Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Upnik lahko plača predujem za kritje izvršilnih stroškov najkasneje do izdaje sklepa o ustavitvi izvršbe. Pozneje plačani predujem je neupošteven.
Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo, ker upnica ni založila predujema za kritje stroškov izvršbe. Izvršilni stroški naj bi - kot je razvidno iz poziva za založitev predujema - obsegali stroške sodnega izvršitelja za njegovo zunanje poslovanje.
Zoper prvostopni sklep se je pritožila upnica. V vlogi nazvani "pritožba oz. podrejeno predlog za vrnitev v prejšnje stanje" predlaga, da naj sodišče najprej odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Če temu predlogu ne bo ugodeno pa se naj njena vloga šteje za pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Pred obravnavo zadeve na drugi stopnji je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu upnice za vrnitev v prejšnje stanje. Ugotovilo je, da je bil predlog vložen po preteku rokov iz drugega in tretjega odstavka čl. 118 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in ga je zato kot prepoznega zavrglo. Sodišče druge stopnje samo pripominja, da je po določbi čl. 30 Zakona o izvršilnem postopku - ZIP vrnitev v prejšnje stanje v postopku izvršbe dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo in ugovor. Zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog upnice zavreči kot nedovoljen.
Vlogo upnice je nato kot pritožbo zoper izpodbijani sklep o ustavitvi izvršbe obravnavalo sodišče druge stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pregled zadeve je pokazal, da je odločitev prve stopnje pravilna in temelji na pravilno ugotovljenih okoliščinah, potrebnih za odločitev.
Stroške, ki so potrebni za opravo izvršbe mora predhodno založiti upnik, ki predlaga izvršbo. Če predujem v roku, ki ga določi sodišče ni plačan, sodišče izvršbo ustavi (drugi in tretji odstavek čl. 32 ZIP). Upnica je bila pravilno pozvana k založitvi predujma, kar pomeni, da ji je bil poziv pravilno vročen in je bil v pozivu naveden tudi znesek in rok za založitev predujma. Petnajstdnevni rok je potekel dne 13/2-1997, upnica pa ni predlagala njegovega podaljšanja.
Nadalje iz podatkov spisa izhaja, da je bil dne 29/5-1997 izdani sklep o ustavitvi izvršbe upnici vročen dne 3/6-1997, upnica pa je nato predujem za izvršilne stroške poravnala šele dne 5/6-1997. Nedvomno ima ustavitev izvršbe za upnika težke škodljive posledice.
Toda spoštovanje sodnih odločb in disciplina strank v postopku zahtevata, da dejstvo, ko je upnica vendarle založila predujem za kritje izvršilnih stroškov, toda po izdaji sklepa o ustavitvi izvršbe kljub vsemu ne more biti več upoštevno. (O tem glej tudi: Poznič B.: Izvršenje sudskih odluka, ZZR, Beograd, 1979 str. 36 in Triva S., Belajec V., Dika M. : Sudsko izvršno pravo (Opči dio), Informator, Zagreb 1984, str. 262).
Po vsem povedanem je zato bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (tč. 2 čl. 380 ZPP v zvezi s čl. 14 ZIP).