva na podlagi njih niso bila izplačana. Kako je potekalo usposabljanje delavcev oziroma, da ni potekalo, ter da delavci niso bili na čakanju na delo, je sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo v sodbi tudi sodišče druge stopnje, obrazložilo v točki 11 - 43 sodbe. V točkah 16 – 43 je navedlo, kaj so povedale posamezne priče in ocenilo njihove izpovedbe same po sebi in v povezavi z drugimi izpovedbami ter v zvezi z dokumentacijo. Sodišče je presodilo v nadaljnjih točkah sodbe 44 – 46, da delavci niso bili na začasnem čakanju na delo ampak so delo opravljali in da usposabljanja na način, kot ga je predvidel interventni zakon ni bilo. Sodišče druge stopnje je v točki 14. sodbe na kratko povzelo izpovedbe nekaterih prič pri presoji pritožb obsojenega Č. in njegove zagovornice v zvezi z ugotovitvami, o napotitvi delavcev na začasno čakanje na delo. Pri presoji uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritrdilo razlogom v sodbi sodišča prve stopnje.

14. Kot navajata oba zagovornika sodišče prve stopnje ne na glavni obravnavi ne v sodbi ni pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo oziroma ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga na obravnavi dne 8. 11. 2016. 15. Na predobravnavnem naroku sta zagovornika obsojenih Č. in M. predlagala izvedbo dokazov, o katerih sodišče prve stopnje ni odločilo.

16. Zagovornica obsojenega Č. je na predobravnavnem naroku vložila pisni dokazni predlog v katerem je predlagala (točka 3), naj sodišče postavi izvedence za področje gradbene stroke, ekonomsko-finančne stroke, za področje vodenja podjetij, specializiranega za področje vodenja poslovnega sistema po sistemu projektnega vodenja, za področje financ, za področje kadrovskih funkcij, za področje ocene investicij in finančne presoje in za področje organizacije. Izvedenci naj bi odgovorili na štirinajst navedenih vprašanj. V predlogu za izvedbo dokazov ni pojasnjeno, v zvezi s katerimi vprašanji je potrebno odrediti izvedenstvo določene stroke. Bistvo dokaznega predloga je bilo, kar poudarja zagovornica tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, da naj se ugotovi, ali je P. izpolnjevalo pogoje po ZDPNP in kako je nanj vplivala svetovna gospodarska kriza in da so zaradi tega obstajali dejanski in poslovni razlogi zaradi katerih P. ni moglo zagotavljati dela za največ 50 % zaposlenih delavcev, da je bil v P. bistveno zmanjšan obseg dela, da so bili izpolnjeni ekonomski, finančni in kadrovski pogoji za vstop v S.in za pridobitev sredstev po ZDPNP. Kot poudarja zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, bi lahko z odreditvijo izvedenstva vseh navedenih različnih strok bilo ugotovljeno, da so obstajali dejanski in poslovni razlogi zaradi svetovne gospodarske krize, zaradi katerih P. ni moglo zagotavljati dela največ 50 % zaposlenih delavcev, kar je bil eden od zakonskih pogojev po ZDPNP, za pridobitev dela nepovratnih sredstev za plače delavcem na čakanju, ki se hkrati izpopolnjujejo oziroma izobražujejo. Zato dokumentacija, ki je bila predložena Zavodu, ni bila lažna.

17. V pritožbi zoper sodbo, tako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti se je zagovornica predvsem osredotočila na to, da izvedenci niso bili postavljeni oziroma izvedenstvo ni bilo odrejeno in da sodišče tudi ni navedlo razlogov, zakaj izvedencev ni postavilo.

18. Zagovornik obsojenega O. M. navaja v zahtevi, da je na predobravnavnem naroku predlagal, da sodišče od družbe P., d. d. - v stečaju pridobil letna poslovna načrta družbe z morebitnimi rebalansi za leto 2010 in 2011, poročilo o vplivu stečaja P., d. d. na proračun RS in sanacijski program družbe P. v letih 2010 in 2011 (povzetek za banke). Pojasnil je, da letni poslovni načrt vsebuje tudi plan zaposlovanja in usposabljanja in poleg tega dokazuje zmanjšan obseg dela v družbi P. ter da ostala dva dokumenta razčlenjujeta poslovanje družbe P. v letih 2010 in 2011 in vsebina teh dveh dokumentov dokazuje, da družba P. v navedenih letih ni moglo zagotoviti dela največ 50 % zaposlenim delavcem.

19. Obsojenec oziroma obramba ima pravico navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze in obsojenčevi pravici, da predlaga izvedbo dokazov, seveda nasproti stoji obveznost sodišča, da se do dokaznih predlogov opredeli. Obdolženčevi oziroma obsojenčevi pravici do obrambe je lahko zadoščeno, če je seznanjen s potekom dokaznega postopka in s stališčem sodišča do predlaganih dokazov. Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Na glavni obravnavi mora predsednik senata oziroma sodnik odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Če sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu, ali če ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ni pojasnilo v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bi moralo vsaj v obrazložitvi sodbe pojasniti zakaj dokaznih predlogov obrambe ni sprejelo. Oba vložnika zahtev s svojimi navedbami uveljavljata navedene kršitve določb kazenskega postopka. Vendarle pa je pri obravnavanih kršitvah potrebno tudi obrazložiti vpliv zatrjevanih kršitev procesnega zakona na zakonitost sodbe. Tega oba vložnika razen s trditvami, da bi bilo dokaze potrebno izvesti, nista utemeljila, pri čemer zagovornica obsojenega D. Č. tudi ni določno pojasnila trditev za presojo katerih dejstev ali presojo katerih pomembnih dejstev je potreben izvid in mnenje določenega izvedenca, ampak je le na splošno obrazložila, kaj naj bi izvedenci različnih strok katerih odreditev je predlagana, ugotovili (večina vprašanj se nanaša na ugotavljanje slabega gospodarskega stanja družbe P., d. d., torej verjetno na odgovore na vprašanja ekonomsko-finančne stroke oziroma na področje financ).

20. Pritožbeno sodišče je presojalo vpliv neizvedbe predlaganih dokazov, na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Presojalo je, ali so dokazi, o katerih sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča oziroma jih ni izvedlo, pomembni za pravilno odločitev in ali vplivajo nanjo ter ali so ti dokazi pomembni za ugotavljanje odločilnih dejstev, to je tistih dejstev, ki so pomembna za pravilno uporabo zakona in za pravilne dokazne zaključke v zvezi z ugotavljanjem krivde obeh obsojencev. Pritožbeno sodišče je v točkah 13 ter 30 in 31 sodbe, ko je odgovarjalo na vsebinsko enake pritožbene navedbe obeh vložnikov zahtev, ugotovilo, da obsojenca oziroma zagovornika niso izkazali pravne relevantnosti predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti, saj je sodišče prve stopnje odločilna dejstva, pomembna za pravilno uporabo zakona, ugotovilo na podlagi drugih dokazov, tako listinskih kot izpovedb prič in na podlagi teh dokazov ugotovilo, da P. ni izpolnjevalo pogojev za pridobitev sredstev po ZDPNP, da delavci niso bili na čakanju, da so delavci delo imeli, da je bila dokumentacija lažna, da izobraževanja, ki bi jih bilo potrebno opraviti, če bi P. res izpolnjevalo pogoje, da hkrati ne more največ 50 % zaposlenim delavcem zagotavljati dela, zaradi prestrukturiranja, ni potekalo na način, kot je bilo prikazano v dokumentaciji, ki je bila predložena Zavodu (da so bili podatki lažni). Sodišči prve in druge stopnje sta v okviru ugotavljanja obstoja kaznivega dejanja in odločilnih dejstev v zvezi z ugotavljanjem, ali obstajajo zakonski znaki kaznivega dejanja po členu 230 KZ-1, ugotovili, da bistvenih pogojev, ki jih je P. sicer prikazovalo v predloženi dokumentaciji, za pridobitev sredstev po ZDPNP, ni izpolnjevalo in da za pridobitev sredstev po navedenem interventnem zakonu ni izpolnjevalo pogojev. Ugotovili sta, da gre za preslepitev in da odločilna okoliščina, da P. ni moglo zagotavljati dela svojim delavcem, zaradi tega naj bi bili ti na začasnem čakanju na delo, ni bila izpolnjena (točke 4 - 43 sodbe sodišča prve stopnje dokazni zaključki v točkah 44 - 47 sodbe sodišča prve stopnje in presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja oziroma kontrola sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z uveljavljanjem pritožbenim razlogom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sodbi sodišča druge stopnje). Pritožbeno sodišče je v citiranih točkah sodbe zagovornikoma oziroma vložnikoma zahteve odgovorilo, da je bilo z izvedbo dokazov ugotovljeno, da so navedbe družbe P., da začasno ne more zagotavljati dela hkrati največ 50 % zaposlenim delavcem, ki so bili vključeni v projekt oziroma v t. i. S. po ZDPNP, ker je družba P. zanje uveljavljala pravico do delnega povračila nadomestila plač in povračilo stroškov usposabljanja, neresnične oziroma lažne. Oba zagovornika sta svoja dokazna predloga obrazložila predvsem s tem, da bi izvedba predlaganih dokazov pokazala, da je P. izpolnjevalo pogoje za pridobitev sredstev po ZDPNP. Pomembno je, da je bilo lažno prikazovano, da so delavci na čakanju, kar je bil bistven pogoj za pridobitev sredstev po drugem členu navedenega zakona. Dejstvo, da delavci niso bili na čakanju, pa je zanesljivo ugotovljeno. Napotitve na začasno čakanje na delo, ker dela delavci niso imeli, kot je bilo prikazano v dokumentaciji, ni bilo in po navedenem ugotavljanje okoliščin, ali naj bi P. izpolnjevalo pogoje po ZDPNP, ni relevantno. Sodišče je v postopku zanesljivo in popolno ugotovilo z izvedbo drugih dokazov, da družba P. ni bila upravičena pridobiti sredstva po ZDPNP, saj ni izpolnjevala pogojev, ki jih je zahteval zakon, zato je tudi postavitev vseh izvedencev, ki jih je predlagala zagovornica obsojenega Č. in izvedba dokazov, ki jih je predlagal zagovornik obsojenega M. na predobravnavnem naroku, ni relevantna in ni pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, kar je utemeljilo sodišče druge stopnje v že navedenih točkah sodbe. Sklicevanje zagovornika obsojenega M. na kršitev 29., 22. in 25. člena Ustave tako ni utemeljeno in kršitve navedenih določb Ustave niso bile storjene. Enako velja za navedbe zagovornice obsojenega Č., da je bila obsojencu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave (primerjaj sodbi I Ips 366/2004 in I Ips 3490/2009 ter druge).

21. V zvezi z dokaznima predlogoma zagovornika obsojenega M. na obravnavi dne 8. 11. 2016 je pritožbeno sodišče v točki 31 sodbe pojasnilo, da dokazna predloga nista bila ustrezno konkretizirana in s tem sposobna za obravnavanje, da ni bilo niti obrazloženo, zakaj naj bi bila dokazna predloga pravnorelevantna in v korist obdolžencu ter pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Na obravnavi je bil podan le predlog, da naj se preberejo poročila o usposabljanjih iz leta 2007, 2008 in 2009 ne da bi bil dokaz natančneje obrazložen in predlagano je tudi bilo, da naj sodišče pridobi od policije skripte, uporabljene pri usposabljanju, ki jih je obsojeni M. predložil policiji. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornik ni utemeljil pravne relevantnosti predlaganega dokaza oziroma je le navedel, da dokaza nista bila izvedena in da je bil eden od dokazov zavrnjen, o drugem pa sodišče sploh ni odločalo. Obramba tako ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, da bi pojasnila, obstoj katerega pravno relevantnega dejstva naj bi sodišče ugotavljalo s pomočjo predlaganega dokaza in ni z navedbami okoliščin utemeljila, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca (sodba VS I Ips 502/2007 in številne druge). Zato zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z navedenima dokazoma ne more uveljaviti kršitve pravice do obrambe in kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, saj kršitve niti v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni ustrezno utemeljil, prav tako pa tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni utemeljil kršitev tako, da bi Vrhovno sodišče te kršitve lahko preizkusilo, saj je le ponovil, katerega dokaza sodišče ni izvedlo oziroma, da je dokazni predlog za branje poročil o usposabljanju iz leta 2007, 2008 in 2009 zavrnilo. Zagovornik ni obrazložil v čem vidi zatrjevano procesno kršitev (tretji odstavek 299. člena in sedmi odstavek 364. člena ZKP) oziroma kršitev pravice do obrambe, in ni utemeljil vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe.

22. Zagovornica obsojenega Č. obširno izpodbija pravnomočno sodbo, vendar v pretežni meri v navedbah ne uveljavlja kršitve kazenskega ali procesnega zakona (kot tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni), ampak uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, saj nasprotuje dejanskim zaključkom v pravnomočni sodbi in izpodbija ugotovitve, da P. ni izpolnjevalo pogojev po ZDPNP, da je bila dokumentacija, ki je bila predložena zavodu, lažna in da je lažno prikazovala, da so vsi pogoji izpolnjeni. Trdi, da so se delavci usposabljali, da v času usposabljanja niso delali in da so čakanje na delo izkoristili za usposabljanje. Začasno čakanje na delo po ZDPNP je bilo nov pravni inštitut in ga ni mogoče enačiti s čakanjem na delu na domu (da ne gre za popolnoma nov inštitut je bilo že pojasnjeno; razlaga termina čakanje na delo je lahko le, da je delavec takrat, ko je na čakanju na delo, doma ali na eventualnem izobraževanju). Tudi interpretacija, da naj bi delavci na delo čakali v službi, na svojem delovnem mestu, pomeni le nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju (točka 3 zahteve). V točki 4 zahteve zagovornica podaja svoje videnje izobraževanja in usposabljanja delavcev ter trdi, da se je usposabljanje delavcev izvajalo na način in v obsegu, kot ga določa ZDPNP, pri čemer poudarja, da je ZDPNP določal, da se morajo delavci usposabljati najmanj 20 % časa napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v pravnomočni sodbi, da usposabljanja v smislu ZDPNP ni bilo, pri čemer pa z navedbami dejansko tudi nasprotuje listinam, ki so bile predložene Zavodu zaradi pridobitev sredstev, saj je bilo v listinah navedeno, da gre za 100 % izrabo časa čakanja na delo zaradi usposabljanja. V točki 5 zagovornica navaja, da naklep pri obsojenemu Č. ni dokazan oziroma kot je naslovljena točka 5 „naklep za storitev kaznivega dejanja ni podan.“ V tem delu zahteve zagovornica nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje v točkah 48 – 51 o subjektivnem odnosu obsojenca do dejanja in ponovno trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za pravni sklep sodišča, da je obsojenec deloval z direktnim naklepom, niso pravilno ugotovljena. Kršitve procesnega ali kazenskega zakona ne utemeljujejo navedbe v zahtevi o namenu in vsebini ZDPNP in S., o preprečitvi množičnega odpuščanja delavcev v gospodarskih družbah in trditev, da delodajalec od vključitve v S. ni imel nikakršnih denarnih koristi in navedbe, da če ne bi bilo vključitve v S., bi prišlo do odpustitve več kot 400 delavcev, katerim družba v tistem trenutku ni mogla zagotavljati dela. Citirane navedbe pomenijo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam v pravnomočni sodbi. Enako velja za navedbe v točki 7 zahteve, kolikor se ne nanašajo na uveljavljanje kršitve pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznih predlogih. Zagovornica ponovno trdi, da je P. izpolnjevalo vse pogoje za pridobitev sredstev po ZDPNP, da ni moglo zagotavljati dela delavcem, da navedbe v predloženi dokumentaciji niso bile lažne, pri čemer pa zopet ostaja na ravni izpodbijanja dejanskih ugotovitev in dejanskega stanja. Enako velja tudi za posamezne, iztrgane navedbe iz izpovedb nekaterih prič (stran 15 zahteve). Tudi navedbe v točki 8 zahteve z naslovom „podrobneje o izvedbi usposabljanj“ ne pomenijo uveljavljanja kršitve zakona, ampak nasprotovanje ugotovitvam (vključno s citiranjem izpovedbe priče L. N., direktorice družbe L.), da je pravnomočni sodbi zanesljivo ugotovljeno, da je družba L. opravila le organizacijski del izvedbe in nudila tehnično pomoč. Navedbe zagovornice pomenijo nasprotovanje tem dokaznim zaključkom.

23. Zagovornica nadalje trdi, da ni bil obsojeni Č. tisti, ki bi poskrbel, da se je za delavce zagotavljala lažna dokumentacija, da tega tožilstvo ni konretiziralo in da teze tožilstva ni potrdila nobena od v postopku zaslišanih prič. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko trdi, da je dokazni postopek pokazal ravno obratno. Poudarja, da je šlo za piramidalni sistem odgovornosti, ki ga je pred začetkom izvajanja S. vzpostavil obsojeni Č. in določil drugo obsojenega kot koordinatorja, določeno pa je tudi bilo, da so vsi direktorji posameznih služb skupine P. ter vodje posameznih divizij v P., ki so pristopile k S., odgovorni za izvajanje S. v skladu z zakonom in v skladu z navodili svetovalca, to je L. Zagovornica poudarja, da so priče potrdile, da od obsojenega Č. niso prejele prav nobenih navodil in nasvetov in tako ponovno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

24. Zagovornica se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča druge stopnje v točki 9 sodbe, da je obsojenec imel oblast nad dejanjem, opisanem v izreku in da je ravnal naklepno. Meni, da je ta ugotovitev vsebinsko povsem prazna, neobrazložena in da se je ne da niti preizkusiti ter ponavlja, da izpovedba nobene od zaslišanih prič ni dala temelja za takšen zaključek. Če bi imel obsojenec popolno oblast nad dejanjem bi seveda priče, ki so bile zaslišane, to potrdile (navedbe na straneh 18 – 22 zahteve pod naslovom „podrobneje o pomanjkanju naklepa za storitev kaznivega dejanja“). Zagovornica tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, s citiranimi navedbami nasprotuje dejanskim ugotovitvam v sodbi. Nasprotuje tudi pravnemu sklepu, da je obsojenec kazensko odgovoren, torej, da je ravnal naklepno, saj ni sam z lastnim ravnanjem izvršil oziroma uresničil znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1. 25. V točkah 4, 5 in 8 sodbe sodišča prve stopnje je opisana vloga obsojenega Č. v zvezi s predloženo dokumentacijo. Ugotovljeno je, da je bil obsojenec tisti, ki je kot predstavnik delodajalca oziroma predsednik uprave P. pri gospodarski zbornici izvedel za pripravo interventnega zakona in da je v času priprav predložitve dokumentacije zavodu, podpisal Izjavo z dne 31. 3. 2010, v kateri je bilo navedeno, da P., d. d. kot delodajalec zaradi poslovnih razlogov začasno ne more zagotavljati dela hkrati največ 50 % zaposlenim delavcem, zaradi česar se je delodajalec odločil za njihovo napotitev na začasno čakanje na delo (pogoj iz druge alineje prvega odstavka 2. člena ZDPNP). V tej izjavi je seznam petnajstih pogojev za povračilo delnega nadomestila plače in stroškov usposabljanja (že navedeno v točki 12 sodbe). V tej točki je že poudarjeno, da je bila na Izjavi izrecno zapisano, da podpisnik, to je obsojeni Č., med drugim potrjuje resničnost podatkov v prijavljenem obrazcu in izraža svoje zavedanje, da ima navajanje neresničnih ali zavajajočih podatkov lahko za posledico kazensko odgovornost. Izjavo je kot odgovorna oseba podpisal obsojeni D. Č. V točki 8 sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pri vseh dvanajstih zahtevkih za izplačilo delnega povračila nadomestila plač, izdelanih mesečno za obdobje od aprila 2010 do marca 2011 razviden znesek zahtevka za vsak mesec posebej, vsota teh zahtevkom pa znaša 1.778.622,58 EUR. Zahtevke je podpisal obsojeni O. M. (pooblastilo obsojenega Č.), pri vsakem zahtevku pa je kot odgovorna oseba naveden obsojeni D. Č. (opis dejanja v sodbi sodišča prve stopnje v drugem, tretjem in četrtem odstavku). Zavod je na podlagi odločbe z dne 20. 5 .2010 za delno povračilo nadomestila plače in stroškov usposabljanja sklenil s P. še pogodbi o delnem povračilu nadomestila plače in o povračilu stroškov usposabljanja (drugi odstavek opisa dejanja), ki ju je za P. podpisal obsojeni Č.

26. Vloga obsojenega Č. je določno obrazložena v točki 48 sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče na podlagi presoje dokazov in obsojenčevega ravnanja, ugotavlja obsojenčev odnos do dejanja, namen vstopa v tako imenovano S., zaradi dosega največjih finančnih, to je maksimalnih učinkov in zavest obsojenega Č. in obsojenega M. o lažnem prikazu dejstev, zaradi pridobitve sredstev (tudi točke 49 – 51 sodbe sodišča prve stopnje). Strinjati se je mogoče s sodiščem druge stopnje v točkah 9, 18, da ugotovljen način dela, podpisi pogodb in izjave, prikazovanje, da P. izpolnjuje vse pogoje po ZDPNP s strani odgovorne osebe predsednika upravnega odbora družbe P., obsojenega Č., pomeni, da dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega ni potrebno izvršiti lastnoročno, torej le z lastno telesno dejavnostjo. Dejavnost družbe je izvajanje tistih dejavnosti, ki predstavljajo tudi izvajanje gospodarske dejavnosti, to je dejavnosti, ki jih direktor oziroma predsednik uprave pogosto sam sploh ne opravlja, ampak jih prepusti drugim (primerjaj sodbo I Ips 13039/2009, točka 24). Kot je zapisalo sodišče prve stopnje v točki 51 sodbe, ni potrebno, da sta se storilca, torej obsojenca, tako tudi Č., zavedala v vsakem posameznem primeru vseh relevantnih podatkov v zvezi s prikazovanjem, da so delavci bili na čakanju na delo, kot v primeru vsakega usposabljanja, za vsakega udeleženca, ki naj bi se udeležil usposabljanja posebej ter vsebine vsake listine, ki naj bi oboje dokazovala. Obsojenec je bil seznanjen z vsemi pogodbami, ki jih je podpisal za družbo P., v njenem imenu kot predsednik upravnega odbora družbe, s podpisom in predložitvijo Izjave Zavodu, imel tako popolno oblast nad predložitvijo tako Izjave kot vseh dvanajst zahtevkov za delno povračilo nadomestila plač delavcem, ki so prikazovali, da so delavci na začasnem čakanju na delo. Pogoj, da je bilo mogoče predložiti te zahtevke, je bila dokumentacija, ki je prikazovala napotitve na začasno čakanje na delo, pozive na začasno vrnitev na delo, pozive za usposabljanje, potrdila o uspešnem opravljanju usposabljanju in tako dalje. Obsojenec je imel v pravni osebi lastnost vodilne oziroma odgovorne osebe kot predsednik upravnega odbora družbe. Tako je obsojenec s svojim ravnanjem, kot podpisnik Izjave z dne 31. 3. 2010, podpisnik obeh pogodb, sklenjenih z Zavodom in naveden kot odgovorna oseba pri vsakem od dvanajstih zahtevkov, predstavljal tistega, ki je imel oblast nad dejanjem. Obsojenec je tudi imel popolno oblast nad predložitvijo podatkov družbi L., ki je skrbela za tehnično organizacijsko plat projekta. Navedbe v zahtevi, ki se zopet bolj nanašajo na nasprotovanje dejanskemu stanju, da je obsojenec vzpostavil piramidalni sistem odločanja in odgovornosti, da je šlo za skupno odločitev strokovnega kolegija direktorjev, da je tudi pogodbe pregledala in parafirala pravna in finančna služba, ugotovitve in presoje o obsojenčevi kazenski odgovornosti in o pravnem sklepu, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, ne izpodbijajo. Kot je poudarilo sodišče druge stopnje, je bil namreč obsojenec seznanjen z vsemi postopki. Sodišči prve in druge stopnje pa sta, ob ugotovitvi, da so bile navedbe, da so delavci napoteni na čakanje, lažne, da dokumentacija, ki je bila predložena Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, ni odražala resničnega dejanskega stanja in da ni zadostila pogojem po ZDPNP, da je obsojenec zasledoval maksimalne finančne učinke z vstopom v S. po ZDPNP in s prikazovanjem, da P. izpolnjuje pogoje za izplačila po tem zakonu, sprejeli razumen sklep, da je pri pridobitvi premoženjske koristi ravnal z direktnim naklepom, kar je obrazloženo v točkah 48 – 51 sodbe sodišča prve stopnje, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v točki 18 sodbe. Njegov naklep je zajemal vse faze vključitve v S. in postopke pri pridobivanju sredstev, sklenitev pogodb, ustvarjanje relevantnih dokumentov, ki so vsebovali podatke potrebne za prikaz, da P. izpolnjuje pogoje po ZDPNP, vložitev zahtevkov za povračilo sredstev od Zavoda in tako tudi pridobitev premoženjske koristi za družbo P. Kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, ki jo z trditvami nakazuje zagovornica, in kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP nista podani.

27. S ponavljanjem navedb v tem delu zahteve, v katerih zagovornica nasprotuje ugotovitvam sodišč in trdi, da obsojencu ni mogoče dokazati naklepnega ravnanja, da obsojenec ni vedel, da je karkoli narobe, da je celotno organizacijo posla izvedla družba L., s sklicevanjem na drugoobsojenega in njegovo vlogo, s trditvijo, da tožilstvo ni dokazalo, da je obsojenec predložil neresnične podatke, s sklicevanjem na piramidalni sistem odgovornosti, ki ga je vzpostavil obsojenec ter na sprejem sklepa direktorjev z dne 17. 3. 2010, zagovornica ne uveljavlja kršitve zakona, ki jo je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, ampak nasprotuje dejanskim ugotovitvam v pravnomočni sodbi, ki so bile podlaga za ugotovitev odločilnega dejstva, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom.

28. Kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je mogoče razumeti zagovorničine navedbe, da dejanje ni bilo storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti in, da ne gre za opravljanje gospodarske dejavnosti, ker zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja „za opravljanje gospodarske dejavnosti,“ ni podan. Zagovornica navaja, da pridobitev subvencije ali druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja. Sredstva, ki jih je delodajalec pridobil na podlagi ZDPNP, niso bila pridobljena za opravljanje gospodarske dejavnosti delodajalca, pač pa za izplačilo nadomestil plač delavcem. Poudarja, da je bil namen ZDPNP ohranitev delovnih mest, da se omili in omeji učinke svetovne gospodarske krize, prepreči odpuščanje delavcev iz poslovnih razlogov. Bistvo zakona je bila zaščita delavcev in ne zagotavljanje ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti gospodarskim družbam, pač pa zagotavljanje ugodnosti za delavce in posledično tudi za državo. Z zakonom je država varovala tudi sebe in namen zakona je bil preprečiti in prihraniti stroške grozeče socialne bombe, ki bi se pokazali v obliki nadomestil za brezposelnost. Delodajalec od vključitve v S. ni imel nikakršnih denarnih koristi. Nadomestila plače je v celoti izplačal delavcem in od Zavoda je prejel le del povračil zanje. Dodaten argument, da je šlo za zagotavljanje koristi delavcev, ne pa podjetjem, predstavljajo tudi evropska pravila o prepovedi dajanja državnih pomoči. Zagovornica trdi, da je šlo za socialno varstveni ukrep za zaposlene in sofinanciranje njihovih usposabljanj. Če P. ne bi bilo vključeno v S., bi prišlo do odpuščanja več kot 400 delavcev, ki jim družba v tistem trenutku dela ni mogla zagotoviti. P. z vključitvijo v S. ni prihranilo pri stroških dela ampak ravno obratno, P. se je zavezalo, da delavcev ne bo odpuščalo in da bo skupaj z državo prispevalo za nadomestila njihovih plač ter jih usposabljalo. Po oceni zagovornice iz teh razlogov jasno izhaja, da pridobivanje sredstev po ZDPNP ne more predstavljati storitve kaznivega dejanja po členu 230 KZ-1, ker zakonski znak pridobivanja sredstev za opravljanje gospodarske dejavnosti ni in ne more biti izpolnjen.

29. Zagovornica s citiranimi navedbami v pretežni meri nasprotuje dejanskim ugotovitvam v pravnomočni sodbi. V nasprotju z ugotovitvami trdi, da družba P. delavcem dela ni mogla zagotoviti, da se je P. zavezalo, da delavcev ne bo odpuščalo in da bo prispevalo za nadomestila njihovih plač in jih usposabljalo. Poudarja cilje in namene ZDPNP, kar sicer drži, vendar pa ne držijo njene navedbe, da sredstva niso bila pridobljena za opravljanje gospodarske dejavnosti delodajalca, pač pa le za izplačilo nadomestila plač delavcem. Ne strinja se z zaključki sodišča, da je pridobitev teh ugodnosti bila pridobljena za opravljanje gospodarske dejavnosti družbe P. in da je zato zakonski znak za opravljanje gospodarske dejavnosti podan.

30. Inkriminacija po členu 230 KZ-1 zajema subvencije, posojila in vse druge ugodnosti, ki so dane nekemu gospodarskemu subjektu za opravljanje gospodarske dejavnosti. Gospodarske dejavnosti pa po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ni mogoče razlagati le v ožjem smislu kot sklepanje pogodb, prevzemanje naročil ali blaga, dajanja ponudb oziroma opravljanja dejavnosti družbe zaradi pridobivanja dobička ampak tudi kot izvajanje spremljajočih podpornih dejavnosti (sodbe I Ips 134/2009, I Ips 341/2007 in druge). Gospodarsko dejavnost je treba razlagati tako, da zajame tudi tiste oblike gospodarskega kriminala, ki so bile storjene v okviru subjekta, ki opravlja gospodarsko dejavnost s strani storilca, ki je imel pooblastilo za razpolaganje s premoženjem takega subjekta (sodba I Ips 13039/2009). Gospodarska dejavnost obsega vsa ravnanja, ki služijo namenu poslovanja gospodarske družbe v najširšem smislu. V sodbi I Ips 9824/2010 z dne 12. 9. 2013, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče v točki 20 sodbe, je Vrhovno sodišče predstavilo navedena izhodišča, v točki 9 pa je še zapisalo (citirana zadeva se je nanašala na nenamensko porabo sredstev, ki jih je gospodarska družba pridobila na podlagi pogodbe sklenjene z Zavodom za zaposlovanje RS o izvajanju lokalno zaposlitvenega programa, po katerem je bilo zaposlenih 53 delavcev), da tudi samo sklepanje pogodb za pridobitev nepovratnih sredstev družbe sodi v okvir opravljanja gospodarske dejavnosti, saj gre le za enega od načinov pridobivanja finančnih virov, namenjenih poslovanju družbe (finančno poslovanje). V obravnavanem primeru je gospodarska družba P. pridobila ugodnost, to je sredstva s (lažnim) prikazovanjem, da izpolnjuje pogoje po ZDPNP, ki so bila namenjena za gospodarsko poslovanje družbe. Prikazano je bilo, da naj bi 603 delavci bili na začasnem čakanju na delo, ZDPNP ni bil naravnan, kot tolmači zagovornica, le za ohranjanje delovnih mest v korist delavcem in državi, da ne bi prišlo do socialne bombe, ampak namenjen tudi za pridobivanje finančnih virov, za poslovanje družbe. ZDPNP je urejal, kar pravilno poudarja sodišče druge stopnje, začasno prenehanje potreb po delu in zato tudi začasno napotitev delavcev na čakanje, ne pa trajno prenehanje potreb delavcev po delu, kar bi lahko pomenilo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po ZDPNP je bil pogoj, da gospodarska družba začasno ne more zagotavljati dela hkrati največ 50 % zaposlenim delavcem pri delodajalcu in v tem smislu ohranjanje delovnih mest, s tem pa ohranjanje gospodarske dejavnosti družbe. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja zagovornica po 1. točki 372. člena ZKP, po navedenem ni podana.

31. Zagovornik obsojenega O. M. v zahtevi uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba ne vsebuje obrazložitve o nekaterih izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je povzelo in le deloma obrazložilo izpovedbe prič I. V., S. O., S. A., A. L. in B. B., saj ni ocenilo njihovih izpovedb o krizi in zmanjšanem obsegu dela v P., in se ni opredelilo do izpovedb prič R. B. in A. B. o tem, da P. ni imelo dela, kar pomeni, da hkrati ni moglo zagotoviti dela največ 50 % delavcem. Ni ocenilo opisa poslovnega položaja delodajalca v okoliščinah svetovne gospodarske krize z dne 29. 4. 2010. Po oceni zagovornika sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu.

32. Na enake pritožbene navedbe je odgovorilo sodišče druge stopnje v točki 32 sodbe. Strinjati se je s stališčem pritožbenega sodišča, da je sodišče dolžno oceniti izpovedbe v tistem delu, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva in okoliščine, ni pa dolžno ocenjevati izpovedb, ki so v tem pogledu nepomembne.

33. V točki 32 sodbe je pritožbeno sodišče razumno poudarilo, da navedbe o vplivu gospodarske krize na zmanjšanje obsega dela v družbi P. in da bi bilo potrebno odpustiti 400 delavcev (zagovornik v zahtevi navaja, da so priče izpovedovale o posledičnem zmanjšanju obsegu dela v P. in da P. ni imelo dela, kar interpretira, kot je razumeti navedbe, da hkrati ni moglo zagotoviti dela največ 50 % delavcem), niso relevantne, saj je bil relevanten pogoj, da družba začasno ne more zagotoviti dela hkrati največ 50 % zaposlenim delavcem pri delodajalcu, zaradi česar delodajalec, to je gospodarska družba, napoti delavce začasno na čakanje na delo in da je le za te delavce lahko gospodarska družba uveljavljala pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač in stroškov usposabljanja po ZDPNP. Ker je, kot je poudarilo sodišče druge stopnje, sodišče prve stopnje že na podlagi drugih dokazov ugotovilo, da delavci, vključeni v S., niso bili delavci, katerim ni bilo mogoče začasno zagotavljati dela, ampak so delo tudi opravljali, izpovedbe navedenih prič, ki jih na kratko navaja zagovornik v zahtevi in na kratko povzema, kaj naj bi priče izpovedale, ne morejo biti relevantne in odločilne. Zagovornik zatrjuje, da gre v izpovedbah teh prič za odločilno dejstvo. V čem so izpovedbe prič, ki jih delno citira, odločilne in pomembne, za ugotavljanje odločilnih dejstev, ki se nanašajo na zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in za ugotavljanje krivde obsojenega M. pa ni obrazložil. Zagovornik tako ni uspel utemeljiti, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

34. Enako velja tudi za trditev, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do dokumenta z naslovom Opis poslovnega položaja delodajalca v okoliščinah svetovne gospodarske krize z dne 29. 4. 2010, o tem, da P. ni moglo zagotavljati dela največ 50 % delavcem. Dokument z navedenim naslovom, torej opis poslovnega položaja delodajalca v okoliščinah svetovne gospodarske krize, je delodajalec moral predložiti (prva alinea prvega odstavka 2. člena ZDPNP). Sodišču prve stopnje pa se ni bilo potrebno opredeljevati do tega dokumenta glede na dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi o tem, da P. pogojev za pridobitev sredstev po ZDPNP ni izpolnjevalo.

35. Po navedenem se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je bila prekršena, ker sodišče ni svoje odločbe ustrezno obrazložilo, določba 22. člena Ustave in tudi kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave ter da naj bi bili kršitvi podani tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo o naziranjih obrambe o pravilni uporabi 2., 6. in 11. člena ZDPNP ter o vprašanju, kaj vse se šteje za usposabljanje in kako se izvaja. Zagovornik v zahtevi ni pojasnil svojih stališč o uporabi citiranih členov ZDPNP in tudi ne stališča o vprašanju kaj se šteje za usposabljanje, tako da Vrhovno sodišče teh navedb ni moglo preizkusiti. Zagovornikovo sklicevanje na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica obsojene pravne osebe, o teh vprašanjih pa ni relevantno, saj bi zagovornik v zahtevi, ki je samostojno pravno sredstvo, moral sam obrazložiti stališča in opredelitvi kršitve, ki jih s citiranimi navedbami zatrjuje.

K zahtevi zagovornice obsojene pravne osebe

36. Zagovornica ocenjuje, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje obremenjeni z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj obstaja med njima nasprotje, nasprotje pa obstaja tudi med razlogi sodbe sodišča prve stopnje in izrekom sodbe.

37. Pri presoji pritožbe obsojenega Č. in njegove zagovornice, je pritožbeno sodišče na strani 9 sodbe zapisalo, kot navaja zagovornica v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje: „da je bistvo obravnavane zadeve, da so delavci, ki so bili vključeni v S., imeli delo in so ves čas tudi delali.“ Slednje po oceni zagovornice ne drži in nasprotuje ugotovitvam prvostopenjske sodbe v točkah 43 in 45 sodbe, saj je sodišče prve stopnje v točki 43 sodbe navedlo: „da se usposabljanje ni izvajalo 100 % začasnega čakanja na delo delavcev, temveč se je izvajalo v manjšem obsegu“, iz česar zagovornica sklepa, da se je izobraževanje izvajalo, kar je povsem nekaj drugega kot ugotovitev, da se izobraževanja niso izvajala. Navaja tudi ugotovitve v točki 45 sodbe sodišča prve stopnje: „da se je usposabljanje izvajalo nedoločen (oziroma nedoločljiv) del časa, preostali čas pa delavci niso bili brez dela, temveč so opravljali redno delo ali nekaj malega svojega rednega dela.“ Tudi na podlagi navedene ugotovitve je po oceni zagovornice mogoče sklepati, da sodišče prve stopnje ni štelo, da so delavci ves čas napotitve delali, temveč je štelo, da so se tudi izobraževali. Tako je po oceni zagovornice v ugotovitvah v sodbi sodišč prve in druge stopnje nasprotje, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj, da se (nekateri) delavci v času napotitve niso izobraževali celotni čas napotitve, temveč krajši čas in ni ugotovilo, da so ti isti delavci celotno obdobje napotitve na čakanje na delo tudi delali, kar je zapisalo sodišče druge stopnje. Če se je izobraževanje izvajalo v času napotitve (na čakanje na delo) to nujno pomeni, da delavci v času izobraževanja istočasno niso delali oziroma niso mogli delati (zagovornica še navaja, da je obdolžena pravna oseba v pritožbi vse navedeno že izpostavila v prvem delu pritožbe, v katerem je navedla, da subjektivni pogoj očitanega kaznivega dejanja glede na navedeno ni bil izpolnjen in dokazan – uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja; odgovor pritožbenega sodišča v točki 33 sodbe).

38. Po oceni zagovornice je utemeljen tudi očitek, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu gotovo notranje neskladna, saj izrek sodbe nasprotuje dejstvom ugotovljenim v obrazložitvi. V izreku sodbe je namreč zapisano, da so delavci delali ves čas napotitve, kar pa nikakor ne drži, ker so se nekateri delavci v času napotitve tudi usposabljali. Sodišče prve stopnje je npr. tudi v točki 42 zapisalo, da napotitev na čakanje na delo ni bila upravičena iz razloga, ker je delodajalec dejansko delavcu delo zagotavljal, v točki 41 pa je izrecno zapisalo, da se je izobraževanje v času čakanja na delo izvajalo, v nekaterih primerih celo 80 – 90 %. V času izobraževanja tako ni mogoče odreči veljavnosti izdanega sklepa o začasni napotitvi na čakanje na delo tistih delavcev, ki so se izobraževali v času napotitve na čakanje na delo in tako po oceni zagovornice tudi niso delali. Navaja, da je na navedeno opozorila že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in ker je odločitev drugostopenjskega sodišča neprepričljiva in nekonsistentna, je obremenjena s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je očitno želelo sanirati izpostavljeno nezakonitost sodišča prve stopnje in je zato tudi prvič jasno zapisalo ugotovitev, da delavci, to je delavci, ki so bili vključeni v S., niso bili na začasnem čakanju na delo, temveč so ves čas delali (stran 9 obrazložitve) s tem pa je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, s čimer je kršilo tudi določbe prvega odstavka 392. člena ZKP, saj bi, če je menilo, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ali pa skladno z določbo 380. člena ZKP razpisati obravnavo, na kateri bi samo izvajalo dokaze. Dejstvo, da je sodišče druge stopnje samo drugače ugotovilo dejansko stanje, sodbe sodišča prve stopnje pa ni razveljavilo ali ni razpisalo obravnave, je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe (v čem je vplivalo na zakonitost sodbe zagovornica ne obrazloži).

39. Zagovornica v zahtevi očita, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, ker naj bi obrazložitev sodbe nasprotovala izreku sodbe in trdi, da je na navedeno že opozorila v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pregled pritožbe in pregled sodbe sodišča druge stopnje pokaže, da zagovornica navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka v pritožbi ni uveljavljala. Nasprotovala je dejanskim ugotovitvam, in je v pretežni meri uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker v pritožbi kršitev postopka na način, kot jo uveljavlja zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ni bila uveljavljena, je vrhovno sodišče ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Prav tako zagovornica kot je mogoče sklepati iz navedb v zahtevi ni uveljavljala, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko izpostavlja obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v točkah 42 in 41. Zanemari pa dokazno presojo in oceno sodišča prve stopnje v nadaljnjih točkah, v katerih je sodišče prve stopnje navedlo razloge za sklep, da se čakanje na delo na način, kot ga je prikazovalo P. in kot je določal ZDPNP, ni izvajalo. Sodišče je presodilo posamične izpovedbe prič v povezavi z dokumentacijo, ki je bila predložena Zavodu in napravilo dokazne zaključke na podlagi katerih je napravilo pravne sklepe o zakonskih znakih kaznivega dejanja (točke 44 - 47 sodbe sodišča prve stopnje in točke 13 – 43 iste sodbe, katerim je pritrdilo v razlogih tudi sodišče druge stopnje pri presoji pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja).

40. Zagovornici ni moč pritrditi, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje v nasprotju in da je drugostopenjsko sodišče samo ugotovilo odločilno dejstvo, ki ga v sodbi sodišča prve stopnje ni bilo. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka se morajo, kot je zapisalo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, nanašati na pravno pomembna, to je odločilna dejstva. Zagovornica le parcialno citira dela obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v točkah 43 in 45 ter ju interpretira. Ne upošteva pa, da je sodišče prve stopnje v točki 45 napravilo dokazno oceno o čakanju na delo in o usposabljanju ter ugotovilo odločilna dejstva, da so delavci svoje delo opravljali, da delavci niso bili napoteni na čakanje na delo v skladu z ZDPNP. Opredelilo se je do začasnega čakanja na delo, da delodajalec na začasno čakanje na delo po naravi stvari napoti tistega, ki dela (trenutno) nima in ker ga nima ga ne more opravljati, da se je v obrazcih o čakanju na delo družbe P. uporabljal pojem čakanje na delo na domu. Sodišče je ugotovilo, da je delodajalec delo lahko zagotavljal, da ni bilo usposabljanje (pogoj po ZDPNP) izvajano v obsegu kot je bil prikazan v dokumentaciji, ki jo je P. predložilo Zavodu zaradi izplačila delnega povračila nadomestila plače, to je v obsegu 100 % za čas začasnega čakanja na delo, temveč kvečjemu „le nedoločen (in nedoločljiv) del tega časa, preostali čas začasnega čakanja na delo pa delavci niso bili brez dela, ker naj bi jim delodajalec v tistem času tega ne mogel zagotoviti, da prav nobena izmed zaslišanih prič ni povedala, da naj bi določen del, če sploh kaj, časa svoje napotitve na začasno čakanje na delo, ki naj bi ga prebila na svojem delovnem mestu in hkrati ne bila udeleženka kakšnega usposabljanja „gledala v zrak“ temveč so opravljali svoje redno delo.“ Sodišče je ugotovilo v navedeni točki, da so vsi na čakanje formalno napoteni delavci, obdobje svoje začasne napotitve na čakanje na delo prebili na delovnem mestu, o čemer je v svojem zagovoru povedal tudi obsojeni O. M., „pa tudi vse tiste priče (delavci) ki so sploh zaznale, da v okvir S. (poleg usposabljanja) spada tudi čakanje na delo (večina namreč omenja le usposabljanje oziroma izobraževanje) in da so se medtem s projektom povezano dokumentacijo srečale tudi z odredbo o napotitvi na začasno čakanje na delo, so posebej poudarile, na čakanju na delo (npr. na domu), niso bile.“ Sodišče je v navedeni točki ugotovilo, da je iz izpovedb večjega števila prič izhaja, da je imelo delo prednost pred usposabljanjem, skratka, vsa nujna opravila so morala biti narejena, ne glede na to, ali je bil ta delavec na usposabljanju ali ne.

41. Torej bistvene in odločilne okoliščine, ki so ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje, da je P. delavcem delo zagotavljalo, da so delo imeli, da ni šlo za začasno čakanje na delo, ampak da so bili delavci na delovnem mestu, tako ne nasprotujejo ugotovitvi v sodbi sodišča druge stopnje na strani 9, ki jo delno citira zagovornica, saj je sodišče druge stopnje na strani 9 zapisalo: „bistvo obravnavane zadeve je, da so delavci, ki so bili vključeni v S., imeli delo in so dejansko ves čas bili na delu in delali, kar je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in pritožbeno sodišče v ugotovitve in zaključke nima pomislekov.“ Sodišče druge stopnje je slednje zapisalo in ugotovilo pri presoji in kontroli ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje v okviru zatrjevanega pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbah obsojenega Č. in njegove zagovornice. Tudi navedbe v točki 43 sodbe sodišča prve stopnje zagovornica le delno citira, saj je sodišče prve stopnje v točki 43 sodbe ugotovilo, da so delavci opravljali svoje redno delo, ko naj bi bili na usposabljanju v zvezi z začasnim čakanjem na delo. Usposabljanje, ki bi moralo potekati 100 % časa začasnega časa na delo, se ni izvajalo v tolikšnem obsegu, ker so v času, ko naj bi bili na usposabljanju (in hkrati na čakanju na delo) delavci opravljali svoje redno delo (kot je zapisalo sodišče prve stopnje), kar dokazujejo podatki iz list prisotnosti v primerjavi s podatki o navzočnosti članov kolegija v zabeležkah o sejah kolegija skupine P., opravljenih v obdobju od avgusta do februarja 2011 (sedem sej). Sodišče je navedlo posameznike, ki so se udeležili nekaterih sej kolegija, ko naj bi bili po listah prisotnih na usposabljanjih. Zato zagovornica le s kratkim citatom iz 43. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in lastno interpretacijo navedbe, ne da bi pri tem upoštevala celotno presojo sodišča prve stopnje v tej točki, ne more uspeti s trditvijo, da je sodišče druge stopnje pa ugotovilo drugačna in druga dejstva kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Po navedenem ni mogoče slediti zagovornici, da je sodišče druge stopnje ravnalo nezakonito, ker naj bi ugotovilo drugačno dejansko stanje pa ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje, ali samo opravilo obravnave na podlagi katere bi sploh lahko ugotovilo drugačna odločilna dejstva.

42. Zagovornica navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da tožilstvo v obsežnem dokaznem postopku sploh ni dokazovalo niti dokazalo, da P. sočasno ni moglo zagotavljati dela hkrati največ 50 % zaposlenim delavcem, da v sodbi ni bilo presojeno, ali je bil navedeni pogoj za vstop v S. po ZDPNP izpolnjen, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vprašanja, kdaj je bila domnevno „lažna navedba dana,“ ali je bila dana pred napotitvami delavcev, kar je bistveno po oceni zagovornice in vpliva na presojo, ali je neka navedba lažna ali resnična, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali splošno znanih dejstev, ki so obstajala v času hude gospodarske krize in da po ZDPNP ni določeno, da se mora izjava nanašati na delavce, ki so dejansko napoteni na čakanje na delo, in da zato ni izpolnjen zakonski znak „ne izpolnjuje zahtevanih pogojev.“ Zagovornica zaključi, da je sodišče druge stopnje povsem zmotno zavrnilo obširne razloge, ki jih je uveljavljala v pritožbi v zvezi z vprašanjem gospodarske krize, ekonomskim in poslovnim stanjem, ter poslovnim položajem in poslovnimi razlogi (pogoj za vstop v projekt po drugi alineji prvega odstavka 2. člena ZDPNP) obdolžene pravne osebe. Nadalje zagovornica meni, da je sodišče druge stopnje povsem prezrlo ključne navedbe pritožbe iz točke 2.5, da so nekatere priče povedale, da se je že pred S. vršilo mehko odpuščanje delavcev, da se je drastično zmanjšala realizacija, da bi bilo treba odpustiti 400-700 delavcev, da ni bilo dela niti za sproti, da ni bilo denarja za nafto in rezervne dele in tako dalje. Citira del odgovora na pritožbene navedbe v točki 40 obrazložitve sodbe druge stopnje, in ocenjuje, da je sodišče druge stopnje v zvezi z navedenim napačno ugotovilo, da zgoraj izpostavljene okoliščine kažejo na trajno pomanjkanje dela, ne pa na začasno pomanjkanje dela, kar je pogoj po 2. točki prvega odstavka 2. člena ZDPNP. Meni, da je utemeljevanje pritožbenega sodišča napačno in da ne drži in da zato na tej podlagi tudi ni utemeljen zaključek o neizpolnjevanju pogojev po ZDPNP (35. točka sodbe višjega sodišča). Ocenjuje, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v popolnem nasprotju z izpostavljenim izpovedbami zaslišanih prič ter splošno znanimi dejstvi o zmanjšanem obsegu dela in da je zato podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po oceni zagovornice je sodišče druge stopnje popolnoma prezrlo, da so nekateri delavci jasno povedali, da so bili napoteni na začasno čakanje na delo in da dela ni bilo, kar tudi utemeljuje očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje z arbitrarnimi odločitvami in obrazložitvami kršili pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, saj je bila obdolžena pravna oseba vsebinsko onemogočena pri izvajanju obrambe v njeno korist. 43. Zagovornica kršitve 29. člena Ustave s citiranimi navedbami ne utemeljuje, saj ne obrazloži, kako je bila obdolžena pravna oseba vsebinsko onemogočena pri izvajanju obrambe. Z nestrinjanjem z obrazložitvijo v sodbah sodišč prve oziroma druge stopnje pa zagovornica navedene kršitve Ustave ne uveljavlja.

44. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če sodišče druge stopnje ne odgovori na pritožbene navedbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot napačno navaja zagovornica. Zagovornica po eni strani v zahtevi trdi, da pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe ni odgovorilo, po drugi strani pa navaja, da jih je zmotno zavrnilo ali pa da jih je povsem prezrlo, nato pa celo citira dele sodbe sodišča druge stopnje (točki 40 in 35 sodbe), v katerih se po mnenju zagovornice vendarle nahajajo odgovori na pritožbene navedbe, s katerimi pa se ne strinja. Pritožbenemu sodišču očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer pa ne pojasni, v čem je ta kršitev podana, saj okoliščina, da naj bi po oceni zagovornice pritožbeno sodišče spregledalo, kaj so nekatere priče povedale o začasni napotitvi na delo oziroma, da naj bi bila obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju s splošnimi znanimi dejstvi o zmanjševanju obsega dejavnosti v gradbeništvu v kritičnem obdobju in v nasprotju z izpovedbami prič, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi sodbe presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je od njih dolžno zavzeti stališče. Procesni standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi razlogi seznanilo in da jih ni prezrlo. Sodišču druge stopnje tudi ni potrebno odgovarjati na pritožbene navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene. Če pa sodišče druge stopnje ne odgovori na pritožbene navedbe pa bi moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če vložnik zahteve obrazloži tudi vpliv kršitve na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vložnik zahteve mora utemeljiti kršitev in vzročno zvezo med kršitvijo in zakonitostjo sodbe (sodba I Ips 5961/2013 in številne druge).

45. Ne držijo navedbe zagovornice, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da se ni dokazovalo in da ni bilo dokazano, da P. začasno ni moglo zagotavljati dela hkrati največ 50 % zaposlenim delavcem, da so bili izpolnjeni pogoji po 2. členu ZDPNP in do pritožbenih navedb glede časa izdaje dokumentov v zvezi s S. Pritožbeno sodišče je pri presoji pritožbenih navedb v zvezi z uveljavljanjem zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi, na več mestih odgovorilo, npr. točke 35, 38 sodbe, v kateri se je izrecno opredelilo glede pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je obdolžena pravna oseba izpolnjevala vse pogoje po ZDPNP. Očitke pritožbe je zavrnilo ter pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Da pogoji niso bili izpolnjeni, je ugotovilo tudi v točki 40 sodbe, izrecno se je v tej točki opredelilo do zatrjevanja v pritožbi, ki ga ponavlja vložnica v zahtevi, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je pogoj iz druge alineje prvega odstavka drugega člena ZDPNP bil podan v trenutku vstopa v S. Prav tako se je opredelilo do navedb o gospodarskem položaju P. ter o navedbah pritožbe, da so zaslišane priče izpovedale, da so se v času čakanja na delo usposabljale (točka 41 sodbe).

46. V delu zahteve pod točko 3 z naslovom „dodatno glede izpolnjevanja pogojev po ZDPNP oziroma izpolnjevanja predpisanih pogojev – neobstoja vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja,“ zagovornica obširno utemeljuje, da zakonski znak kaznivega dejanja „ne izpolnjuje zahtevanih pogojev“ ni izpolnjen. Ne strinja se z utemeljitvijo sodišča druge stopnje v točki 38 sodbe o zakonskem znaku po 230. členu KZ-1, da obsojena pravna oseba ni izpolnjevala pogojev za pridobitev sredstev in da je bilo prikazovanje, da so pogoji izpolnjeni, lažno. Pritožbeno sodišče je odgovorilo in pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Zagovornica se z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja in v točki 3 zahteve nasprotuje dejanskim ugotovitvam v pravnomočni sodbi, da obsojena pravna oseba ni izpolnjevala zahtevanih pogojev po ZDPNP. S trditvami, da so bili pogoji izpolnjeni in katera dejstva vse bi moralo sodišče ugotoviti, da bi sploh lahko sprejelo navedeni sklep, nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

47. Enako velja za navedbe vložnice, da za izpolnjevanje pogojev po ZDPNP ni relevantno, da se usposabljanja niso izvajala v 100 % časa čakanja na delo ampak da je relevantno vprašanje, ali so se delavci usposabljali v obsegu najmanj 20 % časa napotitve na začasno čakanje na delo, ter da sodišče prve stopnje tega pogoja ni moglo preveriti (točka 35 izpodbijane sodbe) in da tako tudi ni dokazano, da obsojena pravna oseba ni izpolnjevala navedenega pogoja. Na te navedbe v pritožbi je odgovorilo sodišče druge stopnje v točki 42. sodbe ter ugotovilo, da za obravnavano kazensko zadevo niso relevantne, saj je bistven pogoj, da se uveljavlja pravica do usposabljanja v obsegu 20 % časa napotitve na začasno čakanje na delo, da je delavec dejansko na začasnem čakanju na delo. Tudi s citirami navedbami tako vložnica nasprotuje dejanskim ugotovitvam v izpodbijani sodbi in ne uveljavlja kršitve zakona, ki jo obravnava Vrhovno sodišče v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

48. Zagovornica pod točko 4 zahteve „glede domnevno izkazanega direktnega naklepa in kršitev kazenskega zakonika“ navaja, da v sodbi sodišč prve in druge stopnje ni razlogov o subjektivnem odnosu, to je o direktnem naklepu obeh obsojencev do kaznivega dejanja. Navaja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbenih navedb, da je prvoobsojeni dne 17. 3. 2010 sprejel sklep, s katerim je za odgovornega vodjo projekta v skupini P. določil drugoobsojenega, za namestnika pa T. L., za izvedbo S. po ZDPNP pa zadolžil vse direktorje in vodje enot služb in da je bilo delo obsojenega Č. s sprejemom sklepa z dne 17. 3. 2010 končano, saj je kasneje zgolj spremljal izvedbo. Poudarja vlogo družbe L. in se ne strinja z ugotovitvami v pravnomočni sodbi o vlogi te družbe, da je šlo le za organizacijsko tehnično pomoč. Ne sprejema tudi razlogov sodbe sodišča druge stopnje, da je imel obsojeni Č. popolno oblast nad dejanjem. Po oceni vložnice zahteve je sodišče druge stopnje tako kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP.

49. Sodišče druge stopnje je v točki 33 sodbe odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornice v zvezi z naklepom. Sklicevalo se je na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v točkah 48 – 51 ter na obrazložitev o vsebinsko enakih navedbah v pritožbah obsojenega Č. in njegove zagovornice. Na pritožbene navedbe o vlogi obsojenega Č. ter o vlogi družbe L. je pritožbeno sodišče dodatno odgovorilo v točki 34 sodbe, pri čemer je poudarilo, da je na vsebinsko enake pritožbene navedbe obsojenega Č. in njegove zagovornice že odgovorilo. Vložnica zahteve izraža nestrinjanje z odgovorom pritožbenega sodišča in tako ne uveljavlja kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, saj je pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe odgovorilo in s tem pokazalo, da jih ni prezrlo.

50. Navedbe, da direktni naklep ni dokazan, ker se pri direktnem naklepu lahko storilec zaveda le lastnega izvršitvenega ravnanja kot tudi prepovedane posledice in vzročne zveze med njima ter da obsojenemu Č. ni mogoče očitati nobenega izvršitvenega ravnanja, da pri obeh obsojencih ni mogoče ugotoviti nobenega storitvenega ravnanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče presoditi, da sta ravnala naklepno, in če ni storitvenega ravnanja, ni krivde, da sklepanje o krivdi v točkah 18 in 9 sodbe sodišča druge stopnje temelji le na domnevah, indicih in ugibanjih, ponavljanje, kakšna je bila vloga družbe L. po oceni zagovornice, pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj se zagovornica z razlogi v pravnomočni sodbi o krivdi ne strinja.

51. Ni mogoče pritrditi niti njenim navedbam, da se sodba Vrhovnega sodišča I Ips 8916/2012 nanaša na popolnoma drugačen primer, kot je obravnavani. V citirani sodbi, kar je bilo že navedeno, je poudarjeno, da storilcu ni treba vedno izvršiti kaznivega dejanja lastnoročno. Tudi z nestrinjanjem z navedbami, da je imel obsojeni Č. oblast nad dejanjem v sodbi sodišča druge stopnje, ki izvirajo iz presoje ugotovitev odločilnih dejstvih o naklepu v sodbi sodišča prve stopnje, zagovornica ne more biti uspešna. Ni se mogoče strinjati z zagovornico, da je sodišče druge stopnje pri svoji obrazložitvi naklepa samo ugotavljalo dejansko stanje. Pri kontroli sodbe sodišča prve stopnje je pritrdilo dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom v sodbi.

52. Zagovornica obširno izpodbija odločbo o odvzemu protipravne premoženjske koristi pravni osebi. Meni, da sta sodišči le na kratko in brez ustrezne obrazložitve utemeljili odvzem premoženjske koristi. Izpodbija zaključke o višini protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj trdi, da bi bilo najprej treba ugotoviti, ali je pravna oseba sploh izpolnjevala vse pogoje po ZDPNP in šele nato presojati, katera sredstva so bila pridobljena neupravičeno. Meni, da celotni znesek odvzete premoženjske koristi ne more pomeniti s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi iz naslova povračila izplačanih nadomestil plač delavcev na začasnem čakanju na delo ob upoštevanju, da je sodišče tudi ugotovilo, da so se izobraževanja izvajala v obdobju izdane napotitve na čakanje na delo.

53. Zagovornica oporeka dejanskim zaključkom o višini protipravno pridobljene premoženjske koristi. Iz opisa dejanja izhaja, da je bila s prikazovanjem, da so delavci na začasnem čakanju na delo, na podlagi dvanajstih zahtevkov za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo v obdobju od aprila 2010 do marca 2011 pridobljena korist v višini 1.778.622,58 EUR, katero je Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije odobril in izplačal v breme proračuna Republike Slovenije obsojeni pravni osebi. Pridobljena premoženjska korist se nanaša na delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcev, ki naj bi bili na začasnem čakanju na delo. Ta korist ne obsega povračila stroškov usposabljanja, saj ti stroški niso bili izplačani, kajti Zavod je zahtevke P. za povračilo stroškov usposabljanja v višini 233.202,20 EUR zavrnil. Tudi z navedbami, da bi moralo biti dokazano, da je bilo usposabljanja za manj kot 20 % časa napotitve delavca na začasno čakanje na delo in da zato premoženjska korist ni pravilno ugotovljena, vložnica zahteve ne uveljavlja kršitve zakona v zvezi z odvzemom premoženjske koristi, ampak ostaja na ravni nasprotovanja ugotovljeni višini, torej na ravni izpodbijanja dejstev.

54. Na navedbe o kršitvi zakona, ki jih uveljavlja vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti, je odgovorilo pritožbeno sodišče v točkah 46 – 48 sodbe. Vložnica zahteve navaja, da je odvzem premoženjske koristi subsidiaren oškodovančevemu zahtevku, zato premoženjsko pravno razmerje med oškodovancem in obdolžencem glede koristi, ki jo je obdolženec pridobila na škodo prvega, nujno vpliva na odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Poudarja, da oškodovanec v kazenskem postopku ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka in iz spisa tudi ne izhaja, da bi bil pred narokom za izrek kazenske sankcije obveščen skladno z določbo 285.č člena ZKP. Sodišče prve stopnje je štelo, da premoženjskopravni zahtevek ni podan. Trdi, da bi bilo potrebno uporabiti določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

55. V zvezi z zatrjevanjem, da naj bi šlo za kršitev drugega odstavka 285.č člena ZKP, je zagovornici odgovorilo že sodišče druge stopnje v točki 47 sodbe. Ni šlo za postopek, v katerem bi obsojenci krivdo priznali in bi bil nato razpisan narok za izrek kazenske sankcije. Zato sklicevanje na določbo drugega odstavka 285.č člena ne more priti v poštev.

56. Oškodovanec v kazenskem postopku ni dolžan priglasiti premoženjskopravnega zahtevka. Premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, se na predlog upravičencev obravnava v kazenskem postopku, če se s tem ne bi preveč zavlekel ta postopek (prvi odstavek 100. člena ZKP). Sodišče torej obravnava premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku na predlog upravičenca (običajno oškodovanca), vendar pa je uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku oškodovančeva pravica, ne pa dolžnost. Če sodišče ugotovi, da je bila s kaznivim dejanjem povzročena premoženjska škoda, pa upravičenec do premoženjskopravnega zahtevka predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ni vložil, mora sodišče po določbah 74. in 75. člena KZ-1 ter za pravno osebo 77. člena KZ-1 v povezavi s 23. členom ZOPOKD, odvzeti protipravno pridobljeno premoženjsko koristi. Nihče namreč ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 74. člena KZ-1). Kazenska odgovornost obsojene pravne osebe pa temelji na določbi 3. točke 4. člena ZOPOKD, da je iz kaznivega dejanja (obsojenih Č. in M.) pridobila protipravno premoženjsko korist. 57. Vložnica trdi, da je sodišče kršilo določbo 6. člena ZOPOKD, saj je ne bi smelo uporabiti. Napačno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je ZFPPIPP subsidiaren v odnosu do KZ-1 in ZOPOKD. Sodišče bi moralo ugotoviti predvsem, da je terjatev države – odvzem premoženjske koristi, ker ni bila prijavljena v stečajni postopek, prenehala. Z navedbami smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.

58. Po prvem odstavku 6. člena ZOPOKD se pravni osebi, ki je v stečaju in je odgovorna za kaznivo dejanje, ne glede na to, ali je bilo dejanje storjeno pred uvedbo stečajnega postopka ali med njim, ne izreče kazen, temveč le odvzem premoženjske koristi ali varnostni ukrep odvzema predmetov. Odvzem premoženjske koristi je torej obvezen. Po določbi 23. člena ZOPOKD pa je potrebno premoženjsko korist odvzeti skladno z določbami kazenskega zakonika, torej skladno z določbami o odvzemu premoženjske koristi (23. člen ZOPOKD določa, da se za pravne osebe smiselno uporabljajo določbe splošnega dela kazenskega zakonika, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno). Namen odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi je, da se prepreči razpolaganje s premoženjem, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. V obravnavanem primeru je terjatev nastala pred uvedbo stečajnega postopka z dnem storitve kaznivega dejanja oziroma, ko je bilo kaznivo dejanje dokončano. Odvzem premoženjske koristi po prvem odstavku 6. člena ZOPOKD ima svoj namen in zato zakon predpisuje, da se pravni osebi izreče odvzem premoženjske koristi, to je odvzem tistega premoženja, ki sploh ni bilo njeno (ZOPOKD s komentarjem, stran 41, Komentar dr. Ivan Bele). Sodišče mora odvzeti protipravno pridobljeno premoženjsko korist po uradni dolžnosti, ker je potrebno izhajati iz načela, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Storilcu se odvzame premoženje, s katerim razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, kakor tudi s tem premoženjem pridobljene koristi (plodovi, obresti, dobiček in podobno). Kot navaja zagovornica v zahtevi, je primarni upravičenec do vrnitve premoženjske koristi (škode) oškodovanec in je odvzem premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka subsidiaren in se vselej uporabi subsidiarno kar pomeni, da je sodišče odvzem premoženjske koristi dolžno izreči, če v kazenskem postopku premoženjskopravni zahtevek ni bil uveljavljen, če je bil oškodovanec napoten na pravdo ali pa, če premoženjska korist presega dosojen premoženjskopravni zahtevek (prvi odstavek 76. člena KZ-1). Torej odvzem premoženjske koristi je subsidiaren le v odnosu do premoženjskopravnega zahtevka. Gre pa za dva različna instituta, čeprav obravnavata isto škodo.

59. Nepravilno je tudi stališče vložnice, da je sklicevanje pritožbenega sodišča na določbe 23. člena ZOPOKD in 74 do 77. člena KZ-1 neustrezno, saj ukrep odvzema premoženjske koristi v teoriji kot v sodni praksi, ni kazenskopravna sankcija. Sodišče druge stopnje se je utemeljeno sklicevalo na določbe, ki urejajo odvzem premoženjske koristi in na uporabo določb iz splošnega dela KZ-1, kar določa 23. člen ZOPOKD. Vložnica nasprotuje utemeljitvi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 46801/2011 z dne 22. 1. 2015, na katero se je v obrazložitvi sodbe sklicevalo pritožbeno sodišče in povzelo točko 7 obrazložitve citirane sodbe, ki obravnava enake ugovore, kot jih izpostavlja vložnica zahteve, da sodišče ne bi smelo obsojeni pravni osebi, ki je v stečaju, naložiti v plačilo denarnega zneska, to je odvzete pridobljene premoženjske koristi. Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi v točki 7 poudarilo, kaj določa prvi odstavek 6. člena ZOPOKD in da je bilo sodišče dolžno uporabiti določbe 23. člena ZOPOKD ter določbe 74. do 77. člena KZ-1. Presodilo je, da sta ZOPOKD in KZ-1 v razmerju do ZFPPIPP specialna predpisa. Pritožbeno sodišče je v točki 47 sodbe tudi poudarilo, da v obravnavani zadevi ni prišlo do prenehanja terjatve, ker naj bi bila sredstva že vrnjena oškodovancu ali da je oškodovanec svoje terjatev do obdolžene pravne osebe pobotal z nasprotno terjatvijo. Višina premoženjske koristi je ugotovljena v izreku pravnomočne sodbe, kar je podlaga za njen odvzem v celoti, čemur vložnica zahteve nasprotuje. Sklicevanje vložnice na ZFPPIPP in da bi sodišče lahko izdalo zgolj ugotovitveno sodbo skladno s prvim odstavkom 300. člena ZFPPIPP, ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je v točki 7 citirane sodbe izrecno pojasnilo, da sklicevanje na ZFPPIPP ni relevantno, ker pri odvzemu premoženjske koristi ne gre za odločanje o sporu na podlagi zahtevka upnika in ne gre za spor, v katerem sodišče odloča o obstoju terjatve (med upnikom in dolžnikom), ampak je sodišče dolžno odvzeti protipravno pridobljeno premoženjsko korist na podlagi zakona po uradni dolžnosti. Poudarilo je, da vprašanje izvršitve sodne odločbe ni predmet preizkusa zakonitosti pravnomočne sodne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti in da zato ni presojalo navedb, da je treba terjatev, ki nastane z odvzemom protipravne premoženjske koristi, prijaviti v stečajnem postopku. V opombi 1 je opozorilo na način izvršitve sodne odločbe v zvezi z odvzemom protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki jo izvrši davčni organ po določbi o prisilni izterjavi davkov (prvi odstavek 131. člena ZKP), da je ta terjatev bolj podobna davčni terjatvi; te terjatve, ki se ugotovijo po začetku stečajnega postopka, se ne prijavijo v stečajnem postopku, ker veljajo za prijavljene z dnem vročitve odločbe stečajnemu upravitelju (4. točka šestega odstavka 296. člena ZFPPIPP).

60. Sklicevanje zagovornice na odločbo Ustavnega sodišča Up-103/14 z dne 6. 6. 2018 pri utemeljevanju, da je sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju z določbami ZOPOKD ter trditve, da gre tudi pri odvzemu premoženjske koristi za enaka vprašanja, kot jih izpostavlja Ustavno sodišče v zvezi z odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, ni utemeljeno. Odločba Ustavnega sodišča se nanaša na odločanje o drugem institutu, o premoženjskopravnem zahtevku. Odločanje o tem zahtevku pa je urejeno v 10. poglavju ZKP in kazensko sodišče presoja, ali gre za premoženjskopravni zahtevek po pravilih civilnega prava, saj gre pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku za pridruženi pravdni postopek kazenskemu postopku. Kakšna je narava odvzema premoženjske koristi, kaj so pravne podlage za odvzem premoženjske koristi in da jo mora sodišče odvzeti, če so podani pogoji za njen odvzem, po uradni dolžnosti, pa je bilo že pojasnjeno.

K zahtevi za varstvo zakonitosti državnega tožilca

61. Državni tožilec ocenjuje, da je sodišče druge stopnje prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča v točki 49 sodbe, da je določbo drugega odstavka 45. člena KZ-1, da se sme za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, izreči denarna kazen kot stranska kazen, mogoče razlagati le tako, da je dejanje storjeno iz koristoljubnosti takrat, ko storilec pridobi sebi premoženjsko korist, ne pa, če jo pridobi drugemu. V obravnavnem primeru, sta obsojenca pridobila premoženjsko korist pravni osebi P., d. d., v kateri je bil Č. predsednik upravnega odbora, M. pa vodja splošno kadrovske službe skupine P. in odgovorni vodja projekta pri izvajanju S. po ZDPNP. Državni tožilec poudarja, da je ratio legis določbe drugega odstavka 45. člena KZ možnost izrekanja denarne kazni kot stranske kazni, ki pride v poštev, če je bilo kaznivo dejanje storjeno z namenom pridobivanja neke premoženjske koristi, to je iz koristoljubnosti. Koristoljubje je kot podlaga za izrekanje stranske denarne kazni odločilno dejstvo, na katerem temelji odločba o izreku takšne kazni (sodba I Ips 143/2004) in je zato odločitev pritožbenega sodišča nekonsistentna, saj je to odločilno dejstvo, ki se nanaša na kaznivo dejanje in krivdo ugotovilo kot pravilno in popolno. Poleg tega pa je pritožbeno sodišče poseglo v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, določenega v 54. členu KZ-1. Nadaljevano kaznivo dejanje storilci izvršijo ravno zaradi motiva oziroma težnje po koristi. Gre za tako imenovana koristoljubna kazniva dejanja, kar je v zakonskem tekstu opredeljeno z navedbo v prvem odstavku „iz koristoljubnosti.“ Obstoj koristoljubja je pogoj za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 54. člena KZ-1. Po oceni državnega tožilca očitana kršitev kaže na nekonsistentnost pri razlagi pojma koristoljubnosti, saj sodišče o koristoljubju obeh obsojencev (v imenu pravne osebe) ni imelo pomislekov. Poudarja, da v opisu dejanja ni potrebno navajati koristoljubnosti posebej in se sklicuje na že citirano sodbo Vrhovnega sodišča. Obsojenca sta zaradi težnje po pridobitvi koristi izvrševala očitana jima kazniva dejanja, pri čemer ju je vodil cilj pridobitve premoženjske koristi. Tudi v primeru, ko koristoljubje ne predstavlja kvalifikatorne okoliščine, v opisu dejanja te okoliščine ni potrebno posebej navajati, vendar pa, ker se obsojencema očita izvršitev nadaljevanega kaznivega dejanja, je bil pravilen zapis iz koristoljubnosti. Po oceni državnega tožilca KZ-1 niti pri 54. členu niti v 45. členu ne določa, da je treba opredeliti tretjega, v korist katerega bi storilec moral delovati, pač pa zadošča le motiv pridobitve koristi. Vložnik zahteve citira kaj pomeni pojem koristoljubje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, to je težnja po koristi. Poudarja, da iz pravnomočne sodbe izhaja, da sta obe sodišči v ugotovljenem dejanskem stanju, to je v sklopu tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavno kaznivo dejanje po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna in odločilna dejstva, ugotovili krivdo obsojencev, da je pritožbeno sodišče presodilo, da je ocena sodišča prve stopnje o krivdi obsojencev pravilna, ter da tako na podlagi pravila izkušenj in logičnega sklepanja ni moč sprejeti drugačnih zaključkov, da je P., d. d. - v stečaju pridobilo protipravno premoženjsko korist, kar pa ravno izkazuje motiv obeh obsojencev.

62. Državni tožilec poudarja, da gospodarska družba kot umeten subjekt ne more sama oblikovati in izraziti volje niti imeti svojih namenov, pričakovanj, načrtov in podobno. Te v njenem imenu izražajo njeni zakoniti zastopniki, ki so fizične osebe. Védenje obsojencev, ki sta delovala za gospodarsko družbo, je tako mogoče pripisati védenju gospodarske družbe (alter ego doktrina) in obratno. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da sta obsojenca pri storjenem kaznivim dejanju ravnala v imenu in v korist zastopane pravne osebe, pri tem pa zasledovala pridobitev premoženjske koristi zanjo. Ravnanj obsojencev ne gre razumeti v kontekstu njunega razmerja do družbe kot tretje osebe (saj sta bila „možgani družbe“), temveč kot oblikovanje in izražanje volje družbe same ter hkrati njenega (družbinega) namena preslepitve Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje za lastno okoriščanje (povečanje premoženja). V izreku prvostopenjske sodbe ni opisano, da sta obsojenca kot fizični osebi ravnala v lastno korist, prvostopenjsko sodišče pa je pravilno ugotovilo v obrazložitvi izreka stranske denarne kazni, da sta kaznivo dejanje storila iz koristoljubnosti za P., d. d. - v stečaju in ne zase. Glede na njun položaj v obsojeni pravni osebi in podani naklep pa glede obstoja koristoljubja z vidika kazenskega zakona opredelitev okoriščanja v čigavo korist niti ni potrebna.

63. Določba o izreku stranske denarne kazni po sedaj drugem odstavku 45. člena KZ-1 je prevzeta iz določbe bivšega Kazenskega zakona SFRJ (drugi odstavek 36. člena). Enako določbo je imel tudi 36. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po stališču pravne teorije (komentar Kazenskega zakona SFRJ Jugoslavije, Bavcon in drugi, izdal Časopisni zavod Uradni list, Ljubljana, leta 1984) je koristoljubnost lahko zakonski znak kaznivega dejanja, ali pa motiv storilca. Za koristoljubnost gre tako v primeru ko hoče storilec povečati premoženje, kakor tudi, ko hoče odvrniti nevarnost, da se premoženje zmanjša. Kaznivo dejanje je storjeno iz koristoljubnosti tudi tedaj, kadar ga je storilec izvršil zato, da bi komu drugemu pridobil premoženjsko korist (komentar k 36. členu). Podobno stališče je navedeno tudi v komentarju Kazenskega zakona SFRJ Bačič dr. Franjo in drugi, ki ga je izdala Savremena administracija, Beograd, leta 1978, k 36. členu, da se koristoljubnost kot motiv izvršitve kaznivega dejanja kaže v težnji storilca, da doseže premoženjsko korist in da je odgovor na vprašanje, ali motiv koristoljubnosti lahko obstoji tudi v primeru, ko je storilec izvršil kaznivo dejanje zato, da bi nekomu drugemu pridobil premoženjsko korist, pozitiven. V tem komentarju je tudi navedeno, da bo motiv koristoljubnosti obstajal v primeru, če želi storilec s kaznivim dejanjem pridobiti premoženjsko korist za drugega, tistega, s katerim je v tako bližnjem razmerju, da pridobitev premoženjske koristi razume, kot da jo pridobiva tudi zase.

64. Po stališču, ki izhaja iz sodbe višjega sodišča ravno v primerih, ko gre za pridobitev premoženjske koristi drugemu, nekomu, ki je storilcu blizu, to je lahko tudi pravna oseba, v kateri storilec deluje (storilec je lahko npr. imetnik delnic), ne bi bilo mogoče izreči stranske denarne kazni storilcem kaznivih dejanj, ki so pridobili premoženjsko korist za druge. Koristoljubnost ni posebej definirana v kazenskem zakoniku, kot poudarja pritožbeno sodišče, vendar pa je motiv koristoljubnosti nedvomno pridobivanje premoženjske koristi, ki se kaže pri premoženjskih kaznivih dejanjih, tako tudi pri gospodarskih kaznivih dejanjih. Pri gospodarskih kaznivih dejanjih, kamor sodi obravnavano kaznivo dejanje po 230. členu KZ-1, so protipravna ravnanja storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti ali za opravljanje gospodarske dejavnosti. Gospodarska dejavnost se po definiciji opravlja zaradi pridobivanja denarja, dobička, nastopanja na trgu, zaradi doseganja dobrih finančnih učinkov za pravno osebo. Pridobivanje premoženjske koristi pri gospodarskih kaznivih dejanjih, pa zasledujejo tudi storilci teh dejanj in gospodarska kazniva dejanja so zato, ker so storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti, praviloma storjena iz koristoljubnosti. Prav ima državni tožilec, da fizične osebe kot storilci kaznivih dejanj oblikujejo voljo družbe, saj je gospodarska družba kot umeten subjekt sama ne more oblikovati. Po določbi prvega odstavka 42. člena KZ-1 se kazenska odgovornost zoper pravno osebo uveljavi za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe in je v zakonu, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja navedeno, da je pravna oseba zanj odgovorna. Državni tožilec zato pravilno poudarja, da sta oba obsojenca ravnala v imenu in v korist zastopane pravne osebe in da sta pri tem zasledovala premoženjsko korist zanjo, izpostavlja pa tudi položaj obeh obsojencev v pravni osebi in, da sta dejanje storila iz koristoljubnosti za pravno osebo. Ker je njun cilj in motiv bil pridobitev premoženjske koristi za pravno osebo, v kateri sta delovala, ni nobenega dvoma, da je glede na povezavo obeh obsojencev s pravno osebo, bil izpolnjen pogoj za izrek stranske denarne kazni po drugem odstavku 45. člena KZ-1. Ni pomembno, ali je storilec ravnal pri gospodarskem kaznivem dejanju z namenom sebi pridobiti protipravno premoženjsko korist (kar glede na način izvrševanja gospodarske dejavnosti, ni vedno mogoče), ampak je zasledoval cilj pridobiti premoženjsko korist za pravno osebo, s katero je povezan in s tem tudi izkazal koristoljubnost. Ni odločilno ali je težnja po koristi usmerjena le k storilcu kaznivega dejanja ali pa k drugemu, saj so zakonski znaki kaznivih dejanj, tako premoženjskih kot gospodarskih, da storilec zasleduje premoženjsko korist in pridobiva premoženjsko korist, torej da ima koristoljubne nagibe oziroma motive in namen. Da je stališče državnega tožilca pravilno je mogoče sklepati tudi glede na navedbe v Komentarju Kazenskega zakonika – Splošni del, dr. Ivan Bele, Izdala GV Založba, Ljubljana, leta 2001, na strani 265: „Da bi se kot kaznivo dejanje, storjeno iz koristoljubnosti, moralo šteti katero koli kaznivo dejanje, za katero se lahko ugotovi, da ga je storilec storil zaradi pridobitve premoženjske koristi. Ni nujno, da je bila ta premoženjska korist tudi pridobljena, zadošča že, da je bila obsežena s storilčevo motiviranostjo. Koristoljubje se navezuje izključno na pridobivanje premoženjske koristi, pri čemer pa tudi ni nujno, da bi bila protipravna.“ Gre za kazniva dejanja, ki jih storilec stori zaradi pridobitve (protipravne) premoženjske koristi (pri čemer pa ni potrebno, da to premoženjsko korist storilec pridobi le zase, lahko jo pridobi za drugega, kar so tudi zakonski znaki posameznih premoženjskih kaznivih dejanj npr. kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1 ali iz poglavja o gospodarskih kaznivih dejanjih, kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, ki v prvem odstavku navaja: „Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist …“).

65. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 2017 storilcema kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ) izreklo tudi stranski denarni kazni na podlagi 36. člena v zvezi z 38. členom KZ. V obrazložitvi je v točki 29 sodbe pojasnilo, da je zaradi spremenjene pravne opredelitve Vrhovno sodišče obsojencema na novo izreklo kazenske sankcije – pogojni obsodbi in stranski denarni kazni, ker kot je ugotovljeno z izpodbijano sodbo, sta bili dejanji storjeni iz koristoljubnosti. Obsojenca iz citirane sodbe premoženjske koristi nista pridobila sebi ampak pravni osebi–fakulteti... na kateri sta bila zaposlena, prvoobsojeni kot dekan, drugoobsojena pa kot direktorica fakultete.

66. Vrhovni državni tožilec tudi opozarja, da je sodba sodišča druge stopnje nekonsistentna, saj je sodišče iz opisa dejanja in sicer iz abstraktnega dela izpustilo besedi „iz koristoljubnosti,“ to je zakonski znak nadaljevanega kaznivega dejanja iz prvega odstavka 54. člena KZ-1, čeprav je v opisu dejanja ohranilo opis, da sta obsojenca ravnala tako, da sta pridobila premoženjsko korist drugemu in da je ta dejstva tudi samo potrdilo pri kontroli sodbe sodišča prve stopnje in je sledilo konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja. Po določbi prvega odstavka 54. člena KZ-1 lahko stori nadaljevano kaznivo dejanje tisti, ki ravna iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov. Nadaljevano kaznivo dejanje je torej mogoče tvoriti za premoženjska kazniva dejanja in je uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja v primeru, ko iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je storilec več kaznivih dejanj zoper premoženje izvršil na način, da jih je šteti kot enotno dejavnost in je pri tem ravnal iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, obvezna (sodba I Ips 39417/2014). Besedilo prvega odstavka 54. člena KZ-1 sicer ne daje določnega odgovora na to, ali lahko storilec premoženjsko korist pridobiva zase ali tudi za drugega. Ker nadaljevano kaznivo dejanje obsega vsa kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, pa razlaga zakonskega besedila privede do zaključka, da nadaljevanega kaznivega dejanja prav gotovo ni mogoče tvoriti le za kazniva dejanja pri katerih je storilec deloval zase ampak za vsa kazniva dejanja pri katerih je storilec zasledoval pridobitev premoženjske koristi tako zase ali za koga drugega. Iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 54. člena KZ-1 (storilcu, ki si z dejavnostjo po prvem odstavku tega člena skupaj pridobi večjo ali veliko premoženjsko korist ali povzroči veliko premoženjsko škodo, zaradi katere ja za kaznivo dejanje predpisana hujša kazen, se po drugem odstavku tega člena izreče ta hujša kazen, če mu je šlo zato, da si z istočasnim ali zaporedoma storjenimi kaznivimi dejanji pridobi tako korist ali povzroči tako škodo), bi lahko sklepali, da je dejanje storjeno iz koristoljubja oziroma oškodovalnih nagibov le, če je storilec ravnal tako, da sebi pridobi protipravno premoženjsko korist. Vendar le jezikovna razlaga zakonskega besedila ne privede vedno do razlage pravega pomena tega besedila, ampak da je razlago treba dopolniti tako z drugimi metodami razlage (sistemska, logična, namenska), ki tako kot pri razlagi prvega odstavka 54. člena KZ-1, da jo odgovor, kdaj gre za pridobitev premoženjske koristi oziroma ravnanje iz koristoljubnosti. V nasprotnem primeru, za vse kvalificirane oblike kaznivih dejanj, pri katerih storilec zasleduje pridobitev večje ali velike premoženjske koristi, ne bi bilo mogoče tvoriti nadaljevanega kaznivega dejanja, če bi storilec ravnal z namenom, da premoženjsko korist pridobi drugemu.

67. Strinjati se je tudi mogoče z državnim tožilcem, da se pri presoji, ali je mogoče izreči storilcu, ki je dejanje storil iz koristoljubnosti in pridobil drugemu premoženjsko korist, ni mogoče neposredno opirati ne določbe nemškega kazenskega zakona in sicer na 41. člen, kot je to storilo pritožbeno sodišče, ko je povzelo del članka mag. Liljane Selinšek, objavljenega v Pravni praksi št. 39 z dne 6. 11. 2003. Že avtorica poudarja, da v Nemčiji velja splošno sprejeto stališče, da je kriminalno politični cilj denarne kazni v tem, da je nadomestilo prostostne kazni, zato naj se praviloma ne bi kumulirala z zaporno kaznijo. Navedena določba nemškega kazenskega zakonika ni neposredno uporabna za našo prakso in pravzaprav ne izhaja iz istih izhodišč kot določba 45. člena KZ-1. 68. Pritožbeno sodišče se sklicuje tudi na 45.a člen KZ-1, namen kaznovanja, po katerem se varuje temeljne vrednote in načela pravnega reda, vzpostavlja zavedanje storilca kaznivega dejanja in drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj, predvsem pa ob spoštovanju človeškega dostojanstva in osebnosti storilca kaznivega dejanja omogoča, da se storilcu z ustrezno sankcijo omogoči dostojna vključitev v skupno družbeno okolje. Čeprav državni tožilec tega ne izpodbija, je vseeno mogoče ugotoviti, da izpodbijana sodba ne obrazloži povezave med elementi namena kaznovanja v navedeni določbi in stališčem o koristoljubnosti, ki ga zastopa in v čem je izrek stranske denarne kazni storilcu, ki je deloval iz koristoljubja in se sam ni okoristil, ampak je korist pridobil drugemu, v nasprotju s cilji, ki jih zasleduje namen kaznovanja.

69. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona uveljavljane v zahtevah za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih D. Č., O. M. in pravne osebe P., d. d. - v stečaju, niso podane, zahtevi zagovornic obsojenih D. Č. in pravne osebe uveljavljata tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato je zahteve skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Ugodilo pa je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ter ugotovilo, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba drugega odstavka 45. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Ker je zahteva vrhovnega državnega tožilca vložena v škodo obsojenih Č, in M,, je vrhovno sodišče ugotovilo le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).

70. Odločba o stroških postopka za obsojena D. Č. in O. M. temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7113 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve in premoženjskih razmer obeh obsojencev.