Jedro

Prisilna izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dom, je sicer nedvomno zelo invaziven poseg v položaj tretjega. Vendar to samo zase še ne more biti argument za odlog izvršbe. Zgolj dejstvo, da je tretji slabega zdravstvenega stanja, odloga izvršbe še ne more utemeljiti, temveč lahko velja celo nasprotno, saj v takem primeru ni pričakovati, da bo tretji lahko uredil svoje prebivanje. Zastoj v izvršbi namreč ne more trajati v nedogled. V takem primeru namesto odloga izvršbe nastopi takšno delovanje države in udeleženih v postopku, da se tretjemu pomaga z namestitvijo. Iz dejanskega stanja, kot izhaja iz izvida, pravzaprav izhaja, da izboljšanja zdravstvenega stanja tretjega morda celo ni mogoče pričakovati, odlog izvršbe pa na račun upnika ne more trajati v nedogled. Ob tem tretji izrecno trdi, da sploh ni prišlo do kakršnekoli spremembe terapije, ki bi tretjega lahko pripravila na opravo izvršbe. Kadarkoli bo izvršba opravljena, bo tretji očitno slabega duševnega in fizičnega zdravja, brez zatrjevanih izgledov za izboljšanje. Kvečjemu pa takšno dejansko stanje ne bi pomenilo argumenta za odlog izvršbe, saj kot že povedano odlog izvršbe ne more trajati v nedogled, v času, ko bi se zdravstveno stanje tretjega samo še poslabševalo in poslabševalo. Izgledov za izboljšanje zdravstvenega stanja pa tretji nikjer ne zatrjuje in izkazuje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog tretjega (A. A.) za odlog izvršbe z dne 10. 10. 2025 zavrne (I. točka izreka sklepa), da tretji stroške predloga za odlog izvršbe z dne 10. 10. 2025 nosi sam (II. točka izreka sklepa) in da je tretji dolžan upniku v 8 dneh povrniti 112,00 EUR stroškov izjave o predlogu za odlog z dne 11. 11. 2025 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila (III. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tretji. Navaja, da je predlog tretjega za odlog izvršbe sodišče presojalo izključno z vidika 73. člena ZIZ in je pri tem napačno prezrlo, da je v obravnavani zadevi - ob upoštevanju vseh okoliščin primera, zlasti dejstva, da gre za prisilno izselitev iz edinega doma tretjega in njegovega brata - treba smiselno uporabiti tudi 71. člen ZIZ, vključno z njegovim drugim odstavkom. Pri tem je potrebna posebna skrbnost, saj gre za ustavno varovano kategorijo in enega najobčutljivejših vidikov človeškega življenja. Tretji v tej zvezi opozarja, da je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-171/16-15 z dne 11. 7. 2019 poudarilo, da mora sodišče pri odločanju o odlogu izvršbe, ki vodi v izgubo doma, doseči pravično ravnotežje med interesi upnika in dolžnika (oziroma tretjega), pri čemer mora posebej pretehtati težo z izvršbo ogroženih človekovih pravic. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na 2. točko in 4. točko drugega odstavka 71. člena ZIZ, vendar ju je uporabilo formalistično in brez celovite presoje vseh relevantnih okoliščin primera. Sodišče je predlog zavrnilo z ugotovitvijo, da tretji ni izkazal, da si je prizadeval urediti alternativno bivanje. Ta zaključek je napačen, nepopoln in v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Tretji je v predlogu za odlog izvršbe pojasnil, da se nahaja v izjemno slabem psihičnem zdravstvenem stanju, ki ga je z medicinsko dokumentacijo tudi izkazal. Iz psihiatričnega izvida z dne 8. 10. 2025 izhaja, da tretji trpi za hudimi depresivnimi motnjami, anksioznostjo in nespečnostjo, ter da bi deložacija njegovo stanje drastično poslabšala, po oceni psihiatra pa bi vodila do hude depresivne epizode. Tretji je zato eksplicitno navedel, da v takšnem psihičnem stanju ni zmožen iskati nadomestnega stanovanja. Sodišče prve stopnje je to navedbo prezrlo in jo ocenilo kot nerelevantno, pri tem pa ni upoštevalo, da medicinsko dokumentirano psihično stanje, ki onemogoča aktivno ukrepanje, samo po sebi zadošča za pojasnitev nezmožnosti iskanja alternativnega bivanja. Zahteva, da mora stranka v takšnem stanju predložiti še dokaze o konkretnih neuspešnih poskusih iskanja stanovanja, je pretirano formalistična in v nasprotju z načelom enakosti orožij ter zahtevo po celoviti presoji vseh okoliščin primera. Tretji dodatno izpostavlja, da se je z organom CSD oziroma pristojnimi institucijami ni obrnil ne zato, ker mu to ne bi bilo znano, temveč ker mu je psihiatrično stanje to dejansko onemogočalo. Tretji A. A. si je po predlogu za odlog izvršbe z dne 10. 10. 2025 prizadeval najti drugo primerno stanovanje na trgu nepremičnin za najem ali morebiten nakup, vendar so zaradi njegove finančne stiske (nizke plače in zdravstvenih težav) vse cene najemnin ali morebitne kupnine previsoke. Dolžnik in njegov brat (tretji) sta se trudila in spremljala oglase za najem nepremičnin. Odšla sta tudi na ogled več stanovanj in sob, ki bi lahko bile primerne za njuno bivanje, vendar sta bila zaradi razmer na trgu in njunih nizkih prihodkov neuspešna. Dolžnik in tretji A. A. sta pomoč iskala tudi pri CSD B. Na Enoto B. se je zglasil tretji A. A., ki je pojasnil hudo psihično, socialno in finančno stisko, v kateri sta se znašla z bratom (dolžnikom). CSD B. je tudi spisal obrazloženo mnenje, ki ga dolžnik prilaga. Iz njega izhaja, da CSD B. prepoznala hudo stisko bratov A. (dolžnika in tretjega) in Enota prosi in predlaga, da naslovno sodišče upošteva težak položaj obeh strank in odloži izselitev in izročitev nepremičnine za čas enega leta. V tem času si bosta dolžnik in tretji še naprej prizadevala najti novo primerno stanovanje za bivanje in objekt za opravljanje dejavnosti. CSD je še dodal, da bi izselitev in predaja nepremičnine v tako kratkem času oba brata pahnila v težek ekonomski in socialni položaj, še zlasti gospoda C. A. (dolžnika), ki se zaradi poskusa samomora še vedno psihiatrično zdravi. Vse navedeno je razvidno iz priloženega mnenja CSD z dne 13. 4. 2026. Sodišče mora pri odločanju za odlog izvršbe doseči pravično ravnovesje med interesi upnika in dolžnika (smiselno tretjega) ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Na strani upnika je premoženjski interes do pridobitve posesti na nepremičnini. Upnik je pravna oseba, ki se ukvarja s finančnim leasingom, tretji pa fizična oseba, z nizkimi prihodki in s hudimi zdravstvenimi težavami, ki izselitve ne bi prenesel brez posledic na njegovo zdravstveno stanje. Upnik bo tudi v primeru odloga izvršbe ostal lastnik nepremičnin ID znak: parcela 1 in ID znak: parcela 2 in mu posledično ne bo nastala nikakršna škoda. Položaj upnika se dejansko ne bi spremenil. Nasprotno pa bi tretji s takojšnjo izvršbo oziroma z izselitvijo pretrpel nenadomestljivo škodo. Odlog izvršbe upniku ne povzroča nepopravljive škode, medtem ko bi takojšnja izvršba za tretjega pomenila nenadomestljivo škodo v obliki izgube doma in resnega poslabšanja zdravstvenega stanja. Prisilna izselitev tretjega z zdravstvenimi težavami iz stanovanja ali stanovanjske hiše, ki je njegov dom, lahko bistveno poslabša njegovo zdravstveno stanje ter prizadene pravico do telesne celovitosti iz 35. člena Ustave, kar je posebno upravičen razlog za odlog izvršbe. Iz psihiatričnega izvida z dne 8. 10. 2025 izhaja, da tretji trpi za hudimi duševnimi motnjami več kot 20 let in da se je njegovo stanje v zadnjem obdobju kljub terapijam bistveno poslabšalo. Ob nespremenjeni terapiji in ob hkratni grozeči deložaciji je medicinska ocena, da bo stanje zgolj slabšalo, razumna in logična. Zdravstvena dokumentacija za tretjega, ki jo je tretji že priložil v spis, predvsem psihiatrični izvidi in mnenja prim. D. D. dr. med., spec. psihiater in nevrolog, so vsekakor zadosten dokaz o resnosti zdravstvenega stanja tretjega. Tretji je več kot le z verjetnostjo dokazal, da obstojijo posebni upravičeni razlogi za odlog. Sodišče ni upoštevalo, da grozeča deložacija sama po sebi in neposredno povzroča poslabšanje zdravstvenega stanja tretjega in dolžnika. Takšen medicinski zaključek oz. mnenje je tudi podal psihiater. Odlog za tri mesece bi v tem primeru tretjemu zagotovil čas, da se ob zmanjšani psiho-socialni obremenitvi vsaj delno stabilizira in z podporo institucij poskusi urediti bivanjsko situacijo. Sodišče ni presojalo dejstva, da dolžnik C. A. prav tako trpi za hudimi zdravstvenimi težavami, da je navezan na tretjega in da bi deložacija obeh hkrati v kombinaciji z njunim zdravstvenim stanjem pomenila poseg, ki bi bil s stališča zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva nesorazmeren in nedopusten. Prav kombinacija okoliščin (hudo duševno bolni brat, ki ga dolžnik neguje, edini skupni dom, medicinsko izkazano tveganje za hudo poslabšanje zdravja) predstavlja posebno upravičeni razlog v smislu s 4. točko drugega odstavka 71. člena ZIZ. Pri tem sodišče ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, ampak zgolj pavšalno navedlo, da tretji pogojev za odlog izvršbe ni izkazal že na trditveni ravni. Ob takšni kratki in pavšalni obrazložitvi zavrnitve substanciranega dokaznega predloga za zaslišanje prič E. E. in F. F., zaslišanje prim. D. D. dr. med., spec. psihiater in nevrolog, in ogleda nepremičnin v naravi sodišče sploh ni vsebinsko obrazložilo. Sodišče s tem storilo bistveno kršitev določb postopka. Z zaslišanjem prič bi se neposredno ugotovilo, kje in kako dolgo oba (dolžnik in tretji) dejansko prebivata, kakšno je njuno zdravstveno stanje, kakšne so njune dejansko zmožnosti za iskanje alternativnega bivanja in da nepremičnina, ki predstavlja predmet izvršbe, predstavlja dom dolžnika in tretjega. Priči sta osebna prijatelja tretjega in dolžnika, ki ju obiskujeta na domu na naslovu G. Vse navedeno gre za pravno relevantna dejstva, ki jih ni mogoče ugotoviti zgolj iz listin. Z zaslišanjem specialista prim. D. D. dr. med., spec. psihiater in nevrolog, bi sodišče pridobilo neposredno strokovno oceno zdravstvenega stanja tretjega in dolžnika, resnosti njunih duševnih motenj, prognoze ter konkretnih posledic, ki bi jih deložacija imela na njuno zdravstveno stanje. Ta dokaz je bil neposredno relevanten za presojo po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Razlogi za zavrnitev njihovega zaslišanja predstavljajo tudi vnaprejšno dokazno oceno. Z ogledom predmeta izvršbe bi se sodišče neposredno prepričalo o dejanskem bivalnem stanju nepremičnin in o tem, ali je v njih mogoče prebivati. Nepremičnini, ki sta predmet izvršbe, v enem delu predstavljata poslovni prostor, ki ga ima v uporabi A. A. in družba H. d.o.o., v drugem delu pa predstavljata stanovanje, kjer živita tako dolžnik kot tretji A. A. Ta dokaz je bil neposredno relevanten tako za presojo po 73. členu ZIZ kot po 71. členu ZIZ. Pavšalna zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi lahko pojasnil, kakšno je bilo duševno zdravje, predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno še neizvedenih dokazov, ki pa ni dovoljena. Iz psihiatričnega izvida z dne 8. 10. 2025 izhaja, da se je zdravstveno stanje tretjega v zadnjem obdobju kljub terapijam poslabšalo. To poslabšanje zdravstvenega stanja je novo dejstvo, nastalo po vložitvi prvega predloga za odlog, zato prekluzija nanj ne more učinkovati. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tretji s trditvami o zdravstvenem stanju, ki so nastale po prvem predlogu, prav tako prekludiran. Če je pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga posledica prav te opustitve, potem stranki ni mogoče pripisati krivde za to, da ni navedla pravno relevantnih dejstev in ponudila dokaznih sredstev (286. člen ZPP). Sodišče bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva tretjemu omogočiti, da dopolni svoje procesno gradivo. ESČP je že pojasnilo, da dom varu<em>je </em>tri vrednote: varnost, zasebnost ter družbeno in čustveno navezanost posameznika na določen prostor. Tretji je v nepremičnini G. stalno prijavljen od leta 1965 in tam živi vse svoje življenje. Prisilna izselitev brez ustreznega alternativnega bivanja in brez celovite presoje sorazmernosti bi pomenila kršitev 36. člena Ustave RS in 8. člena EKČP. Poleg tega bi glede na medicinsko dokumentirane hude psihične posledice deložacije utegnila pomeniti ravnanje, ki je v nasprotju s prepovedjo nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 18. člena Ustave RS in 3. člena EKČP. Ker je odločitev o vsebinski zavrnitvi predloga za odlog napačna, je napačna tudi posledična odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče najprej ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni nepomembno, da zaradi vlaganj predlogov dolžnika in tretjega za odlog izvršbe dejanski zastoj izvršbe v tej zadevi traja že dve leti in pol, od vložitve prvega predloga dolžnika za odlog izvršbe dne 6. 2. 2024. V temu času niti tretji niti dolžnik kakšnega napredka v zdravstvenem stanju, tudi v smislu zmožnosti zmanjšanja nenadomestljive (zdravstvene) škode v bodoče, niti ne zatrjujeta niti ne izkazujeta.

6.ZIZ omogoča odlog izvršbe v korist tretjega, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) da je vložil pravno sredstvo, v katerem zahteva, da se izvršba na predmet, glede katerega predlaga odlog izvršbe, izreče za nedopustno, in 2) če a) izkaže obstoj svoje pravice s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na splošno znana dejstva, ali če b) za verjetno izkaže obstoj svoje pravice ter izkaže za verjetno, da bo s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo (prvi in drugi odstavek 73. člena ZIZ). Temeljna predpostavka za odlog izvršbe na predlog tretjega je torej, da le-ta izkaže za verjetno, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje, pri čemer mora tretji, če obstoj zatrjevane pravice, ki preprečuje izvršbo, izkaže s stopnjo verjetnosti, obenem verjetno izkazati še, da bi mu s takojšno izvršbo nastala težko nadomestljiva škoda (drugi odstavek 73. člena ZIZ).

1.Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bilo v tej zadevi že v okviru odločanja o predlogu za odlog izvršbe z dne 6. 3. 2024 odločeno, da tretji ni izpolnil že prvega pogoja za odlog izvršbe, tj. verjetnega izkaza svoje pravice na predmetu izvršbe, ki izvršbo preprečuje. Se je pa sodna praksa smiselno (prim. na primer sklep VSM I Ip 531/2019, sklep VSL I Ip 239/2023) že izrekla, da določilo drugega odstavka 73. člena ZIZ ne ureja celovito vseh družbeno pomembnih situacij, tako tudi ne položaja, ko posebej upravičeni razlogi na strani tretjega v primeru prodaje stanovanja, ki predstavlja dom tretjega, utemeljujejo odločitev, da se mora upnikova pravica do izvršbe začasno umakniti, zaradi varstva pomembnejše pravne vrednote. Tak položaj je zakonodajalec uredil glede odloga na predlog dolžnika v drugem odstavku 71. člena ZIZ, glede tretjega pa je podana pravna praznina. Da je ta podana, potrjuje ugotovitev, da ne gre za področje, ki bi ga namenoma zakonodajalec pustil neurejenega, ker gre za področje svobodnega ravnanja. Neurejeno razmerje se nanaša na področje prisilnega državnega posega (prisilne izvršbe) v vrhovno ustavno dobrino človekovega dostojanstva (1. člen Ustave RS - URS), predvsem v zvezi z varstvom pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) v povezavi z izgubo doma in posegom v telesno celovitost - zdravje posameznika (35. in 36. člen URS), ki mora biti celovito zakonsko urejena. Gre za nepopolnost na ožjem pravnem področju odloga izvršbe, pri čemer odprava nepopolnosti sledi uresničitvi temeljnih načel navedene pravne ureditve področja, v obravnavanem primeru uresničitvi človekovih pravic in ustavnega načela socialne države (2. člen URS). Namen zakonodajalca pri opredelitvi odloga izvršbe na predlog tretjega zagotovo ni, da se v takem položaju prisilna izvršba opravi za vsako ceno. Navedena nepopolnost zakonske ureditve odvzema možnosti sodišču, da v posameznem primeru presodi ustrezno ravnotežje med upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen URS) in na drugi strani pravico tretjega do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS). Čeprav tretji že po vsebini njegovega položaja ni tisti, ki bi bil zajet v izvršilnem naslovu, pa učinki opravljanja neposrednih dejanj izvršbe lahko grobo posežejo v njegov položaj. Po pojasnjenem je dopustno navedeno pravno praznino popolniti s smiselno uporabo določila drugega odstavka 71. člena ZIZ (analogija intra legem). Položaj, ko gre za izvršbo na nepremičnino, ki je dom, je predviden v 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Ta določba se sicer gramatikalno nanaša le na dolžnika, vendar jo je treba smiselno uporabiti tudi za tretjega. Smiselna uporaba je utemeljena, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do položaja, da bi dolžnik odlog izvršbe lahko dosegel lažje kot tretji, čeprav le-ta upniku ničesar ne dolguje. Sodišče prve stopnje je odločalo tudi na tej podlagi, kar nenazadnje trdi celo tretji v pritožbi sam.

2.Odlog izvršbe je zastoj pri uresničitvi upnikove terjatve iz izvršilnega naslova, zato je upravičen le v posebej utemeljenih primerih oziroma ko bi takojšnja izvršba pomenila nedopustno civilizacijsko trdoto.1 Prisilna izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dom, je sicer nedvomno zelo invaziven poseg v položaj tretjega. Vendar to samo zase še ne more biti argument za odlog izvršbe. Zgolj dejstvo, da je tretji slabega zdravstvenega stanja, odloga izvršbe še ne more utemeljiti, temveč lahko velja celo nasprotno, saj v takem primeru ni pričakovati, da bo tretji lahko uredil svoje prebivanje. Zastoj v izvršbi namreč ne more trajati v nedogled. V takem primeru namesto odloga izvršbe nastopi takšno delovanje države in udeleženih v postopku, da se tretjemu pomaga z namestitvijo, bodisi v dom ali podoben zavod, kar pomeni, da je smiselno obvestilo Centru za socialno delo s strani sodišča ali zlasti pooblaščenca tretjega pa tudi upnika, ki zahteva opravo izvršbe proti tretjemu (ta lahko primeroma s tretjim tudi sklene najemno pogodbo). Potencialno bi v prvi fazi lahko prišla v poštev tudi hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici, tudi brez privolitve, če bi tretji postal nevaren sebi oziroma drugim (na primer dolžniku - bratu - in njegovemu psihičnemu zdravju).

3.Možnosti za zagotovitev nadomestnega bivališča je sicer več in niso nujno pogojene s finančno ali zdravstveno sposobnostjo,2 vendar tudi tretji v predlogu za odlog izvršbe sploh ni zatrjeval, da bi si z ustrezno mero aktivnosti in skrbnosti prizadeval najti rešitev svoje stanovanjske problematike in na kakšen način. Nasprotno, tretji naj bi bil zaradi svojega zdravstvenega stanja pri tem povsem onemogočen. Tretji bi moral podati konkretne trditve, kje, na kakšen način in kdaj je vse iskal drugo prebivališče, pa kljub vsemu dolžnemu trudu s tem ni uspel. Poudariti je, da tretji v obravnavanem primeru namreč nima pravnega naslova za prebivanje v nepremičnini. Takšnih trditev tretji torej ni podal. Šele v pritožbi tretji namreč navaja, da je celo šele po vložitvi obravnavanega predloga za odlog izvršbe skupaj z dolžnikom pričel izvajati določene aktivnosti v smeri iskanja nadomestnega prebivališča in se tudi zglasil na CSD. Te trditve se torej sploh ne nanašajo na dejansko stanje, ki je predmet obravnave v izpodbijanem sklepu, zato gre lahko kvečjemu za objektivne enote, ki bi bile lahko, konkretizirane in dokazno podprte, lahko predmet kvečjemu novega predloga za odlog izvršbe. Enako velja za k pritožbi priloženo mnenje CSD iz aprila 2026. Glede na neustrezno trditveno podlago sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo predlaganih dokazov in ne gre za nikakršno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj zgolj v nedogled trajajoče in slabšajoče se zdravstveno stanje še ni utemeljen razlog za odlog izvršbe.

4.Iz izvida, priloženega predlogu za odlog izvršbe, sicer res izhaja, da bi deložacija lahko pripeljala do poslabšanja zdravstvenega stanja tretjega. Vendar se tudi glede tretjega o posledicah deložacije, kakršne bodo dejansko nastopile, dejansko lahko zgolj špekulira, tudi kolikor bi bil postavljen izvedenec psihiatrične stroke ali zaslišan lečeči psihiater. Iz dejanskega stanja, kot izhaja iz izvida, pravzaprav izhaja, da izboljšanja zdravstvenega stanja tretjega morda celo ni mogoče pričakovati, odlog izvršbe pa na račun upnika ne more trajati v nedogled. Ob tem tretji celo izrecno trdi, da sploh ni prišlo do kakršnekoli spremembe terapije, ki bi tretjega lahko pripravila na opravo izvršbe. Kadarkoli bo izvršba opravljena, bo tretji očitno slabega duševnega in fizičnega zdravja, brez zatrjevanih izgledov za izboljšanje. Kvečjemu pa takšno dejansko stanje ne bi pomenilo argumenta za odlog izvršbe, saj kot že povedano odlog izvršbe ne more trajati v nedogled, v času, ko bi se zdravstveno stanje tretjega samo še poslabševalo in poslabševalo. Izgledov za izboljšanje zdravstvenega stanja pa tretji nikjer ne zatrjuje in izkazuje. Zato bo izvršbo potrebno opraviti ob posebni obzirnosti izvršitelja, ki naj pri tem v dejansko opravo prav tako pritegne Center za socialno delo in druge pristojne organizacije (I. ipd).

5.Šele v primeru, da bi tretji izkazal, da si bivanjske problematike (aktivno) ni mogel urediti drugače, bi sodišče glede na zakonsko določilo ter ob uporabi analogije intra legem pravzaprav moralo tehtati med upnikovo pravico do učinkovite izvršbe (ob tem, da naj spornega stanovanja ne bi potrebovala za svoje prebivanje), in pravicami iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 78. člena Ustave, ki niso absolutne narave. Oba pogoja iz 2. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ morata namreč biti izpolnjena kumulativno; ob ugotovitvi, da tretji že prvemu pogoju ni zadostil, je presoja drugega pogoja odpadla. Tretji bi moral podati konkretne trditve, kje, na kakšen način in kdaj je vse iskal drugo prebivališče, pa kljub vsemu dolžnemu trudu s tem ni uspel. Ne more iti namreč na breme upnika, da tretjemu v nedogled (brezplačno) zagotavlja nepremičnino za njegovo prebivanje, saj tretji za prebivanje v njej v konkretnem primeru ne izkazuje nobenega samostojnega pravnega naslova. Tretji je z dolžnikom povezana oseba, ta pa mora po izvršilnem naslovu nepremičnino izročiti prosto oseb, zato se posredno, kolikor tretji za prebivanje v nepremičnini nima in ne izkazuje samostojnega pravnega naslova, v tem smislu izvršilni naslov nanaša na tretjega. Upnik torej nima kakšne dolžnosti tretjemu zagotavljati doma.

6.Višje sodišče po vsem povedanem še enkrat poudarja in opozarja na pomen obzirne oprave izvršbe, vključitve organizacij socialnega skrbstva in zavodov, ki so zadolženi za obravnavo in pomoč osebam s hudimi psihiatričnimi težavami, pri čemer ima vlogo sodišče prve stopnje, pooblaščenec tretjega, upnik in nazadnje izvršitelj.

7.Neutemeljeno pritožbo je višje sodišče, ki tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8.Tretji s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Na primer odločbi Ustavnega sodišča, U-I-93/03 in U-I-344/06.

2Na primer tudi kandidiranje za stanovanje za neprofitno najemnino, prošnja za namestitev v zavod, prošnja naslovljena na dobrodelne organizacije za pomoč brezdomcem ipd.