Jedro

Napaka pri računanju pravdnih stroškov sama po sebi ne more biti izraz sodnikove pristranskosti, enako velja za procesne kršitve in neustrezno vodenje postopka.

S pritožbo odklonitvenega razloga ni mogoče uveljavljati, če ni bil pred tem na prvi stopnji podan predlog za izločitev sodnika in o tem ni bilo odločeno s sklepom predsednika sodišča.

Zgolj dolgotrajnost postopka in morebitne procesno neekonomične, neracionalne odločitve, ki morda po nepotrebnem podaljšujejo postopek in posledično povečujejo pravdne stroške, same po sebi še ne pomenijo, da je končni rezultat postopka, tj. prvostopenjska končna (meritorna) odločba, nepravilna in nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenita tako, da se znesek pravdnih stroškov 5.567,61 EUR, ki jih je dolžan tožnik povrniti drugotožencu, nadomesti z zneskom 2.633,32 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1. Tožnik je lastnik parcele št. 100, k. o. X. V letih 2017 in 2018 sta toženca na parceli, ki je tožnikovi sosednja, v okviru urejanja avtocestnega priključka izvajala gradbena dela - betonski oporni zid, katerega višina se giblje med 1 ter 2,4 metra, in s tem povezan nasip. Tožnik zatrjuje, da sta s tem nedopustno posegla v njegovo nepremičnino.

2. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev vznemirjanja lastninske pravice, vzpostavitev prejšnjega stanja (tj. odstranitev betonskega opornega zidu in nasipa) ter prepoved bodočih posegov v njegovo lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo določilo vrednost spornega predmeta na 15.000 EUR (I. točka izreka sklepa); zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka sodbe) in posledično tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencema (II. točka izreka sodbe).

Pritožbeni postopek:

3. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik (v nadaljevanju: pritožnik) iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je jedro pritožbene graje uperjeno v bistvene kršitve Zakona o pravdnem postopku. Pritožnik na temelju odklonitvenega razloga sodišču očita pristranskost, kar izhaja iz načina vodenja konkretnega postopka, pa tudi zato, ker je sodišče glede na vrednost spornega predmeta napačno odločilo o višini pravdnih stroškov drugotoženca. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, ni ponudilo obrazložitve dokazne ocene niti ni obrazložilo (zelo pozno sprejete) odločitve, da se sprememba tožbe ne dopusti. Sodišče bi na podlagi 186. člena ZPP dne 24. 4. 2019 vloženo spremembo tožbe moralo dopustiti. Zaradi pozno sprejete odločitve, da se sprememba tožbe ne dopusti, so pravdnim strankam nastali nepotrebni dodatni stroški, s čimer je sodišče kršilo načelo ekonomičnosti postopka.

4. Prvotoženec na pritožbo ni odgovoril, drugotoženec pa je na pritožbo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba je deloma utemeljena (glede pravdnih stroškov).

O pristranskosti sodišča:

6. Tožnik pristranskost sodišča prve stopnje utemeljuje s tem, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo pravdne stroške in da je neracionalno, časovno razvlečeno in neekonomično vodilo postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožba v tem delu ni utemeljena. Zgolj napaka pri računanju pravdnih stroškov sama po sebi ne more biti izraz sodnikove pristranskosti, enako velja za procesne kršitve in neustrezno vodenje postopka. K navedenemu velja dodati še, da je bil narok za glavno obravnavo v konkretnem primeru enkrat prestavljen zaradi tedaj veljavnih COVID-19 ukrepov, enkrat zaradi razlogov na strani tožencev ter kar štirikrat zaradi razlogov na strani tožnika. Navedeno po oceni pritožbenega sodišča izkazuje, da je bil eden od razlogov za daljše trajanje postopka tudi odsotnost tožnika oziroma njegove pooblaščenke.

7. Predvsem pa pritožbeno sodišče opozarja, da je pravno sredstvo, ki ga ima stranka na voljo v primeru domnevne ali resnične pristranskosti sodišča, predlog za izločitev. Drugi odstavek 72. člena ZPP določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave; na obstoj odklonitvenega razloga pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da s pritožbo odklonitvenega razloga ni mogoče uveljavljati, če ni bil pred tem na prvi stopnji podan predlog za izločitev sodnika in o tem ni bilo odločeno s sklepom predsednika sodišča. Zato bi moral pritožnik že pred prvostopenjskim sodiščem - takoj, ko bi na temelju domnevno pristransko sprejetih procesnih odločitev v njem vzniknilo prepričanje o obstoju odklonitvenega razloga - vložiti zahtevo za izločitev sodnika. Zato pritožbeno uveljavljanje domnevne pristranskosti, kar je tudi nedovoljena pritožbena novota, ne more biti upoštevno.

O nedovolitvi spremembe tožbe:

8. Pritožba obširno navaja, da je sodišče prve stopnje zelo pozno odločilo, da se ne dopusti sprememba tožbe, in da te odločitve ni obrazložilo. Slednje ne drži, saj je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane odločbe zapisalo, da sta toženki nasprotovali spremembi tožbe in da sodišče spremembe ni dovolilo, pri čemer se je sklicevalo na relevantne ugovore obeh toženk. Četudi je takšna obrazložitev okorna, pa jo je vseeno mogoče preizkusiti: poprej je namreč sodišče prve stopnje povzelo ugovore toženk (s katerimi se sodišče prve stopnje strinja in jih sprejema), da sprememba ni smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankami, da spremenjeni zahtevek s prvotnim nima prave zveze in da sta pravna in dejanska podlaga zahtevkov različni ter nakazujeta dve različni pravni situaciji; v konkretni zadevi je tožnik prvotno zahteval pravno varstvo na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika, po spremembi pa zahteva odškodninsko varstvo, sklicujoč se na določbe Zakona o graditvi objektov. S temi razlogi se pritožba konkretizirano in vsebinsko ne sooči, temveč le navaja, kakšen zahtevek je tožnik postavil in kako so si sledila procesna dejanja. Zaključka sodišča prve stopnje, da sprememba tožbe ni smotrna (iz razlogov, ki sta jih navedla toženca in jih je povzelo sodišče prve stopnje), argumentirano ne prereka. Zgolj dejstvo pozne odločitve o nedopustitvi spremembe tožbe samo po sebi ne pomeni kršitve postopka.

9. Pritožba navaja, da bi prvostopenjsko sodišče spremembo tožbe moralo dopustiti na temelju 186. člena ZPP (privilegirana sprememba tožbe), vendar ne pojasni, katere naj bi bile okoliščine, ki so nastale po vložitvi tožbe in ki utemeljujejo privilegirano spremembo tožbe.

O drugih kršitvah določb postopka:

10. Pritožba na več mestih prvostopenjskemu sodišča očita, da je zagrešilo absolutno bistvene kršitve postopka - pri čemer ne pove izrecno, do katere izmed v 339. členu ZPP taksativno naštetih absolutnih bistvenih kršitev naj bi prišlo. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato morajo biti v pritožbi očitane kršitve konkretizirane. To pomeni, da mora pritožnik opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati sklep o obstoju procesne kršitve, zgolj parafraziranje zakonskih določb ne zadošča. Dolžnost pritožbenega sodišča do opredelitve je tako zgolj odgovor na pritožnikovo aktivnost. Če te pritožnikove aktivnosti ni - oziroma je le pavšalna, nekonkretizirana - potem tudi ni dolžnosti pritožbenega sodišča do opredelitve. Če pritožnik ne poda konkretnih razlogov, od pritožbenega sodišča ne more pričakovati konkretnega odgovora.

11. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče kot nekonkretizirane in posledično neutemeljene zavrača očitke, da je "... sodišče brez obrazložitve zavrnilo vse dokazne predloge, s čimer je zakrivilo absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku ..." ter "tudi dokazne ocene o nobenem dokazu, niti obrazložitve, zakaj določenih dokazov ne bo izvajalo, sodišče ni obrazložilo ..." Sicer skopo obrazloženo zavrnitev dokaznih predlogov na naroku dne 19. 1. 2023 je prvostopenjsko sodišče zadostno in razumno argumentiralo v 15. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, kjer je navedlo, da je odločilo zgolj na podlagi dejstev in dokazov, ki so bili podlaga oziroma so nasprotovali primarnemu [pravilno bi bilo: prvotnemu] tožbenemu zahtevku (negatorni tožbi), zato je kot nepotrebne zavrnilo vse dokazne predloge, ki so bili predlagani v zvezi s spremenjeno tožbo, ki je prvostopenjsko sodišče ni dopustilo. Ker je iz v prejšnjih odstavkih pojasnjenih razlogov odločitev o nedopustitvi spremembe tožbe pravilna, je posledično pravilna tudi odločitev, da se dokazov v zvezi z (nedopuščenim) spremenjenim zahtevkom ne izvaja.

12. Pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita še, da je zaradi nerazumnega teka postopka in zaradi pozne odločitve o nedopustitvi spremembe tožbe kršilo načelo ekonomičnosti ter s tem pravdnima strankama namerno povzročalo stroške. Očitek o namernem škodovanju je tako pavšalen in vsebinsko prazen, da ga niti ni mogoče preizkusiti. Glede načela ekonomičnosti pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je to eno temeljnih načel slovenskega pravdnega postopka, v bistvenem pa pomeni, da si morajo sodišče, stranke in drugi udeleženci postopka prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Kršitev načela ekonomičnosti po prvem odstavku 339. člena ZPP predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev postopka, nanje pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora tisti, ki zatrjuje tako kršitev, dokazati ne le, da je do relativne kršitve dejansko prišlo, temveč tudi, da je kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane prvostopenjske odločbe. Tega pritožba konkretizirano ne zatrjuje. Zgolj dolgotrajnost postopka in morebitne procesno neekonomične, neracionalne odločitve, ki morda po nepotrebnem podaljšujejo postopek in posledično povečujejo pravdne stroške, same po sebi še ne pomenijo, da je končni rezultat postopka, tj. prvostopenjska končna (meritorna) odločba, nepravilna in nezakonita. Slednjega, kot že rečeno, tožnik konkretizirano in vzročnostno argumentirano niti ne zatrjuje, še manj izkaže.

13. Pritožba sodišču prve stopnje tudi očita, da je brez obrazložitve zavrnilo vse dokazne predloge in da je brez obrazložitve ostala tudi dokazna ocena. To ne drži. Sodišče prve stopnje je v 11. do 13. točki obrazložitve navedlo razloge, zakaj je zavrnilo tožnikov zahtevek; v istih odstavkih je tudi podalo dokazno oceno nekaterih dokazov, ki jih je predložil tožnik; z vsemi temi razlogi se pritožba vsebinsko ne sooči, zato lahko pritožbeno sodišče le pritrdi pravilnosti materialnopravne presoje sodišča prve stopnje.

Glede stroškov:

14. Četudi se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi navedbami, da naj bi napačna odmera stroškov izkazovala pristranskost sodišča, pa drži, da je prvostopenjsko sodišče pravdne stroške drugotoženca odmerilo napačno. Ker spremembe tožbe ni dopustilo, bi moralo stroške drugotoženca odmeriti od vrednosti spornega predmeta 15.000 EUR.

15. Pritožba ne graja posameznih konkretnih postavk prisojenih pravdnih stroškov, marveč zgolj uporabo napačne vrednosti spornega predmeta od trenutka vložitve spremembe tožbe naprej, zato pritožbeno sodišče odloča le o pravdnih stroških drugotoženca, ki so nastali po vložitvi spremembe tožbe (drugi odstavek 18. točke obrazložitve izpodbijane odločbe). Pravilni seštevek teh stroškov je sledeč: za pripravljalno vlogo z dne 9. 5. 2019 po tar. št. 20/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) 500 točk, za drugi narok dne 5. 6. 2019, izveden na kraju samem po tar. št. 21/4 OT 250 točk ter po prvem odstavku 6. člena OT 50 točk iz naslova urnine, po četrtem odstavku 6. člena OT iz naslova odsotnosti iz pisarne 40 točk in iz naslova poročila stranki po tar. št. 43/2 OT 50 točk; za pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2021 po tar. št. 20/2 OT 375 točk, za pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2021 po tar. št. 20/3 OT 250 točk ter po četrtem odstavku 6. člena OT iz naslova odsotnosti iz pisarne 40 točk in iz naslova poročila stranki po tar. št. 43/2 OT 50 točk. Navedeno skupaj znese 1855 točk, čemur je potrebno prišteti še 37,1 točke iz naslova 2 % materialnih stroškov na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT, kar skupno znaša 1892,1 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 1.135,26 EUR, z vštetim 22 % DDV pa 1.385,02 EUR. Temu znesku je potrebno prišteti kilometrino v višini 120,40 EUR, kar skupno znese 1.505,42 EUR.

16. Upoštevaje še stroške pred vloženo spremembo tožbe (1.127,90 EUR; prvi odstavek 18. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, ni konkretizirano prerekano) je tožnik dolžan povrniti drugotožencu 2.633,32 EUR stroškov postopka pred prvostopenjskim sodiščem.

17. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo ter delno spremenilo sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča glede stroškov postopka (3. točka 365. člena ZPP), sicer pa je pritožbo v preostalem delu zavrnilo ter potrdilo izpodbijano, a nespremenjeno odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18. Tožnik s pritožbo glede glavne stvari ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 11, 72, 185

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.